Jedro

Kljub temu da ob priznanju pravice do starostne pokojnine toženec tožnici v pokojninsko osnovo nezakonito ni upošteval vseh plač za leto 1992, je utemeljeno zavrgel njeno zahtevo za novo odmero starostne pokojnine, ker je odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine pravnomočna, izredno pravno sredstvo pa ni bilo vloženo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca z dne 26. 10. 2010 in prvostopenjski sklep Območne enoto toženca iz ... z dne 22. 9. 2010 in da se tožencu vrne zadeva v ponovni postopek in odločanje.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica zaradi napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je napačno stališče, da je bilo o vštevanju prispevkov v pokojninsko dobo že odločeno. Delodajalec tožnice je na zahtevo ZPIZ z dne 4. 4. 1994 izločil zneske izplačane iz naslova obveznost iz obrazca M-4 in ga popravil. Ta znesek tako v letu 1992 ni bil upoštevan pri odmeri pokojnine tožnice. Po odločbi Ustavnega sodišče RS, št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 je bilo ugotovljeno, da je toženka napačno interpretirala 46. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Toženka je šele dne 27. 5. 2008 na delodajalca tožnice A..A. naslovila dopis, v katerem je pojasnila, da bo napako popravila, kar je bilo nato po opravljeni reviziji podatkov v letu 2008 in 2009 tudi popravljeno in sicer tako, da so se v obrazcu M-4/M-8 vnesli podatki o plačah izplačanih iz naslova obveznic. Toženka je v več podobnih primerih zahtevkom uživalcem pokojnin, da se jim na novo odmeri pokojnina, tudi ob upoštevanju delnic ugodila in pokojnino na novo odmerila. V tožničinem primeru gre za izogibanje toženca, da o zadevi materialno in pravo odloči in to pomeni nespoštovanje ustavnega načela enakosti in enakih pravic zavarovancev ter protipravni poseg v človekove pravice po Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Toženka je ob upokojitvi tožnice v letu 2000 pokojnino odmerila na podlagi podatkov iz matične evidence, iz katere pa so bili sporni zneski izločeni že pred uvedbo samega postopka odmere in tako niso mogli biti del obravnavanega dejanskega stanja. Po izdaji odločbe je nastalo novo dejstvo (poprava podatkov v matični evidenci), ki ni sestavni del prejšnjega dejanskega stanja in toženi organ o njem še ni odločil. Tožnica o dejstvih izločitve podatkov iz matične evidence in spremenjenem stališču ni bila seznanjena. Tožnica je utemeljeno pričakovala, da se bodo plačani prispevki odrazili v višini pokojnine. Iz odločbe toženke z dne 28. 6. 2000 ni razvidno, da toženka tožnici kakšnega dela prejemkov ni priznala, saj to ni bilo navedeno ne v izreku in ne v obrazložitvi. Takšno postopanje toženke je tako zavajajoče in nepošteno, zaradi česar tudi po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice ne more imeti škodljivih posledic za prizadetega. Na kršitev človekovih pravic mora vsako sodišče paziti v vseh postopkih. Pravica do pokojnine je po 50. členu Ustave Republike Slovenije človekova pravica, ki je kot taka varovana tudi po Evropski konvenciji o človekovih pravicah, tako ne drži, da zahtevek nima podlage v zakonu. Pravico je mogoče izključiti le, če zakon to izrecno določa, kar pa ZPIZ-1 ne ureja. Zahtevek tudi ni zastaral, ker človekove pravice ne morejo zastarati. Pritožba nadalje meni, da gre za pravno praznino, katero bi moral zapomniti sodnik na temelju pravnih pravi in načel v skladu s 3. členom Zakona o sodiščih. Citira avtorja M. Pavčnika (Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava). Pritožba prav tako meni, da je prišlo z uveljavitvijo ZPIZ-1 do neprave retroaktivnosti urejanja pravnega položaja tožnice, kar ni dopustno. Meni, da bi ravno ZMEPIZ moral omogočiti transparentno ugotavljanje podatkov, saj tožnica ni mogla v roku 15 dni po prejemu pokojninske odločbe poiskati vseh plačilnih list za preteklih 30 let in primerjati podatke. Toženka bi morala po uradni dolžnosti na podlagi sodbe Ustavnega sodišča RS opraviti ponovno odmero. Le v primeru, če bi odločba o odmeri pokojnine obravnavala spornost višine osnove za odmero in bi bila tožnici dana možnost obravnavanja tega vprašanja bi jo lahko vezala sporna odločba, kot to pojasni revizijsko sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011. Zato v teh primerih ni mogoče upoštevati stališča, da gre pri napačni odmeri za nezakonito odločbo, ki jo je mogoče odpraviti le v okviru pravnih sredstev. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 26. 10. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper sklep Območne enota ... z dne 22. 9. 2010. S citiranim sklepom z dne 22. 9. 2010 je toženka odločila, da se zahtevek za ponovno odmero starostne pokojnine zavrže, ker je o zadevi bilo že pravnomočno odločeno, saj je bila tožnici z odločbo z dne 28. 6. 2000 priznana pravica do starostne pokojnine od 17. 7. 2000 dalje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožnici je bila z odločbo z dne 28. 6. 2000 priznana pravica do starostne pokojnine, v višini 148.382,83 SIT na mesec, od 17. 7. 2000 dalje. Pokojninska osnova je bila izračunana na podlagi najugodnejšega 10-letnega mesečnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja v časovnem obdobju 1970 – 1999. Zoper to odločbo se je tožnica pritožila, češ da niso bile upoštevane vse plače za leto 1992, a je toženec njeno pritožbo zavrnil z obrazložitvijo, da se ti prejemki ne vštevajo v pokojninsko osnovo, ker da je iz zapisnika o reviziji z dne 7. 9. 2000 ugotovljeno, da so bili podatki, posredovani na obrazcih M-4, za leto 1992, pravilni. Zneski, ki jih je tožnica v pritožbi prikazala kot plače, so prejemki, ki se po 44. členu ZPIZ ne vštevajo v pokojninsko osnovo. Tožnica zoper dokončno odločbo z dne 20. 11. 2000 ni zahtevala sodnega varstva in je postala pravnomočna. Tožnica je dne 30. 12. 2008 pri toženki vložila zahtevo za ponovni izračun starostne pokojnine, v katerem naj se upoštevajo vse izplačane plače v letu 1992 od katerih so bili plačani prispevki. Toženka je tožničino zahtevo s sklepom z dne 19. 1. 2009 zavrgla, tožnica pa ni uveljavljala pravnih sredstev in je citirani sklep postal pravnomočen. Tožnica je dne 15. 7. 2010 ponovno vložila zahtevo za odmero starostne pokojnine iz istih razlogov, da v pokojninski osnovi niso bile upoštevane vse plače iz leta 1992. Zahtevek tožnice je bil zavržen s sklepom toženke z dne 22. 9. 2010. Zoper ta sklep se je tožnica pritožila, toženka je pritožbo zavrnila z odločbo z dne 26. 10. 2010. Obe nazadnje navedeni odločitvi toženke temeljita na 4. točki 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), z navedbo, da je bilo o tožničini pravici do starostne pokojnine, že pravnomočno odločeno in da ji je bila ta pravica že priznana z odločbo toženke z dne 28. 6. 2000, zato v konkretnem primeru ni mogoče uvesti novega postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice in v obrazložitvi posebej poudarilo, da se je Vrhovno sodišče RS, v zadevah VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011, v zadevi VIII Ips 20/2010 z dne 21. 11. 2011 in v nekaterih drugih zadevah postavilo na stališče, da je zmotno stališče, da je ponovna odmera pokojnine možna zato, ker pri prvotni odločbi zneski, ki jih tožnica uveljavlja naknadno niso bili priznani in da tožena stranka o spornem delu plač ni odločila oziroma da tožnica pravice do vštetja tega dela plač v pokojninsko osnovo ni uveljavila ter zato v tem delu še ni pravnomočno odločno. Tako je tudi v danem primeru.

Tožnica je pravico do pokojnine uveljavila oziroma pridobila z odločbo z dne 28. 6. 2000, z njo je bilo odločeno o višini njene pokojnine. Ta je bila odmerjena od določene pokojninske osnove. Pokojninska osnova je bila izračunana po 39. členu in 406. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99), v zvezi s 47. členom ZPIZ-1, na podlagi plač oziroma osnov zavarovanja iz posameznih obdobij po 1. 1. 1970. Pokojninska osnova je bila v skladu z 39. členom ZPIZ-1 izračunana na podlagi najugodnejšega 10-letnega povprečja plač iz obdobja od leta 1987 – 1996 s tem, da so plače valorizirane na raven plač iz leta pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Pri tem je toženka v obrazložitvi, na pritožbo tožnice, izrecno navedla, da zneski (letna premija za dodatno zdravstveno zavarovanje, osebni dohodek za obveznice, nagrada po sklepu delavskega sveta), ki jih je zavarovanka v pritožbi prikazala kot plače so prejemki, ki se po 42. členu ZPIZ-1 ne vštevajo v pokojninsko osnovo ter tako ti prejemki niso zajeti v plače in upoštevani pri pokojninski osnovi. Če je toženka pokojninsko osnovo izračunala v nasprotju s citiranimi zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je starostno pokojnino odmerila napačno. Odločba, ki temelji na napačni odmeri je nezakonita.

Odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, je namenjen sistem pravnih sredstev. Pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja se uporabljajo določbe ZUP, če ni z ZPIZ-1 drugače določeno. Upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna. Po 4. odstavku 225. člena ZUP je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom.

Ker zoper odločbo o odmeri pokojnine z dne 20. 11. 2000 s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo z dne 28. 6. 2000, ni bilo zahtevano sodno varstvo, je ta postala pravnomočna. Namen pravnomočnosti je zagotavljanje pravne varnosti, zato pravnih učinkov pravnomočnosti tudi v primeru, ko je očitno, da je odločba nepravilna, ni mogoče zanikati. Pravnomočna odločba sicer ni absolutno nespremenljiva, saj je njene nepravilnosti mogoče sanirati z izrednimi pravnimi sredstvi. V spornem primeru tožnica izrednih pravnih sredstev ni vložila, temveč je le na podlagi podatkov oziroma dejstev, ki so bili znani že ob izdaji pravnomočne odločbe z dne 20. 11. 2000 podajala nove zahteve (30. 12. 2008 in 15. 7. 2010) za odmero starostne pokojnine.

Kakor pravilno navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe so toženko pri odločanju v času vložitve tožničine zahteve zavezovala pravila ZPIZ-1, ki take ponovne odmere ne ureja. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera, le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. V primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno, ponovna odmera ni predvidena, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 določeno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine.

Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje je protispisno navajanje pritožbe, da o vštevanju prispevkov v pokojninsko dobo še ni bilo odločeno in da tožnica o izločitvi zneskov izplačanih iz naslova obveznic iz obrazca M-4 za leto 1992 ni bila seznanjena ter da gre za zavajajoče in nepošteno postopanje toženke. Odločilnega pomena v predmetni zadevi je, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, tožnica pa pravnomočne odločitve ni izpodbijana z izrednimi pravnimi sredstvi ter je zahtevala ponovno odmero. Glede ponovne odmere pa je toženka pravilno uporabila 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.