Jedro

Višina odškodnine zaradi imisij - tožniki sodijo v skupino tistih, ki so bili manj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 20 do 22 metrov. Drugi tožnik se je v relevantnem obdobju, tj. od avgusta 2006 do konca oktobra 2008, zadrževal pretežno doma, prva tožnica je bila zaposlena in v tem času odsotna, tretji tožnik pa je bil kot učenec odsoten približno tretjino dneva. V bližini stanovanjske hiše je križišče s cestnim otokom, nedaleč stran pa odtočni kanali, kar je bilo posebej moteče zaradi zadevanja tovornih vozil vanje.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se poslej glasi: "Tožena stranka je dolžna tožnikom plačati odškodnino, in sicer prvi tožnici B. M. 2.200 EUR, drugemu tožniku B. F. 2.750 EUR in tretjemu tožniku ml. B. M. 2.200 EUR, skupaj tedaj 7.150 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2008 dalje do plačila, vse v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te sodbe.

Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti 152,45 EUR stroškov postopka v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo." Tožeče stranke so dolžne toženi stranki povrniti 87,78 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Sicer se revizija zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine in sicer prvi tožnici in tretjemu tožniku po 3.150 EUR, drugemu tožniku pa 4.250 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2008 do plačila. V presežku, tj. glede 2.650 EUR za prvo tožnico, glede 2.750 EUR za drugega tožnika in glede 1.850 EUR za tretjega tožnika je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je toženka dolžna tožnikom povrniti del stroškov postopka, sorazmeren njihovemu uspehu v pravdi.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da toženka sama nosi svoje pritožbene stroške.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 205/2010 z dne 13. 5. 2010 revizijo dopustilo glede vprašanja višine odškodnine.

4. Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da je bila glede na jakost hrupa, čas izpostavljenosti hrupu in izpovedbe tožnikov prisojena previsoka odškodnina. Sodišči sta premalo upoštevali dejstvo, da se v času, v katerem živimo, v urbanih okoljih, predvsem pa ob tranzitnih poteh ali industrijskih središčih emisije vseh vrst povečujejo, in dejstvo, da je v skladu z Odredbo o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 63/2006 do 102/2008) veljala prepoved vožnje. Navaja, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v P. vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in na Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam emisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Tožniki so bili namreč izpostavljeni hrupu le v obdobju dveh let in treh mesecev. Revidentka se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008 in na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008 in II Ips 409/2009. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka trdi, da je presoja sodišča o obsegu potrebnih stroškov napačna.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožnikom, ki so nanjo odgovorili.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Ker dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP), so revizijske navedbe v zvezi z odločbo o stroških neupoštevne.

8. Temelj toženkine odškodninske odgovornosti predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živijo ob regionalni cesti G1-3 Gornja Radgona – Radenci in zaradi katerega so v obdobju 27 mesecev, tj. od avgusta 2006 do konca oktobra 2008 trpeli psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine.(1) Sledeč revidentkinim navedbam je na podobni dejanski in pravni podlagi vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Dve od teh zadev sta bili doslej predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem. V nekaj deset zadevah so bile dopuščene revizije, ki so ta čas predmet obravnavanja pred tem sodiščem. Revizijsko sodišče je tako dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih nižja sodišča upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. Tudi stranki v sporu izpostavljata posamezne izmed njih – vsaka seveda le tiste, ki po njunem prepričanju utemeljujejo bodisi znižanje bodisi ohranitev prisojene odškodnine.

9. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba upoštevati individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

10. Že revidentka je opozorila na odločitve Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljene prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov.(2) V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 2.100.000 SIT (8.763,14 EUR), kar je tedaj predstavljalo 10 do 11 povprečnih neto plač. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjeve oziroma Tišinske ulice in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste, oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

11. Tem kriterijem je Vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju o obravnavani in tej podobnih zadevah. Odločilna teža gre ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od ceste, ki je predstavljala vir imisij, in o obdobju izpostavljenosti tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v "murskosoboških" zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Ne glede na to ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine v smislu "ker so bili tožniki v tistih zadevah izpostavljeni imisijam deset let, tu pa le nekaj več kot četrtino tega obdobja, so upravičeni do nekaj več kot četrtine odškodnine, prisojene v "murskosoboških" zadevah. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo že nasploh ni matematična operacija, proti takemu izračunu v obravnavanem primeru pa govorita še vsaj dva razloga. Kot prvo se je intenzivnost imisij tako v obravnavanih kot v "murskosoboških" zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. Iz ugotovitev izpodbijanih sodb izhaja, da so vse merjene vrednosti hrupa (dnevne, nočne in dan-večer-noč) od leta 2003 naprej naraščale in da so bile v obdobju, relevantnem v obravnavanem primeru, znatno presežene kritične vrednosti. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.

12. Neutemeljene pa so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je vir nedovoljenih imisij v obeh skupinah primerov predstavljal znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je bil podlaga za prisojo odškodnine v prvi in v obravnavani skupini, ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v obravnavani zadevi poleg tega ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine za Vrhovno sodišče samo po sebi ni zavezujoče. Prepričuje lahko le s težo argumentov, teh pa revidentka ni navedla in se zato z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je raznolikost in razsežnost zadev pokazala šele, ko je Vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, v zgornji obrazložitvi pa so navedeni argumenti, ki so narekovali sprejeto odločitev, niti sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve.

13. Ob upoštevanju vsega navedenega primerno odškodnino tožnikom, ki sodijo v skupino tistih, ki so bili manj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, predstavlja znesek 2.750 EUR drugemu tožniku in po 2.200 EUR prvi tožnici in tretjemu tožniku, tj. približno tri oziroma 2,4 povprečnih neto plač.(3) Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 20 do 22 metrov. Drugi tožnik se je v relevantnem obdobju, tj. od avgusta 2006 do konca oktobra 2008, zadrževal pretežno doma, prva tožnica je bila zaposlena in v tem času odsotna, tretji tožnik pa je bil kot učenec odsoten približno tretjino dneva. V tako določeni odškodnini sta upoštevani tudi ugotovitvi, da je v bližini stanovanjske hiše križišče s cestnim otokom, nedaleč stran pa odtočni kanali, kar je bilo posebej moteče zaradi zadevanja tovornih vozil vanje.

14. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, tako da se prisojeni znesek odškodnine drugemu tožniku zmanjša na 2.700 EUR, prvi tožnici in tretjemu tožniku pa na 2.250 EUR in da se v presežku do zahtevanih 7.000 EUR (drugi tožnik), 5.800 EUR (prva tožnica) oziroma 5.000 EUR (tretji tožnik) tožbeni zahtevek zavrne (prvi odstavek 380. člena in 378. člen ZPP).

15. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (165. člen ZPP). Revizijsko sodišče je pri odločanju upoštevalo odmero stroškov, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje in uspeh pravdnih strank glede na v revizijskem postopku znižano odškodnino.

16. Upoštevaje približno 40 % uspeh tožnikov v postopku na prvi stopnji so ti od skupno nastalih stroškov v znesku 2.921,44 EUR upravičeni do povrnitve 1.173,50 EUR, toženka pa je od skupno nastalih stroškov v višini 1.701,75 EUR upravičena do povrnitve 1.021,05 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna plačati tožnikom 152,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je bilo o njih odločeno v sodbi sodišča prve stopnje.

17. Glede na v pritožbi označeno vrednost spora v znesku celotne prisojene odškodnine vsem trem tožnikom je toženka uspela s približno 30 %. Strošek za sestavo pritožbe in za materialne stroške znaša skupno 292,61 EUR. Tožniki so ji tako dolžni povrniti 87,78 EUR. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 18. Izhajajoč iz revizijske vrednosti spora v višini 7.000 EUR toženkin uspeh znaša približno 50 %. Ker so pravdnima strankama nastali približno enaki stroški na eni strani z vložitvijo revizije, na drugi strani pa z vložitvijo odgovora nanjo, je revizijsko sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.

Op. št. (1): Prim. sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008. Op. št. (3): Glede na to, da je bilo v večjem delu zadev razsojeno v letu 2009, razlike v mesečnih povprečnih neto plačah pa so bile v tem letu precejšnje, je Vrhovno sodišče pri presoji izhajalo iz povprečne neto plače, izračunane na letni ravni.