Jedro

Upravičenost ali neupravičenost zamude se v postopku za vrnitev v prejšnje stanje presoja po merilih krivde.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, s katerim naj bi ji bilo dovoljeno podati odgovor na tožbo po preteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka ter ji naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke.

Proti sklepu vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) navedenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da ji višje sodišče ugodi, izpodbijani sklep odpravi (prav: spremeni) in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje prvemu sodišču. Navaja, da ni razlogov v njeni sferi, ki bi povzročili, da je zamudila rok za odgovor na tožbo. V dokaz svojih navedb je predlagala dokaze (zaslišanje sina), ki jih sodišče ni izvedlo. Zmoten in v nasprotju s predloženim potrdilom upravne enote je sklep, da ni dokazala, da je v času vročanja živela v Kamniku, oziroma posledično, da tedaj ni živela na naslovu vročanja. To je vsekakor dokazala tudi s svojim zaslišanjem. Dejansko stanje je napačno in nepopolno ugotovljeno. Materialnopravna odločitev je napačna. Sodba je zaradi pomanjkljivih razlogov obremenjena tudi z bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodno pisanje je bilo puščeno v poštnem predalu. Zato ni pomembno, kaj je tožencu povedal sin o prispelem pismu. Odločilno je, da toženec ni vedel, da je prepozen za odgovor na tožbo. To je izvedel šele s prejemom zamudne sodbe. Po prejemu tožbe je nanjo takoj odgovoril. Prej tega ni motel storiti, ker mu ni bila vročena. Prejel jo je šele po svoji vrnitvi s Kamčatke. Priznava, da njegova komunikacija z družino ne more iti v breme tožeče stranke. Vendar trdi, da sodnih pisanj ni prejemal in ni mogel računati, da bo prejemal pisanja na naslovu, kjer ne živi. Uredil si je začasno prebivališče. S tem je zadostil pogojem o svoji potrebni skrbnosti. V dokaznem postopku ni opore za zaključek, da z družino ni bil dogovorjen za vročanje sodnih pisanj. Uveljavlja še absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP: zadnja vloga tožeče stranke mu je bila vročena šele po naroku. O njej se ni mogel izjasniti niti o tam podanih navedbah ni bil zaslišan. Kršitev je pravočasno grajal. Tožeča stranka je odgovorila na vročeno pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče je toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za podajo odgovora na tožbo zavrnilo po ugotovitvi, da razlogi oziroma vzroki za njegovo zamudo niso upravičeni v smislu 116. člena ZPP, ki je v tem primeru relevantno materialno pravo. Na podlagi vročilnice o opravljeni vročitvi, zaslišanje samega toženca in tudi po oceni predloženega potrdila upravne enote o prijavi začasnega bivališča, je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva. Nato je pravilno uporabilo materialno pravo, svojo odločitev pa tudi dovolj popolno obrazložilo, da jo je mogoče vsebinsko preizkusiti.

Ugotovitve sodišča, da je bila pritožniku tožba vročena po fikciji s puščenim obvestilom o prispeli sodni pošiljki v hišnem predalčniku dne 6. 11. 2008 (140. do 142. člen ZPP) in ne po 143. členu istega zakona, pritožnik ne izpodbija več. V celoti je treba pritrditi pravilnim razlogom na strani 3 sklepa, da toženec z ugovorom o morebitni nepravilni vročitvi (na naslovu, kjer dejansko ni živel) v tem postopku ne more uspeti. Gre za pritožbeni razlog, ki bi ga lahko uveljavljal v pritožbi proti zamudni sodbi, česar pa po ugotovitvah prvega sodišča, ki jim pa pritožnik ne nasprotuje, ni storil. Če je tako, za ta postopek ni relevantno, ali mu je bila vročitev opravljena na pravi naslov. Prav tako ni pomembno, ali je dokazano, da je imel v času vročanja urejeno začasno bivališče na drugem naslovu in če je tam res živel. Pritožbeno sklicevanje na potrdilo upravne enote, ki naj bi ga prvo sodišče napačno in protispisno ocenilo, je zato neutemeljeno.

Za ta postopek je pravno odločilno le, ali je zamudil rok za odgovor na tožbo iz opravičljivih razlogov (1. odstavek 116. člena ZPP). Po merilih sodne prakse, na katere je prvo sodišče pravilno opozorilo na strani 4 sklepa, se upravičenost ali neupravičenost zamude v postopku za vrnitev v prejšnje stanje presoja po merilih krivde. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine jih je v obravnavanem primeru prvo sodišče uporabilo povsem pravilno.

Toženec je trdil in v pritožbi pri tem vztraja, da je bil v relevantnem obdobju na Kamčatki, da mu je sin izročil sodno pošiljko šele po vrnitvi iz Kamčatke oziroma v vsakem primeru prepozno za pravočasni odgovor in da na tako stanje sam ni imel vpliva.

Prvo sodišče je ugotovilo, da bivanja na Kamčatki pritožnik ni dokazal. Pritožbeno sodišče mu v celoti pritrjuje. Dejansko stanje je v tem delu popolno in pravilno ugotovljeno, čeprav ni bil zaslišan pritožnikov sin, na kar opozarja pritožba. Ker, kot je pravilno opozorilo že prvo sodišče, pritožnik ni predložil nobenih listinskih dokazov o potovanju, to zadošča za oceno, da dokaznega bremena o tem dejstvu ni zmogel. Če z grajo o opuščeni izvedbi dokaza z zaslišanjem sina pritožnik meri na absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa je z njenim uveljavljanjem prepozen, ker tega ni storil v času dokazovanja na prvi stopnji, zdaj pa tega ne opraviči (286.b člen ZPP).

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni prvega sodišča, obrazloženi v prepričljivih razlogih na strani 4 sklepa, da bivanje na Kamčatki niti ne more opravičiti pritožnikove zamude. Na podlagi vročilnice o opravljeni vročitvi (6. 11. 2008) in procesnega gradiva (toženčeva trditev, da se je s Kamčatke vrnil že 12. 11. 2008) je namreč zanesljivo ugotovilo, da bi imel tudi po vrnitvi še dovolj časa za pravočasno vložitev odgovora na tožbo. Rok za procesno dejanje mu je po ugotovitvah prvega sodišča potekel šele 6. 12. 2008. Tako se izkaže ugotovitev prvega sodišča, da se s potovanjem na Kamčatko ne more opravičiti, za pravilno v dejanskem in pravnem pogledu.

Ostane le še presoja, ali se lahko sklicuje na zatrjevani razlog, da mu je sin prispelo pošiljko izročil prepozno. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena prvega sodišča pravilna. Utemeljena je s prepričljivimi in vsebinsko pravilnimi razlogi na strani 5 sklepa, ki jih ni treba ponavljati. Toženčevo naziranje, da je zaradi svoje odsotnosti z naslova, kjer mu je bila pošta vročena, z ureditvijo začasnega bivališča ravnal zadosti skrbno v smislu sprejemanja pošte na starem naslovu, je zmotno. Ob tem namreč ni niti trdil, da bi o spremembi bivališča obvestil pošto (izpovedoval je celo, da tega ni storil). Prvo sodišče pa je na podlagi njegove izpovedbe povsem pravilno ugotovilo, da se o obveščanju in izročanju njegove pošte, ki še prihaja na navedeni naslov, tudi ni ustrezno dogovoril s člani svoje družine, tudi s sinom ne. Tako ravnanje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča v danih okoliščinah premalo skrbno. Toženec bi namreč moral poskrbeti, da bi bil o morebitni pošti ob zatrjevani preselitvi pravočasno obveščen. Ker tega po ugotovitvi prvega sodišča ni storil, so v konkretnem primeru razlogi za zamudo (in prepozno sinovo obvestilo o pošti) v celoti na njegovi strani. Drugačno pritožbeno naziranje je zmotno. Tudi pritožbeni očitek, da dokazni postopek ni pokazal, da s svojo družino ni bil ustrezno dogovorjen za vročanje sodnih pisanj, je neutemeljen. Kot že rečeno, je imelo prvo sodišče zadostno osnovo za tako oceno v zaslišanju samega toženca, ki ga je skrbno in povsem pravilno ocenilo.

Pritožbena trditev, da pritožnik s pošto na sporni naslov ni mogel računati, je nedovoljena novota. Ker je v pritožbi podaja prvič in tega ne opraviči, je neupoštevna (1. odstavek 337. člena ZPP). Čeprav ne terja posebnega odgovora, pritožbeno sodišče vseeno dodaja, da je tudi neutemeljena. Ovržena je že z njegovim zaslišanjem, da pošta na navedeni naslov še prihaja. To pa samo še potrjuje pravilnost ocene prvega sodišča o premajhni toženčevi skrbnosti pri organizaciji svojega obveščanja o prispeli pošti.

Končno je treba zavrniti še pritožbeno grajo o kršitvi načela kontradiktornosti zaradi prepozno vročene pripravljalne vloge tožeče stranke, o kateri se tožena naj ne bi mogla izjasniti. Iz povratnice o vročitvi res izhaja, da je bila vloga na red. štev. 24 spisa vročena 10. 3. 2009, to je dan po dne 9. 3. 2009 opravljenem naroku. Vendar je tožeča stranka vse navedbe v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje podala tudi ustno na naroku. Tožena stranka je nanje takoj odgovorila (glej zapisnik na naroku na red. št. 25). Tako se izkaže, da ji pravica do izjave v ničemer ni bila kršena. Imela je možnost izjaviti se o navedbah nasprotne stranke in jo je tudi izkoristila. Zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 8. toke 2. odstavka 339. člena ZPP tako sodišče ni zagrešilo. Pa tudi tistih ne, na katere je treba po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Ker uveljavljani in uradno upoštevni pritožbeni razlogi torej niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP za pritožnika in v zvezi s 1. odstavkom 155. člena istega zakona za tožečo stranko. Pritožnik s pritožbo namreč ni uspel, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločanju o pritožbi. Zato morata trpeti vsak svoje pritožbene stroške.