Jedro

Dobiček, pridobljen z upravljanjem in uporabo skupne lastnine, je skupno premoženje. To ob odsotnosti drugačnih trditev o deležih pomeni, da sta deleža pravdnih strank na dobičku enaka. S tem, ko je eden od skupnih lastnikov ob upravljanju s skupnim premoženjem (tudi) dobiček (druge skupne lastnice) uporabil za plačilo (skupnega) dolga in za vzdrževanje skupnih stvari, je (z njenim deležem dobička) ravnal kot poslovodja brez naročila. Z dobičkom toženke, pridobljenim z upravljanjem in uporabo skupne lastnine, je bil torej (kar je v postopku pred sodiščem prve stopnje izpostavljala tudi sama) poravnan (tudi) toženkin dolg. S tem pa je toženka svoje obveznosti (upniku) poravnala. Zaključek sodišča prve stopnje, da jih zato ni dolžna še enkrat plačati tožniku, je materialnopravno pravilen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik in toženka sta razvezana zakonca. V skladu s pravnomočno odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1847/2010-II v zvezi z odločbo tega sodišča I Cp 1329/2019 v skupno premoženje (na katerem sta njuna deleža enaka) spadajo številne nepremičnine v k. o. X in nepremičnini v k. o. Y, petnajst strojev za predelavo plastičnih mas, dva osebna avtomobila, umetniške slike A. A. in B. B. ter neodplačane kreditne obveznosti do banke C., d. d., banke D., d. d., banke E., d. d., banke F., d. d., ter do družbe G., d. o. o. Skupno premoženje zakoncev ni razdeljeno, premoženje, povezano z dejavnostjo predelave plastičnih mas, s katero se kot samostojni podjetnik (od razpada življenjske skupnosti sam) ukvarja tožnik, uporablja le tožnik. V tej zadevi od toženke zahteva plačilo sorazmernega dela plačanih kreditnih obveznosti in stroškov za vzdrževanje nepremičnin in strojev.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: I. zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za glavnico 799.508,02 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov, ki predstavljajo razliko med posameznimi zneski v vlogi s 23. 4. 2020 in v vlogi s 27. 12. 2019, II. in III. zavrnilo tožbeni zahtevek ter IV. tožniku naložilo, da toženki v 15 dneh povrne 4.099,20 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper sodbe in sklep se v dveh vlogah pritožuje tožnik. Sklep izpodbija zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, sodbo pa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava. Pravno odločilne pritožbene navedbe bodo predstavljene v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

4. Tožena stranka v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

_O pritožbi zoper sklep_

6. V delu pritožbe, vloženem 16. 2. 2021, tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da se postopek ustavi glede zahtevka za plačilo 799.508,02 EUR. Pojasnjuje, da je 726.242,88 EUR pravilen znesek glavnice, za katerega je tožnik z vlogo s 23. 4. 2020 umaknil tožbo, ter obrazloži svoj izračun.

7. Pritožniku je treba pojasniti, da je sodišče prve stopnje po več spremembah tožbe in (nedoločnem oziroma nejasnem) delnem umiku s pravdnima strankama na naroku 27. 10. 2020 odprto razpravljalo in razčistilo, kaj je predmet tožbenega zahtevka in kaj predmet (nejasnega) umika. Ker tožeča stranka ni izračunala, kakšen del tožbenega zahtevka umika, je to naredilo sodišče prve stopnje in strankama na naroku pojasnilo, da gre za znesek 767.673,46 EUR iz naslova kreditnih obveznosti ter 31.834,56 EUR iz naslova vzdrževalnih stroškov, skupaj torej 799.508,02 EUR s pripadajočimi obrestmi. Pravdni stranki, torej tudi tožnik, sta izrecno izjavili, da na tak izračun nimata nobenih pripomb1, v pritožbi uveljavljena napačna ugotovitev dejanskega stanja je torej neutemeljena in nedopustno contra factum proprium.

_O pritožbi zoper sodbo_

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožnik vse obveznosti, katerih sorazmerni delež s tožbo zahteva od toženke, plačal z dohodkom, ki izvira iz poslovne dejavnosti samostojnega podjetnika, in ga tožnik pridobiva na podlagi izključne uporabe poslovnih stavb in delovnih strojev, podjetniškega premoženja podjetnika, ki spadajo v skupno premoženje pravdnih strank. Postavilo se je na stališče, da po načelu realne subrogacije tudi civilni plodovi, ki nastajajo iz skupnega podjetniškega premoženja, spadajo v skupno premoženje.

9. Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da po prenehanju življenjske skupnosti skupno premoženje zakoncev ne nastaja več, in to, da za dohodek, ki je posledica uporabe skupnega premoženja pri opravljanju poslovne dejavnosti, ni mogoče uporabiti načela realne subrogacije2, že zato, ker pri dohodku ne gre za stvar ali pravico.

10. Ne glede na to pa ima sodišče prve stopnje prav, ko opozarja, da je materialnopravno pomembno, da je tožnik tisti, ki že od januarja 2010 izključno sam uporablja skupne stroje in nepremičnine (zemljišča s poslovnimi stavbami), ki so predmet skupne lastnine.3 Ker v skladu z določbo 2. odstavka 72. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) skupni lastniki stvar(i) uporabljajo skupno, glede na določbe 67. člena v zvezi s 5. odstavkom 72. člena SPZ pa je tudi njihovo upravljanje skupno, tožnik s tem, ko izključno sam uporablja skupne stroje in nepremičnine4, nedvomno posega v položaj tožene stranke.5,6 Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (in trditev pravdnih strank) pa višje sodišče ne more zaključiti, da bi toženka tožnikovemu upravljanju nasprotovala. Kot kaže, to upravljanje molče sprejema.

11. Slednje pa še (oziroma nikakor) ne pomeni, da korist od uporabe in upravljanja skupnega premoženja pripada samo tožniku. V skladu z določbo 2. odstavka 66. člena SPZ v zvezi s 5. odstavkom 72. člena SPZ so plodovi, ki jih daje skupna stvar, skupna lastnina.7 Pritožbeno sodišče opozarja, da za dohodek od uporabe skupnega premoženja pri opravljanju samostojnega podjema8 ni mogoče uporabiti drugačnega režima. V tem smislu (torej v smislu, da se zanj uporablja zgoraj povzeti režim iz 2. odstavka 66. člena SPZ v zvezi s 5. odstavkom 72. člena SPZ) je torej stališče sodišča prve stopnje, da je dohodek civilni plod, materialno pravno pravilno.9

12. Iz pravkar pojasnjenega torej izhaja, da je dobiček, pridobljen z upravljanjem in uporabo skupne lastnine, skupno premoženje.10 To ob odsotnosti drugačnih trditev o deležih pomeni11, da sta deleža pravdnih strank na dobičku enaka. S tem, ko je eden od skupnih lastnikov ob upravljanju s skupnim premoženjem (tudi) dobiček (druge skupne lastnice) uporabil za plačilo (skupnega) dolga in za vzdrževanje skupnih stvari, je (z njenim deležem dobička) ravnal kot poslovodja brez naročila. Z dobičkom toženke, pridobljenim z upravljanjem in uporabo skupne lastnine, je bil torej (kar je v postopku pred sodiščem prve stopnje izpostavljala tudi sama12) poravnan (tudi) toženkin dolg. S tem pa je toženka svoje obveznosti (upniku) poravnala. Zaključek sodišča prve stopnje, da jih zato ni dolžna še enkrat plačati tožniku, je materialnopravno pravilen.13

13. Sodišče prve stopnje si ni zatiskalo oči pred tem, da je sicer možno, da dobiček, s katerim je bil plačan tudi toženkin dolg, ni v celoti posledica tožnikovega upravljanja s skupno lastnino in uporabe skupne lastnine pravdnih strank, ampak je morda k temu prispeval tudi tožnik s svojim delom ali z drugačnimi vložki.14 Opozorilo pa je in to opozorilo je tehtno ter pravilno, da tožnik ni trdil (in dokazoval), kaj konkretno naj bi vložil, še manj pa v kakšnem obsegu je to pripomoglo k pridobljenemu dohodku, s katerim so bile odplačane skupne obveznosti pravdnih strank. Pritožnik odsotnost navedb o tem v pritožbi nadomešča z obsežnim predstavljanjem teoretičnih stališč o podjetništvu (3. - 6., tudi 15. točka pritožbe), z nedopustnimi pritožbenimi novotami o času vzpostavitve poslovne dejavnosti, tožnikovi in toženkini vlogi pri njej (13. - 19.) ter z izpostavljanjem svojih navedb, da od 15. 6. 2010 dalje ni nobenega skupnega dela oziroma sodelovanja strank, usmerjenega v pridobivanje in vzdrževanje premoženja, da so se njuni ekonomski interesi trajno ločili in od takrat dalje tožnik dela sam in brez toženkine udeležbe in pomoči sam pridobiva premoženje, zato ves dohodek ki ga je ustvaril, predstavlja njegovo posebno premoženje.15 Sodišče prve stopnje teh navedb ni spregledalo, v njihovem povzemanju (razumevanju) pa višje sodišče tudi ne zazna očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tudi v njegovih pravočasnih navedbah, ki jih pritožnik povzema v pritožbi, višje sodišče ne zazna konkretiziranih navedb o tem, kaj je vložil, še manj pa v kakšnem obsegu je njegov prispevek pripomogel k pridobljenemu dohodku. Slednjega pritožnik ne uspe niti v pritožbi. Ob jasnih trditvah toženke, _„da je tožnik vse kredite odplačeval iz prihodkov poslovanja samostojnega podjema … z izključno uporabo premičnin in nepremičnin, ki spadajo v skupno premoženje …16 , zaradi česar je vse kredite odplačal iz sredstev, ki so prav tako v lasti tožene stranke“17_ in izrecnem opozorilu sodišča prve stopnje, da bo pri presoji upoštevalo ugovore toženke in trditve obeh pravdnih strank o virih za plačilo kreditov … in zakon o pravnih značilnostih oziroma pripadnosti plodov iz določenega premoženja (narok za glavno obravnavo 27. 10. 2020, list. št. 497 v spisu) pa bi to moral narediti in bi lahko naredil. 14. Pritožnikova skrb, da bo toženka zaradi takšnega materialno pravnega stališča obogatena, se ni udejanila.18 O njenem tožbenem zahtevku za plačilo koristi zaradi uporabe skupnih stvari v času odločanja sodišča prve stopnje namreč še ni bilo odločeno. Pri odločanju o tožbenem zahtevku pa bo seveda moralo sodišče prve stopnje upoštevati izpodbijano sodbo in ugoditi tožbenemu zahtevku le, če korist, ki jo je imel tožnik zaradi uporabe skupnega premoženja, ali škoda, ki jo je imela toženka zaradi njegove neuporabe, presegata korist, ki jo je imela zaradi poplačila skupnih dolgov. Vprašanje, kdaj bo lahko tožnik uveljavljal morebitne stroške dela, za odločitev o tožbenem zahtevku ni pravno pomembno.

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Na ostale navedbe v pritožbah višje sodišče ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije stroške pritožbenega postopka, to velja tudi za stroške odgovora na pritožbo, ki jih glede na vse okoliščine primera ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP.

1 Zapisnik o opravljeni glavni obravnavi s 27. 10. 2020, list. št. 495 in 496 v spisu. 2 Po katerem so del skupnega premoženja tudi stvari in pravice, kupljene z denarjem, ki je skupno premoženje zakoncev, ali pridobljene z zamenjavo oziroma z izkupičkom za prodano stvar iz skupnega premoženja. 3 Glede na obseg sredstev skupnega premoženja, ki se uporabljajo v okviru samostojnega podjema in ob tem, ko v skupno premoženje zakoncev v večji meri spada prav premoženje, povezano s samostojnim podjemom (tudi visoki, pritožnik pravi enormni, dolgovi), pa tudi glede na ugotovitve v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1847/2010-II v zvezi s sodbo tega sodišča I Cp 1329/2019, da je bil prispevek pravdnih strank pri delu v “skupnem podjemu“ enakovreden (101. točka obrazložitve sodbe I Cp 1329/2019), pritožbeno sodišče kot pravilno ocenjuje tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnik uporablja “skupno podjetniško premoženje“. Trditve o tem, kdaj je tožnik vzpostavil najzahtevnejši in ključni del - vzpostavitev podjetja in (sicer skozi materialnopravna stališča predstavljene) trditve o viziji, upravljanju, razvoju podjetja ter osebnih dejavnikih pri tem predstavljajo nedopustne pritožbene novote, zaradi česar se višje sodišče z njimi ne ukvarja.Hkrati pa pritožbeno sodišče opozarja, da okoliščina, ali tožnik sam upravlja „le“ s skupnimi nepremičninami, stroji in dolgovi ali pa to upravljanje prerašča v upravljanje s skupnim podjemom (pravzaprav že to samo po sebi pomeni skupni podjem, neko posebno od tožnika in toženke ločeno premoženjsko sfero), za odločitev o tožbenem zahtevku ni odločilnega pomena. Enaka odločitev je posledica (za pritožnika nesporne) ugotovitve, da sam upravlja s skupnimi nepremičninami, stroji in dolgovi. 4 Glede na obseg skupnega premoženja, ki ga uporablja (ter naravo dejavnosti - predelava plastičnih mas), ni na mestu primerjava z uporabo skupnega računalnika, tiskalnika in pravne literature za potrebe odvetniške dejavnosti v 22. točki pritožbe. 5 Pritožbeno sklicevanje na okoliščine iz 5. odstavka 70. člena SPZ, ki bi lahko povzročile, da bi ob delitvi stvari pripadle v celoti tožniku, če izplača toženko, do delitve skupnega premoženja na pravico uporabe stvari ne vpliva. 6 Sodišče prve stopnje ta položaj poimenuje kot slabo vero tožnika, ta v pritožbi temu stališču nasprotuje, a po prepričanju višjega sodišča to vprašanje za odločitev o tožbenem zahtevku (iz razlogov, ki bodo razvidni iz nadaljevanja obrazložitve) niti ni odločilno, zato se do pritožbenih navedb ne opredeljuje natančneje. 7 Prim. Rijavec, v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 366. 8 Na tem mestu je tudi opozoriti, da pritožbena primerjava z družbo z omejeno odgovornostjo, ki je za razliko od samostojnega podjetnika samostojen pravni subjekt, ni ustrezna. 9 Višje sodišče tudi sicer ne najde podlage za pritožbeno stališče, da so plodovi le objektivne koristi, ki same po sebi izhajajo iz predmeta obogatitve, ne pa tudi tiste koristi, ki so rezultat posebnih naporov, odločitev oziroma vložka pridobitelja. Da takšna definicija ni pravilna, pokaže preprost primer naravnega plodu - pesek iz kamnoloma, ki nastane samo s posebnimi napori, odločitvijo in vložkom pridobitelja. V slovenski pravni literaturi, na katero se sklicuje pritožnik, višje sodišče stališča, ki ga zastopa/povzema?, ne zasledi. Cigoj v Komentarju obligacijskih razmerij - veliki komentar zakona o obligacijskih razmerjih, II. knjiga, Ljubljana, 1984, ne podaja definicije plodov, ukvarja pa se z vprašanjem, komu pripadajo, in kritizira stališče (ki je bilo verjetno posledica tedanjega sistema, ki je poudarjal predvsem vrednost dela), da mora obdržati plodove tisti, ki je vanje vložil svojo delovno moč. Tudi Možina v prispevku Obresti in plodovi pri neupravičeni obogatitvi (Pravni letopis, 2019, stran 163 - 175 ne definira plodov. Sklicuje pa se na doktorsko dizertacijo Lutmanove, 2018, v kateri ta med “sekundarne koristi“ neupravičene obogatitve, ki jih obravnava enako, prišteva plodove, dobiček, obresti ipd. 10 Četudi tožnik zastopa stališče, da je njegovo posebno premoženje, pa ko mu to ustreza, zavzame drugačno stališče - stroški vzdrževanja skupnega premoženja (ki ga uporablja sam), so tudi zanj skupni stroški. 11 Glede na pravnomočno odločitev v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1847/2010-II v zvezi s sodbo tega sodišča I Cp 1329/2019. 12 Gestorjevemu ravnanju torej očitno ne nasprotuje. 13 Podoben je zaključek, če eden od zakoncev v času trajanja zakonske zveze skupni dolg poravna iz skupnega premoženja, VSL sodba in sklep II Cp 2365/2015 in druge odločbe. Ker skupnost (premoženja) med bivšima zakoncema še obstaja (skupno premoženje ni razdruženo), je podobna obravnava situacij na mestu. 14 Razlogi v drugem odstavku 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. 15 Zakaj je stališče, da je ves dohodek njegov, materialnopravno napačno, je bilo obrazloženo zgoraj. 16 Prim. list. št. 203 v spisu. 17 Prim. list. št. 514 v spisu. 18 Stališča, da je upravičena tako do deleža prihodkov kot do uporabnine zanje, ki ga sodišču prve stopnje pripisuje pritožnik, višje sodišče v izpodbijani sodbe ne zasledi.