Jedro

V našem pravu ni predvidena možnost prenosa že ustanovljene, vendar zaradi plačila ali drugega razloga izpraznjene hipoteke na novo terjatev oziroma možnost zamenjave zavarovane terjatve. Razlog je v učinkovanju načela akcesornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora tožencema povrniti 1.702,52 EUR stroškov revizijskega odgovora v roku 15 dni od prejema te sodbe, od 16. dne dalje tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencema naložilo, da morata dopustiti prodajo v sodbenem izreku opredeljenih nepremičnin na dražbi in da se tožnica poplača iz tako dovoljene prodaje za svojo zastavno zavarovano terjatev po zastavni pogodbi s 5. 6. 1992 in po novaciji posojilne pogodbe s 23. 8. 1995 v višini 837.496 EUR, oprostita pa se te dolžnosti, če navedeni znesek v 15 dneh plačata. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožencev in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o pritožbenih stroških. Spremembo je utemeljilo z razlogom, da je bila hipoteka na nepremičninah tožencev ustanovljena zaradi zavarovanja druge terjatve.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. V konkretni zadevi je treba uporabiti določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in ne Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Za utemeljitev svojega stališča povzema vsebino komentarja k drugem odstavku 266. člena SPZ. Strinja se z razlogi pritožbenega sodišča o možnosti zavarovanja bodoče in pogojne terjatve ter tudi z razlogi, da dejstvo, da zavarovana bodoča terjatev sploh ni nastala, predstavlja pravno podlago za izbris hipoteke iz zemljiške knjige. Po njenem prepričanju pa je zmotno stališče, da je takšna hipoteka neuporabna in da je ni mogoče izkoristiti za zavarovanje drugih terjatev hipotekarnega upnika oziroma, da ni mogoče zamenjati zavarovane terjatve z novo tako, da bi se ohranila že obstoječa hipoteka. Pri tem opozarja na določilo paragrafa 469 Občnega državljanskega zakonika (ODZ), da lahko lastnik posestva na podlagi pobotnice ali druge listine, ki dokazuje, da je prestal zastavni dolg, dokler ta dolg še ni izbrisan iz javnih knjig prenese zastavno pravico na novo terjatev, ki ne presega zneska vpisane pravice. Na podlagi pravil ODZ je bilo mogoče hipoteko večkrat uporabiti.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencema, ki v odgovoru obrazloženo predlagata njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je K. d.o.o. želel na Dunaju kupiti stroj za izdelavo kartonaže in je zato plačal določen manjši znesek, do razlike za plačilo kupnine pa bi prišel s sklenitvijo leasing pogodbe pri drugi avstrijski firmi. Zato je prvi toženec, ki je bil tudi lastnik K. d.o.o., s svojo ženo in materjo zastavil dve nepremičnini za zavarovanje poroštva tožnice za obveznosti iz leasing pogodbe, ki naj bi bila sklenjena med K. d.o.o. in avstrijsko firmo. Zastavna pogodba je bila sklenjena 5. 6. 1992, do sklenitve leasing pogodbe pa ni prišlo. Zato sta tožnica in K. d.o.o. 10. 7. 1992 sklenila kreditno pogodbo in 23. 8. 1995 še novacijo, v kateri sta se med drugim tudi sporazumela, da je posojilo zavarovano s hipoteko na nepremičninah tožencev in da zato zastavna pogodba ostaja v veljavi. Toženčeva mati je umrla in je prvi toženec v tej pravdi nastopal kot zastavni dolžnik svoje nepremičnine in tudi kot dedič materine zastavljene nepremičnine. K. d.o.o. dolga ni vrnil, v stečajnem postopku je posojilno terjatev priznal, vendar je bilo po tožbenih trditvah predvideno le približno 10 % poplačilo upnikov. Zato se je tožnica odločila za vložitev hipotekarne tožbe.

7. Glede na revizijske trditve v sedanji fazi postopka ni sporno, da je bila z zastavno pogodbo zavarovana druga terjatev, torej poroštvo tožnice za obveznosti K. d.o.o. iz leasing pogodbe, do sklenitve katere pa ni prišlo in zato tudi ne do poroštva tožnice. V postopku na prvi stopnji je bilo drugače. Tožnica je v vlogi s 4. 4. 2005 označila kot neresnične trditve tožencev o (nameravanem) nakupu preko leasing pogodbe in je kljub drugačnemu in jasnemu zapisu v zastavni pogodbi zatrjevala, da gre za zavarovanje njene terjatve iz kreditne pogodbe.

8. Revizijsko sodišče tožničinega sklicevanja na pravno pravilo paragrafa 469 ODZ ne razume kot zahtevo za uporabo avstrijskega prava, kot to razumeta in grajata toženca v odgovoru na revizijo. Tožnica namreč ne izpodbija (pravilnih) razlogov pritožbenega sodišča, da zahtevana realizacija hipoteke pomeni spor o stvarni pravici, za katerega se po prvem odstavku 18. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) uporablja pravo kraja, kjer je stvar. Enako je določal tudi prvi odstavek 18. člena v času vložitve tožbe veljavnega Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ). Poleg tega tožnica uporablja izraz pravno pravilo ODZ, kar nakazuje na smiselno uporabo predvojnih pravil ODZ, če so bila skladna z novo družbeno ureditvijo in če konkretna materija (še) ni bila urejena z zakonom. Gre torej za uporabo prava, ki se je uporabljalo v naši državi v letu 1992, ko je bila sklenjena zastavna pogodba in vpisana hipoteka v zemljiško knjigo.

9. Kljub takemu izhodišču pa tožnica s sklicevanjem na pravno pravilo paragrafa 469 ODZ ne more uspeti. V času nastanka zastavne pogodbe in vpisa hipoteke je bila ta materija urejena v določbah ZTLR, Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in Zakona o izvršilnem postopku (ZIP). V nobenem od navedenih zakonov ni predvidena možnost prenosa že ustanovljene, vendar zaradi plačila izpraznjene hipoteke na novo terjatev oziroma možnost zamenjave zavarovane terjatve. To dejstvo po presoji revizijskega sodišča ne pomeni pravne praznine, temveč gre za to, da naša ureditev ne dopušča take prenosljivosti hipoteke(1). Razlog je v učinkovanju načela akcesornosti, ki ga pravilno poudarja pritožbeno sodišče, torej pravila, po katerem stranske stvari oziroma pravice delijo pravno usodo glavne stvari oziroma pravice. Pri zastavni pravici (na premičninah in nepremičninah) je glavna pravica zavarovana terjatev, zastavna pravica pa je njej podrejena in stranska pravica. Zastavna pravica ima zato smisel le, če obstaja terjatev, ki je z njo zavarovana. Če te terjatve ni (ker sploh ni nastala ali pa je prenehala), potem hipoteka kot zastavna pravica na nepremični stvari zaradi vpisa v zemljiško knjigo formalno sicer obstaja, vendar gre za takoimenovano izvotleno, izpraznjeno hipoteko, tako, ki nima več vsebine in tudi ne smisla. Z reševanjem situacij pri takih hipotekah se je revizijsko sodišče že nekajkrat ukvarjalo, vendar nikoli na sedaj ponujeni način. Zato so pravilni razlogi v literaturi(2), da ni poznan primer, da bi se v času veljavnosti ZTLR kdaj uporabilo ponujeno pravno pravilo ODZ. Njegova uporaba bi bila v slovenskem pravnem redu problematična tudi zato, ker bi uvedba prenosljive hipoteke prizadela načelo vrstnega reda kasnejših hipotekarnih upnikov. Zato tudi literatura zagovarja stališče, da v skladu z načelom akcesornosti zavarovane terjatve ni mogoče zamenjati z novo tako, da bi se ohranila že obstoječa zastavna pravica (3).

10. Zamenjava s hipoteko zavarovane terjatve z novo terjatvijo je problematična tudi v pravnih ureditvah, kjer ta institut imajo urejen v zakonodaji. Tako je avstrijskem pravu novela iz 1997 domet paragrafa 469 ODZ bistveno zožila, in sicer le na primer, če ni poznejših hipotekarnih upnikov. Zožuje ga tudi avstrijska sodna praksa, npr. odločba, na katere se opredeljeno sklicujeta toženca v odgovoru na revizijo, kdaj lahko lastnik nepremičnine prosto razpolaga z vrstnim redom hipoteke.

11. Iz doslej povedanega izhaja, da in zakaj tožnica ne more uspeti s sklicevanjem na paragraf 469 ODZ niti kot na pravno pravilo slovenskega prava niti kot na avstrijsko pravo. Povrh vsega tožnica doslej niti ni navajala ustreznih dejstev, ki bi omogočala predlagano uporabo materialnega prava. Ker je bila s hipoteko zavarovana druga terjatev, in sicer tožničino predvideno bodoče poroštvo za obveznost prvotoženčeve d.o.o. iz naslova leasing pogodbe, pomeni zavrnitev hipotekarne tožbe zaradi poplačila druge tožničine terjatve pravilno uporabo 63. člena (o hipotekarni tožbi) in 68. člena (o prenehanju hipoteke) ZTLR v zvezi z drugim odstavkom 259. člena ZOR (splošno pravilo o ugasnitvi zastave kot stvarne pravice skupaj s prenehanjem glavne obveznosti) in 978. členom (o dolžnosti vrniti zastavljeno stvar zaradi prenehanja terjatve) ZOR.(4)

12. Zmoten je revizijski očitek pritožbenemu sodišču, da naj bi uporabilo SPZ. Nanj se pritožbeno sodišče sklicuje le v razlogih v 13. točki o tem, na podlagi katerega člena lahko sedaj pride do izbrisa le v formalnem smislu obstoječe hipoteke, kar pa niti ni predmet tega spora.

13. Tožnica v reviziji sicer uvodoma omenja procesne kršitve, ki pa jih kasneje ne obrazloži, zaradi česar jih ni bilo mogoče obravnavati.

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrnilo tožničino revizijo skupaj z njenimi priglašenimi revizijskimi stroški. O stroških revizijskega odgovora je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določb Odvetniške tarife.

Op. št. (1): Podobno tudi za čas po uveljavitvi SPZ meni T. Kereteš v M. Juhart at. alt.: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 674 Op. št. (2): kot pod 1, stran 673 Op. št. (3): M. Juhart et. alt.: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 406 Op. št. (4): Primerjaj II Ips 120/2007