Jedro

Obtoženec pri katerem je prišlo do spremembe v njegovem duševnem zdravju po odvzemu prostosti je bil tako po mnenju izvedenca in obnašanju na glavni obravnavi sposoben na njej sodelovati saj se je njenega pomena v celoti zavedal. Zato ne gre za kršitev pravic obrambe. Kaznivega dejanja umora pa ni storil iz nizkotnih nagibov saj zaradi stanja v katerem se je takrat nahajal ni bil sposoben razmišljati o tem, da se bo s storitvijo kaznivega dejanja izognil plačilu morebitnega še obstoječega dolga do oškodovanca.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornice obtoženega D. O. se zavrneta kot neutemeljeni, sodba sodišča prve stopnje pa se v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni po uradni dolžnosti in sicer tako, da se obtoženemu D. O., z upoštevanjem kazni 13 (trinajst) let zapora, izrečeni za sedaj obravnavani kaznivi dejanji, katera se šteje za določeno in kazni 10 (deset) mesecev zapora temu obtožencu izrečeni s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 12.10.2005, opr. št. Ks 404/2004 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 9.7.2003, opr. št. K 276/99 izreče enotna kazen 13 (trinajst) let in 6 (šest) mesecev zapora, v nespremenjenih delih pa se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi D. O. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja umora po I. odstavku 127. člena KZ v zvezi z II. odstavkom 16. člena KZ ter kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po I. odstavku 310. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen dvanajst let zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen enega leta in dveh mesecev zapora, enotna kazen pa, po določilih KZ o steku, izrečena v višini trinajstih let zapora. V to kazen mu je bil po določilih I. odstavka 49. člena KZ vštet čas, prestan v priporu od 17.8.2005, od 13.43 ure dalje. Po določilih I. odstavka 69. člena KZ je bila obtožencu odvzeta vojaška puška znamke K. tip ... cal. 7,62 mm, serijske številke ... Oškodovanci M. S., Z. J. T. J. so bili s priglašenimi premoženjsko pravnimi zahtevki napoteni na pravdo. Odločeno je bilo še, da se, po IV. odstavku 95. člena ZKP obtoženi oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena istega zakona. Proti tej sodbi sta se pritožila okrožna državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva v Celju in obtoženčeva zagovornica. Državna tožilka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenskih sankcijah. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in sicer v odločbi o krivdi tako, da v opis kaznivega dejanja pod točko 1 v osmi vrstici za besedo “storil” doda “iz nizkotnih nagibov” in dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje umora po 2. točki II. odstavka v zvezi s I. odstavkom 127.člena KZ in II. odstavkom 16.člena KZ, v odločbi o kazenskih sankcijah pa tako, da za kaznivo dejanje pod točko 1 določi kazen petnajst let zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 kazen enega leta in šestih mesecev zapora, enotno kazen pa izreče v višini šestnajst let in pet mesecev zapora. Zagovornica obtoženega D. O. pa v podani pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka, napada pa tudi odločbo o izrečenih kazenskih sankcijah. Predlaga, da sodišče druge stopnje tej pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višji državni tožilec Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka v C. je o pritožbah podal pisno mnenje, tega pa povzel tudi na seji senata sodišča druge stopnje. Predlaga, da se pritožbi državne tožilke v celoti ugodi, sodba sodišča prve stopnje pa spremeni tudi po uradni dolžnosti in sicer tako, da v krivdoreku pod točko 1 za besedo “dejanje pa je storil” dodajo besede “iz nizkotnih nagibov”, to kaznivo dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje umora po 2. točki II. odstavka 127. člena KZ v zvezi s I. odstavkom 127.člena KZ in II. odstavkom 16. člena KZ, v odločbi o kazenskih sankcijah pa tako, da obtožencu za dejanje pod točko 1 določeno posamično kazen zviša na petnajst let zapora, za dejanje pod točko 2 določeno posamično kazen zviša na eno leto in šest mesecev zapora, ob upoštevanju določene kazni deset mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. K 276/99 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. Ks 404/2004 pa nato obtožencu izreče enotno kazen sedemnajst let in dva meseca zapora. Glede pritožbe zagovornice obtoženca predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi. Na to mnenje, posredovano obtožencu in njegovi zagovornica je slednja odgovorila na seji senata sodišča druge stopnje. Pritožbi okrožnega državne tožilke in zagovornice obtoženca nista utemeljeni, sodbo sodišča prve stopnje pa bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje ni moglo sprejeti za utemeljene navedbe v pritožbi zagovornice obtoženega D. O., da je sodišče prve stopnje s tem, ko je opravilo glavni glavni obravnavi v dneh 24.4.2007 in 22.5.2007 kršilo obtoženčevo pravico do obrambe in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz II. odstavka 371. člena ZKP. Res je, da je tudi v postopku postavljeni izvedenec psihiater pred pričetkom glavne obravnave razpisane za 7.11.2006, po obtoženčevem pregledu ugotovil, da ta glede na duševno stanje v katerem se je nahajal ni sposoben na njej sodelovati, zato ta takrat ni bila opravljena. Sprejeta je bila še nadaljnja odločitev, da izvedenec pri obtožencu opravi dodatne preiskave in dopolni svoje mnenje in pove kdaj bo ta sposoben za njeno spremljanje. Že podani mnenji je izvedenec dr. G. V. M. dopolnil dne 18.3.2007, ko je ob pojasnitvi takratnega duševnega stanja obtoženca podal odgovor tudi na zastavljeno mu vprašanje o njegovi sposobnosti prisostvovati glavni obravnavi. Njegov odgovor je jasen, ko je povedal, da je obtoženi kljub stanju v katerem se nahaja in bo o njem več govora kasneje, sposoben biti prisoten in sodelovati na glavni obravnavi, saj razume njen pomen in namen in se tega tudi zaveda. Pravilnost ugotovitve izvedenca je potrdil nadaljnji tek tega kazenskega postopka. V njem je obtoženi ponovno podal zagovor na glavni obravnavi dne 24.4.2007, pri čemer se stanje stvari v tem delu ni spremenilo tudi na glavni obravnavi dne 25.5.2007. Podaja zagovora in vedenje obtoženca na obravnavah je potekalo na način, kot ga je predvidel izvedenec, tudi v delu, ko je pojasnil, da je zagovor kakor ga je podal doslej, pozabil. Kljub temu je izvedenca potrdil v tem, da razume pomen in namen glavne obravnave, saj je povsem jasen v navedbi, da v celoti vztraja pri do tedaj danem zagovoru. Tega sicer res ni več dopolnjeval in tudi ne postavljal vprašanj v zvezi z izvajanimi dokazi, kar je razumljivo, saj so bili vsi ti praktično že v celoti izvajani na prejšnjih glavnih obravnavah in je bil z njimi dobro seznanjen. Pa ne le to, iz zagovora obtoženca izhaja želja in sicer ta, da se zadeva čim prej zaključi za kar so se v resnici stekli vsi potrebni pogoji. Prav zaradi tega ne čudi, da je to priporočil tudi izvedenec psihiater, s čemer ni on odločal okvira pravic obtoženca v postopku, kot to skuša prikazati obramba. Glede na ugotovljeno skladnost v mnenju izvedenca z ravnanjem in obnašanjem obtoženca v postopku se pokaže, da v njem ni bilo prav nobene potrebe po pritegnitvi novega izvedenca, kateri bi podal novo mnenje o sposobnosti obtoženca spremljati glavno obravnavo in sodelovati na njej. Prav iz ničesar torej ni razvidno, da bi obtoženi bil prikrajšan v pravici do obrambe, zlasti ker tega ne more predstavljati dejstvo, da navedeni predlog obrambe po postaviti novega izvedenca ni bil sprejet: Vsakemu predlogu, če za to ni potrebe, sodišče ni dolžno ugoditi (I. odstavek 18. člena ZKP). Da ne gre za navedeno kršitev dokazujejo še nekatera dejstva. Zagovornica obtoženca namreč v pritožbi ne pove o čem bi obtoženi še lahko dopolnil svoj zagovor in katera vprašanja bi postavljal v zvezi z izvajanimi dokazi. To bi lahko dosegel tudi s pomočjo zagovornice, čeprav ta trdi, da obtoženi z njo ni uspel vzpostaviti kontakta, kar čudi, že iz razloga, ker je bil ta z njim mogoč tudi še sedaj na seji senata sodišča druge stopnje na kateri je bil prisoten. Zgolj dejstvo, da je kontakt teže vzpostaviti pa seveda ne more pomeniti, da obtoženec ni sposoben spremljati glavne obravnave in na njej aktivno sodelovati. Po presoji sodišča druge stopnje v postopku pred sodiščem prve stopnje torej ni prišlo do kršitve pravice do obrambe obtoženega, takšne, ki bi vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in zlasti pravilnost izdane sodbe. Zagovornici obtoženega ni bilo mogoče priznati uspeha tudi v delu, ko trdi, da je sodišče prve stopnje v postopku zagrešilo nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, tisto iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje v več primerih zašlo v nasprotje med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe, pa tudi, da so ti sami po sebi nejasni. Meni, da sodišče prve stopnje v zvezi z v izreku navedenimi okoliščinami katere potrjujejo motiv, kateri je obtoženca vodil pri storitvi kaznivega dejanja v razlogih izpodbijane sodbe ne navaja dejstev, ki bi kazali na to, da je obtoženi oškodovancu obljubljal denar, odlagal sestanke, da je štel vsebino pisma z dne 11.8.2005 za grožnje, pritiske in izsiljevanja ter da ga je to spravilo ob živce. Nasprotno, sodišče prve stopnje je o vsem navedenem dalo odgovor, ko je analiziralo posamezne dokaze s katerimi so bile navedene okoliščine potrjene, kot so izpiski poslanih SMS sporočil, vsebina pisem, izpovedi prič katere so o tem govorile in tudi tistih, ki so opisovale način in metode katere je proti obtožencu uporabljal oškodovanec, da bi prišel do željenega denarja. Vse to je sodišče prve stopnje strnilo v zadnjem odstavku 23. strani izpodbijane sodbe, na kar opozarja že višji državni tožilec v podanem mnenju o pritožbah. Tam je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi to, da je zaradi povečanih zahtev po izplačilu denarja, vezanih tudi na takratno njegovo dekle obtoženec prišel do zaključka, da se mora to končati. S tem je sodišče prve stopnje res navedlo nekaj kar ni navedeno v izreku izpodbijane sodbe, izhaja pa iz podatkov spisa in ne nasprotuje prej opisanim okoliščinam, katere potrjujejo motiv obtoženega ob storitvi kaznivega dejanja, kvečjemu jih dopolnjuje. To pa pomeni, da zatrjevana nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ne obstajajo, pa tudi, da so razlogi izpodbijane sodbe tudi v tem delu jasni. Ne drži tudi nadaljnja navedba iste pritožnice, ko trdi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko v izreku navaja, da je obtoženi dejanje storil v trenutku, ko je bila sposobnost obvladovanja njegovega ravnanja, zaradi začasne duševne motnje, kot posledice njegovega močnega čustvenega stanja, bistveno zmanjšana, zašlo v nasprotje, saj sta po njenem prepričanju začasna duševna motnja in močno čustveno stanje dvoje različnih duševnih stanj, kateri izključujeta druga drugo. Odgovor na to trditev je podal izvedenec psihiater (listna številka ... spisa) kateri je zgornje navedbe pritožnice negiral, to njegovo mnenje pa kot pravilno sprejema že tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi podani na listnih številkah 20 in 21 izpodbijane sodbe. S temi navedbami se v celoti strinja tudi sodišče druge stopnje zato kaj več o tem v tej sodni odločbi ni potrebno pojasniti. To velja tudi za nadaljnjo navedbo zagovornice obtoženega v tem delu, ko graja opis oškodovancu prizadejanih poškodb v izreku izpodbijane sodbe v primerjavi z ugotovitvami v njeni obrazložitvi. V zvezi s tem se sodišče druge stopnje pridružuje mnenju višjega državnega tožilca in ga sprejema kot pravilnega. Opis poškodb katere je zadobil oškodovanec je dovolj popoln in se ujema z ugotovitvami izvedenca sodno medicinske stroke, v krivdorek sodbe pa ni potrebno podrobneje vnašati vseh poškodb, ampak le tiste najhujše, katere so povzročile smrt, kar je bilo v konkretnem primeru raztrganina srca, o čemer govorijo tudi razlogi izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je nadalje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v zvezi z zatrjevanji zagovornice obtoženega s katerimi ta napada pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja te kazenske zadeve. Tudi v zvezi z njimi pritožnici ni bilo mogoče priznati uspeha. Pri tem je potrebno kot prvo pritrditi pravilnosti ugotovitve pritožnice, da ima sodišče prve stopnje prav, ko zaključuje, da ni najti prav nobenega razloga za dvom, da je bil res prav obtoženi D. O. tisti, ki je v izreku izpodbijane sodbe navedenih okoliščinah na tam opisani način in s sredstvom vzel življenje oškodovancu Ž.J.. Na glavnih obravnavah izvedeni dokazi, obširno analizirani v razlogih izpodbijane sodbe o navedenem so tako trdni in jasni, da kaj več o tem v tej sodni odločbi ni potrebno povedati. Kljub temu pritožnica meni, da pa je tudi v tem delu ostalo dejansko stanje, če že ne zmotno, vsaj nepopolno ugotovljeno in to v vprašanju načina streljanja katerega je izvršil obtoženi, kar bi lahko imelo pomemben vpliv pri presoji vprašanja ali je obtoženec prvo očitano mu kaznivo dejanje res storil naklepno, na način, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Pritožnica namreč ne sprejema za pravilne zaključek, da je obtoženec na oškodovanca sprožil sedem posamičnih strelov in meni, da bi dopolnitev dokaznega postopka pokazala, da je šlo za tako imenovano rafalno streljanje, med strokovnjaki znano kot pojav “bumb fire”. Temu v prid po njenem govori izpoved ene od prič (M. K.), da je obtoženi ob streljanju z orožjem v roki poskakoval, kot tudi dejstvo, da so bili streli razpršeni, kar naj bi pomenilo, da je prišlo do nehotenih strelov. V zvezi s tem je reči, da se je s tem vprašanjem ukvarjalo že sodišče prve stopnje in te navedbe pritožnice z izvedenimi dokazi in njihovo pravilno oceno s katero soglaša tudi sodišče druge stopnje, argumentirano ovrglo. Tudi po njegovem prepričanju je zadevo v dovoljni meri pojasnil izvedenec M. P., čeprav je res, da ne gre za strokovnjaka, kateri bi se posebej ukvarjal s tovrstnimi vprašanji, je pa vendarle strokovnjak za orožje. Pri tem je pomembna njegova ugotovitev, da je bilo uporabljeno orožje zavarovano in prineseno na pregled, ko je bil regulator streljanja na njem v položaju za posamično streljanje. Glede na postopek kateri je potreben, da se njegov položaj med streljanjem menja, kot ga je pojasnil izvedenec, ob dejstvu, da obtoženi ni bil vajen streljati z uporabljeno puško, je tako moč zaključiti, da je vse strele izstrelil posamič. Tega ne more ovreči s strani obrambe predloženo navodilo za streljanje s polavtomatsko puško znamke R. Ne le, da gre za drugi vrsto orožja, da pri streljanju ni prišlo do situacije, ko bi med streljanjem, ko orožja ni trdno držal, po sprožitvi enega strela prst obtoženca sledil orožju in s tem nehoteno povzročil nadaljnji strel, so ob navedenem izvedencu ovrgle vse druge v postopku zaslišane priče (E. M., E. K., V. K., B. K., M. D., B. Z. in A. P.), saj vsi po vrsti govore o tem, da so slišali posamične strele z dostavkom, da so bili ti sproženi v dveh delih. To se sklada z navedbo večine njih, da je obtoženec, ko je z orožjem v avtomobilu na oškodovanca streljal prvič, od tam najprej odšel in se za tem vrnil nazaj ter opravil dodatne strele. Gre za okoliščino katera potrjuje trdnost obtoženčevega namena oškodovanca likvidirati, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, kar je lahko zanesljivo dosegal le s posamičnimi streli, merjenimi v past ujeto žrtev. Pri tem je povsem možno, da je priča K. menila, da je ob streljanju poskakoval, saj puška ob izstrelitvi na strelca deluje s povratnim sunkom, kar seveda ne pomeni, da ima to poseben vpliv na način streljanja. Vse to zanesljivo potrjuje, da je imelo sodišče prve stopnje prav, ko v zvezi z ugotovljenim načinom streljanja pri obtožencu ob tako jasnih dokazih, ni angažiralo predlaganega izvedenca orožarske stroke in zato ni videti potrebe tudi sedaj. Pomeni pa seveda povedano tudi to, da ima sodišče prve stopnje prav, ko navedeni način upošteva pri presoji v kakšni krivdni obliki je obtoženec prvo očitano mu kaznivo dejanje storil. Tudi pravilna ugotovitev načina streljanja, ob ostalih okoliščinah na katere se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje sodišče prve stopnje pojasnjuje obtoženčevo ravnanje v direktnem naklepu, seveda v okviru duševnega stanja v katerem se je takrat nahajal. Zagovornica obtoženega D. O. v nadaljevanju svoje pritožbe izraža nestrinjanje tudi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je obtoženi prej očitano mu kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Meni, da bi po njej predlagana dopolnitev dokaznega postopka lahko privedla tudi do drugačnih, za obtoženca ugodnejših zaključkov od sprejetih v izpodbijani sodbi. V zvezi s tem je reči, da je duševnemu stanju v katerem se je obtoženi takrat nahajal posvetilo vso pozornost že sodišče prve stopnje, saj je v zvezi s tem angažiralo izvedenca psihiatra, kateri je svoje prvo podano mnenje še dvakrat dopolnil. Že v prvem mnenju z dne 14.10.2005 je izvedenec pojasnil, da je pri njegovi izdelavi ob pregledu obtoženca upošteval tudi ugotovitve psihologinje A. D., medicinsko dokumentacijo v zvezi z obtoženčevim zdravljenjem v Psihiatrični bolnišnici v Vojniku v času med 26.5.2005 in 8.6.2005 in podatke sodnega spisa, kateri mu je bil na razpolago. Ob takšni ugotovitvi, kateri pritrjuje pisno izdelano mnenje, se pokaže, da ni videti potrebe po pridobitvi dodatnih informacij o obtoženčevem navedenem zdravljenju, kot tudi ne po angažiranju drugega psihologa, saj je A. D. obtoženca obravnavala kmalu po storitvi kaznivega dejanja, ko že zaradi poteka časa ni pričakovati, da bi lahko bile ugotovitve drugega, sedaj postavljenega strokovnjaka bistveno drugačne. Pa ne le to, iz dokumentacije Psihiatrične bolnišnice v Vojniku, ki se nahaja v spisu in podatkov spisa je izvedenec lahko razbral tudi to v kakšne odnose se je obtoženi pred hospitalizacijo in po njej, vse do storitve prvo očitanega kaznivega dejanja zapletel, ne le z oškodovancem, ampak tudi drugimi s katerimi je takrat posloval in imel opraviti. Pritožnici zato ni pritrditi tudi v njeni nadaljnji navedbi, da bi izvedenec vendarle moral posvetiti več pozornosti odnosu med obtožencem in oškodovancem, saj glede na povedano za kaj takšnega ni videti potrebe. Ob upoštevanju vsega navedenega je izvedenec v svojem izvedeniškem mnenju (listna številka ...) zaključil, da bo bile obtoženčeve sposobnosti oceniti pomen svojih dejanj pri očitanem mu kaznivem dejanju umora zmanjšane, toda ne bistveno, sposobnosti obvladovanja svojih ravnanj pa zaradi začasne duševne motenje v posledici zožene ali utesnjene zavesti, kot posledice močnih čustvenih stanj, pa bistveno zmanjšane. Pri takšni oceni, torej, da je obtoženi prvo očitano mu kaznivo dejanje storil v stanje bistveno zmanjšanje prištevnosti, je izvedenec, kljub spremembam, ki so se pokazale pri obtožencu kasneje, vztrajal do konca kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje ne vidi razloga zakaj mu ne bi bilo mogoče slediti. Kot je bilo že omenjeno se je duševno stanje obtoženca kasneje spreminjalo, pri čemer ni prezreti dejstva, da je do sprememb prišlo v posledici njegove nastanitve v priporu in ne česa drugega. Tako je izvedenec v dopolnitvi mnenja z dne 31.8.2006 pojasnil, da je pri obtožencu prišlo do razvoja klinične slike hude depresivne motnje s psihotičnimi simptomi kot posledica zavedanja vseh dimenzij dejanja, ki ga je storil in ga ne zanika. Pri tem je izvedenec poudaril, da gre za motnjo s psihotičnimi simptomi, ne pa za psihotično bolezensko motnjo, ki bi se razvila že pred samim dejanjem za katerega je obtožen. Stanje obtoženca se je spreminjalo tudi za tem tako, da je izvedenec v naslednji dopolnitvi mnenja (listna številka ...) navedel, da so se pri njemu razvile netipične in nejasne psihopatološke spremembe, katere pritrjujejo oceni zavodske psihiatra, da je pri obtožencu prišlo do stanja, katerega je mogoče opredeliti kot G. sindrom. Čeprav ima pritožnica pri tem prav, ko trdi, da izvedenec za dokončno diagnozo razvoja tega sindroma ni izvedel vsega, kar bi bilo potrebno, saj v zvezi s tem ni bila opravljena njegova hospitalizacija, to po presoji sodišča druge stopnje na stanje stvari ne vpliva. Bistveno je nekaj drugega in sicer to, da tudi v tej dopolnitvi izvedenec ne ugotavlja razvoja psihotičnega bolezenskega procesa iz kroga shizofrenij, ta pa je edini, kateri bi po njegovem mnenju (listna številka ... k) morebiti retrogradno vplival na oceno sposobnosti presoje in obvladovanja obtoženca v kritičnem času. Pritožnici torej ni bilo mogoče ugoditi tudi v njenem nadaljnjem predlogu v tem delu, da bi bilo potrebno na novo ugotoviti sedanje duševno stanje obtoženca, tudi s postavitvijo novega izvedenca, saj za to ni potrebe. Glede na doslej povedano sodišče druge stopnje sprejema za pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženemu D. O. pri prvo očitanem mu kaznivem dejanju v objektivnem in subjektivnem pogledu dokazana storitev kaznivega dejanja umora po I. odstavku 127. člena KZ v zvezi z II. odstavkom 16.člena KZ, kakor ga je pravno opredelilo to sodišče. S takšno odločitvijo se ne strinja okrožna državna tožilka katera v vloženi pritožbi vztraja pri pravni opredelitvi tega storjenega kaznivega dejanja, podani v obtožnici, torej kot kaznivo dejanje umora storjenega iz nizkotnih nagibov po 2. točki II. odstavka v zvezi s I. odstavkom 127. člena KZ in II. odstavkom 16. člena KZ. Tudi pritožbenih navedb te pritožnice sodišče druge stopnje ni sprejelo za utemeljene. V zvezi z njimi je reči, da je vprašanju ali je obtoženec prvo očitano kaznivo dejanje morda res storil iz nizkotnih nagibov, posvetilo veliko pozornosti že sodišče prve stopnje samo. To je ob razsoji iz opisa tega obtožencu očitanega kaznivega dejanja izvzelo zgolj navedbo “iz nizkotnih nagibov”, v njem pa pustilo in obrazložilo okoliščine katere po prepričanju državne tožilke pritrjujejo zaključku, da je obtoženec oškodovanca umoril iz razloga, da bi se izmaknil plačilu dolga, kar po ustaljeni sodni praksi, tudi po navedbah sodišča prve stopnje, predstavlja drugo obliko nizkotnih nagibov storilca iz 2. točke II. odstavka 127. člena KZ. Čeprav navedeno okoliščino sodišče prve stopnje šteje predvsem kot opis motiva storitve kaznivega dejanja, le ni mogoče sprejeti za pravilno navedbo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da v obtožbi kvalificirana oblika očitanega kaznivega dejanja ni bila opisana. Navedeno pa za razsojo zadeve v tem delu ni odločilno. Sodišče druge stopnje se pridružuje prepričanju sodišča prve stopnje, da je dokazni postopek, obširno analiziran v razlogih izpodbijane sodbe, zaradi česar tega ni potrebno podrobneje ponavljati potrdi dejstvo, da je pred leti (leta 2000) obtoženi oškodovancu pričel dolgovati za tisti čas večji znesek denarja. Ta denar pa je obtoženec pričel odplačevati, kar so potrdile tudi priče bliže oškodovancu (npr. A. M.), z ničemer pa ni ovrženo, da ga je del odplačala tudi obtoženčeva mati. Sprejemljiva je zato trditev obtoženca, da je bil osebno prepričan, da oškodovancu ne dolguje več nič, kljub obstoju pri notarju overjenih listin s katerimi je obstoj dolga, kateri še ni plačan, potrdil. Sodišče prve stopnje ima prav, da je povsem mogoče, da te listine ne izkazujejo dejanskega stanja stvari in da je do njih izdelave in overitve prišlo pod prisilo, kot trdi obtoženi. Temu v prid govore številne druge okoliščine, zlasti polica življenjskega zavarovanja, katero je obtoženi sklenil v prid A. M., dobrega prijatelja oškodovanca, ko ni videti razloga, zakaj bi to storil prostovoljno. Pa ne le to, tudi druga v postopku ugotovljena ravnanja oškodovanca, od lepljenja letakov s podobo obtoženca po drevesih, njegovo fizično maltretiranje, zlasti v dogodku ob Savinji, pisanje pisem in SMS sporočil ter nadlegovanje in grožnje izrečene domačim kažejo na to, da je bil Jelič tisti, ki je postal “obseden” z obtožencem v prepričanju, da mu ta dolga ni povrnil, pri čemer pa se o njegovem dejanskem obstoju oziroma njegovi morebitni višini z obtožencem, kljub številnim klicem po telefonu in sestankom ni hotel pogovoriti. Ob dejstvu, da je oškodovanec spreminjal višino dolga, katerega bi naj imel pri njem obtoženi, kar potrjujejo tudi priče M. B. in I. N., pa tudi, da je njegovo višini vseskozi zviševal se tako pokaže, da ni več mogoče s sigurnostjo trditi, da je ta dolg sploh še obstajal, zlasti pa ne kolikšna je bila njegova višina. Zato ni sprejemljiva trditev okrožne državne tožilke, da bi obtoženec zadevo lahko rešil s tem, da bi denar vrnil, saj nikoli ni točno vedel kateri je tisti znesek, ki bi, ne glede na njegovo prepričanje o neobstoju dolga, oškodovanca zadovoljil. Še več, obtoženec je ob zadnjem srečanju z oškodovancem, ko je ta abnormno višino zahtevanega zneska glede na prvotni dolg povečal še za 10 milijonov, da bo pustil pri miru njegovo dekle spoznal, da oškodovanec s svojimi zahtevki ne bo prenehal, tudi če mu denar izplača. Sprejemljivo je zato stališče sodišča prve stopnje, da je obtoženi takrat zašel v situacijo kot jo opisuje v svojem izvedeniškem mnenju izvedenec psihiater in obširno obrazlaga sodba sodišča prve stopnje. Pri obtožencu je iz tam navedenih razlogov prišlo do zožene oziroma utesnjene zavesti v posledici močnih čustvenih stanj, ko je bil sposoben razmišljati le enosmerno, torej kako končati z izsiljevanji oškodovanca, torej z njegovim početjem, katerega je vršil proti njemu, pri čemer ni razmišljal o tem, da bi se s tem izmaknil plačilu obveznosti. Za takšno razmišljanje tudi po presoji sodišča druge stopnje glede na opisano sanje obtoženca ni bilo mesta in časa, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje. To pa seveda pomeni, da z vso sigurnostjo pri obtožencu ni bilo podano vsaj subjektivno stanje potrebno za očitek storitve kaznivega dejanja iz nizkotnih nagibov. Obtožencu je v celoti, tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu dokazana tudi storitev kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po I. odstavku 310. člena KZ. Tudi glede tega kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje izvedlo in pravilno ocenilo vse potrebne dokaze, kateri potrjujejo pravilnost sprejete odločitve, obrazložene v razlogih izpodbijane sodbe. Tam povedanemu ne nasprotuje nobena od pritožnic, napak v razsoji v tem delu pa ni zasledilo tudi sodišče druge stopnje. V zvezi z vloženima pritožbama je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o obtožencu izrečenih kazenskih sankcijah. Tudi ono je prišlo do prepričanja, da že zgolj teža obtožencu očitanih kaznivih dejanj in posledica njegovega ravnanja zahtevajo njegovo strožje obravnavanje in izrek občutne kazni zapora. Do takšnega prepričanja je očitno prišlo tudi sodišče prve stopnje, kar dokazuje višina obtožencu določenih posamičnih kazni kot tudi višina izrečene mu enotne kazni zapora. Pri odmeri teh je sodišče prve stopnje upoštevalo vse v poštev prihajajoče obteževalne in olajševalne okoliščine, katero je obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe. S tam povedanim v celoti soglaša tudi sodišče druge stopnje in to kljub drugačnemu mnenju obeh pritožnic. Ni mogoče sprejeti navedb zagovornice, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo prispevek oškodovanca k storitvi kaznivih dejanj, saj se je z njim ukvarjalo skozi celotno sodbo in tega kot tudi vse drugo v njeni pritožbi navedeno imelo v mislih ob določitvi in izreku kazni. Pritožnica namreč ne navaja ničesar takšnega s čemer naj ne bi bilo seznanjeno že sodišče prve stopnje, pri čemer je potrebno dodati še to, da tudi okoliščina, da je prvo kaznivo dejanje storil v stopnji bistvene zmanjšane prištevnosti ni takšna, da bi bilo mogoče že zaradi tega za to dejanje določiti nižjo kazen. Takšna okoliščina pa seveda ni tudi uporabljeno orožje, puška znamke K., za katero je potrebno tudi tukaj poudariti, da gre za nevarno orožje, katero zagotavlja večjo verjetnost, da bo z njim človek umrl, kot morda z drugim uporabljenim strelnim orožjem. Kljub temu pa ta okoliščina kot tudi tiste navedene v pritožbi okrožne državne tožilke ne opravičujejo zvišanja določene kazni obtožencu za drugo očitano mu kaznivo dejanje in seveda tudi ne posledično zvišanje izrečene mu enotne kazni. Tudi ta kazen mu je bila določena v povsem primerni višini ne glede na to, da je obtoženec puško s seboj vozil že prej, tako kot je bil oborožen, ob zadnjem srečanju, s hladnim orožjem, tudi oškodovanec. Kljub takšnemu njunemu ravnanju med njima prej do uporabe orožja vendarle ni prišlo, razen v primeru ob Savinji, kar potrjuje, da je do te zadnje uporabe prišlo nenadoma in iz že opisanih razlogov, kar pomeni, da navedene trditve državne tožilke ne morejo imeti večje teže. Zvišanju kazni za obtožencu prvo očitano kaznivo dejanje pa seveda nasprotuje tudi dejstvo, da sodišče druge stopnje ni sprejelo navedb državne tožilke, da je bilo to strojeno iz nizkotnih nagibov. Glede na vse doslej povedano pritožbama okrožne državne tožilke in zagovornice obtoženca ni bilo mogoče ugoditi in ju je bilo potrebno kot neutemeljeni zavrniti ter izpodbijano sodbo potrditi, razen v delu, ko je bilo vanjo potrebno poseči po uradni dolžnosti. Ta preizkus, opravljen po določilih člena 383 ZKP je pokazal, da je ob razsoji vendarle prišlo do kršitve določil kazenskega zakona v škodo obtoženega v smislu 5. točke člena 372 ZKP. Sodišče prve stopnje namreč ni uporabilo določil I. odstavka 48. člena KZ in pri izreku enotne kazni upoštevalo kazni desetih mesecev zapora, obtožencu izrečenih s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 12.10.2005, opr. št. Ks 404/2004 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 9.7.2003, opr. št. K 276/99, katere še ni pričel prestajati, upoštevanje te kazni pa mu je zaradi načina izreka enotne kazni v steku (2. točka II. odstavka 47. člena KZ) v korist. To nepravilnost je moralo odpraviti sodišče druge stopnje in obtožencu izreči novo enotno kazen višini trinajstih let in šestih mesecev zapora. Pri odmeri njene višine je upoštevalo vse tiste v poštev prihajajoče okoliščine, katere je pri izreku enotne kazni upoštevalo že sodišče prve stopnje. Sodba sodišča prve stopnje je bila spremenjena v korist obdolženca po uradni dolžnosti, zato ta ni dolžan plačati povprečnine (II. odstavek 98. člena KZ).