Jedro

Ob odsotnosti primerljivih podatkov, ki bi predstavljali podlago za izračun nadomestila (tržne najemnine) za uporabo zemljišča, je najbolj sprejemljiva povezava s cenami nepremičnin, ki so namenjene za gradnjo v istem okolju. Izbira ustrezne metode za ugotovitev tržne najemnine na teh izhodiščih je v domeni izvedenca.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - a) v drugi vrstici 1. točke izreka znesek 86.558,40 EUR nadomesti z zneskom 73.574,40 EUR; - b) v prvi do štiriinpetdeseti alineji 1. točke izreka zneski v višini 1.352,48 EUR nadomestijo z zneski v višini 1.149,60 EUR; - c) v petiinpetdeseti do devetinšestdeseti alineji 1. točke izreka zneski v višini 901,65 EUR nadomestijo z zneski v višini 766,40 EUR; - d) v 3. točki izreka znesek 3.762,49 EUR nadomesti z zneskom 11.521,91 EUR.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 250,95 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da plača tožnici 86.558,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je to razvidno iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače je zavrnilo (2. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 3.762,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija sodbo v zavrnilnem delu ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Uvodoma utemeljuje, zakaj je odločitev prvega sodišča v stroškovnem delu napačna. Navaja, da je prvo sodišče arbitrarno dosodilo prisojeno najemnino. Izvedenec ni upošteval zavezujočih slovenskih standardov ocenjevanja vrednosti. Sodišče se ni opredelilo do koristi, ki jo ima toženka z uporabo zemljišč. Izvedenec ni specificiral virov svojega mnenja in listin, ki jih je uporabil. Prvo sodišče ni sledilo predlogu tožnice za dopolnitev mnenja cenilca A. A. in ni izvedlo soočenja cenilca z novim izvedencem B. B. Sodišče je tožnici odreklo korist od parcel glede na njihovo dejansko rabo. Ni upoštevalo, da gre za parcele z omejeno dobo trajanja, ki se bodo zaradi toženkine dejavnosti izčrpale, s tem pa bo padla njihova vrednost. Določilo je najemnino, ki je nižja od znižanja vrednosti parcel zaradi uporabe. Z donosom parcel se ni ukvarjalo. Podrobneje kritizira delo izvedenca B. B. Trdi, da njegovo mnenje temelji na pavšalnih navedbah in domnevnih virih, ki niso konkretizirani. Izvedenec ni znal pojasniti, zakaj naj bi bil letni donos zgolj 3 % od vrednosti m2 zemljišča. Lastnik ima pravico do dejanske uporabnine, ne pa do najemnine, kot bi šlo za kmetijska in gozdna zemljišča. Izvedenec je kot podlago za izračun uporabil neprimerljiva zemljišča. Izvedenec se ni ukvarjal z lastnostmi peskokopa, dokumentacije v zvezi s peskokopom pa ni preverjal. Izvedenec je mnenje izdelal ob domnevi, da so bile zaloge izčrpane leta 2005, za kar pa ni podal dokazov. Bivša direktorja toženke C. C. in D. D. sta brez dokazil izpovedovala, da se pesek ne izkopava več. Donos je nepravilno izračunal iz povprečne cene fiktivnih neprimerljivih nepremičnin. Izvedenec ni upošteval hierarhije standardov ocenjevanja pri oceni vrednosti nepremičnin. Najemnina, ki je nižja od amortizacije, ne more biti tržna najemnina. Parcele so zaradi ekonomskega potenciala vredne več. Izvedenec se z donosom parcel zaradi sanacije in predelave odpadkov ni ukvarjal. Koristi od peskokopa ni ocenil. Prvo sodišče ni zaslišalo cenilca A. A. in ni zahtevalo dopolnitve njegovega mnenja. Ni res, da tožnica kot lastnica ne bi mogla izvajati dejavnosti na zemljiščih, saj bi lahko pridobila vsa potrebna dovoljenja pod enakimi pogoji kot ostali subjekti na trgu. Napačno je stališče, da ni mogoče, da bi bili na parcelah podeljeni dve koncesiji, saj je lahko več koncesionarjev. Z izkopom na parcelah se je nižala njihova vrednost, saj so se zaloge črpale. Prvo sodišče ni upoštevalo koristi, ki jih ima toženka od uporabe parcel. Napačno je izhodišče cenitve izvedenca B. B., da gre tožnici samo donos za kmetijska in gozdna zemljišča. Sodišče ni izhajalo iz konkretnih parcel, ampak iz fiktivnih neprimerljivih zemljišč. Cenitev ni narejena skladno s predpisi o ocenjevanju vrednosti. V primeru peskokopa je najemnina v višini 3 % dejansko nižja, kot znaša amortizacija oziroma izraba. Izvedenec gradbene stroke ne razpolaga z ustreznimi znanji za oceno ekonomskih, finančnih in poslovnih vprašanj. Tožnica je predlagala izvedenca ekonomske stroke, prvo sodišče pa njenemu predlogu neutemeljeno ni sledilo. Cenitev bi lahko podal le pooblaščeni ocenjevalec vrednosti, kar pa izvedenec B. B. ni. Izvedenec ni razpolagal s specifičnimi ekonomskimi in finančnimi znanji, zato je izpodbijana sodba napačna. Standardi ocenjevanja predstavljajo materialno pravo, česar prvo sodišče ni upoštevalo, saj izvedenec teh standardov ocenjevanja ni uporabil. D. D. in C. C. ne moreta biti priči, ker predstavljata toženko. Zaslišana sta bila o odločilnem vprašanju, kakšne so zaloge na parcelah. Tožnica je v ponovljenem postopku vztrajala, da se razčisti prvotno mnenje A. A., prvo sodišče pa temu predlogu ni sledilo. S tem je bila tožnici kršena pravica do izjave. Prvo sodišče se tudi ni opredelilo do cenitve izvedenca E. E. Prvo sodišče je neutemeljeno zavrnilo tožničin dokazni predlog, da toženka predloži podatke o donosu parcel in peskokopa. S tem se je tožnici onemogočilo dokazovanje v postopku. Sodišče ni poskrbelo, da bi cenilec A. A. prišel na sodišče in dopolnil cenitev.

3. Toženka izpodbija sodbo prvega sodišča v ugodilnem delu ter v odločitvi o stroških postopka. Graja odločitev sodišča, da znaša tržna cena zemljišč 34,00 EUR/m2. Sodni izvedenec je svoj izračun oprl na prodaje nepremičnin, ki pa niso primerljive. Obravnavane nepremičnine so po svoji končni namembnosti kmetijska zemljišča. Primerjane nepremičnine so po svoji namenski rabi razvrščene med stavbna zemljišča, zato prvo sodišče ne bi smelo slediti izračunu izvedenca. Zemljišč ni mogoče vrednotiti po kriterijih, ki veljajo za gospodarske cone. Tožnica po normalnem teku stvari ne bi mogla iztržiti tako visokega donosa, kot ga je ugotovil izvedenec B. B. Sodišče ne bi smelo prisoditi višje uporabnine, kot so jo iztržili drugi solastniki denacionaliziranih nepremičnin v gramoznici X., saj bi moralo upoštevati, da tožnica ne bi mogla prodati in tudi ne oddati zemljišč nikomur drugemu kot koncesionarju. Odločitev prvega sodišča o teku zamudnih obresti je napačna, saj je toženka tudi po prejemu denacionalizacijske odločbe uporabljala zemljišča enako kot prej, to je ob upoštevanju vseh obveznosti iz koncesijske pogodbe. Sam izračun uporabnine, ki ga je napravilo prvo sodišče, je tudi napačen, saj je izvedenec B. B. ocenil uporabnino na 0,085 EUR na mesec, ne pa na 0,10 EUR.

4. Vsaka pravdna stranka v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Tožnica vtožuje plačilo najemnine (uporabnine) za uporabo nepremičnin parc. št. 409/2, 402/4, 402/6, 402/7 in 402/8, vse k. o. ..., v obsegu njenega solastninskega deleža. Navedene nepremičnine se nahajajo v sklopu peskokopa oziroma gramoznice X. Tožbeni zahtevek se nanaša na obdobje od 4. 1. 2008 (ko je postala pravnomočna delna odločba o denacionalizaciji, na podlagi katere so bile navedene nepremičnine vrnjene v last) do 30. 9. 2013. Toženka je dolžna plačati tožnici za obdobje prvih petih let od pravnomočnosti delne odločbe o denacionalizaciji (4. 1. 2008 – 4. 1. 2013) najemnino, za nadaljnje obdobje (do 30. 9. 2013) pa uporabnino, kot je bilo pojasnjeno tudi v sklepu pritožbenega sodišča I Cp 698/2016 z dne 22. 2. 2017, čemur je sledilo tudi prvo sodišče. Tožnica je za celotno obravnavano obdobje upravičena do plačila tržne najemnine.

7. Tožničin očitek o bistvenih kršitvah postopka ni utemeljen. Izpodbijana sodba ima jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa si ne nasprotujejo. Tožnica se je lahko izjavila o vseh relevantnih okoliščinah te zadeve in je imela možnost sodelovati v celotnem postopku, zato njena pravica do izjave ni bila kršena. Neutemeljen je očitek, da je prvo sodišče omogočilo toženki, da je ves čas postopka vlagala pripravljalne vloge in predlagala nove dokaze ter da ni upoštevalo pravil o prekluziji. Prvo sodišče je pojasnilo, da prepoznih vlog pravdnih strank ni upoštevalo oziroma, da je v tem pogledu ravnalo v skladu z 286. členom ZPP (9. točka obrazložitve), tožnica pa v tem pogledu ne obrazloži pritožbenega očitka, ki je zato ostal zgolj na pavšalni ravni.

8. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi pravil dokazovanja z izvedencem. V ponovljenem postopku je prvo sodišče naložilo A. A., da dopolni svoje cenitveno poročilo. Dopolnitev poročila je izdelal 13. 2. 2018, pri čemer je še vedno izhajal tudi iz vrednosti gramoza, kar je bilo napačno. A. A. je bil seznanjen s pripombami pravdnih strank na dopolnitev cenitve ter vabljen na narok 30. 5. 2018, na katerem naj bi odgovoril na pripombe pravdnih strank. Naroka se sicer zaradi odsotnosti ni mogel udeležiti, prvemu sodišču pa je v zvezi s pripombami na dopolnitev cenitve podal zgolj neobrazložen odgovor, da je njegovo stališče tudi po pregledu vlog (pripomb) pravdnih strank enako kot v dopolnitvi cenitve z dne 13. 2. 2018. Ker je prvo sodišče utemeljeno dvomilo v pravilnost cenitve cenilca A. A., česar glede na prej povedano očitno ni bilo mogoče odpraviti, je prvo sodišče v skladu z 254. členom ZPP določilo drugega izvedenca. Ker je A. A. izhajal tudi iz napačnega izhodišča (upoštevanje cene gramoza), ni bilo smiselno, da bi prvo sodišče izvedlo soočenje A. A. in izvedenca B. B. Slednji je pojasnil, katere vire podatkov je uporabil pri izdelavi izvedenskega mnenja (to je navedel v izvedenskem mnenju, o tem pa je izpovedal tudi na naroku 27. 11. 2019) in je tožnica imela možnost, da bi te podatke preverila. Nekorekten je tožničin očitek, da izvedenec gradbene stroke ne razpolaga z ustreznimi znanji za podajo izvedenskega mnenja v tej zadevi, saj so bila v tej zadevi sporna strokovna vprašanja, ki so spadala na področje gradbeništva.

9. Prvo sodišče je lahko zaslišalo C. C. in D. D. kot priči, saj v času zaslišanja nista bila zakonita zastopnika toženke. Njuno zaslišanje je toženka pravočasno predlagala, ta dokazni predlog pa je bil tudi substanciran, kot je razvidno iz toženkinih trditev, podanih tekom postopka. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče še dodaja (več o tem v nadaljevanju), da njuni izpovedbi v zvezi z zalogami surovin v peskokopu sicer nista imeli tehtnega pomena, z ozirom na izbrano metodo ugotavljanja višine uporabnine s strani izvedenca B. B. 10. V ponovljenem sojenju je prvo sodišče ugotovilo višino tržne najemnine na podlagi izvedenskega mnenja B. B. z dopolnitvami oziroma dodatnimi pojasnili, ki jih je podal med svojim zaslišanjem na naroku 27. 11. 2019. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne ugotovitve prvega sodišča o višini tržne najemnine (razen očitne napake v izračunu; o tem več v nadaljevanju) za tožničine solastne nepremičnine ter se v izogib ponavljanju sklicuje na skladne in prepričljive razloge izpodbijane sodbe v tem delu. Izvedenec je pojasnil, da je ponudba zemljišč, ki imajo podobne lastnosti kot solastne nepremičnine tožnice, izredno šibka, zato ni mogoče govoriti o trgu zemljišč, ki so namenjena dejavnosti peskokopa (ali kamnoloma). Ker tovrstnih podatkov ni bilo, je izvedenec uporabil metodo primerljivih prodaj na drug način, in sicer tako, da je upošteval podatke o prodajah tistih nepremičnin, ki bi bile glede na okoliščine zadeve najustreznejše (podobne). Tožničine solastne nepremičnine se nahajajo v sklopu peskokopa X., v katerem toženka na podlagi pridobljene koncesije izvaja dejavnost izkopa gramoza ter dejavnost predelave gradbenih odpadkov in njihovega deponiranja v okviru sanacije tega območja. Po oceni izvedenca B. B. je bila zato za izračun tržne najemnine najustreznejša primerjava z bližnjimi nepremičninami v gospodarski coni Občine N. s statusom nezazidanih stavbnih zemljišč (tudi tožničine solastne nepremičnine se po podatkih spisa nahajajo v območju stavbnih zemljišč, to pa že (vsaj) od leta 1991 dalje – priloga A10). Ob odsotnosti primerljivih podatkov, ki bi v obravnavanem primeru predstavljali podlago za izračun nadomestila (tržne najemnine) za uporabo samega zemljišča, je bila tudi po mnenju pritožbenega sodišča najbolj sprejemljiva povezava s cenami nepremičnin, ki so namenjene za gradnjo v istem okolju. Izbira ustrezne metode za ugotovitev tržne najemnine na teh izhodiščih je v domeni izvedenca (primerjaj sodbo VS RS II Ips 24/2015).

11. Glede na uporabljeno metodo ni bilo relevantno vprašanje stanja zalog gramoza v gramoznici, ob tem, da so mineralne surovine pod površjem nepremičnine last države, ne pa lastnika nepremičnine. Razen tega so bile zaloge gramoza v gramoznici pretežno izkoriščene že pred letom 2008 (priloga A2) in so se že tedaj izvajala tudi dela pri sanaciji zahodnega dela gramoznice, v katerega spada tudi tožničina solastna parcela 409/2 (priloga B5). Donos toženke od izvajanja dejavnosti v gramoznici (izkop surovine, predelava gradbenih odpadkov, njihovo deponiranje v okviru sanacije) glede na izbrano metodo tudi ne vpliva na izračun tržne najemnine. Glede na to, da je imela toženka rudarsko pravico (koncesijo) za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine na območju gramoznice X. tudi v obravnavanem obdobju, tožnica v tem času ne bi mogla tudi sama pridobiti te koncesije (za iste solastne nepremičnine), saj za isto območje ne bi bilo mogoče podeliti dveh koncesij različnima upravičencema.

12. Izvedenec B. B. je pojasnil, da gre pri stopnji 3 % izgubljene koristi za oceno donosa nepremičnin, kolikor je donosnost kmetijskih zemljišč in gozdov, kar so v naravi predstavljale tudi tožničine solastne nepremičnine (pred začetkom izkopavanja gramoza). Njegova ocena donosa je po mnenju pritožbenega sodišča prepričljiva tudi z vidika primerjave z donosom grajenih nepremičnin (stavbe oziroma objekti), ki se giblje v približnem razponu 5,5 % - 7,2 % letno, po besedah izvedenca B. B. pa so donosi za zemljišča bistveno nižji (pri objektih prihaja do zastaranja, pri zemljiščih pa ne, zato je tudi iz tega razloga odstotek donosa pri zemljiščih nižji). Gramoz pod površjem teh nepremičnin na stopnjo donosa ne vpliva, je pa zaradi mineralnih surovin višja sama tržna vrednost nepremičnin, od katere se računa višina donosa po stopnji 3 %. Na ta način je ustrezno upoštevana tudi okoliščina (ekonomski potencial nepremičnin), da so pod površjem teh nepremičnin mineralne surovine, zaradi katerih so same nepremičnine tržno bolj zanimive za uporabo. Bistveno je, da se na teh nepremičninah opravlja poslovna oziroma gospodarska dejavnost. 13. Toženka pri tem izkrivlja oceno sodnega izvedenca, saj ocena tržne vrednosti primerjanih nepremičnin 34,00 EUR/m2 ne pomeni, da je bila tožnica za toliko tudi prikrajšana. Ta vrednost s stopnjo donosa, ki jo je ocenil izvedenec B. B., nima neposredne primerjave (gre za različni kategoriji oziroma elementa izračunov). Toženkino sklicevanje na mnenje izvedenca dr. F. F. ni utemeljeno, ker ni primerljivo z izvedenskim mnenjem B. B., saj ne temelji na enakih izhodiščih za izračun. Izvedenec B. B. je ustrezno obrazložil uporabljeno metodo izračuna tržne najemnine, zato je neutemeljen očitek, da gre za arbitrarno oceno. Pojasnil je tudi, da se vrednost nepremičnin zaradi izkopanega gramoza ne bo znižala, ker bo po prenehanju dejavnosti na območju gramoznice vzpostavljeno takšno stanje nepremičnin, kot je bilo v naravi pred začetkom izkopavanja gramoza (kmetijsko zemljišče oziroma gozd).

14. Glede cenitve izvedenca E. E. je izvedenec B. B. pojasnil, da je E. E. ocenil nepremičnine za potrebe odkupa zaradi gradnje ceste, pri čemer se uporabljena metodologija razlikuje od njegove. Ker ne gre za primerljive oziroma istovrstne okoliščine se prvemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do tožničinih trditev v zvezi z E. E. cenitvijo.

15. Prvo sodišče je iz navedenih razlogov utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju B. B., pri čemer pa je pri izračunu tržne najemnine prišlo do očitne računske napake, kar toženka utemeljeno graja. Ocenjena korist za m2 zemljišča ne znaša 0,1 EUR/mesec, ampak 0,085 EUR/mesec. To izhaja iz izvedenskega mnenja B. B. (25. stran). Ob izhodiščni vrednosti zemljišča 34,00 EUR/m2 in letni stopnji koristi 3 % znaša letna korist 1,02 EUR/m2, mesečna korist pa 0,085 EUR/m2. Izvedenec je tudi na naroku 27. 11. 2019 pojasnil, da znaša uporabnina (tržna najemnina) 0,085 EUR/mesec. Izračun prvega sodišča v 39. točki obrazložitve je zato napačen. Za obdobje od 4. 1. 2008 do 26. 6. 2012 (prvo sodišče je to obdobje zaokrožilo na 54 mesecev, pravdni stranki glede tega nista ugovarjali, zato temu sledi tudi pritožbeno sodišče) znaša tržna najemnina glede na solastninski delež tožnice do ¾ 62.078,40 EUR (0,085 EUR x 18.033 m2 x 54 mesecev : ¾), mesečno v tem obdobju pa 1.149,60 EUR in ne 1.352,48 EUR. Za obdobje od 27. 6. 2012 do 30. 9. 2013 (tudi zaokroženo na petnajst mesecev) znaša tržna najemnina glede na solastninski delež tožnice do ½ 11.496,00 EUR (0,085 EUR x 18.033 m2 x 15 mesecev : ½), mesečno v tem obdobju pa 766,40 EUR in ne 901,65 EUR. Skupna tržna najemnina, ki pripada tožnici za celotno navedeno obdobje, tako znaša 73.574,40 EUR, ne pa 86.558,40 EUR.

16. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov tržne najemnine je pravilna. Toženki je bila delna odločba o denacionalizaciji (priloga A2) vročena v letu 2007 in je že tedaj vedela, da so bile obravnavane nepremičnine vrnjene upravičencu (pravnemu predniku tožnice) v last. Do vrnitve v posest ni prišlo, ker je toženka na podlagi koncesijske pogodbe tudi na teh nepremičninah, ki so v sklopu gramoznice X., izkopavala mineralne surovine. Zato je nastopila situacija iz 20. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ker najemna pogodba ni bila sklenjena, se je štelo, da je med pravdnima strankama po samem zakonu nastalo najemno razmerje (četrti odstavek 22. člena ZDen), to pa od pravnomočnosti delne odločbe o denacionalizaciji dalje (od 4. 1. 2008). To najemno razmerje je lahko trajalo največ pet let, zato je toženka od 5. 1. 2013 dalje uporabljala nepremičnine v obsegu tožničinega solastninskega deleža brez pravne podlage (drugi odstavek 22. člena ZDen). Toženka je ves čas uporabljala tožničine solastne nepremičnine in je bila zato dolžna plačevati najemnino oziroma uporabnino. Toženka je na teh nepremičninah opravljala svojo dejavnost, kar pomeni, da je šlo za najemno razmerje, ki je bilo še najbolj podobno poslovnemu najemu oziroma najemu poslovnih stavb in poslovnih prostorov, ki ga ureja Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP). Ob odsotnosti drugačnega dogovora je najemnik dolžan plačevati najemnino mesečno vnaprej (19. člen ZPSPP, kar je treba smiselno upoštevati tudi v tej zadevi, glede na drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Toženka je zato dolžna plačati tožnici od vsakega mesečnega zneska tržne najemnine (uporabnine) zakonske zamudne obresti od prvega dne naslednjega meseca do plačila (v mejah tožbenega zahtevka).

17. Tožnica utemeljeno graja odločitev o pravdnih stroških. Prvo sodišče ji je kot takso za postopek priznalo le znesek 2.322,00 EUR, moralo pa bi ji iz tega naslova priznati še nadaljnje plačilo takse zaradi zvišanja tožbenega zahtevka, in sicer zneska 2.553,00 EUR ter 2.259,00 EUR (tožnica je večkrat uveljavljala v stroškovniku tudi plačilo sodne takse, prvič že v pripravljalni vlogi z dne 23. 4. 2015). Tožnici gre nagrada za narok tudi v ponovljenem postopku (česar ji prvo sodišče neutemeljeno ni priznalo), to pa v znesku 2.850,00 EUR. Toženki je prvo sodišče priznalo prevelik strošek za takso za pritožbeni postopek (7.845,00 EUR), saj ji glede na vrednost spornega predmeta po njeni pritožbi (125.292,75 EUR) pripada le povračilo takse v znesku 2.337,00 EUR (779,00 EUR x 3), kolikor je bila dolžna plačati glede na taksno tarifo. Glede na navedeno vrednost spornega predmeta po njeni pritožbi znaša toženkina nagrada za sestavo pritožbe le 1.585,60 EUR (991,00 EUR x 1,6), ne pa 3.800,00 EUR, kot ji je napačno priznalo prvo sodišče. V ponovljenem postopku prvo sodišče toženki ni priznalo nobenih stroškov odvetniškega zastopanja.

18. Glede na to znašajo v postopku pred prvim sodiščem celotni stroški tožnice 30.390,40 EUR, celotni stroški toženke pa 11.539,58 EUR. Glede na uspeh strank (tožnica po temelju 100 %, po višini 10,6 %, skupno približno 55 %, toženka po temelju ni uspela, po višini pa 89,4 %, skupno približno 45 %) pripada tožnici 16.714,72 EUR, toženki pa 5.192,81 EUR. Po pobotu je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 11.521,91 EUR.

19. Glede na povedano je pritožbeno sodišče zato delno ugodilo toženkini pritožbi v glavni stvari, tožničini pritožbi pa delno v stroškovnem delu ter sodbo prvega sodišča spremenilo, kot je razvidno iz izreka (358. člen ZPP). V ostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

20. Tožnica ni uspela s pritožbo glede odločitve o glavni stvari, z odgovorom na pritožbo pa ni prispevala k rešitvi zadeve, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). Toženka je uspela s pritožbo glede glavne stvari v obsegu 15 %, zato ji je tožnica v tem deležu dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Toženka je bila dolžna plačati takso za pritožbeni postopek le v znesku 1.671,00 EUR (557,00 EUR x 3), glede na vrednost spornega predmeta po njeni pritožbi (86.558,40 EUR). Iz naslova materialnih stroškov ji pripada znesek 2,00 EUR, saj višjih stroškov v tem delu ni izkazala. Sorazmerno uspehu ji je tožnica dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 250,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in Zakonom o sodnih taksah.