Jedro

Hipoteka, ki je v materialnem smislu že prenehala, postane neuporabna, čeprav je še vpisana v zemljiško knjigo; takšne hipoteka ni mogoče koristiti za zavarovanje drugih terjatev hipotekarnega upnika.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženi stranki, E. G., kot lastnica nepremičnine vl. št. 2490 k.o. N., in J. G., kot lastnik nepremičnine vl. št. 999 k.o. T., sta pod izvršbo dolžna dopustiti prodajo teh nepremičnin na dražbi in da se tožeča stranka poplača iz tako dovoljene prodaje za svojo zastavno zavarovano terjatev po zastavni pogodbi z dne 5.6.1992 in po novaciji posojilne pogodbe z dne 23.8.1995 v višini 837.496,10 EUR, oprostita pa se tega, če tožeči stranki v 15 dnevnem paricijskem roku plačata 837.496,10 EUR.“

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.140,61 EUR.

III. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca kot lastnika nepremičnin dolžna dopustiti njihovo prodajo na dražbi, in sicer toženka nepremičnine vl. št. 2490 k.o. N., toženec pa nepremičnine vl. št. 999 k.o. T., ter poplačilo tožeče stranke iz tako dovoljene prodaje za njeno zastavno zavarovano terjatev po zastavni pogodbi z dne 5.6.1992 in po novaciji posojilne pogodbe z dne 23.8.1995, v višini 837.496,10 EUR, tega pa se oprostita, če tožeči stranki v 15 dneh plačata navedeni znesek. Obenem je tožencema naložilo, da morata tožnici povrniti 5.856,57 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev predlog za oprostitev plačila sodnih taks, toženkin predlog pa zavrglo.

3. Toženca sta se pravočasno pritožila.

4. V pritožbi zoper sodbo uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge in predlagata njeno spremembo, podrejeno pa razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očitata, da ni izvedlo vseh predloženih listinskih dokazov. Tudi pravdnih strank ni zaslišalo, niti ni pribavilo stečajnega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani St .... Vztrajata, da je lastnica kupljenega stroja postala tožnica in ne družba K., d.o.o., kaj šele toženca. Sodišče ni ugotovilo, kaj je tožnica dejansko izkupičila v stečajnem postopku. Zastavna pogodba in novacijska pogodba sta bili sklenjeni na podlagi leasinške pogodbe, ki pa nikoli ni bila realizirana. Do vpisa hipoteke je prišlo na podlagi fiktivne kreditne pogodbe, ki ni bila prijavljena Banki Slovenije in je bila zato nična. Sodišče je izdalo sodbo kljub ugovoru tožencev, da je v zadevi pristojno arbitražno sodišče. Ne glede na to pa bi bilo treba uporabiti avstrijsko pravo.

5. V pritožbi zoper sklep se toženca sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge in predlagata njegovo razveljavitev. Vztrajata, da plačila sodnih taks ne zmoreta brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine. Sodna taksa znaša 3.325,05 EUR, toženčeva pokojnina pa 905,29 EUR mesečno, vendar je zaradi sodne prepovedi izplačilo pokojnine bistveno nižje. Poleg tega pooblaščenec tožencev nikdar ni prejel sklepa, s katerim je sodišče toženca pozvalo k dopolnitvi njunega predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Zahtevanih dodatnih listin zato ni mogel predložiti.

O pritožbi zoper sodbo:

6. Pritožba zoper sodbo je utemeljena.

7. Pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti vse ponujene dokaze, je zgrešeno. Strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza namreč ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti samo tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev, in v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka. Sodišče prve stopnje je v sodbi pojasnilo, da je neizvedene dokaze kot nepotrebne zavrnilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bila v postopku na prvi stopnji vsa odločilna dejstva že dokazana, zato izvedba dodatnih dokazov ne bi bila smotrna.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 5. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/07 – UPB 3), niti drugih kršitev te vrste, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena istega zakona paziti po uradni dolžnosti.

9. Ugovor tožencev, da sodi ta spor v pristojnost dogovorjene arbitraže, je bil pravilno zavrnjen. Kot izhaja iz trditvenega gradiva, naj bi bil arbitražni dogovor, vsebovan v prodajni pogodbi, ki sta jo 17.10.1991 sklenili družbi I. Gmbh in K., d.o.o.. Predmet spora v tej pravdi niso obveznosti iz navedene prodajne pogodbe, pač pa gre za hipotekarno tožbo, s katero tožnica uveljavlja pravico do poplačila svoje terjatve iz zastavljenih nepremičnin tožencev. Nobena od preostalih pogodb, na katere sta se sklicevali stranki v tej pravdi (zastavna pogodba z dne 5.6.1992, kreditna pogodba z dne 1. in 10.7.1992 ter novacija posojilne pogodbe z dne 23.8.1995) pa ne vsebuje arbitražnega dogovora. Potemtakem ni razlogov za dvom o pristojnosti sodišča prve stopnje za odločitev v tem sporu.

10. V izpodbijani sodbi ni zatrjevanega „precejšnjega nasprotja med odločilnimi dejstvi in vsebino listin“. Za kršitev postopka bi lahko šlo, če bi sodišče v obrazložitvi sodbe napačno povzelo vsebino listinskih dokazov. Te pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, njeni razlogi pa so dovolj jasni in izčrpni, da je bilo sodbo mogoče preizkusiti.

11. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja prav tako ni podan. Vprašanja, ki jih toženca načenjata v pritožbi, so brez pomena za odločitev o tožničinem zahtevku. Med dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje pa so bistvene naslednje: hipoteka na nepremičninah tožencev je bila vknjižena na podlagi zastavne pogodbe, ki so jo 5.6.1992 sklenili pravdni stranki in J. G., toženčeva pravna prednica; navedena zastavna pogodba je bila sklenjena zaradi zavarovanja tožničinega poroštva za toženčeve obveznosti po pogodbi o leasingu, ki naj bi jo sklenili družbi Ö. GmbH in K., d.o.o.; pogodba o leasingu nato ni bila sklenjena, pač pa sta tožnica in družba K., d.o.o., 10.7.1992 sklenili kreditno pogodbo in 23.8.1995 še novacijo posojilne pogodbe, v kateri sta se sporazumeli, da je posojilo zavarovano z (že vpisano) hipoteko na nepremičninah tožencev in da zastavna pogodba z dne 5.6.1992 zato ostaja v veljavi.

12. Toženca navedenim dejanskim ugotovitvam v pritožbi ne oporekata. Utemeljeno pa očitata sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. Ni sicer res, da bi sodišče v tej pravdi moralo uporabiti avstrijsko pravo. Ne gre namreč za spor o zastavni pogodbi, ampak, kot je že bilo obrazloženo, za realizacijo hipoteke, ki je stvarna pravica. Za take pravice pa se po 1. odstavku 18. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99) uporablja pravo kraja, kjer je stvar, torej naše pravo.

13. Temeljno načelo zastavnega prava je načelo akcesornosti, kar pomeni, da je zastavna pravica glede svojega nastanka, obsega, prenosa, poplačila in prenehanja odvisna od zavarovane terjatve. Z zastavno pravico je mogoče zavarovati tudi bodočo ali pogojno terjatev, torej takšno, ki v trenutku, ko se sklepa razpolagalni posel glede terjatve, še ni nastala. Če do nastanka terjatve pozneje ne pride, zastavna pravica v skladu z načelom akcesornosti ugasne. Hipoteka (v formalnem smislu) resda preneha šele z izbrisom iz zemljiške knjige, prenehanje zavarovane terjatve ali dejstvo, da zavarovana bodoča terjatev sploh ni nastala, pa ob upoštevanju 2. odstavka 154. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. list RS, št. 87/02) predstavlja pravno podlago za izbris hipoteke iz zemljiške knjige. Takšna hipoteka, ki je v materialnem smislu že prenehala, čeprav je še vpisana v zemljiško knjigo, postane neuporabna, zato je ni mogoče izkoristiti za zavarovanje drugih terjatev hipotekarnega upnika. Prav tako ni mogoče zamenjati zavarovane terjatve z novo tako, da bi se ohranila že obstoječa zastavna pravica.

14. Potemtakem je jasno, da se tožnica ne more uspešno sklicevati na hipoteko pri nepremičninah tožencev, ki je bila ustanovljena zaradi druge terjatve (zavarovanja bodočega tožničinega poroštva po pogodbi o leasingu). Skratka, pravdni stranki bi za zavarovanje tožničine terjatve iz kreditne pogodbe s hipoteko na nepremičninah tožencev morali skleniti novo zastavno pogodbo in nato novo hipoteko še vpisati v zemljiško knjigo. Ker tega nista storili, toženca nista dolžna dopustiti prodaje spornih nepremičnin in tožničinega poplačila iz kupnine zanje. Hipoteka, ki je vknjižena pri nepremičninah tožencev, namreč tožničine terjatve ne varuje.

15. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožencev ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo. Ostale pritožbene trditve za odločitev o pritožbi niso bile relevantne, zato nanje ni odgovorilo.

O pritožbi zoper sklep:

16. Pritožba zoper sklep je utemeljena.

17. Sodišče prve stopnje je toženca potem, ko sta predlagala, naj ju oprosti plačila sodnih taks, s sklepom z dne 25.2.2008 pozvalo, naj svoj predlog dopolnita z natančnejšim opisom svojega premoženjskega stanja in s predložitvijo dodatnih dokazov o njunih dohodkih, premoženju in premoženjskem stanju članov njunega gospodinjstva. Sodišče prve stopnje je sicer odredilo vročitev tega sklepa pooblaščencu tožencev, vendar v spisu ni dokaza, da je bil navedeni sklep pooblaščencu tudi dejansko vročen. Izpodbijana odločitev o taksni oprostitvi je torej preuranjena, obenem pa je sodišče prve stopnje z opustitvijo vročitve tožencema odvzelo možnost obravnavanja njunega predloga, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

18. Ugotovljena kršitev je po 1. odstavku 354. člena ZPP terjala obvezno razveljavitev izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje bo moralo pred ponovno odločitvijo o predlagani taksni oprostitvi tožencema omogočiti, da svoj predlog dopolnita, tako kot jima je naložilo v sklepu z dne 25.2.2008. O stroških postopka:

19. Sprememba izpodbijane sodbe je v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP terjala novo odločitev o stroških vsega postopka. Toženca bi bila glede na doseženi uspeh v pravdi po 1. odstavku 154. člena ZPP upravičena do povračila vseh svojih potrebnih stroškov, vendar stroškov prvostopenjskega postopka nista priglasila, ampak sta zahtevala le povrnitev pritožbenih stroškov. Te je sodišče odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Skupaj znašajo 1.140,61 EUR, obsegajo pa stroške za sestavo pritožbe, dopis stranki, materialne stroške in DDV, vse v priglašeni višini. Stroški za pregled spisa niso bili potrebni, ker ne gre za samostojno storitev.