Jedro

Dopuščeno revizijsko vprašanje je po svoji naravi materialnopravno, saj naslavlja izrazito stvarnopravno in družinskopravno dilemo, ali je v okoliščinah konkretnega primera dohodek iz poslovne dejavnosti skupno premoženje, ali pa posebno premoženje zakonca (samostojnega podjetnika), ki ga je ustvaril. Ključnega pomena za odgovor na revizijsko vprašanje je opredelitev civilnih plodov.

Drugače kot naravni plod, ki je neposredni in naravni (biološki ali fizikalni) proizvod matične stvari, je civilni plod premoženjski donos, pri katerem naravno (biološko ali fizikalno) donosnost predmeta nadomešča pravno razmerje, katerega predmet je plodonosna entiteta (stvarna, kot je premičnina ali nepremičnina, ali idealna, kot je pravica), in katerega neposredna pravna posledica je redno in vnaprej določeno dajanje premoženjske koristi, generičnega donosa, praviloma denarja. Donos, kot pravilno poudarja revident, je tu "brez nekega posebnega delovnega vložka ne le lastnika stvari (najemodajalca, posojilodajalca), temveč tudi imetnika (uporabnika) stvari (najemnika, posojilojemalca)". V nadaljevanju bo pojasnjeno, da je prav ta okoliščina, namreč vložek dela, in še toliko bolj, ko gre za razmerja med (nekdanjima) zakoncema, ključnega pomena za presojo pripadnosti novo nastale premoženjske koristi, oziroma, kakšna oblika lastnine je v kombinaciji lastnine in vloženega dela nastala na novi stvari.

Dohodek iz podjetniške dejavnosti (predelava plastičnih mas) ni plod opravljanja te dejavnosti ter pri njej uporabljenih proizvodnih strojev in poslovnih nepremičnin. To bi bil le v primeru, če bi bil predmet podjetniške dejavnosti oddajanje stvari skupnega premoženja (proizvodnih strojev in poslovnih nepremičnin) v najem ali v kakšno drugo dohodek prinašajoče pravno razmerje. In tudi če bi bilo takó (pa toženka tega ne zatrjuje), bi moralo sodišče v duhu sodbe in sklepa št. II Ips 291/2008 tehtati med temeljnim pravilom iz prvega odstavka 59. čl. SPZ, oziroma, ker gre za civilne plodove, pravilom, da le-ti z zapadlostjo pripadejo upravičencu iz plodonosnega pravnega razmerja, in načelom primarnosti delovno ustvarjalnih prispevkov, ki preveva družinsko stvarno pravo.

Vprašanje procesne pravilnosti odločitve, da je dohodek iz poslovne dejavnosti, ki jo je tožnik opravljal po prenehanju zakonske zveze, in v okviru katere je tožnik uporabljal (tudi) skupne stvari, skupno premoženje, bi bilo upoštevno le z vidika zadostne substanciranosti tožnikovih trditev, da je poleg skupnega premoženja (delovnih strojev in poslovnih nepremičnin) v pridobivanje dohodka vložil tudi lastno delo. Vendar ker toženka glede ugovora nenastale pravice ni zadostila trditvenemu bremenu, da ga podpre s trditvami, ki konstituirajo civilni plod, vključno s plodonosnim pravnim razmerjem, nosilno predpostavko pridobivanja civilnih plodov, se tožnikovo trditveno breme niti ni aktualiziralo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je zahteval, naj mu toženka povrne 60 % skupnih kreditnih obveznosti in vzdrževalnih stroškov, ki jih je plačal po razpadu njune življenjske skupnosti 14. 6. 2010. 2. Sodišče prve stopnje je postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v zadevi P 1847/2010-II glede obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Postopek je nadaljevalo po pravnomočnosti odločitve, da so tudi krediti, katerih poplačilo zahteva tožnik s tožbo, skupni in da imata pravdni stranki na skupnem premoženju enake, 50 % deleže. 3. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek glede umaknjenega tožbenega zahtevka (do česar je prišlo zaradi pravnomočne ugotovitve o enakih deležih) in dopustilo spremembo tožbe (dvig zahtevka za plačane obveznosti po vložitvi tožbe), tožbeni zahtevek pa je nato zavrnilo (za zneska v višini 3.548.007,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zneska 159.770,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi).

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Tožnik je na podlagi sklepa II DoR 444/2021 z dne 17. 11. 2021 vložil revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki po njegovem prepričanju pomenijo tudi grobe kršitve njegovih ustavnih procesnih jamstev. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni v odločitvi iz II. točke izreka tako, da tožbenemu zahtevku iz te točke ugodi, v odločitvah iz III. in IV. točke izreka pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno predlaga, da razveljavi odločbo sodišča druge stopnje ter vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje in še podrejeno, da razveljavi odločbo sodišča druge stopnje ter sodbo sodišča prve stopnje v odločitvah iz II., III. In IV. točke izreka ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

6. Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške revizijskega postopka.

**Dejanski okvir spora**

7. V postopku so bistvena naslednja, v dosedanjem postopku ugotovljena dejstva: - Življenjska in ekonomska skupnost pravdnih strank je razpadla 14. 6. 2010. - Tožnik je po razpadu zakonske zveze odplačeval skupne kredite in kril stroške za vzdrževanje ali povečanje vrednosti stvari, ki spadajo v skupno premoženje strank, iz dohodkov opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika.

- Njuna deleža na tem, še nerazdeljenem premoženju, sta enaka.

- Pri opravljanju te dejavnosti je uporabljal tudi proizvodne stroje in poslovne nepremičnine, ki spadajo v še nerazdeljeno skupno premoženje strank.

- V pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1847/2010-II z dne 31. 8. 2018 zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem ni ugotovljeno, da bi v skupno premoženje spadalo podjetniško premoženje, temveč le posamezne stvari.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

8. Sodišče prve stopnje je odločilo, da lahko zakonec pridobi regresni zahtevek do drugega zakonca le, če je skupno obveznost plačal iz svojega posebnega premoženja. Ugotovilo je, da je tožnik svoje obveznosti plačeval z dohodki, ki kot plodovi skupnega premoženja pomenijo skupno lastnino obeh strank. Iz tega razloga je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo investicijskih in vzdrževalnih stroškov. Kot dodatni argument za to odločitev je uporabilo tudi sklicevanje na določbe o nedobrovernem posestniku. Sodišče druge stopnje je pritrdilo tožniku, da po razpadu ekonomske skupnosti skupno premoženje ne nastaja več in da za dohodek, ki izvira iz skupnega premoženja (že zato, ker ne gre za stvar ali pravico) ni mogoče uporabiti načela realne subrogacije. Dalje je ugotovilo, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi toženka nasprotovala izključni uporabi skupnega podjetniškega premoženja s strani tožnika. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da so plodovi skupne lastnine skupni ter zapisalo, da je dobiček, pridobljen z upravljanjem in uporabo skupne lastnine, skupno premoženje. Sklenilo je, da je tožnik kot poslovodja brez naročila poravnal tudi toženkin del dolga. Nadalje se je strinjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni podal trditev, da je dohodek nastal ob njegovem posebnem vložku v delu in sredstvih, niti v kakšnem deležu naj bi to vplivalo na pridobljeni dohodek. Višje sodišče je zaključilo, da bo moralo sodišče ob odločanju o toženkinem zahtevku za plačilo uporabnine upoštevati to sodbo in ugoditi zahtevku le, če se bo izkazalo, da je bila korist, ki jo je imel tožnik od uporabe, večja od stroškov.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

9. Skladno s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

10. Revizija je bila dopuščena v smeri preizkusa materialnopravne in procesne pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje, da je dohodek, ki ga je tožnik ustvaril po prenehanju življenjske skupnosti s toženko iz svoje poslovne dejavnosti samostojnega podjetnika, v okviru katere je uporabljal (tudi) skupne stvari, skupno premoženje.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

11. Revident meni, da dohodek, ki ga je ustvaril po prenehanju življenjske skupnosti s toženko iz svoje poslovne dejavnosti samostojnega podjetnika, ni skupen. V reviziji povzame stališča sodne prakse in pravne teorije o naravnih in civilnih plodovih, iz katerih izhaja, da je civilni plod le tista korist od stvari, ki nastane na podlagi samega pravnega razmerja. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 291/2008. Ne strinja se s stališčem višjega sodišča, da je s toženkinim deležem dobička ravnal kot poslovodja brez naročila. Nadalje trdi, da je presoja višjega sodišča, da njegove navedbe o začetku njegove poslovne dejavnosti pomenijo nedopustno pritožbeno novoto, očitno napačna. Prepričan je, da sodba višjega sodišča ne zadosti zahtevam po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč iz 22. člena Ustave RS.

12. Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da je revident v postopku le pavšalno zatrjeval, da je denar za poplačilo kreditov izviral iz njegovega posebnega premoženja ter da nikoli v prvostopenjskem sojenju ni zatrjeval, da dejavnost opravlja skupaj s 50-60 delavci in da je njegov produkcijski faktor bistven. Trdi, da je tožnik samovoljno upravljal s skupnim premoženjem ter da je treba prihodek od uporabe skupnih strojev šteti za civilni plod skupne lastnine.

**Presoja utemeljenosti revizije**

13. Revizija je utemeljena.

_Izhodiščno:_

14. Dopuščeno revizijsko vprašanje je po svoji naravi materialnopravno, saj naslavlja izrazito stvarnopravno in družinskopravno dilemo, ali je v okoliščinah konkretnega primera dohodek iz poslovne dejavnosti skupno premoženje, ali pa posebno premoženje zakonca, ki ga je ustvaril. Procesni vidiki tega vprašanja bi se lahko nanašali kvečjemu na sporno ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da tožnik ni zatrjeval, da bi v pridobivanje dohodka vlagal tudi lastno delo. A kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, se revizijskemu sodišču o tem ni bilo treba opredeljevati. Vprašanje zadostne substanciranosti tožnikovega zoperstavljanja toženkinemu ugovoru nenastale pravice se namreč zaradi izostanka njenih trditev o ključni predpostavki njenega ugovora niti ni aktualiziralo.

15. Ključnega pomena za odgovor na revizijsko vprašanje je opredelitev civilnih plodov. V torišču spora je namreč dilema, ali je dohodek iz poslovne dejavnosti samostojnega podjetnika plod te njegove dejavnosti. Z odgovorom na to vprašanje je hkrati odgovorjeno tudi na revizijsko vprašanje, ali je tako pridobljen dohodek skupno premoženje strank. Revizijsko sodišče se bo zato najprej opredelilo do pravnega koncepta civilni plod, nato pa spoznanja o tem preneslo na konkreten spor.1 Pri tem bo izhajalo iz utrjenih stališč sodne prakse in pravne stroke glede pravnega koncepta civilni plod ter jih (_ex abundante cautela_) povezalo s posebnostmi premoženjskega režima zakoncev glede pridobivanja skupnega premoženja. Ob tem bo pojasnilo, zakaj je odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi št. II Ips 291/20082 tu posebnega pomena.

_Civilni plodovi:_

16. Drugače kot naravni plod, ki je neposredni in naravni (biološki ali fizikalni) proizvod matične stvari, je civilni plod premoženjski donos, pri katerem naravno (biološko ali fizikalno) donosnost predmeta nadomešča pravno razmerje, katerega predmet je plodonosna entiteta (stvarna, kot je premičnina ali nepremičnina, ali idealna, kot je pravica), in katerega neposredna pravna posledica je redno in vnaprej določeno dajanje premoženjske koristi, generičnega donosa, praviloma denarja. Donos, kot pravilno poudarja revident, je tu »brez nekega posebnega delovnega vložka ne le lastnika stvari (najemodajalca, posojilodajalca), temveč tudi imetnika (uporabnika) stvari (najemnika, posojilojemalca)«. V nadaljevanju bo pojasnjeno, da je prav ta okoliščina, namreč vložek dela, in še toliko bolj, ko gre za razmerja med (nekdanjima) zakoncema, ključnega pomena za presojo pripadnosti novo nastale premoženjske koristi, oziroma, kakšna oblika lastnine je v kombinaciji lastnine in vloženega dela nastala na novi stvari.

17. Civilni plodovi so pravniška abstrakcija, ki so, kot je v svojem izhodišču pravilno zastavilo že sodišče prve stopnje, posledica določenega pravnega razmerja (npr. najemnine, zakupnine, uporabnine, obresti, licenčnine) glede določene stvari ali pravice. Ti plodovi, kot pravilno pojasnjuje revident, nastajajo periodično in se zaradi ključnosti pravnega razmerja, ki je tisto, iz katerega neposredno izvirajo plodovi (najemna, zakupna, licenčna pogodba, neupravičena uporaba), v razmerju do stvari (ali pravice), ki je predmet tega razmerja, izražajo le kot posredni plodovi.3 Ker je pri civilnih plodovih konstitutivnega pomena pravno razmerje, ki neposredno daje plodove, je namreč pravni naslov (pravno upravičenje) za dotok plodov (npr. za »pobiranje« najemnine, obresti, licenčnine), je na tistem, ki zatrjuje, da je določena premoženjska korist civilni plod, hkrati tudi trditveno (in nato dokazno) breme za omenjeno nosilno predpostavko.

_Toženkino dokazno breme:_

18. Zoper tožnikov regresni zahtevek za povrnitev na njo odpadajočega dela skupnega dolga se toženka brani z ugovorom nenastale pravice. Njen ugovor temelji na trditvah, da je bil dolg v celoti odplačan iz dohodkov od tožnikove poslovne dejavnosti samostojnega podjetnika, ki ga tožnik pridobiva tudi z uporabo nepremičnin (poslovnih stavb) in premičnin (delovnih strojev), ki spadajo v še ne razdeljeno skupno premoženje, na katerem imata stranki enaka deleža. Čeprav sočasno, a v drugem postopku, od tožnika zahteva plačilo uporabnine, pa tu ugovarja, da je bil skupni dolg plačan iz dohodkov tožnikove poslovne dejavnosti, ki naj bi bili zavoljo prej omenjene uporabe predmetov iz skupnega premoženja civilni plod le-tega. To ima po njenem mnenju in po mnenju nižjih sodišč za posledico neobstoj tožnikovega regresnega zahtevka.

19. Toženka in nižji sodišči imajo v samem izhodišču seveda prav. Res je, predpostavka regresnega zahtevka tistega od solidarnih dolžnikov, ki je poravnal dolg, je, da je solidarno obveznost odplačal iz svojega premoženja in ne iz premoženja drugega solidarnega dolžnika. Pri solidarnih obveznostih zakoncev to pomeni, da plačilo skupnega dolga s strani tistega od zakoncev, ki je skupni dolg poravnal iz skupnega premoženja, ne ustvarja regresnega zahtevka. Revizijsko sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da »[v] primerih, ko gre za solidarne obveznosti zakoncev […], zakonec lahko pridobi regresni zahtevek do drugega zakonca le, če je skupno obveznost plačal iz svojega posebnega premoženja«.4 Res je tudi, da so plodovi skupnega premoženja, tako naravni kot civilni, skupno premoženje zakoncev – na plodovih, ki jih daje stvar v skupni lastnini, nastane namreč skupna lastnina.5 In če je bil skupni dolg odplačan iz plodov skupnega premoženja, potem plačniku ne gre regresni zahtevek zoper drugega dolžnika – nekdanjega zakonca. Da bi toženka s svojim ugovorom uspela, bi morala zato zatrjevati vse dejstva, ki konstituirajo njen ugovor, vključno z nosilno predpostavko pravnega dejanskega stanu civilnih plodov. Ta predpostavka je pravno razmerje, ki prinaša periodične donose.

20. Tega toženka ni navedla. Zatrjevala je samo, da je tožnik kredite odplačeval iz dohodkov iz poslovanja, pri katerem uporablja stroje in nepremičnine (zemljišča s poslovnimi stavbami), ki so skupno premoženje strank. Zato tudi sodišči prve in druge stopnje nista imeli podlage za svoj sklep, da med civilne plodove »nedvomno spada tudi dohodek, ki je neposredna posledica uporabe skupnega podjetniškega premoženja pri opravljanju poslovne dejavnosti«,6 oziroma, da » za dohodek od uporabe skupnega premoženja pri opravljanju samostojnega podjema ni mogoče uporabiti drugačnega režima«, kot za civilne plodove ter »da je […] dohodek civilni plod«.7 Sodišče prve stopnje je presojo, ali gre v konkretnem primeru za civilne plodove, sicer obetavno začelo, ko je navedlo, da »[c]ivilni plodovi ne nastanejo neposredno iz stvari, pač pa so posledica določenega pravnega razmerja (npr. najemnine, obresti ipd.)«. 8 A je takoj nato brez kakršnekoli obrazložitve od tega izhodišča odstopilo, naredilo preskok s civilnega plodu na dohodek iz opravljanja podjetniške dejavnosti, obe kategoriji izenačilo ter v naslednji povedi nadaljevalo: »V ta okvir nedvomno spada tudi dohodek, ki je neposredna posledica uporabe skupnega podjetniškega premoženja pri opravljanju poslovne dejavnosti«.9 _Pomen dela in osebne angažiranosti v družinskih lastninskopravnih razmerjih:_

21. Tako izenačevanje je ne samo konceptualno zgrešeno (zgrešeno zato, ker popolnoma prezre izvor civilnega plodu, t.j. pravno razmerje, katerega neposredna pravna posledica je civilni plod), temveč je prav tako v nasprotju z logiko, ki prežema lastninska razmerja med zakoncema. Ta logika, izraža jo tudi nosilno sporočilo sodbe in sklepa št. II Ips 291/2008, je v odločilnem pomenu dela, ustvarjalnega prizadevanja in osebne angažiranosti, ki so vloženi v pridobivanje premoženja - v konkretnem primeru dohodka iz opravljanja podjetniške dejavnosti. Če plodovi posebnega premoženja enega od zakoncev, pod pogojem, da so nastali z delom enega ali obeh zakoncev, tvorijo skupno premoženje zakoncev, če torej pravkar omenjeni princip družinskega prava (ustvarjalnost dela) prevlada nad stvarnopravnim (lastninskim) načelom iz prvega odstavka 59. člena SPZ,10 potem velja enaka logika tudi v nasprotni smeri – namreč, da plodovi skupnega premoženja, nastali z izključnim delom enega od zakoncev po razpadu zakonske zveze, pripadajo temu nekdanjemu zakoncu, torej tistemu, ki je v njihovo pridobivanje vložil svoje delo. Logos je namreč v obeh primerih isti, in ta je, da ima v družinskih stvarnopravnih razmerjih tudi pri pridobivanju (pridelavi) plodov prevladujoč pomen v pridobivanje plodov vloženo delo.

22. Vendar zapisano velja za plodove. Dohodek iz podjetniške dejavnosti (predelava plastičnih mas) pa ni plod opravljanja te dejavnosti ter pri njej uporabljenih proizvodnih strojev in poslovnih nepremičnin. To bi bil le v primeru, če bi bil predmet podjetniške dejavnosti oddajanje stvari skupnega premoženja (proizvodnih strojev in poslovnih nepremičnin) v najem ali v kakšno drugo dohodek prinašajoče pravno razmerje. In tudi če bi bilo takó (pa toženka tega ne zatrjuje), bi moralo sodišče v duhu sodbe in sklepa št. II Ips 291/2008 tehtati med temeljnim pravilom iz prvega odstavka 59. čl. SPZ, oziroma, ker gre za civilne plodove, pravilom, da le-ti z zapadlostjo pripadejo upravičencu iz plodonosnega pravnega razmerja,11 in načelom primarnosti delovno ustvarjalnih prispevkov, ki preveva družinsko stvarno pravo.

_Neizpolnjenost toženkinega trditvenega bremena in odgovor na revizijsko vprašanje:_

23. Tako še dodatno zbledi primerjava s pridobivanjem peska iz kamnoloma, ki jo ponuja pritožbeno sodišče.12 Ne le, da pri pridobivanju plodov, ko gre za družinska stvarnopravna razmerja, delovni prispevek k njihovem nastanku, kot pravkar razloženo, prevlada nad stvarnopravnim principom iz prvega odstavka 59. člena SPZ, gre pri pesku iz kamnoloma za naravni plod nepremičnine. Dohodek od prodaje blaga, ki je bilo izdelano s pomočjo proizvodne infrastrukture (proizvodnih strojev in poslovnih stavb), pa ni naravni plod te opreme. In v konkretnem primeru tudi ni civilni plod. Toženka namreč svoj ugovor nenastale pravice ne opira na trditve, da bi bila proizvodna oprema, ki je še v skupnem premoženju, oddana v najem ter da bi tožnik pobiral najemnino, ali da bi bila ta oprema predmet kakega drugega, civilne plodove prinašajočega pravnega razmerja. Svoj ugovor, da je bil skupni dolg poplačan iz skupnega premoženja, utemeljuje le z dejstvom, da je bil dohodek, s katerim je tožnik poplačal dolg, ustvarjen s pomočjo proizvodnih strojev in poslovnih nepremičnin, ki so še del skupnega premoženja strank, kar naj bi po njenem mnenju pomenilo, da je tako ustvarjen dohodek civilni plod tega dela skupnega premoženja. Zato je odgovor na revizijsko vprašanje lahko le negativen. Dohodek, ki ga je tožnik ustvaril po prenehanju življenjske skupnosti s toženko iz svoje poslovne dejavnosti samostojnega podjetnika, v okviru katere je uporabljal (tudi) skupne stvari, ni skupno premoženje.13

24. Vprašanje procesne pravilnosti odločitve, da je dohodek iz poslovne dejavnosti, ki jo je tožnik opravljal po prenehanju zakonske zveze, in v okviru katere je tožnik uporabljal (tudi) skupne stvari, skupno premoženje, bi bilo upoštevno le z vidika zadostne substanciranosti tožnikovih trditev, da je poleg skupnega premoženja (delovnih strojev in poslovnih nepremičnin) v pridobivanje dohodka vložil tudi lastno delo. Vendar ker toženka glede ugovora nenastale pravice ni zadostila trditvenemu bremenu, da ga podpre s trditvami, ki konstituirajo civilni plod, vključno s plodonosnim pravnim razmerjem, nosilno predpostavko pridobivanja civilnih plodov, se tožnikovo trditveno breme niti ni aktualiziralo. Zato se revizijskemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z revizijskimi očitki o bistvenih kršitvah postopka iz prvega odstavka ter iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako tudi mestoma protislovna in nedosledna argumentacija nižjih sodišč ni bila ovira za odgovor na revizijsko vprašanje. Prav tako ne revizijski očitki o pravočasnem navajanju dejstev o tožnikovi poslovni dejavnosti, usmerjenimi v zavrnitev toženkinega ugovora o plačevanju skupnih obveznosti z dohodki od te dejavnosti. Pojasnjeno je že bilo, zakaj tožnikovo trditveno breme glede tega sploh ni oživelo.

**Odločitev o reviziji**

25. Odgovor, ki ga daje revizijsko sodišče, narekuje razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje. Revizijsko vprašanje je bilo dopuščeno le glede pravilnosti stališča nižjih sodišč, da je dohodek, ki ga je tožnik ustvaril po prenehanju zakonske zveze iz svoje poslovne dejavnosti samostojnega podjetnika, pri kateri je uporabljal tudi skupne stvari, skupno premoženje nekdanjih zakoncev. Vendar je sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev vzdrževalnih in investicijskih stroškov oprlo še na drugo pravno podlago. Z njo se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo in glede te podlage zato revizija niti ne bi mogla biti dopuščena. V tem položaju je zato revizijsko sodišče razveljavilo le sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, v katerem bo moralo obravnavati pritožbo tudi glede druge pravne podlage za zavrnitev zahtevka za povrnitev vzdrževalnih in investicijskih stroškov (drugi odstavek 380. člena ZPP).

**Odločitev o revizijskih stroških**

26. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

**Sestava senata in glasovanje**

27. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sodbe. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Vrhovni sodnik mag. Matej Čujovič je glasoval za zavrnitev revizije (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Brez slehernega dvoma je namreč, da dohodek ni naravni plod uporabe proizvodnih sredstev in podjetniške aktivnosti nasploh. Tako kot vino ne raste na vinski trti, tudi denar ne uspeva na proizvodnih strojih in proizvodnih nepremičninah. 2 Sodba in sklep II Ips 291/2008 z dne 14. 10. 2009. 3 Prim. R. Vrenčur v: M. Juhart _et al._, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 130; M. Juhart v: M. Juhart _et al._, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 72; N. Gavella, Stvarno pravo, Informator, Zagreb 1998, r. št. 2/86. 4 Tč. 22 sodbe sodišča prve stopnje, ki se tu utemeljeno sklicuje na sodno prakso (sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 247/2013 z dne 12. 2. 2015, tč. 1) in pravno teorijo (J. Hudej, I. Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši praksi, Pravnik, št. 10-11, l. 2010, str. 2010, str. 754). 5 M. Juhart, _op. cit._, str. 328. 6 Tč. 24 sodbe sodišča prve stopnje. 7 Tč. 11 sodbe sodišča druge stopnje. 8 Tč. 24 sodbe sodišča prve stopnje. 9 Prav tam. 10 Jedro sodbe in sklepa št. II Ips 291/2008 se glasi: »Po stališču pravne teorije, ki ga je v večini sprejela tudi sodna praksa, tvorijo skupno premoženje zakoncev (naravni) plodovi posebnega premoženja zakonca, če so nastali z delom enega ali obeh zakoncev. Tu so mišljeni predvsem plodovi z njiv, sadovnjakov ali vinogradov (ki tvorijo posebno premoženje zakonca), ki jih obdelujeta oba zakonca.« 11 R. Vrenčur, _op. cit._, str. 130 12 Opomba 9 sodbe pritožbenega sodišča, kjer je sodišče poskušalo pojasniti, zakaj je tudi dohodek iz podjetniške dejavnosti civilni plod strojev in druge proizvodne opreme. Navedlo je, da pesek iz kamnoloma nastane samo s posebnimi napori, odločitvijo in vložkom pridobitelja. 13 Položaj je primerljiv s klavirjem, ki po razvezi ostaja v režimu skupnega premoženja, uporablja pa ga le eden od bivših zakoncev. Ni isto, ali daje klavir v najem in zanj prejema najemnino (ki je v tem primeru korist iz stvari - _commodum ex re_), ali pa z igranjem nanj (koncertiranjem) ali poučevanjem pianistike pridobiva dohodek v obliki avtorskih honorarjev ali učnine, ko je torej korist, ki jo pridobiva s pomočjo stvari pretežno rezultat njegovega znanja, naporov, dobrih poslovnih odločitev ali siceršnjih individualnih značilnosti (_commodum ex negotiatione_). (Prim. D. Možina, Obresti in plodovi pri neupravičeni obogatitvi, Pravni letopis 2019, Inštitut za primerjalno pravo, Ljubljana 2019, str. 166, 167). V prvem primeru bodo zneski najemnine skupno premoženje obeh, v drugem pa bodo avtorski honorarji (dohodek od igranja na klavir) ali učnina (dohodek od poučevanja pianistike) izključno njegovi. Bo pa v tem primeru bivšemu zakoncu dolgoval uporabnino iz naslova neupravičene pridobitve.