Jedro

ZZZDR v 13. členu res kot enega od temeljev zakonske zveze določa medsebojno pomoč zakoncev. Gre za določbo, ki ima učinke na družinskopravnem področju. Na tem področju bi lahko opustitev pomoči zakoncu predstavljala dejansko podlago za pravni sklep o nevzdržnosti zakonske zveze. Ni pa mogoče te določbe nekritično širiti na področje odškodninskega prava kot podlage za razbremenitev povzročitelja škode. Temeljno pravilo odškodninskega prava je, da je škodo je dolžan povrniti njen povzročitelj (prvi odstavek 131. člena OZ). Če oškodovanec potrebuje tujo pomoč, škodo predstavlja izdatek zanjo. Stvar oškodovanca je, kako si bo pomoč zagotovil, organiziral in kdo mu jo bo nudil. Nudenje pomoči oškodovancu je način popravljanja škode. S tem, ko je bil zavrnjen zahtevek za plačilo pretežnega dela tožniku potrebne tuje pomoči, je bilo breme popravljanja škode v nasprotju z materialnim pravom prevaljeno na tožnika, torej na oškodovanca samega. V nasprotju z materialnim pravom zato, ker njegove škode, ki je pravno priznana, pač nihče ni dolžan popravljati na svoje stroške oziroma brezplačno. Tudi zakonec ne; nasprotno stališče, ki ga zavzemata sodbi sodišč prve in druge stopnje, bi pomenilo, da je tu obravnavana odškodnina odvisna od družinskega statusa oškodovanca.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v odločitvi o premoženjski škodi spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati poleg pravnomočno prisojenih mu zneskov še: - za čas od januarja 2005 do vključno februarja 2009 znesek 23.490 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.8.2010 do plačila, - za čas od marca 2009 do avgusta 2010 znesek 7.983,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.8.2010 do plačila, - za čas od septembra 2010 do junija 2012 znesek 10.331,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega mesečnega obroka v višini 469,62 EUR od 15. dne v mesecu do plačila in - za čas od julija 2012 dalje 469,62 EUR mesečne rente, ki zapade v plačilo vsakega 15. dne v mesecu, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sicer se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 9.732,75 EUR stroškov tega pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je v delovni nesreči pri zavarovancu tožene stranke 1. 12. 2004 utrpel odprt zlom prve čelnice, pretres možganov in razpočno rano nad očesom in temenom. Zaradi poškodb sta se pri njem razvili organska osebnostna motnja v obliki psihoorganskega sindroma in popoškodbene demence ter popoškodbena stresna motnja z glavoboli, utrpel pa je tudi obojestransko naglušnost. Po tožbenih trditvah je tožnik zaradi posledic poškodbe utrpel, še trpi, pa tudi v bodoče bo trpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

2. Med pravdnima strankama je nesporno, da znaša tožnikov prispevek k nastanku škode 13%.

3. Upoštevaje tožnikov soprispevek je sodišče prve stopnje odškodnino za telesne bolečine odmerilo na 18.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 30.000 EUR in za strah na 2.000 EUR, pri čemer je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znižalo za 5.000 EUR na račun invalidnine. Od 45.000 EUR kot vsote navedenih zneskov odškodnine je nato odštelo 38.234,80 EUR valorizirane akontacije odškodnine ter toženo stranko zavezalo k plačilu razlike v znesku 6.765,20 EUR, v ostalem (za 106.334,80 EUR) je zahtevek iz naslova nepremoženjske škode zavrnilo.

Iz naslova premoženjske škode je sodišče prve stopnje tožniku zaradi izgube dohodka prisodilo - po odbitku (nevalorizirane) akontacije v znesku 1.617,79 EUR - še 1.192,09 EUR. Zahtevku za povrnitev škode iz naslova tuje pomoči, ki jo je tožnik zahteval v višini 500 EUR mesečno, in sicer za čas od 1.1.2005 do 30.6.2012 v kapitaliziranem znesku 50.820 EUR, je ugodilo delno, le za zneska 1.274,30 EUR in 668,36 EUR: ugotovilo je, da pomoč potrebuje 3 do 4 ure dnevno, da je cena tuje pomoči 6 EUR na uro, da mu pomoč nudi žena (in občasno otroci), da pa prav zato, ker mu pomoč nudi žena, upravičen do odškodnine le za 1 uro dnevno, saj je pomoč v ostalem času utemeljena z ženino zakonsko obveznostjo pomagati možu; tako je izračunalo mesečno osnovo v višini 156,60 EUR mesečno (30 dni X 6 EUR=180 EUR, zmanjšano za 13%-ni soprispevek). Zato je tožniku za čas od 1.1.2005 do februarja 2009 prisodilo 757,83 EUR (50 mesecev X 156,60 EUR)(1), od tedaj dalje pa po 30,38 EUR mesečno, ker je pridobil pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v višini 145,08 EUR mesečno, ki jo je odštelo od obveznosti tožene stranke. Od julija 2012 je dolžna tožena stranka navedeni znesek tožniku izplačevati kot mesečno rento.

4. S pritožbo je tožnik izpodbijal zavrnilni del sodbe glede odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za tujo pomoč. Drugostopenjsko sodišče je pritožbi delno ugodilo: denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je zvišalo za 8.060 EUR; sicer je pritožbo zavrnilo in zavrnilno sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

5. Tožnik je zoper sodbo pritožbenega sodišča v delu, v katerem je s pritožbo propadel, vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je odškodnina za telesne bolečine prenizka za 10.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa za 42.000 EUR ter da bi morala biti odškodnina za tujo pomoč prisojena za 4 ure dnevno, zaradi česar predlaga, naj revizijsko sodišče odškodnino zviša tako, da mu prisodi za nepremoženjsko škodo še 52.000 EUR, za premoženjsko pa še: - za čas od januarja 2005 do junija 2009, to je pred pridobitvijo dodatka za tujo pomoč in postrežbo, prisodi še 30.562,17 EUR (4 ure X 6 EUR X 30 dni = 720 EUR mesečno X 50 mesecev = 36.000 EUR – 13% = 31.320 EUR – že prisojenih 757,83 EUR), - za čas od marca 2009 do avgusta 2010 prisodi še 7.983,53 EUR (720 EUR – 145,08 EUR dodatka za tujo pomoč in postrežbo – 13% = 500, 18 EUR X 17 mesecev = 8.500 EUR – že prisojenih 516,47 EUR) in - za čas od septembra 2010 do junija 2012 še 10.331,64 EUR (za 22 mesecev po enakem izračunu 11.000 EUR – že prisojenih 668,36 EUR) ter - za čas od 1.7.2012 dalje še dodatnih 469,62 EUR mesečne rente (poleg že prisojene v višini 30,38 EUR).

6. Tožena stranka na vročeno ji revizijo ni odgovorila.

7. Revizija je delno utemeljena.

8. Pri odločanju o reviziji je Vrhovno sodišče vezano na ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih v sodbi sodišča prve stopnje, ki s pritožbo niso bile izpodbijane ali so bile izpodbijane neuspešno (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Odškodnina za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

9. Po presoji pritožbenega sodišča znaša primerna odškodnina za telesne bolečine 20.340 EUR oziroma 20,7 povprečnih neto plač ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 43.000 EUR oziroma 43,7 povprečnih neto plač.(2) Revident trdi, da je bilo napačno uporabljeno načelo individualizacije odškodnine, ker so bile premalo upoštevane številne omejitve na vseh življenjskih področjih ter stalni glavoboli, zaradi katerih jemlje analgetike, ki še dodatno zastrupljajo njegov organizem. Ti razlogi po njegovem prepričanju utemeljujejo dodatnih 10.000 EUR odškodnine za telesne bolečine in 42.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

10. Za preizkus pravilnosti odločitve o višini odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so relevantne ugotovitve: - pred poškodbo tedaj 52-letni je bil tožnik telesno in duševno zdrav, praktično nikoli ni bil v bolniškem staležu, bil je aktiven, igral je nogomet in kolesaril, vozil je avto, - zaradi telesnih poškodb je trpel 6 dni stalne in 10 dni občasne hude telesne bolečine, 30 dni stalne in 40 dni občasne srednje hude bolečine, pol leta stalne lahke bolečine, občasne lahke bolečine trpi še vedno, imel je močne popoškodbene glavobole, bolečine v obrazu in glavobole pa bo trpel tudi v bodoče, - nevšečnosti med zdravljenjem so predstavljali 38-dnevna hospitalizacija, rentgenska in CT slikanja, številni pregledi in protibolečinske terapije, - zaradi posledic poškodbe je bil tožnik invalidsko upokojen, - dneve preživlja tako, da sedi ali leži, malo gre z otroci na sprehod, dejavnosti nima. Ni družaben, na obiske ne hodi, če dobi obiske, z njimi ne komunicira brez vzpodbude, - ni samostojen, obuje in obleče ter obrije ga žena, - organski znaki možganske poškodbe se kažejo v obliki apatije, upočasnjenosti in kognitivnih sprememb ter sprememb miselnih vzorcev. Psihične posledice so togost, dolgoveznost, upočasnjenost, motnje spomina, popolna brezvoljnost. Spremenjeni so osebnost in običajni vzorci vedenja, kar vključuje izraženje čustev, potreb in nagibov, - bistveno je oviran pri vseh življenjskih aktivnostih. Ne more se vključevati v prostočasne aktivnosti, je pasiven, brez volje in nesposoben uživati v življenju, - pomoč potrebuje 3 do 4 ure dnevno, nadzor pa praktično stalno, - je naglušen in nesposoben za samostojno življenje, - opisano stanje je trajno in napredujoče ter brez specifičnega zdravljenja, - verjetnost, da se tožnik zaveda omejitev življenjskih sposobnosti, je zelo majhna, kar je posledica psihičnih težav, tipičnih za sindrom frontalnega režnja.

11. V prvem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je določeno, da prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni. S tem je uzakonjeno načelo individualizacije višine odškodnine, ki po ustaljeni sodni praksi od sodišča terja, da mora upoštevati stopnjo in trajanje bolečin ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti, ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto ter posege vanjo.

12. Že pretrpljene in bodoče glavobole je pritožbeno sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine upoštevalo. Prav tako dolgotrajnost zdravljenja in številčnost obiskov pri zdravnikih in hospitalizacijo. Zgolj s posplošenim povzemanjem ugotovitev nižjih sodišč tožnik ne more utemeljiti očitka zmotne uporabe materialnega prava. Na pravilno uporabo materialnega prava revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 371. člena ZPP), zato mora revident revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava uveljavljati obrazloženo in konkretizirano, tej zahtevi pa v konkretnem primeru v zvezi z odškodnino za telesne bolečine ni bilo zadoščeno. Glede odškodnine za to obliko nepremoženjske škode je zato revizija neutemeljena.

13. Koncepcija nepremoženjske škode po OZ je subjektivna: odškodnina pripada oškodovancu za telesno in duševno trpljenje, ki je posledica posega v njegovo telesno in duševno integriteto, ne pa za tak poseg sam po sebi ali njegove objektivne posledice (na primer ne za zlom kosti, pač pa za telesne bolečine zaradi tega zloma; ne za žalitev, pač pa za duševno trpljenje zaradi nje). Tožnik v nasprotju z navedenim v reviziji poudarja le težo objektivnih posledic. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti revizijsko sodišče kot izkustveno logično sprejema (med vrsticami izraženo) revidentovo izhodišče, da se z večanjem stopnje zmanjšanja življenjske aktivnosti intenzivira iz njega izvirajoče duševno trpljenje oškodovanca. Toda ravno v konkretnem primeru glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnik svojih omejitev najverjetneje ne zaveda, ni tako. Zato revizija neutemeljeno uveljavlja kršitev načela individualizacije odškodnine za tu obravnavano obliko nepremoženjske škode kot merila za določitev njene višine.

Odškodnina za tujo pomoč

14. Sodišči prve in druge stopnje sta odločili, da je tožnik upravičen do odškodnine za tujo pomoč le za eno uro od štirih ur dnevno, ko po njunih ugotovitvah tako pomoč potrebuje. Tako sta odločili na podlagi stališča, da tri ure pomoči, ki jo tožniku nudi v glavnem žena, ne presega pomoči, mi si jo zakonci običajno medsebojno nudijo.

15. To stališče revident graja. Za njegovo stanje, zaradi katerega pomoč sploh potrebuje, je v pretežni meri odgovoren zavarovanec tožene stranke. Zaradi njegovega krivdnega ravnanja tožnikovi svojci vsak dan za nego porabijo 3 do 4 ure; poleg tega potrebuje stalen nadzor. Ta čas njegovi svojci ne morejo opravljati drugih del ter so prikrajšani za druge aktivnosti in počitek. Zato ni mogoče govoriti o običajni pomoči, ki sta si jo dolžna nuditi zakonca. Odškodnina bi morala biti prisojena za 4 ure pomoči dnevno.

16. V tem delu je revizija utemeljena. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v 13. členu res kot enega od temeljev zakonske zveze določa medsebojno pomoč zakoncev.(3) Gre za določbo, ki ima učinke na družinskopravnem področju. Na tem področju bi lahko opustitev pomoči zakoncu predstavljala dejansko podlago za pravni sklep o nevzdržnosti zakonske zveze. Ni pa mogoče te določbe nekritično širiti na področje odškodninskega prava kot podlage za razbremenitev povzročitelja škode. Temeljno pravilo odškodninskega prava je, da je škodo je dolžan povrniti njen povzročitelj (prvi odstavek 131. člena OZ). Če oškodovanec potrebuje tujo pomoč, škodo predstavlja izdatek zanjo. Stvar oškodovanca je, kako si bo pomoč zagotovil, organiziral in kdo mu jo bo nudil. Nudenje pomoči oškodovancu je način popravljanja škode. S tem, ko je bil zavrnjen zahtevek za plačilo pretežnega dela tožniku potrebne tuje pomoči, je bilo breme popravljanja škode v nasprotju z materialnim pravom prevaljeno na tožnika, torej na oškodovanca samega. V nasprotju z materialnim pravom zato, ker njegove škode, ki je pravno priznana,(4) pač nihče ni dolžan popravljati na svoje stroške oziroma brezplačno. Tudi zakonec ne;(5) nasprotno stališče, ki ga zavzemata sodbi sodišč prve in druge stopnje, bi pomenilo, da je tu obravnavana odškodnina odvisna od družinskega statusa oškodovanca.

17. Obseg potrebne pomoči, cena (urna postavka) zanjo in dodatek za tujo pomoč, ki se od odškodnine odšteva, so znani (niso bili sporni). Zato je Vrhovno sodišče materialnopravno zmotno zavrnilno odločitev, ki se nanaša na revizijsko sporno premoženjsko škodo, lahko spremenilo (prvi in drugi odstavek 380. člena ZPP). V tem delu je po preverbi pravilnosti revidentovih izračunov, povzetih v 5. točki obrazložitve te sodbe, reviziji ugodilo tako, da je po spremembi sodb sodišč druge in prve stopnje zahtevku ugodilo. Pri tem dodaja še, da je pri odškodnini za obdobje od januarja 2005 do junija 2009, to je pred pridobitvijo dodatka za tujo pomoč in postrežbo, za katero je tožnik zahteval še 30.562,17 EUR (po izračunu: 4 ure X 6 EUR X 30 dni = 720 EUR mesečno X 50 mesecev = 36.000 EUR – 13% = 31.320 EUR – že prisojenih 757,83 EUR), upoštevalo, da je pri navedbi že prisojenega zneska prišlo do očitne pomote: namesto pravilnega zneska 7.830 EUR je zapisan znesek 757,47 EUR; zato je od škode 31.320 EUR odštelo 7.830 EUR, napako v obsodilnem delu svoje sodbe pa bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti samo.

18. Ker je spremenilo z revizijo izpodbijano odločitev, je moralo revizijsko sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Temeljno načelo stroškovnih odločitev v pravdnem postopku je načelo uspeha: stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (drugi odstavek istega člena ZPP). V konkretnem primeru je tožnik z zahtevkom uspel delno, delno pa je uspela tožena stranka. Povrnitev stroškov sta zahtevali obe stranki.

19. Sodišče prve stopnje je stroške pravdnih strank do zaključka glavne obravnave odmerilo na 9.165,58 EUR za tožnika in 520 EUR za toženo stranko. Ta odmera ni bila izpodbijana s pritožbo. V pritožbenem postopku je stroške utrpel le tožnik (tožena stranka na njegovo pritožbo ni odgovorila). Ti znašajo 5.550,75 EUR (2.781,00 EUR taksa za pritožbo po tarifni št. 1121 ZST-1, 1.748,80 EUR nagrada za zastopanje po tarifni št. 3210 Odvetniške tarife, 20 EUR materialni stroški in 22 % DDV). Stroški tožnika v revizijskem postopku znašajo 5.269,18 EUR (2.337 EUR sodna taksa po tarifni št. 1132 ZST-1, 1982,00 EUR stroški zastopanja po tarif. št. 3300 Odvetniške tarife in 22% DDV). Tožnikovi pravdni stroški skupno znašajo 19.985,51 EUR. Vrednost njegovega zahtevka je po neizpodbijanem izračunu sodišča prve stopnje 211.107,86 EUR. Z njim je po oceni revizijskega sodišča uspel približno do polovice. Zato je odločilo, da mu je tožena stranka dolžna povrniti 9.732,75 EUR, to je polovico stroškov v znesku 9.992,75 EUR, zmanjšano za 260 EUR, kar predstavlja polovico stroškov tožene stranke, ki jih pa je glede na njen uspeh dolžan kriti tožnik.

Op. št. (1): Glede na razloge sodbe je jasno, da je pravilen znesek 7.830 EUR. Tožnik na navedeno v reviziji utemeljeno opozarja (glej točko a na predzadnji strani revizije; povzeta je v 5. točki).

Op. št. (2): Izpodbijana sodba izhaja iz primerjave z zadevo II Ips 235/2010, odklanja pa primerjavo z zadevama II Ips 145/2006 in II Ips 171/2005, s katerima naj bi bili za primerljive posledice prisojeni višji odškodnini, a bistveno mlajšima oškodovancema.

Op. št. (3): Zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči (13. člen).

Op. št. (4): Če na primer ne gre za neznatno škodo (potrebo po majhni, časovno, fizično, organizacijsko ... neobremenjujoči tuji pomoči). Primerjaj prvo odločbo v naslednji opombi.

Op. št. (5): V zadevi VII Ips 127/2000 je Vrhovno sodišče odločilo, da tožniku ne gre odškodnina za pomoč in postrežbo zaradi oviranosti v času zdravljenja po poškodbi, ko mu je morala zaradi imobilizacije žena pomagati pri oblačenju in umivanju, pa ji zaradi te nege ni bil odprt bolniški stalež; to pomoč je presojati v okviru medsebojne pomoči med zakonci (13. člen ZZZDR) in ne kot pomoč tuje osebe. Po praksi hrvaškega vrhovnega sodišča, ki temelji na vsebinsko identičnem materialnopravnem (obligacijskem) predpisu, mora povzročitelj škode plačati tudi tisto tujo pomoč, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani brezplačno. Ni izključena odškodnina za tisti del pomoči svojcev, ki bi jo bilo mogoče opredeliti s pravnim standardom »običajne pomoči«. Tako na primer Pravno mnenje civilno-gospodarskega oddelka z dne 15.6.1992 št. II/92 in sodba Rev-333/00. Navedeno pravno mnenje pojasnjuje še, da se v primerih, ko pomoč nudi družinski član brezplačno, višina odškodnine odmeri glede na neto zaslužek tistega, ki bi pomoč v okviru svojih sposobnosti nudil kot tretji.