Jedro

Tožnik je bil kot predsednik uprave odgovoren za sklenjene pravne posle. S tem, ko je sklenil pogodbo brez soglasja skupščine, ki je bila škodljiva za družbo, je kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi te kršitve mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 2. 2008 nezakonita in se razveljavi, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč še traja ter da je dolžna tožena stranka s tožnikom vzpostaviti delovno razmerje, ga pozvati nazaj na delo na drugo ustrezno delovno mesto ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna obračunati plačo v bruto mesečnem znesku 5.008,00 EUR in ostale prejemke od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do datuma samozaposlitve, od tega dne dalje pa v višini zmanjšani za prejemke kot jih prejema pri drugem delodajalcu ter da mu je dolžna po plačilu razlike davkov in prispevkov izplačati neto razlike plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe. Zavrnilo je tudi zahtevek na povračilo stroškov postopka ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka določenega v odločbi o njihovi odmeri dalje do plačila. Navaja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik s sklepom nadzornega sveta tožene stranke z dne 20. 9. 2009 imenovan za predsednika uprave tožene stranke ter da sta stranki dne 1. 10. 2007 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu predsednik uprave ter da ga je nadzorni svet dne 5. 2. 2008 odpoklical s funkcije predsednika uprave in dne 25. 2. 2008 tožena stranka vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V 10. členu pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu predsednika uprave s petletnim mandatom, sta stranki določili, da je predsednik uprave lahko odpoklican med drugim, če mu skupščina izreče nezaupnico. V 11. členu sta za tak primer določili, da ima v tem primeru tožnik pravico do sklenitve pogodbe o zaposlitvi na drugo ustrezno delovno mesto s plačo, ki ne sme biti nižja od 60 % obstoječe plače. Tožnik je ves čas postopka poudarjal, da mu nikoli ni bilo vročeno vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, prav tako je bila nezakonita vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je kot zakoniti zastopnik tožene stranke za zastopanje in pravno svetovanje dne 1. 11. 2007 pooblastil odvetnike Odvetniške družbe Č. o.p., d.o.o., in sicer sta tožena stranka in odvetniška družba sklenili pogodbo o zastopanju. Tožnik nikoli prej ni osebno ne v tej, ne v katerikoli drugi zadevi sam pooblastil odvetniško družbo, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da odvetniška družba zastopa tožnika kot fizično osebo. Jasno je, da je tožnik kot zakoniti zastopnik tožene stranke neposredno komuniciral s pooblaščencem in obratno. Ni pa mogoč na podlagi tega zaključek, da je iz tega razvidno, da je tožnik tudi sam kot fizična oseba pooblastil za zastopanje isto odvetniško družbo. To izhaja tudi iz dejstva, prav tako nespornega, da je pooblastilno razmerje med toženo stranko in odvetniško družbo prenehalo na podlagi sporazuma šele 19. 3. 2008. V vmesnem času je bilo sporno, kdo je zakoniti zastopnik tožene stranke. Ali je to še naprej tožnik, ali ima ta novega zastopnika. Tako je pooblaščenec družbe 13. 2. 2008 na A.V., ki je zatrjeval, da novi zakoniti zastopnik tožene stranke, naslovil dopis, s katerim ga je opozoril, da je njegova stranka tožena stranka ter da je bila skupščina 4. 2. 2008 izvedena nezakonito, zato A.V. ni mogoče šteti kot novega zakonitega zastopnika tožene stranke, temveč je to še naprej tožnik. Prvi odstavek 87. člena ZDR izrecno določa, da mora biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena osebno pogodbeni stranki, ki se ji pogodba o zaposlitvi odpoveduje. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more učinkovati, če delavcu ni vročena. Drugi odstavek 87. člena ZDR določa tudi kako mora biti opravljena vročitev. Sedmi odstavek 142. člena ZPP določa, da lahko delodajalec delavcu redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vroči preko pooblaščenca, ki se mora delodajalcu s predložitvijo pooblastila izkazati, da ga je delavec pooblastil za zastopanje. Pooblastilo mora biti pisno. Ni sporno, da tožena stranka pisnega pooblastila, s katerim bi tožnik pooblastil odvetniško družbo v svojem imenu za zastopanje v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi nikoli ni imela in tudi ni mogla imeti. Pooblaščenec je toženo stranko ves čas izrecno opozarjal, da ji odgovarja v zastopstvu družbe in zastopnika družbe in ne tožnika kot fizične osebe. Tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nikoli ni vročila osebno, zato ta sploh nikoli ni bila vročena in kot taka ni mogla pričeti učinkovati. To stališče v sodni praksi ni sporno. Sklicuje se na sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 358/2004 in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 160/2006. Sodišče prve stopnje v nasprotju z jasnim stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in uveljavljano sodno prakso ugotavlja, da je po prepričanju sodišča pooblastilno razmerje med odvetniško družbo in tožnikom obstajalo oziroma moralo obstajati, pa čeprav samo ustno. Posledica nevročitve vabila na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi skupaj z obdolžitvijo pomeni nezakonitost odpovedi samo po sebi. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 25. 2. 2008. Vročevalec je sam povedal, da je tega dne tožniku pustil v nabiralniku zgolj obvestilo, kje je pisanje, to se pravi kje ga izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi čaka. Ker nesporno ni hkrati z obvestilom pustil v nabiralniku tudi samega pisanja, fikcija vročitve po 144. členu ZPP v nobenem primeru ni mogla nastopiti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik prejel odpoved 25. 2. 2008, je v izrecnem nasprotju z listinami, ki se v spisu nahajajo ter tudi z izpovedbami obeh strank in samega vročevalca L.. S tem uveljavlja tožnik absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnik navaja, da je bila pogodba o opravljanju storitev, ki jo je tožnik kot zakoniti zastopnik tožene stranke sklenil z V., sklenjena 6. 11. 2007. Pri tem ni sporno, da je bil nadzorni svet s sklenitvijo te pogodbe v celoti seznanjen in je z njo soglašal. Zato je protispisna ugotovitev sodišča, da je tožnik šele po sklenitvi pogodbe z njo seznanil člane nadzornega sveta. Iz zapisnikov nadzornega sveta je namreč razvidno, da je imel nadzorni svet na vpogled osnutke pogodbe in je pred samo sklenitvijo pogodbe s potrebno večino soglašal, da se pogodba v predlagani obliki in vsebini sklene. Dejstvo, da predsednik uprave odgovarja nadzornemu svetu, ta pa za svoje odločitve odgovarja neposredno delničarjem oziroma skupščini družbe. Tožena stranka je bila torej seznanjena z dejstvom, da je bila pogodba o opravljanju storitev sklenjena, seznanjena najkasneje z dnem njene sklenitve, to je s 14. 12. 2007, ko je nadzorni svet tožene stranke ponovno podal soglasje k pogodbi. To je izrecno potrdil tudi novi zakoniti zastopnik tožene stranke A.V., ki je zaslišan kot stranka povedal, da je bil z razlogi za nameravano odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanjen že dne 21. 12. 2007, ko je bila dana zahteva za sklic skupščine. Torej je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 2. 2008 dana v nasprotju z 2. odstavkom 110. člena ZDR, ki določa, da je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi potrebno podati najkasneje v roku 15-ih dni od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Tožnik je ves čas postopka poudarjal, da je imel s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, v okviru katerega je bil s sklepom nadzornega sveta imenovan na mesto predsednika uprave s petletnim mandatom. Glede na odpoklic poslovodne osebe, ki je lahko iz krivdnega ali nekrivdnega razloga, to nima nič opraviti s samim delovnim razmerjem. Tožniku je nerazumljivo ravnanje sodišča, ki je v postopku ugotavljanja nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojalo, ali je bila pogodba o opravljanju storitev z ekonomskega vidika utemeljena ali ne. Dejstvo je, da ni bil podan nobeden od razlogov, ki jih ZDR v 111. členu taksativno našteva kot razloge, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Okoliščine in razlogi, ki jih je tožena stranka navajala, bi lahko bile predmet presoje samo v zvezi z upravičenostjo razrešitve tožnika z mesta predsednika uprave pred potekom mandata. V nobenem primeru pa niso storjene kršitve takšne intenzitete, ki bi opravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče pa tudi izrecno ne ugotavlja, katero kršitev naj bi tožnik storil, čeprav ZDR razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določa taksativno. Navaja le, da je vsa očitana dejanja storil iz hude malomarnosti. Tožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da obstoja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodba ima predvsem pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, poleg tega so ti nejasni in sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje v okviru načela proste presoje dokazov, sploh ni ugotavljalo obstoja predpostavk, ki morajo biti podane za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb postopka kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. V zvezi s pritožbenimi navedbami, pa pritožbeno sodišče še dodaja: Po določbi 3. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov določenih z zakonom. Delodajalec mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odstavek 82. člena ZDR). Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v določbi 111. člena ZDR. Navedena zakonska ureditev je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalcu, po kateri delavcu ne preneha delovno razmerje, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo in obnašanjem delavca. Delodajalec tako lahko izredno odpove delavcu pogodbo, če ugotovi enega od odpovednih razlogov in če ob upoštevanju vseh okoliščin ter interesov pogodbenih strank tudi ugotovi, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do iztega odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR).

Iz dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 20. 2. 2008 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je ugotovilo, da je tožnik naklepno in iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki izhajajo iz funkcije predsednika uprave ter obveznosti, ki jih je prevzel s podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2007 in ki mu jih je tožena stranka očitala v pisni obdolžitvi z dne 5. 2. 2008. Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da je tožnik s toženo stranko dne 20. 9. 2007 sklenil pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu predsednika uprave za petletni mandat, delovno razmerje pa je sklenil za nedoločen čas. Nadzorni svet tožene stranke je na seji 5. 2. 2008 tožnika odpoklical in razrešil s funkcije predsednika uprave, potem, ko mu je skupščina družbe 4. 2. 2008 izrekla nezaupnico.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih kršitev postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Ugotovilo je tudi, da je najmanj iz hude malomarnosti storil vsa očitana dejanja in za katera so podani tudi zakoniti razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

Poslovodja, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je v dvojnem položaju, v statusnopravnem položaju organa družbe in v delovnopravnem položaju na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Tudi v primeru razrešitve s statusnopravne funkcije pogodba o zaposlitvi lahko preneha le na enega od načinov, ki so predvideni v zakonu ali če je tako dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi sami. V primeru, da je pogodba o zaposlitvi s takšno poslovodno osebo sklenjena za nedoločen čas in v njej niso posebej urejeni razlogi za njeno prenehanje, je lahko zakonito odpovedana le na podlagi utemeljenega razloga.

Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni ugotovilo nobenih kršitev postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožniku ni bilo vročeno vabilo na zagovor in da mu ni bila vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik vztraja, da odvetniški družbi v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dal pooblastila, zato vročanje pooblaščencu ni bilo zakonito. V skladu z določbo 97. člena ZPP stranka da pooblastilo pisno. Sodišče prve stopnje se je kljub ugotovitvi, da tožnik ni dal pisnega pooblastila odvetniku, postavilo na stališče, da je glede na okoliščine primera nedvomno obstajalo ustno pooblastilo. Pritožbeno sodišče se z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje glede na zakonsko določbo (1. odstavek 97. člena ZPP) ne strinja. Navedeni zaključek pa ni vplival na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo tožniku vabilo na zagovor z obdolžitvijo vročeno s strani vročevalca dne 12. 2. 2008. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji tako na izpovedi priče N.L. – vročevalca, kot tudi tožnika samega, ki je izpovedal, da je listine prebral in bil seznanjen z datumom zagovora, katerega pa se ni udeležil, ker je bil poslovno odsoten, ni pa prosil za preložitev zagovora. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka ni tožniku vročila odpovedi pogodbe o zaposlitvi osebno. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožniku vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na dan 25. 2. 2008. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi priče N.L., ki je tožniku na naslov ... vročil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po določbi 87. člena ZDR se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča delavcu osebno praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslovu prebivališča, s katerega delavec dnevno prihaja na delo. Odpoved pogodbe vroča delodajalec delavcu po pravilih pravdnega postopka. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da fikcija vročitve po 144. členu ZPP ni mogla nastopiti, ker vročevalec ni hkrati z obvestilom pustil v nabiralniku tudi samega pisanja. V času vročanja (februar 2008) je takrat veljavni ZPP določal v 3. odstavku 142. člena, način vročanja osebnih pisanj. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je vročevalec postopal v skladu z določbo 142. člena ZPP in ker tožnik pisanja ni dvignil v roku 15 dni, je pravilno šteti, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, t.j. 25. 2. 2008. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi v roku, določenem v 2. odstavku 110. člena ZDR. Po citirani zakonski določbi mora delodajalec podati izredno odpoved v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki tako odpoved utemeljujejo. Trenutek seznanitev z razlogi je dejanska ugotovitev. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje nedvomno ugotovilo, da je bila tožena stranka 5. 2. 2008 seznanjena z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Nerazumljivo je razlogovanje pritožbe, da je bil tožnik seznanjen z razlogi za izredno odpoved že 21. 12. 2007, ko je bila dana zahteva za sklic skupščine. Tožnik ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil v funkciji delodajalca, temveč delavec tožene stranke. Zato ni bistveno, kdaj se je tožnik seznanil z razlogi za izredno odpoved, temveč, kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je novi zakoniti zastopnik tožene stranke šele po imenovanju lahko seznanil z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in šele od takrat dalje je začel teči rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR.

Glede na jasna stališča sodišča prve stopnje, s katerimi se strinja pritožbeno sodišče, so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s statusno pravnim položajem tožnika. Odpoved pogodbe o zaposlitvi razrešenemu predsedniku uprave ni korporacijski pravni institut, temveč delovnopravni institut in se presoja po določbah ZDR. Če je s pogodbo o zaposlitvi sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, razrešenemu direktorju lahko preneha delovno razmerje le v skladu z zakonskimi razlogi. Pogodba o zaposlitvi tožnika z dne 1. 10. 2007 v 12. členu določa, da predsedniku uprave lahko preneha delovno razmerje na podlagi zakona ali na lastno zahtevo. Po razrešitvi tožnika je imela tožena stranka možnost tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi v skladu z določbami ZDR, kar je tudi storila. Tožnik v zvezi z očitanimi kršitvami sicer stoji na stališču, da bi okoliščine in razlogi, ki jih je tožena stranka navajala, lahko bili le predmet presoje upravičenosti razrešitve tožnika, v nobenem primeru pa kršitve niso takšne intenzitete, da bi opravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil tožnik kot predsednik uprave družbe odgovoren za sklenjene pravne posle. S tem, ko je sklenil pogodbo z dne 6. 11. 2007 v nasprotju s 330. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in naslednji) brez soglasja skupščine, ki je bila škodljiva za družbo, je navedeno predstavljalo utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do tistih navedb pritožbe, ki so bile bistvenega pomena za sprejem drugostopne odločitve (1. odstavek 360. člena ZPP).

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik je priglasil pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče sklenilo, da jih krije sam (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).