Jedro

Glede na določbe 143. in 150. člena CZ sta carinska dolžnika v obravnavanem primeru obe navedeni pravni osebi, je pa prvostopni carinski organ začel s postopkom izterjave dolga po tem, ko dolg v roku ni bil poravnan pri deklarantu, ki je pri uvoznem carinjenju predložil bančno garancijo.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbi tožnika zoper sklep Carinskega urada A., št. ... z dne 4. 11. 2003 delno ugodila in izrek sklepa spremenila tako, da je spremenila tek zamudnih obresti, ki tečejo od dne 4. 10. 2003 do plačila (točka I. izreka), v preostalem delu pa pritožbo zavrnila (točka II. izreka) in ugotovila, da stroški postopka niso bili priglašeni (točka III. izreka). S sklepom prisilne izterjave je Carinski urad A. na podlagi deklaracije št. K4-... z dne 15. 11. 2002, št. K4-... z dne 20. 11. 2002 in št. K4-... z dne 28. 11. 2002 odločil, da se opravi prisilna izterjava in določil način prisilne izterjave dolga z rubežem denarnih sredstev do višine dolgovanega zneska, ki jih ima dolžnik, družba B.B.B. d.o.o., na vseh računih, odprtih pri A. banki d.d., B. banki d.d. in C. banki d.d. Iz polja 14 vse deklaracij je razvidna oznaka, da je deklarant na deklaraciji označil posredno zastopanje tožnika. Deklaracije so bile izpolnjene skladno z uredbo za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99 in spremembe, v nadaljevanju: UICZ). Po vloženih deklaracijah je nastal carinski dolg v skupni višini 261.510,00 SIT, ki v 30-ih dneh od prejema obračuna ni bil plačan, zato je carinski organ poskušal poplačati dolg iz predložene bančne garancije deklaranta, ki pa ni zadostovala za poplačilo terjatev in je bil zato dne 17. 2. 2003 izdan sklep o prisilni izterjavi dolga od carinskega dolžnika D.D.D. d.o.o., to je deklaranta, z rubežem denarnih sredstev. Prisilna izterjava ni bila uspešna. Dne 2. 7. 2003 je Okrožno sodišče v A. izdalo sklep, opr. št. St ..., s katerim je bil zoper družbo D.D.D. d.o.o. uveden stečajni postopek. Carinski organi so terjatev prijavili v stečajni postopek. Stečajna upraviteljica je v stečajnem postopku priznala prijavljene terjatve in so se tako te štele za ugotovljene. Ne glede na to pa je carinski organ nadaljeval postopek prisilne izterjave od solidarnih dolžnikov in tako dne 28. 8. 2003 tožniku posredoval dopis - obvestilo o obračunanem carinskem dolgu, ki ga je tožnik prejel dne 3. 9. 2003. V odgovoru na obvestilo o obračunanem carinskem dolgu je tožnik carinski urad obvestil, da je navedene dajatve fakturiral njen špediter D.D.D. d.o.o., ki je tudi vložil omenjene deklaracije. Zneske po računih je tožnik dne 12. 12. 2002 firmi D.D.D. d.o.o. poravnal. Odgovoru je priložil fotokopijo vloženih deklaracij ter dokazila o plačilu storitev. Dodatno je dne 21. 10. 2003 tožnik še sporočil, da carinskemu organu ni nič dolžen, saj je svojo obveznost poravnal firmi D.D.D. d.o.o. Glede na to, da je bilo sporno blago uvoženo že konec leta 2002, se tožnik sprašuje, zakaj terjatev do špediterja ni carinski organ izterjal v normalnem roku in kdo je za to odgovoren. Menil je, da bi moral biti proti odgovornim osebam podjetja D.D.D. d.o.o., v skladu s 145. členom Zakona o kazenskem postopku, predlagan kazenski postopek za kazniva dejanja po členih 232, 233, 234, 240, 244 in 245 Kazenskega zakonika. Ob tem je vprašljiva tudi odgovornost uradnih oseb v carinski službi. Po mnenju tožene stranke je sklep o prisilni izterjavi carinskega dolga izdan v obravnavanem primeru pravilen in zakonit. V postopku prisilne izterjave carinskega dolga se uporabljajo določbe Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 - 49/99, v nadaljevanju: CZ), Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 - 108/99, v nadaljevanju: ZDavP) in določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju: ZUP). Podlaga za prisilno izterjavo carinskega dolga je 153. člen in 1. odstavek 155. člena CZ ter določbe 40. in 42. člena ZDavP. Iz spisov zadeve nesporno izhaja, da je na podlagi vseh deklaracij nastal carinski dolg v skupni višini 261.510,00 SIT. Nastali carinski dolg je deklarant zavaroval s splošno davčno garancijo (polje 44 in polje 47, pod polje 5). Na podlagi 5. odstavka 153. člena CZ mora dolžnik poravnati obračunani carinski dolg v roku 30 dni od prejema obračuna, sicer tečejo zamudne obresti v skladu z veljavnimi predpisi. Obračuni so bili deklarantu vročeni dne 19. in 25. 11. 2002 in dne 2. 12. 2002. Deklarant prostovoljno ni poravnal carinskega dolga, zato je carinska uprava RS, ki zapoznele terjatve ugotavlja na podlagi knjigovodskih evidenc, poskušalo unovčiti priloženo garancijo. Prvostopni organ je zaradi dejstva, da se carinski dolg ni mogel poplačati iz priložene bančne garancije, poskušal dolg izterjati še na podlagi sklepa o prisilni izterjavi denarnih sredstev izračunov deklaranta, vendar prisilna izterjava ni bila uspešna, za tem pa je bil zoper deklaranta uveden še stečajni postopek. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe obširno pojasni in navede določbe CZ, ki določajo obveznosti in pravice strank v carinskem postopku in poudari, da je zastopanje lahko neposredno, pri čemer pooblaščenec opravlja dejanja v imenu in za račun druge osebe ali posredno, pri čemer pooblaščenec opravlja dejanja v svojem imenu in za račun druge osebe. Na podlagi 143. člena CZ carinski dolg pri uvozu blaga nastane s sprostitvijo blaga v prost promet. Carinski dolžnik za carinski dolg iz 1. odstavka je deklarant, v primeru neposrednega zastopanja je carinski dolžnik tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. V skladu z navodili za uporabo in izpolnjevanje polj ECL, ki so v prilogi 19 UICZ, se v primeru zastopanja v polje 14 uvozne carinske deklaracije navede pooblaščenca in obliko zastopanja. Iz vpisa "Špedicije D.D.D. d.o.o., zunanje trgovinsko podjetje, ... ulica št. ..., za račun firme B.B.B. d.o.o.", v poljih 14 zadevnih deklaracij izhaja, da gre za posredno zastopanje, torej je pooblaščenec družba D.D.D. d.o.o. opravljala dejanja v svojem imenu in za račun tožnice kot pooblastitelja. Po določbi 150. člena CZ so carinski dolžniki za plačilo carinskega dolga odgovorni solidarno. Tudi če eden od solidarnih dolžnikov plača le del carinskega dolga, se obveznosti iz naslova tega carinskega dolga zmanjša za vse carinske dolžnike. Navedena določba ne posega v razmerja med carinskimi dolžniki. Ta razmerja se morajo urediti v skladu z njihovim medsebojnim dogovorom oziroma skladno z Obligacijskim zakonom. Tožnik je v svojem odgovoru na obvestilo carinskega urada navedel, da je račune za blago, ocarinjeno po spornih deklaracijah, poravnal brez ugovorov in v roku. Iz deklaracij, ki jih je tožnik očitno prejel, sicer jih ne bi mogel priložiti k odgovoru, izhaja, da je v konkretnem primeru šlo za posredno zastopanje v smislu določbe 2. odstavka 4.a člena CZ. Podlaga za določitev tožnice kot solidarne dolžnice je torej v določbah 3. odstavka 143. člena in 150. člena CZ. Na podlagi 3. odstavka 153. člena CZ in kasneje 153.a člena (Zakon o spremembah in dopolnitvah CZ, Uradni list RS, št. 59/02, ki je začel veljati dne 1. 1. 2003) se znesek carinskega dolga carinskemu dolžniku sporoči nemudoma, kar je carinski organ tudi storil, ko je najprej deklarantu vročil obračun carinskega dolga in takoj po tem, ko carinskega dolga ni mogel izterjati od deklaranta, o carinskem dolgu obvestil tožnika. Carinski organ pri posredovanju obračuna carinskega dolga ni vezan na prekluzivni rok. Zaradi navedenega carinski organ ni opustil dolžnosti obveščanja o nastanku carinskega dolga. Prvostopni organ je po tem, ko je smiselna določba 175. do 177. člena UICZ (Uradni list RS, št. 107/02), ki so po vsebini enake 636. in 638. členu UICZ, izvedel postopek v zvezi s tožnico, štel, da je po izteku 30 dnevnega roka, določenega v 153. členu CZ, dolg zapadel in je s tem nastopila izvršljivost, od tega dne dalje pa je pri tem štel, da tečejo zamudne obresti. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ v izreku sklepa napačno določil datum 3. 10. 2003, namesto pravilno 4. 10. 2003, od katerega tečejo zamudne obresti, kar je tožena stranka popravila. Prvostopni organ je zaradi zavarovanja svojih in tožnikovih interesov, terjatev prijavil stečajni postopek, ki je bil uveden zoper družbo D. d.o.o., zato bo tožnik po poravnavi carinskega dolga stopil v položaj Carinske uprave RS kot upnik. S tem dejanjem je izključno zavaroval interese in pravice tožnika, ki je carinske dajatve deklarantu že poravnal na podlagi izstavljenih računov. Po določbi 139. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93) namreč solidarni sodolžniki in poroki dolžnika lahko kot stečajni upniki zahtevajo, da se jim vrne, kar so plačali za dolžnika pred dnem začetka stečajnega postopka ali po njem, če imajo regresno pravico proti dolžniku. Carinska uprava je dne 16. 1. 2004 stečajni upraviteljici posredovala seznam solidarnih dolžnikov, ki namesto nje vstopajo v položaj upnika. Po povedanem je tožena stranka sklep o prisilni izterjavi popravila v smislu teka zamudnih obresti, v ostalem pa pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Očitno je, da carinski organ v pol leta, to je od časa zapadlosti zadnje terjatve 1. 1. 2003 pa do 11. 7. 2003, ko je zoper špediterja D.D.D. d.o.o. bil uveden stečajni postopek, ni ukrenil ničesar, da bi izterjal terjatev do podjetja D.D.D. d.o.o. niti ni tožnika z ničemer obveščal. Ker carinski organi ni unovčil bančne garancije, je s tem povzročil, da obveznosti družbe D.D.D. d.o.o. niso bile plačane. Zato tožnik meni, da ni ničesar dolžan iz naslova iz katerega ga carinski organ terja. Meni, da bi moral carinski organ v skladu s 157.d členom CZ preveriti bančno garancijo v smislu njene "obremenjenosti". Če carinska uprava ni vodila evidenc v zvezi s črpanjem bančnih garancij ali če prvostopni organ ni preveril ustreznosti garancije, potem je popolnoma jasno, da je državni organ zagrešil najmanj hudo malomarnost in zato odgovarja za škodo, ki jo je povzročil tožeči stranki. Tožnik je svoje carinske obveznosti v celoti poravnal deklarantu, kar niti ni sporno, deklarant je bil pooblaščen špediter, ki je imel za svojo dejavnost vsa potrebna dovoljenja. Tožeča stranka je tako svoje obveznosti poravnala osebi, ki je bila za svojo dejavnost pooblaščena s strani te države. Za neplačilo obveznosti s strani deklaranta je v celoti odgovoren carinski organ, še posebej pa posamezniki, zaposleni pri carinskem organu, ki izterjavo zneska, ki je bil s strani tožeče stranke že poravnan, poskušajo prikriti svojo odgovornost. Tožnik zato meni, da je izpodbijana odločba nezakonita in sodišču predlaga, da jo odpravi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da pritožbi tožnika zoper prvostopni sklep v celoti ugodi, da toženi stranki naloži povrnitev zneska v višini 261.510,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 10. 2003 do plačila, in da ji naloži povrnitev plačila stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 - 45/06 - odl. US, v nadaljevanju: ZUS). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Tožena stranka je tožeči stranki podrobno obrazložila svoje stališče, da ne dvomi v pravilnost odločitve prvostopnega carinskega organa, ko je tožniku kot carinskemu dolžniku izdan sklep o prisilni izterjavi carinskega dolga po tem, ko je bilo ugotovljeno, da se carinski dolg ne more poplačati iz bančne garancije, ki jo je ob carinjenju blaga po spornih ECL predložil deklarant, in ko tudi izvršba zoper deklaranta po sklepu o prisilni izterjavi dolga ni bila uspešna. Podlago za to stališče je tožena stranka našla v določbah Carinskega zakona, ki so specialne določbe in se uporabljajo v carinskih postopkih. Subsidiarno se uporabljajo določbe ZDavP in določbe ZUP, v kolikor postopek ni predpisan v določbah CZ. V obravnavanem primeru gre torej za situacijo, ki izhaja iz spornih ECL, to je uvoznih carinskih deklaracij, iz katerih je razvidno, da je bil v polje 8 kot prejemnik vpisan tožnik, v polje 14 kot deklarant - zastopnik, pa špedicija D.D.D. d.o.o. iz J. za račun firme B.B.B. d.o.o. iz A. Glede na določbe 143. in 150. člena CZ sta carinska dolžnika v obravnavanem primeru obe navedeni pravni osebi, je pa prvostopni carinski organ začel s postopkom izterjave dolga po tem, ko dolg v roku ni bil poravnan pri deklarantu, ki je pri uvoznem carinjenju predložil bančno garancijo. Ker poplačilo carinskega dolga iz bančne garancije ni bilo možno, je carinski organ prve stopnje nadaljeval s prisilno izterjavo pri deklarantu, ko pa tudi ta ni bila uspešna, je o carinskem dolgu obvestil prejemnika, in mu dal možnost, da mu v 30-ih dneh dolg prostovoljno poravna. Ker tega ni storil, je tudi po presoji sodišča prvostopni carinski organ pravilno in zakonito izdal sklep o prisilni izterjavi. Iz ECL je razvidno nesporno dejstvo (polje 14), da je deklarant vložil deklaracijo v svojem imenu in za račun tožnika. Šlo je torej nedvomno za posredno zastopanje po določbi 3. odstavka 143. člena CZ, ECL pa so bili izpolnjeni v skladu s prilogo 19 UICZ. Tudi določba 150. člena CZ je bila po presoji sodišča pravilno uporabljena. V tej določbi, ki določa solidarno odgovornost več dolžnikov je zapisano, da če je več oseb odgovornih za plačilo carinskega dolga, so za plačilo odgovorne solidarno. Kakšna so notranja razmerja med strankama, iz katerih izhajajo morebitne notranje regresne pravice, ni stvar carinskega postopka, v katerem se odloča le o razmerjih med carinskimi dolžniki in carinskimi organi, nikakor pa ne o pravicah in obveznostih carinskih dolžnikov iz njihovih medsebojnih obligacijsko pravnih razmerij. Neutemeljeni so očitki tožeče stranke, da je za nastalo situacijo odgovoren carinski organ in njegovi zaposleni, saj v primeru 157.d člena sicer izhaja višina obveznega zavarovanja, vendar pa ta določba ne dirigira situacije, ko višina obveznega zavarovanja ne pokriva več zneska carinskega dolga. V takem primeru, kot je tudi obravnavani, pa se lahko uporabijo ostale določbe CZ, predvsem je s tem mišljena določba 150. člena CZ, iz katere, kot je že navedeno, izhaja solidarna obveznost obeh strank za plačilo carinskega dolga.

Glede na povedano je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04, v nadaljevanju: ZPP - UPB2), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 v zvezi s 16. členom ZUS uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta, do povrnitve stroškov ni upravičena.