Jedro

Prištevnost in oblika krivde sta različni, med seboj neodvisni sestavini kazenske odgovornosti, zato bistveno zmanjšana prištevnost storilca kaznivega dejanja (zaradi bistveno zmanjšane zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje) v smislu drugega odstavka 16. člena KZ ne izključuje naklepa po 17. členu KZ.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.O. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni D.O. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu D.O. zaradi kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ, storjenega v bistveno zmanjšani prištevnosti po drugem odstavku 16. člena KZ, določena kazen 12 let zapora, za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ eno leto in dva meseca zapora in ob upoštevanju že prej izrečene kazni 10 mesecev zapora za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 12.10.2005, v zvezi s sodbo istega sodišča z dne 9.7.2003 mu je bila izrečena enotna kazen 13 let in 6 mesecev zapora, v katero se všteje pripor od 17.8.2005 dalje, odvzeta pa mu je bila tudi vojaška puška znamke K. Zoper sodbi je zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. in 7. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi drugih kršitev postopka (kršitve 340. člena ZKP in obsojenčevih pravic do obrambe), ki naj bi vplivale na zakonitost sodb. Navaja, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z izrekom, ker ne obrazlagajo dejstev, ki se trdijo v opisu dejanja v izreku (da je obsojenec oškodovancu obljubljal vrnitev denarja, odlagal sestanke z njim, da je vsebino oškodovančevega pisma z dne 11. 8. 2005 razumel kot grožnje, pritiske in izsiljevanje, kar ga je spravljalo ob živce); ker se v izreku trdi, da je bila obsojenčeva sposobnost obvladovanja bistveno zmanjšana zaradi začasne duševne motnje, v razlogih pa ni pojasnjeno, kakšne vrste je bila ta duševna motnja; da je dejanje storil v afektu, torej neprišteven, v razlogih pa se trdi, da je umor storil naklepoma. Zaradi teh napak sodba tudi „ni rešila predmeta obtožbe“, kar je kršitev postopka po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Opis poškodb žrtve v izreku ni jasen, nasprotuje razlogom in izvedenskemu mnenju zaradi uporabe besede „saj“, ne navaja določno, katere notranje organe, poleg tistih, ki so izrečno navedeni, je obsojenec še prestrelil in tega ni mogoče razbrati niti iz obrazložitve. V nasprotju z določbami 340. člena ZKP in načelom neposrednosti je sodišče zavrnilo predlog obrambe z dne 14. 5. 2007 za zaslišanje izvedenca dr. G.M., njegovo pisno mnenje pa je prebralo brez soglasja obrambe. Zaradi tega obramba ni mogla dokazati, da je izvedenec zmotno postavil diagnozo, da ima obsojenec Ganserjev sindrom in ni razjasnjeno, ali se je obsojenčeva duševna motnja med kazenskim postopkom razvila v shizofreno psihozo, zaradi katere obsojenec ni bil zmožen sodelovati na glavni obravnavi in se zagovarjati. Glede na izvedensko mnenje, da je obsojenec med postopkom duševno zbolel, bi moral biti kazenski postopek ustavljen. Tudi razlogi sodbe sodišča druge stopnje si nasprotujejo, ker se v njih trdi, da se v razlogih sodbe sodišča prve stopnje navajajo okoliščine, ki se ne zatrjujejo v njenem izreku, vendar šteje to nasprotje za nepomembno. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka na navedbe v zahtevi odgovarja, da v zahtevi zatrjevano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe (ki ga ugotavlja tudi pritožbeno sodišče) ne zadeva bistvenih okoliščin. Zagovornica je soglašala, da se prebere pisno mnenje izvedenca dr. G.M., predlagala pa je tudi odreditev izvedenca za klinično psihologijo, kar je sodišče z utemeljenimi razlogi zavrnilo. Vprašanje, ali je bil obsojenec zdravstveno sposoben udeležbe na glavni obravnavi, je dejansko vprašanje, zato zahteva s trditvijo, da je sodišče zmotno ugotovilo to okoliščino, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva očita sodbi sodišča prve stopnje več napak, ki naj bi predstavljale bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Za tako kršitev gre, kadar izrek sodbe nasprotuje razlogom, ali obrazložitev nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali si nasprotujejo, ali je o njih precejšnje nasprotje med tem, kar se v razlogih navaja o vsebini dokazov in dokazi (zapisniki o izpovedbah, listine) samimi. Odločilna dejstva so tista, ki se nanašajo na predmet obtožbe, to je na okoliščine, ki uresničujejo zakonske znake kaznivega dejanja in kazensko odgovornost storilca ter okoliščine, od katerih zavisi uporaba zakona za vsako točko izreka sodbe (tretji do osmi odstavek 364. člena ZKP). Stališče zahteve, da obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe zato, ker da obrazložitev ne vsebuje utemeljitve o obsojenčevem ravnanju in psihičnem stanju zaradi oškodovančevega vztrajnega terjanja vrnitve posojila, je napačno: če obrazložitev ne bi imela razlogov o dejstvih, ki se navajajo v izreku, bi lahko šlo za pomanjkljive, ne pa izreku nasprotujoče razloge (čeprav bi res v obeh primerih šlo za bistveno napako sodbe v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če bi šlo za odločilna dejstva). Trditev zahteve pa je tudi sicer neutemeljena: o teh okoliščinah ima sodba obširne in podrobne razloge od četrtega odstavka na 12. strani do drugega odstavka na 20. strani. Sodišče druge stopnje je enake navedbe v pritožbi zagovornice zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo v zadnjem odstavku na tretji strani in prvem odstavku na naslednji strani svoje sodbe.

Tudi ne gre za nasprotje med izrekom, v katerem se trdi, da je bila v času umora obsojenčeva sposobnost obvladovanja bistveno zmanjšana, in obrazložitvijo, kjer se v prvem odstavku na sedmi strani sodbe ugotavlja, da ga je obsojenec storil z direktnim naklepom: bistveno zmanjšana prištevnost storilca kaznivega dejanja zaradi bistveno zmanjšane zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje v smislu drugega odstavka 16. člena KZ ne izključuje naklepa po 17. členu KZ (in tudi ne malomarnosti po 18. členu KZ), ker sta prištevnost in oblika krivde različni med seboj neodvisni sestavini kazenske odgovornosti po prvem odstavku 15. člena KZ. Pritožbeno sodišče je o tem tudi v pritožbi zatrjevanem nasprotju presodilo v drugem odstavku na četrti strani svoje sodbe in njegovemu stališču pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Neutemeljen je očitek zahteve, da si opisa poškodb oškodovanca v izreku in obrazložitvi nasprotujeta: v drugem odstavku na 7. strani ter tretjem, četrtem in petem odstavku na 11. strani sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obsojenec sedemkrat ustrelil v Ž.J. in ga petkrat zadel, z enim izstrelkom v obrazni del glave, ki je povzročil prestrelino glave z ustrelino tik ob desnem uhlju in izstrelno rano ob levem ustnem kotu ter strelni kanal skozi zobni odrastek obeh zgornjih čeljustnic, s štirimi izstrelki pa v prsni koš in zgornji del trebuha, ki so povzročili raztrganje ali pretrganje dela pljuč, srca, jeter, trebušne prepone in organov v zgornjem delu trebušne votline. Takšen opis poškodb v obrazložitvi je povsem skladen z opisom v izreku, popoln in razumljiv ter skladen tudi z izvedenskim izvidom in mnenjem obducenta dr. B.K. in obdukcijskem zapisniku. V obdukcijskem zapisniku so navedene še druge poškodbe (zdrobljena rebra in desna nadlahtnica, strelni rani na nadlahti, raztrganina peče, želodca, debelega in tankega črevesa), ki pa niso neposredno povzročile smrti Ž.J. in zato ni bilo potrebno, da jih sodba navaja kot odločilna dejstva.

Enako kršitev postopka zahteva očita tudi sodbi sodišča druge stopnje, ker da je pritrdila pritožbi zagovornika, da se v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje navaja „nekaj, kar ni navedeno v izreku“, da pa kljub temu ni razveljavilo sodbe sodišča prve stopnje, ker da to nasprotje ni bistvena kršitev postopka, saj „podatki spisa ne nasprotujejo okoliščinam“. Utemeljitev te kršitve je v zahtevi nedoločna, nanaša pa se očitno na ugotovitev sodbe sodišča druge stopnje v drugem odstavku na 4. strani, da se v izreku sodbe sodišča prve stopnje navajajo le tiste najhujše poškodbe oškodovanca, ki so privedle do njegove smrti, v obrazložitvi pa poleg teh poškodb še nekatere druge, ki izhajajo iz ugotovitev sodnomedicinskega izvedenca. Taki razlogi pa si ne nasprotujejo, saj sodba ne trdi v enem delu nekaj, kar v drugem zanika, ampak le pojasnjuje, zakaj v izreku sodbe ni treba navajati vseh poškodb, ki jih je obsojenec prizadejal, ampak zadošča, da se navedejo tiste, ki so povzročile smrt, saj so le-te bistvene.

Stališče zahteve, da sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe in je s tem zagrešilo bistveno kršitev postopka po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se v izreku sodbe trdi, da je obsojenec umoril Ž.J. v afektu, torej neprišteven, v obrazložitvi pa, da je to storil naklepoma, je zmotno. Za takšno kršitev postopka gre, kadar sodišče s sodbo ne odloči o predmetu obtožbe, torej o dejanju, kot je opisano v obtožbi. Nasprotje med obliko krivde in stopnjo neprištevnosti, kot ju razume in uveljavlja zahteva, ne more biti kršitev postopka po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče pa tudi sicer ugotavlja, da je sodišče z izpodbijanima sodbama v celoti rešilo predmet obtožbe ne glede na to, da je v korist obsojenca iz opisa dejanja v obtožbi izpustilo trditev, da je obsojenec umoril Ž.J. iz nizkotnih nagibov in je dejanje opredelilo kot temeljno obliko umora po prvem odstavku 127. člena KZ, ne pa kot kvalificirano kaznivo dejanje po 2. točki drugega odstavka istega člena KZ.

Zagovornica je dne 14.5.2007 pisno predlagala, da sodišče odredi izvedenstvo za klinično psihologijo, s katerim bi se razjasnili vplivi oškodovančevih groženj in pritiskov na obsojenčevo duševnost in kako je obsojenčeva močna anksioznost vplivala na njegovo „eksekutivno sposobnost v stresni situaciji“ in da se nato dopolni psihiatrično izvedenstvo z razjasnitvijo simptomov Ganserjevega sindroma, ki ga je pri obsojencu ugotovil izvedenec dr. G.M. Sodišče je ta predlog na glavni obravnavi dne 22.5.2007 zavrnilo, to odločitev pa je obrazložilo v tretjem odstavku na 22. strani svoje sodbe. Razlogi zanjo (teste klinične psihologije je opravila psihologinja relativno kratek čas po storitvi kaznivega dejanja in njene ugotovitve ter mnenje je izvedenec psihiater dr. M. vključil v svoje izvedensko mnenje, ta izvedenec pa je bil tudi zaslišan) so razumni in utemeljeni, zato ni pravilno stališče zahteve, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Ker sodišče ni odredilo izvedenstva iz klinične psihologije, ni bilo potrebe, da se posebej odloča in obrazlaga glede dodatnega zaslišanja izvedenca psihiatra zaradi izjasnjevanja o izvedenstvu klinične psihologije.

Trditev zahteve, da je sodišče prebralo zapisnik o zaslišanju izvedenca dr. G.M. v nasprotju z določbami 340. člena ZKP in s tem bistveno kršilo postopek, ni utemeljena. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24.4.2007 izhaja, da je sodišče prebralo njegovo izvedensko mnenje, dopolnitvi ter zapisnik o njegovem zaslišanju na glavni obravnavi dne 7.11.2006. Zahteva pravilno navaja, da iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja (pa tudi ne iz obrazložitve sodbe), da je obsojenec soglašal, da se prebere ustno podano mnenje izvedenca; iz zapisnika izhaja, da je izrečno soglašal le z branjem zapisnikov o zaslišanju prič. Toda branje tega zapisnika ni vplivalo in ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodb, ker se je izvedensko mnenje nanašalo izključno na obsojenčevo nezmožnost, da spremlja glavno obravnavo dne 7. 11. 2008, zaradi česar tega dne obravnava niti ni bila opravljena. To izvedensko mnenje torej ni zadevalo obsojenčeve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja ali zmožnosti njegovega sodelovanja na drugih narokih. Branje tega mnenja je bilo zato nepotrebno, ker je zadevalo izključno sposobnost za procesno dejanje, ki naj bi bilo opravljeno in zato mnenje sploh ni vplivalo na odločitev sodišča o glavni stvari ali o obsojenčevi zmožnosti za obrambo. Po določbah drugega in četrtega odstavka 340. člena ZKP se lahko mnenje izvedenca, ki na glavni obravnavi ni navzoč, prebere, če stranke s tem soglašajo, sodišče pa mora sporočiti, ali je bil izvedenec zaprisežen in v zapisnik navesti, zakaj je mnenje prebralo. Kršitev teh določb ni sama po sebi bistvena kršitev postopka, ampak je bistvena v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če je vplivala na zakonitost sodbe. Ker Vrhovno sodišče v tem primeru takega vpliva kršitve 340. člena ZKP ni ugotovilo, bistvena kršitev postopka v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana.

Ker zahteva zagovornice obsojenega D.O. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena ZKP se glede plačila stroškov v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti smiselno uporabljajo določbe členov 92 do 98 ZKP. Po določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP sme sodišče oprostiti obdolženca povrnitve stroškov postopka, če bi bilo zaradi tega ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo take okoliščine in ga je oprostilo povrnitve stroškov postopka. Vrhovno sodišče ni ugotovilo drugačnih okoliščin, zato ga je tudi samo oprostilo plačila povprečnine v tem postopku.