Jedro

Opredelitev, da uprava vodi posle delniške družbe samostojno in na lastno odgovornost (prvi odstavek 265. člena ZGD) tudi v delovnopravnem smislu predpostavlja visoko stopnjo odgovornosti oziroma strogo presojo odgovornosti za opravljanje nalog, ki jih ima tako po določbah ZGD, kot po določbah ZDR in pogodbe o zaposlitvi. Neupoštevanje zakonskih določb, ki izrecno urejajo njegovo delo in pristojnosti direktorja družbe, tako gotovo pomeni najmanj hudo malomarnost, saj se na nepoznavanje takih zakonskih določb ne more uspešno sklicevati, zavestno ignoriranje takih zakonskih določb pa bo praviloma imelo vse elemente naklepa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 20. 2. 2008. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja s plačilom mesečne bruto plače 5.008,00 EUR, vse od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje in zahtevek za vrnitev tožnika na delo. Presodilo je, da je bila tožniku po razrešitvi s funkcije direktorja družbe (predsednika enoosebne uprave) dne 5. 2. 2008 pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana po zakonito izvedenem postopku in da je bila podana v izredni odpovedi očitana hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ker je tožnik, kot direktor tožene stranke, s poslovnim partnerjem v nasprotju z določbami Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) sklenil pogodbo o prenosu več kot 25 % vrednosti premoženja tožene stranke in pričel pogodbo tudi izvajati brez soglasja skupščine delničarjev tožene stranke in je v zvezi s tem poslovni partner zoper toženo stranko tudi uveljavljal številne zahtevke.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je imel s toženo stranko za delovno mesto direktorja oziroma predsednika uprave sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki je za primer predčasne razrešitve, pred potekom mandata zaradi odpoklica na skupščini družbe, določala pravico do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Graja presojo sodišča, da mu je tožena stranka pred podajo odpovedi zakonito vročila ustrezno vabilo na zagovor in da mu je 25. 2. 2008 osebno vročila izredno odpoved. Vztraja, da mu je bila sporna odpoved podana po poteku zakonskega roka, saj je bila tožena stranka o ravnanjih, ki se mu očitajo, seznanjena že najkasneje 14. 12. 2007. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati razliko med odgovornostjo direktorja za vodenje družbe v smislu statusnopravnih določb in odgovornostjo iz delovnega razmerja. Zatrjuje, da je sporno pogodbo o opravljanju storitev sklenil ob predhodnem soglasju nadzornega sveta in da je šlo za pogodbo, ki je prinašala pozitivne učinke, zaradi katerih bi se aktiva tožene stranke bistveno povečala. Zato zanika obstoj katerekoli kršitve iz 111. člena ZDR, ki so pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da obstaja v sodbah nižjih sodišč nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in dokazi. Sodba sodišča prve stopnje pa ima tudi druge pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. V tej zvezi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pa tudi kršitev pravil o prosti oceni dokazov iz 8. člena ZPP.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da revizijski razlogi niso podani in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, je sodišče druge stopnje presodilo, da je bilo tožniku dne 12. 2. 2008 osebno vročeno vabilo na zagovor z obdolžitvijo kršitev, ker je vročevalec listino tožniku osebno vročil in se je tožnik z vsebino seznanil, ta dejstva pa so bila ugotovljena na podlagi izpovedbe vročevalca, zaslišanega kot priča in tožnika samega. Hkrati je sodišče druge stopnje soglašalo, da je bila tožniku dne 25. 2. 2008 sporna izredna odpoved vročena v skladu s takratnimi določbami 142. člena ZPP, ker vročevalec, po predhodni neuspešni vročitvi in obvestilu, tožnika tudi tega dne na naslovu ni našel in mu je zato v hišnem predalčniku pustil obvestilo, kje je pisanje, ki bi ga tožnik moral dvigniti v 15 dneh, sicer se šteje, da je vročitev opravljena na dan pustitve obvestila v hišnem predalčniku. Ker tožnik pošiljke ni dvignil, je sodišče na podlagi takratnih določb drugega odstavka 141. člena v zvezi s petim odstavkom 142. člena ZPP utemeljeno štelo, da je bila vročitev izredne odpovedi opravljena 25. 2. 2008. 8. Tožnik v zvezi z navedenimi dejanskimi ugotovitvami, ki so bile bistvene za odločitev, izrecno ni uveljavljal bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, sodišče pa je na njihovi podlagi sprejelo pravilne pravne zaključke. Tudi glede drugih vprašanj, pomembnih za odločitev, sodbi nižjih sodišč imata razloge in v njih ni nasprotij, zaradi katerih se ne bi mogli preizkusiti. Tako revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi očitek bistvene kršitve določb 8. člena ZPP, uveljavljan sicer le pavšalno, glede bistvenih ugotovitev ni podan.

9. Na podlagi 72. člena ZDR lahko pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi osebami pogodbeni stranki v primerjavi z zakonom drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Čeprav sta tožnik in tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi za delo predsednika uprave za primer predčasne razrešitve zaradi nezaupnice, izrečene na skupščini družbe, predvidela možnost nadaljevanja zaposlitve tožnika na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delovnem mestu, tudi za tak primer predčasne razrešitve nista izrecno izključila možnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 110. in 111. člena ZDR, kolikor so razlogi zanjo podani.

10. Tožnik utemeljeno navaja, da je bil kot predsednik uprave družbe, glede na statusnopravne opredelitve te funkcije v ZGD, v delovnopravnem smislu v specifičnem položaju. Posebnost njegovega položaja se kaže med drugim tudi v tem, da izrecno opredeljene pristojnosti in odgovornosti predsednika uprave v ZGD vplivajo tudi na opredelitev njegovih pravic in odgovornosti v delovnopravnem smislu oziroma iz pogodbe o zaposlitvi. Opredelitev, da uprava vodi posle delniške družbe samostojno in na lastno odgovornost (prvi odstavek 265. člena ZGD) tudi v delovnopravnem smislu predpostavlja visoko stopnjo odgovornosti oziroma strogo presojo odgovornosti za opravljanje nalog, ki jih ima tako po določbah ZGD, kot po določbah ZDR in pogodbe o zaposlitvi. Neupoštevanje zakonskih določb, ki izrecno urejajo njegovo delo in pristojnosti, tako gotovo pomeni najmanj hudo malomarnost, saj se na nepoznavanje takih zakonskih določb ne more uspešno sklicevati, zavestno ignoriranje takih zakonskih določb pa bo praviloma imelo vse elemente naklepa.

11. Na podlagi 330. člena ZGD mora v primeru sklenitve posla o prenosu premoženja, ki presega 25 % premoženja družbe, za sklenitev pogodbe ali drugih pravnih poslov družba pridobiti soglasje skupščine delničarjev, s tem da sklep o tem sprejme skupščina s posebej določeno večino glasov. Ker delniško družbo vodi uprava, ki je hkrati pristojna tudi za zastopanje družbe in sklepanje poslov, je ob sklenitvi take pogodbe uprava (torej v tem primeru tožnik) hkrati dolžna zagotoviti soglasje skupščine delničarjev. To lahko zagotovi s pridobitvijo vnaprejšnjega soglasja, ko je vsebina posla sicer že znana, ali z zagotovitvijo klavzule v že podpisani pogodbi, da pogodba velja ob pogoju soglasja skupščine družbe.

12. Po ugotovitvah sodišča je sporni posel, ki je pomenil tudi razpolaganje z nepremičninami tožene stranke, predstavljal razpolaganje s premoženjem tožene stranke, katerega vrednost je očitno presegala 25 % vrednosti njenega premoženja (po ugotovitvah izvedencev kar 80 % vrednosti). Ker je tožnik sklenil pogodbo o razpolaganju s tem premoženjem, brez soglasja skupščine delničarjev, oziroma ne da bi njeno veljavnost vezal na ustrezni sklep skupščine ter je tako pogodbo pričel tudi izvrševati, je sodišče utemeljeno presodilo, da je s tem huje kršil tudi svoje delovne obveznosti oziroma obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. V četrtem odstavku 3. člena pogodbe o zaposlitvi se je namreč zavezal, da bo delo predsednika uprave vestno in pravočasno opravljal v skladu z zakoni, splošnimi akti, kolektivno pogodbo ter v skladu z odločitvami organov družbe. Hkrati je sodišče utemeljeno ugotovilo, da je takšno kršitev storil najmanj z veliko malomarnostjo in da so zato podani vsi elementi očitane hujše kršitve iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. V zvezi s svojim ravnanjem se tožnik ni mogel uspešno sklicevati na obveščenost in soglasje nadzornega sveta, saj ZGD v tem primeru jasno določa pristojnost skupščine delničarjev in ne nadzornega sveta družbe.

13. Po presoji revizijskega sodišča ni bistveno, ali je bil sporni pravni posel, ki ga je tožnik samovoljno sklenil brez soglasja skupščine delničarjev, za toženo stranko objektivno škodljiv, ali pa bi bil ob ugodni izvedbi dosežen celo uspešen rezultat. Bistveno je, da je tožnik kršil zakonsko obveznost in je glede na njegov pomen posel v nasprotju z izrecno zakonsko določbo sklenil ne glede na soglasje skupščine.

14. Glede pravočasnosti podaje izredne odpovedi sodišče ugotavlja, da so se vsi učinki tožnikove kršitve izkazali šele 4. 2. 2008, ko je skupščina delničarjev soglasje k spornemu poslu odklonila. Tudi zato je sodišče utemeljeno presodilo, da je bila sporna izredna odpoved dne 20. 2. 2008 pravočasno podana in dne 25. 2. 2008 tudi pravočasno vročena tožniku, znotraj takrat že veljavnega 30 dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR.

15. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.