Jedro

Izkazana pa je tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženke in tožnici nastalo nematerialno škodo, in sicer s pomočjo dveh izvedencev medicinske stroke J.M. ter V.F.Ž., ki sta oba potrdila vzročno zvezo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sta dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku, ko je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki kot odškodnino za nepremoženjsko škodo 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2009 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, glede na uspeh v pravdi pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 942,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi pisnega odpravka te sodbe tožeči stranki dalje.

2. Proti citirani sodbi sta obe pravdni stranki vložili pravočasno pritožbo.

3. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pripisalo prevelik pomen psihičnim težavam, ki jih je tožeča stranka imela v preteklosti ter izgubi službe. Izpostavlja, da iz izvedenskega mnenja V.F.Ž. izhaja, da je bilo psihično stanje tožnice po 24. 4. 2009, ko je končala fizikalno terapijo, do seznanitve s sporno fotomontažo, stabilno in da je bila ravno objavljena fotomontaža tisti stresor, ki je pri tožnici povzročila prilagoditveno motnjo. Prepričana je, da bi sodišče moralo v večji meri upoštevati pomen kršitve oziroma posega v njej ustavno zagotovljeno pravico do osebnostnih pravic, konkretno pravice do lastne podobe in duševne integritete in zato bi moralo pri odmeri odškodnine bolj upoštevati osebnost tožnice in kaj je konkretno poseg v osebnostno pravico pomenil zanjo in zato je prepričano, da ni v zadostni meri individualiziralo nematerialno škodo, ki jo je pretrpela. Pri tem pa je potrebno tudi upoštevati, da je tožnica mlada ženska, ki „da nekaj“ na svoj izgled in s tem, ko je tožena stranka na njen obraz prilepila glavo ministra I.S., je grobo posegla v njeno pravico do lastne podobe. Že na površen pogled je namreč ugotoviti, da grob moški obraz ne sodi na tožničino telo oziroma iznakazi sliko, iz katere nedvomno izhaja, da gre za telo mlajše, urejene ženske. Konkretna fotomontaža pa vzbuja zgražanje, šokira, obraz pa izrazito izstopa. Sodišče prve stopnje bi zato moralo pri odmeri odškodnine bolj upoštevati prizadetost tožnice, intenziteto in trajanje duševnih bolečin, ki jih je pretrpela zaradi objave fotomontaže ter ji dosoditi višjo odškodnino. Predlaga, „da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi ali pa razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje“. Priglaša in terja pritožbene stroške.

4. Tožena stranka izpodbija obsodilni del sodbe in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da tožnica ni z ničemer izkazala, da je prav ona na fotografiji in da zgolj spoznanje sodišča, da je na sliki prav tožnica, v zadevi ne zadošča. Tožena stranka pa tudi izpostavlja, da je sodišče napačno zaključilo, da tožeča stranka ne rabi navesti, katera osebnostna pravica bi ji naj bila kršena. Tožeča stranka mora pravico, ki ji je bila kršena, natančno pravno opredeliti, vsekakor pa mora opisati tisto dejansko stanje oziroma tisto naravo kršitve, ki bi utemeljevala konkretno kršeno pravico. V konkretni zadevi tožeča stranka ni opisala tisto dejansko stanje, ki omogoča uporabo pravne norme, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje. Prepričana je, da fotomontaža nikakor ne more pomeniti kršitve osebnostne pravice na lastni podobi, saj je več kot jasno, da fotomontaža ne predstavlja podobo tožnice, ampak gre za podobo druge osebe, vsaj v delu, v katerem je fotografija sporna. Po prepričanju tožene stranke nihče ni pomislil da gre za tožnico, ki bi se naj spremenila in bi s tem bila kršena njena pravica na lastni podobi, ampak je bilo vsem jasno, da gre v konkretnem primeru zgolj za satirični prikaz ministra S.. Sodišče prve stopnje je tako v konkretnem primeru navajalo pravno podlago za prisojo odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), vendar pa ni navedlo katere podlage iz navedenega člena bi naj bile odločilne v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo z vprašanjem protipravnosti ter se sklicevalo na 6. člen Zakona o medijih, po katerem dejavnost medijev temelji na svobodi izražanja, nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, na svobodnem pretoku informacij in odprtosti medijev za različna mnenja, prepričanja in za raznolike vsebine. Ob tem pa poudarja, da v konkretnem primeru gre za svobodo izražanja, ki jo zagotavlja 39. člen Ustave Republike Slovenije in 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Svoboda tiska in svoboda izražanja namreč tvorita pomemben okvir sistemske svobode javnih medijev. Sodišče prve stopnje je zato napačno zaključilo, da je v konkretnem primeru šlo za poseg v osebnostno pravico na lastni podobi in tudi, da nedovoljena objava fotografije v javnem glasilu že sama po sebi pomeni poseg v osebnostno pravico do varovanja lastne podobe, ker ima posameznik edino pravico odločati o tem, ali se njegova slika lahko objavi. Ugovarja tudi, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da je šteti za izkazano vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem toženke in tožnici nastalo nematerialno škodo. Dejstvo je, da se je tožnica že poprej zdravila zaradi psihičnih težav, časovno pa s tožničinimi psihičnimi težavami sovpada tudi izguba zaposlitve v družbi M. d.d. in zato tožničinih težav ni moč pripisati objavi sporne fotomontaže. Tožena stranka je prepričana, da vzročna zveza ni izkazana, kar pa tudi potrjuje izvedensko mnenje V.F.Ž., ki je izpostavila, da so nedvomno tožničino osebno ranljivost, predhodno psihično zdravstveno stanje in stopnjevalni učinek strahu pred izgubo službe ter druge njene zasebne težave vplivale na duševne bolečine v smislu depresivne reakcije bolj ali manj trajajočega negativnega razpoloženja, trpljenja, užaljenosti, tesnobe in občutka manjvrednosti ter delovne uspešnosti in zato vsa zatrjevanja neugodnosti nikakor niso posledica objave fotomontaže. Prav tako pa ni mogoče slediti zaključku sodišča, da tožena stranka ni uspela izkazati, „da bi ravnala tako kot je bilo treba“ in v posledici tega je ugotovilo sodišče prve stopnje, da so izpolnjene vse predpostavke za prisojo denarne odškodnine. Tožena stranka je ravnala v skladu s skrbnostjo, ki se od nje pričakuje in z upoštevanjem vseh pravic, ki jih je dolžna spoštovati pri svojem delu. Tožena stranka je tako prepričana, da tožnica zaradi objave sporne fotografije ni utrpela škode in da je zato potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Ob tem izpostavlja, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, do katere mere bi naj k tožničinim težavam prispevala objava sporne fotografije. Odmerjena višina odškodnine pa tudi ni v skladu s slovensko, niti z evropsko sodno prakso, in gre torej za pretirano višino dosojene odškodnine, ki je ne le neutemeljena po temelju, temveč tudi po višini, ki ni z ničemer utemeljevana, kaj šele izkazana. Priglaša in terja pritožbene stroške.

5. Pravdni stranki na pritožbo nista odgovorili.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri uveljavljenih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na dejanske ugotovitve uporabilo pravo materialno pravo, ko je glede nepremoženjske škode, ki se izpodbija, odločitev oprlo na določilo 147. in 179. člena OZ. Svojo odločitev je jasno in natančno obrazložilo, tako da pritožbeno sodišče v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe, glede na pritožbena izvajanja pa le še dodaja:

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključki sodišča, da je tožnica s fotografijo dne 9. 7. 2009 in s prihodom na sodišče dokazala, da je na fotografiji tožnica in zato tožbe ni moč šteti za nesklepčno zgolj zato, ker ni predlagala posebnih dokazov o tem, da je prav ona na fotografiji, kot tudi da je tožnica v tožbenih trditvah zatrjevala in dokazovala, da ji je z objavo slik nastala škoda, medtem ko je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva ugotovilo dejanski stan, ki predstavlja kršitev osebnostnih pravic ter da zaradi teh kršitev tožnici pripada odškodnina.

9. Tožnica je zatrjevala, da jo je na fotomontaži dne 21. 7. 2009 moč prepoznati v zvezi z njeno fotografijo, objavljeno v Večeru dne 9. 7. 2009 in pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je sporna fotomontaža z dne 21. 7. 2009 toliko podobna prvotni fotografiji, da je tožnico na tej fotografiji moč prepoznati. Toženka pa v postopku tudi ni trdila, da bi pridobila dovoljenje tožnice, da njeno podobo z izvirne fotografije uporabijo za fotomontažo. Na ta način je toženka protipravno posegla v tožničino osebnostno pravico na lastni podobi, prav tako pa tudi protipravnosti ne izključuje niti dejstvo, da je bila sporna fotomontaža objavljena v delu Večera, ki ima oznako satire. Uporabo tožničine podobe za satirično fotomontažo je tako sodišče prve stopnje pravilno opredelilo za protipravni poseg v tožničino pravico do lastne podobe in s tem je bila prizadeta tudi tožničina pravica do duševne integritete, saj je bila objava sporne fotomontaže tista, ki je pri tožnici povzročila negativni psihični odziv.

10. Izkazana pa je tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženke in tožnici nastalo nematerialno škodo, in sicer s pomočjo dveh izvedencev medicinske stroke J.M. ter V.F.Ž., ki sta oba potrdila vzročno zvezo. Sodišče prve stopnje je obe izvedenski mnenji, kljub številnim ugovorom tožene stranke, ocenilo kot prepričljivi in tudi pritožbeni ugovori tožene stranke teh izvedenskih mnenj ne morejo omajati. Nesporno med pravdnimi strankami je, da je tožnica imela psihične težave že pred objavo sporne fotomontaže, vendar pa je izvedenka V.F.Ž. izrecno zapisala: „brez objave sporne fotomontaže tožnica ne bi psihično dekompenzirala“. Res je tudi, da je tožnica zdravstveno pomoč iskala šele nekaj časa po objavi fotomontaže, vendar pa sta oba izvedenca poudarila, da to ne pomeni, da zdravniške pomoči ni iskala prav zaradi težav v posledici objavljene fotomontaže. Izvedenka V.F.Ž. je tudi pojasnila, da je v konkretnem primeru utrpela tožnica prilagoditveno motnjo, kateri simptomi se pojavijo približno šele mesec dni po bolečem dogodku, torej po objavi fotomontaže. 11. Pritožbeno sodišče pa tudi pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je podana toženkina odgovornost za škodo, ki je tožnici nastala zaradi objave fotomontaže. Strinja se, da temelji toženkina odgovornost na določbi 147. člena OZ, ki uzakonja odgovornost delodajalca za škodo, ki jo njen delavec povzroči pri delu ali v zvezi z delom tretjemu. Odgovornost toženke je podana, saj ni dokazala, da je njen delavec urednik ravnal tako kot je treba. Objavil je namreč fotomontažo brez njenega dovoljenja. S takim postopanjem so bile kršene tožničine osebnostne pravice in zato ji gre pravica do uveljavljenega varstva. Posledično pomeni, da je podana tudi odškodninska odgovornost tožene stranke za tožnici nastalo škodo v smislu določb 179. člena OZ.

Glede višine odškodnine:

12. Sodišče prve stopnje je ob svoji odločitvi o obliki nepremoženjske škode in o višini odškodnine zanjo, pravilno uporabilo določbo 179. člena OZ. Po tej določbi sodišče prisodi denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena, časti, ugleda in sploh posegov v varovane osebnostne pravice v skladu z okoliščinami primera, upoštevajoč pri tem zlasti stopnjo bolečin in njihovo trajanje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravno pravilno opredelilo vse tiste okoliščine, ki so bile pomembne za ocenjevanje tožničine prizadetosti, to je obsega in trajanja duševnih bolečin, ki jih je trpela zaradi obravnavane toženkine objave. Pri tem meni, da je odmera pripadajoče odškodnine v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišč, izoblikovano na področju odškodnin za take primere, kot je obravnavani. Utemeljenost višine prisojene odškodnine pa potrjujejo tudi zaslišane priče, izpovedba tožeče stranke, kot tudi že citirani izvedenski mnenji V.F.Ž. in J.M.. Glede na obrazloženo ni moč pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo previsoko odškodnino, kot tudi niso utemeljeni pritožbeni ugovori tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru premalo ocenilo intenziteto in trajanje bolečin v posledici objave pri tožeči stranki in so tudi pritožbeni ugovori tožeče stranke v smeri zavzemanja za zvišanje odškodnine, neutemeljeni.

13. Ob upoštevanju vsega navedenega je pritožbeno sodišče, ker pri pregledu in preizkusu zadeve ni zasledilo tistih bistvenih kršitev določb procesnega prava, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato sta dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka.