Jedro

Tretji odstavek 143. člena CZ določa, da je carinski dolžnik za plačilo carine pri sprostitvi blaga v prost promet deklarant, v primeru posrednega zastopanja pa tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Ker carinski organ dolga ni mogel izterjati od deklaranta, je imel zakonsko možnost terjati tožečo stranko po navedeni določbi, saj gre v obravnavanem primeru za posredno zastopanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 28. 4. 2005 in zahtevek za povračilo stroškov postopka. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke in spremenila 1. točko izreka prvostopne odločbe tako, da je spremenila tek zamudnih obresti, ki tečejo od dne 4. 10. 2003 do plačila, v ostalem pa je pritožbo tožeče stranke zoper sklep o prisilni izterjavi Carinskega urada Ljubljana z dne 4. 11. 2003 zavrnila kot neutemeljeno. S slednjim sklepom je prvostopenjski carinski organ na podlagi carinskih deklaracij (ECL) z dne 15. 11. 2002, 20. 11. 2002 in 28. 11. 2002 sklenil, da se opravi prisilna izterjava in določil način izterjave z rubežem denarnih sredstev na bančnih računih tožeče stranke do višine carinskega dolga.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je deklarant po spornih ECL špedicija A. d.o.o. šel v stečaj, zaradi česar tožena stranka carinskega dolga ni mogla izterjati od njega, prijavila pa je terjatve v stečajnem postopku. Tožena stranka tudi ni mogla unovčiti bančne garancije, zato je bil na podlagi tretjega odstavka 143. člena in 150. člena Carinskega zakona - CZ (Ur. l. RS, št. 1/95 in naslednji) izdan sklep o prisilni izterjavi carinskega dolga od tožeče stranke.

3. Tožeča stranka zoper izpodbijano sodbo vlaga revizijo, prej pritožbo, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanje ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. Navaja, da je plačala svoje obveznosti špediterju, ta pa bi jih moral poravnati toženi stranki, ki pa sama ni bila dovolj skrbna, zato ni pravočasno izterjala carinskega dolga od deklaranta.

4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se opravlja tudi ta revizijski preizkus.

8. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je bila vpisana v polje 8 spornih ECL kot prejemnik blaga, v polje 14 pa je bil vpisan špediter za račun tožeče stranke. Tretji odstavek 143. člen CZ določa, da je carinski dolžnik za plačilo carine pri sprostitvi blaga v prost promet deklarant, v primeru posrednega zastopanja pa tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Ker carinski organ dolga ni mogel izterjati od deklaranta, je imel zakonsko možnost terjati tožečo stranko po navedeni določbi, saj gre v obravnavanem primeru za posredno zastopanje. V 150. členu CZ pa je določena solidarna odgovornost carinskih dolžnikov za isti carinski dolg.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.