Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se znesek odškodnine za nematerialno škodo zviša za 8.060,00 EUR in - v VII. točki izreka tako, da se znesek stroškov zviša za 563,69 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 246,94 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino za nematerialno škodo v višini 6.765,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2007 dalje (I. točka izreka), zakonske zamudne obresti od zneska 28.000,00 EUR od 7. 9. 2007 do 24. 8. 2008 in zakonske zamudne obresti od zneska 6.800,00 EUR od 7. 9. 2007 do 2. 11. 2010 (II. točka izreka). Toženka je dolžna plačati tožniku tudi odškodnino za izgubo zaslužka (III. točka izreka), mu povrniti stroške tuje pomoči v višini 1.942,66 EUR (IV. točka izreka), od julija 2012 dalje pa mu je dolžna plačati denarno rento zaradi potrebne pomoči v mesečnem znesku 30,38 EUR (V. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (VI. točka izreka) in toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika (VII. točka izreka).

2. Proti zavrnilnemu delu sodbe je vložil pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloga in predlaga, da mu pritožbeno sodišče prisodi dodatno odškodnino in rento. V pritožbi navaja, da mu je bila za nepremoženjsko škodo prisojena prenizka odškodnina. Njegov primer je mogoče uvrstiti med zelo hude primere po F., odškodnine v takšnih primerih pa v povprečju presegajo 100 povprečnih plač. Sodišče je napačno ugotovilo intenzivnost in obseg telesnih bolečin, ki jih trpi tožnik. Sodišče je sledilo zgolj izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke, premalo pa je upoštevalo medicinsko dokumentacijo, ki potrjuje daljši obseg trajanja telesnih bolečin. Treba je upoštevati, da se je pri tožniku razvila kronificirana somatoformna bolečinska motnja in da trpi za hudimi glavoboli. Meni, da znaša polna odškodnina (za 100 % temelj) za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 40.000,00 EUR. Glede na velik obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti je upravičen tudi do višje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Polna odškodnina iz tega naslova po njegovem mnenju znaša 110.000,00 EUR. Poškodbe so tožniku pustile hude trajne posledice, zaradi katerih je bistveno oviran pri vseh življenjskih aktivnostih, ni več sposoben za pridobitno delo in je invalidsko upokojen. Tožnik je prikrajšan za tvoren in celovit partnerski odnos, normalen odnos z otrokoma in socialne stike s širšo okolico. Ne zmore se vključevati v prostoročne aktivnosti, ne vozi avtomobila in je nesposoben za običajna domača opravila. Ni več sposoben v celoti poskrbeti sam zase, zato potrebuje tujo pomoč. Stališče sodišča, da je tožnik upravičen do povračila stroškov za 1 uro pomoči na dan, ker sta si v konkretnem primeru zakonca dolžna nuditi 2-3 ure pomoči dnevno, je materialnopravno napačno in nima podlage v sodni praksi. Sodišče je prezrlo, da gre za velik obseg tuje pomoči (najmanj cca 4 ure dnevno), ki jo bo tožnik trajno potreboval. Zato je zgrešeno stališče sodišča, da gre tožniku povračilo stroškov le za 1 uro pomoči na dan. Takšno omejevanje odškodnine za tujo pomoč je materialnopravno zmotno.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je v delovni nesreči dne 1. 12. 2004 utrpel odprt zlom prve čelnice, pretres možganov ter razpočno rano nad očesom in temenom. Zaradi poškodbe glave se je pri tožniku razvila organska osebnostna motnja v obliki psihoorganskega sindroma in popoškodbene demence ter popoškodbena stresna motnja z glavoboli. Pri tožniku je prišlo tudi do obojestranske naglušnosti. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo za telesne bolečine 18.000,00 EUR, za strah 2.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 25.000,00 EUR (upoštevaje tožnikov soprispevek v višini 13 % zmanjšanja za 5.000,00 EUR na račun invalidnine) (1). V pritožbenem postopku je sporna višina odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter višina odškodnine za materialno škodo iz naslova tuje pomoči. 6. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (179. člen OZ (2)). Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da priznana odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 20.340,00 EUR (20,7 povprečnih plač (3)) ustrezno odraža tožnikovo škodo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo in pravilno ovrednotilo težo tožnikovih poškodb, intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je tožnik trpel v posledici obravnavanega škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja dr. W. (na katerega stranki v tem delu nista imeli pripomb) ugotovilo, da je tožnik trpel 6 dni stalne in 10 dni občasne hude telesne bolečine, 30 dni stalne in 40 dni občasne srednje hude telesne bolečine, pol leta stalne lahke telesne bolečine, občasne lahke pa trpi še danes. Pritožbene navedbe, da naj bi medicinska dokumentacija izkazovala večji obseg telesnih bolečin, so povsem pavšalne (tožnik ne pojasni, kateri dokumenti naj bi to dokazovali niti pove, kakšen naj bi bil obseg njegovih bolečin) in jih ni mogoče preizkusiti. Sodišče je pri odmeri odškodnine upoštevalo, da je imel tožnik močne popoškodbene glavobole in da bo glavobole ter bolečine v predelu obraza trpel tudi v bodoče. Ustrezno so upoštevane tudi vse nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih tožnik povzema v pritožbi (38 dnevna hospitalizacija, rentgenska in CT slikanja, številni ambulantni in specialistični pregledi, uporaba protibolečinskih sredstev). Ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje priznano odškodnino za telesne bolečine, ki ni prenizka in je primerljiva z odškodninami, ki so bile prisojene v podobnih primerih (4).

8. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je s strani prvostopenjskega sodišča prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prenizka. Zaradi poškodbe glave se je pri tožniku razvila trajna duševna motnja, ki se kaže v spremenjenih vzorcih vedenja in osebnosti, kar vključuje tudi upad kognitivnih in miselnih funkcij (togost, dolgoveznost, upočasnjenost, motnje spomina, apatija in brezvoljnost). Kot posledica škodnega dogodka je bila pri tožniku ugotovljena obojestranska naglušnost. Zaradi psihičnih težav je tožnik invalidsko upokojen in je znatno oviran pri vseh življenjskih aktivnosti. Ne zmore se več vključevati v prostoročne aktivnosti, je pasiven, brez volje in ni več sposoben samostojnega življenja v lastnem gospodinjstvu. Primerjava s sodno prakso v podobnih primerih pokaže, da ugotovljene omejitve tožnikovih življenjskih aktivnosti (ki jih sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo) pri odmeri odškodnine niso bile ustrezno upoštevane. Stopnja in obseg tožnikovega prikrajšanja tudi po presoji pritožbenega sodišča terja zvišanje odškodnine, in sicer na znesek 43.000,00 EUR (43,7 povprečnih plač) (5). Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, z obravnavanim niso primerljivi. Do višje odškodnine pa tožnik glede na ugotovljeno dejansko stanje ni upravičen. Za primerljive posledice je sicer mogoče v sodni praksi zaslediti tudi nekoliko višje odškodnine, vendar gre za primere bistveno mlajših oškodovancev (6) v primerjavi s tožnikom, ki je bil v času škodnega dogodka star 52 let. Upoštevaje invalidnino, ki jo je pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo sodišče prve stopnje (7), znaša odškodnina za to obliko škode 38.000,00 EUR, zmanjšana za tožnikov 13% prispevek pa 33.060,00 EUR.

9. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine za tujo pomoč v obsegu ene ure dnevno, temelji na ugotovljenem dejanskem stanju (ki ga pritožba ne izpodbija) in je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku potrebno pomoč nudijo njegovi družinski člani (žena in otroci) v obsegu 3 - 4 ur dnevno. V skladu z ustaljeno sodno prakso je oškodovanec upravičen do povračila škode tudi v primeru, ko mu jo nudi žena, vendar le v primeru, ko pomoč po svoji naravi presega okvir nudenja pomoči, ki jo je zakonec dolžan nuditi svojemu zakonskemu partnerju (smiselno enako velja za razmerje staršev in otrok) (8). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje obsega pomoč, ki jo tožniku nudijo njegovi družinski člani skrb za tablete, kuhanje, vožnja k zdravniku, britje, preoblačenje in spodbujanje k pogovorom. Pomoč pri navedenih opravilih pa glede na njihovo naravo tudi po presoji pritožbenega sodišča zgolj v obsegu ene ure presega običajno pomoč, ki sta si jo zakonca (oziroma otroci staršem) dolžna nuditi.

10. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati tožniku poleg že prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo še 8.060,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2007 dalje (peta alineja 358. člena ZPP )9)). V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je moralo v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Po spremembi sodbe je uspeh tožnika 18 %, uspeh toženke pa 82 %. Tožnik je glede na uspeh upravičen do 1.649,80 EUR, toženka pa do 426,40 EUR pravdnih stroškov (10). Po medsebojnem pobotanju mora toženka tožniku povrniti 1.223,40 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Pritožbeni stroški tožnika znašajo 4.938,93 EUR (sodna taksa za pritožbo 2.781,00 EUR, nagrada za sestavo pritožbe 1.748,80 EUR, materialni stroški 20,00 EUR in 22 % DDV), upoštevaje pritožbeni uspeh (5 %) pa 246,94 EUR. Priznane pritožbene stroške je toženka dolžna plačati tožniku v roku 15 dni od prejema te sodbe.

(1) Ob 100 % temelju bi znašala odškodnina za telesne bolečine 20.340,00 EUR, za strah 2.260,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa (neupoštevaje prejeto invalidnino 5.000,00 EUR) 33.900,00 EUR.

(2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.)

(3) Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS v času sojenja pred sodiščem prve stopnje.

(4) Primerjaj npr. II Ips 878/2009 in II Ips 610/2005

(5) Primerjaj npr. II Ips 235/2010

(6) Primerjaj npr. II Ips 145/2006 in II Ips 171/2005

(7) Sodišče prve stopnje je odmerjeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zmanjšalo za del invalidnine, ki jo prejema tožnik (5.000,00 EUR), čemur pritožba ne oporeka.

(8) Primerjaj npr. I Cp 1081/2011

(9) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l RS, št. 73/2007 in nasl.)

(10) Pritožbeno sodišče je upoštevalo odmero pravdnih stroškov, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje in ji pritožba ne ugovarja.