Jedro

Kljub načeloma jasni delitvi dela se kdaj primeri, da sodišče izvedencu poleg dejanskih naloži razčiščevati pravna vprašanja ali da izvedenec sam zaide s prvega na drugo področje, sodišče pa se tudi na te njegove zaključke opre. Gre za napako sojenja. Ta sicer lahko izzveni brez nadaljnjih posledic, če so izvedenčeva materialnopravna stališča jasna in pravilna. Vendar pa v tej zadevi ni bilo tako. Sodišče je vzelo za svojo izvedenkino tezo, da je delno plačilo v obdobju veljavnosti superrabata toženko upravičevalo do velikosti tega plačila sorazmernega superrabata (glede neplačanega preostanka pa tožnico do nekakšnega pribitka). Toda ta teza nima opore v Dogovoru. V njem je bil s stališča obligacijskega prava določen sistem pogojev: če naroči dovolj opreme in naročeno v celoti plača dovolj hitro, toženki pripada dodaten popust, sicer pa ne. V Dogovoru po presoji pritožbenega sodišča tudi ni nikakršne pravne praznine glede tega, kakšne posledice naj ima (in ali naj sploh ima kakšne) za upravičenost do popustov delno plačilo, tj. plačilo, ki ni zadostno, da bi glede na čas izvedbe pokrilo celotno ceno s popustom.

Ali v okoliščinah te zadeve pogodbena klavzula FIFO ("first-in-first-out"), da se najprej plačuje najstarejši zapadli račun, pomeni dogovor o vračunavanju izpolnitve v smislu prvega odstavka 287. člena OZ?

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v izpodbijanih II. in III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, naj toženka tožnici plača 13.440,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2019 do plačila (I. točka izreka). "Višji tožbeni zahtevek" je zavrnilo (II. točka izreka) in je toženki naložilo plačati tožničine pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Tožnica je toženki dobavljala videoopremo. Za spor je ključen njun _Dogovor o pogojih poslovanja za leto 2018_ (v nadalj.: Dogovor). V njem sta določili popuste v odvisnosti od naročene količine in hitrosti plačila. Toženka je bila v vsakem primeru upravičena do rabata 2 oz. 3 % – nižjega, če je naročila do devet kosov op­reme, in višjega, če jih je naročila več. Ta osnovni in količinski popust sta se nadalje kombinirala s superrabatom 23 oz. 28 %, če je toženka plačala račun v roku 61–90 dni, in s še višjim superrabatom 27 oz. 32 %, če je plačala prej kot v 61 dneh.

Del Dogovora je bila tudi določba s klavzulo FIFO (_"first-in-first-out"_), za katero je sodišče prve stopnje ocenilo, da je za stranki nesporno pomenila, da se s toženkinimi plačili zapirajo najstarejši izstavljeni in neplačani tožničini računi, ter da to mdr. izhaja tudi iz izpovedb tožničinega direktorja in toženkinega delavca, ki je sodeloval pri sklenitvi Dogovora. S tem naj bi se bili stranki sporazumeli o vrstnem redu vračunavanja plačil. Tožnica je pravdo začela s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, izpiska odprtih postavk z dne 31. 8. 2019 v velikosti 70.236,22 EUR, ki je obsegal preko sto domnevno premalo plačanih računov, ki jih je bila tožnica toženki izstavila med marcem 2018 in majem 2019. Jedro spora je način upoštevanja (ne nujno ravno vračunavanja, gl. v nadalj.) toženkinih plačil. Tožnica je menila, da toženka ni bila upravičena do superrabatov, s katerimi je plačevala račune, glede na čas izvedbe njenih plačil – vsakič je navedla, kateri račun plačuje, a je bilo plačilo glede na njegov datum prenizko za tolikšen popust. Toženka pa je menila (gl. npr. njene zglede s 7. str. vloge z dne 30. 1. 2020), da ko je posamezen račun plačala še v prenizkem znesku, da bi ji pripadal superrabat za plačilo v 61–90 dneh, bi bilo treba upoštevati pri upravičenosti do tega superrabata njeno nadaljnje plačilo, ki ga je izvedla za poznejši, pri plačilu izrecno navedeni drug račun, vendar še v navedenem roku za popust po prejšnjem računu. Takšen naj bi bil pravni učinek klavzule FIFO.

Sodišče je postavilo izvedenko, da oceni, ali je tožničin obračun pravilen, in če ni, naj pripravi pravilnega svojega. Ta je to tudi storila, sodišče pa se je oprlo na njeno ugotovitev, da _"so bila plačila za rok do vključno 60 dni izvršena od enega do nekaj dni [prepozno], pri čemer je tožena stranka plačala pretežni del računa (95 %) od zneska na račun, ki ga je bilo treba plačati za rok od 61 do vključno 90 dni"_. V oglatih oklepajih je dostavek pritožbenega sodišča glede najbrž pomotoma izpuščene besede; prvostopenjsko sodišče je namreč sprejelo tudi izvedenkino ugotovitev, da toženka v povprečju ni plačala zgolj dobre 4 % od celotne kupnine na določen rok plačila in je zamudila plačilo le od enega do nekaj dni, ter je izvedenki pritrdilo, da iz Dogovora ne izhaja, da bi morala toženka, če ne bi poravnala celotne kupnine na dan plačila, plačati blago samo z 2- oz. 3-odstotnim popustom. Sprejelo je tudi izvedenkino stališče, da ker v Dogovoru ni bilo zapisano, da bo toženka v primeru zamude s plačilom celotnega zneska iz računa za določeno obdobje zahtevala plačilo izhodiščnega zneska v celoti, je bilo treba zaradi zamude dela plačila upoštevati _"pribitek, ki predstavlja popravek, ker celotna kupnina ni bila plačana do roka 90 dni"_ (saj da _"pogodbena kazen za primer, če celotno plačilo ni izvršeno v obdobju, za katerega se priznata poleg splošnega 2 % oziro ma 3 % popusta tudi dva dodatna super popusta …, ni bila posebej dogovorjena"_). Izvedenka je pripravila dve varianti obračuna, sodišče pa je sledilo tistemu, pri katerem je _"striktno upoštevala določila dogovora in po katerem znaša razlika neporavnane kupnine 10.267,36 EUR s pribitkom v višini 3.173,12 [EUR], skupaj torej 13.440,48 EUR"_. Za toliko je zato tožbenemu zahtevku ugodilo, v presežku pa ga je zavrnilo.

3. Zoper pravkar povzeto sodbo, smiselno pa samo zoper zanjo neugodni II. in III. točko izreka, se pritožuje tožnica, toženka pa odgovarja, da neutemeljeno, in predlaga, da se pritožba zavrne, če ne bi bila še prej zavržena.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Toženka se ne zavzema utemeljeno za zavrženje pritožbe zaradi domnevno prekršene 1. točke 335. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri mora pritožba obsegati navedbo sodbe, zoper katero se vlaga. Kljub temu, da je pritožnica ob označitvi izpodbijane sodbe navedla samo njen datum izdaje, je na prvi strani pritožbe zapisala tudi prvostopenjsko opravilno številko zadeve, s tem pa ni bilo dvoma, katero sodbo izpodbija.

6. Pritožnica ima prav, da prvostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti glede prisoje pribitka 3.173,12 EUR (čeprav ta spada k neizpodbijanemu ugodilnemu delu sodbe, ta del soopredeljuje izpodbijanega zavrnilnega), v delih pa, ki preizkus omogočajo, sodba materialnopravno ni pravilna.

7. Izvedenec sodišču pomaga ugotoviti dejstva (prim. 243. člen ZPP), sodišče pa mora razložiti in uporabiti materialno pravo (prim. npr. tretji odstavek 180. člena ZPP). Kljub načeloma jasni delitvi dela se kdaj primeri, da sodišče izvedencu poleg dejanskih naloži razčiščevati pravna vprašanja ali da izvedenec sam zaide s prvega na drugo področje, sodišče pa se tudi na te njegove zaključke opre. Gre za napako sojenja. Ta sicer lahko izzveni brez nadaljnjih posledic, če so izvedenčeva materialnopravna stališča jasna in pravilna. Vendar pa v tej zadevi ni bilo tako: izvedenka je bila postavljena za reševanje pravnih vprašanj, in kolikor so njena stališča o njih jasna, niso pravilna.

Iz povzetka v 2. točki te obrazložitve izhaja, da stranki niti nista bili sprti glede materialnopravnega vprašanja – ali glede nikalnega odgovora nanj – ali je toženki po Dogovoru pripadal superrabat, če posameznega tožničinega računa ni plačala v vsem dolžnem znesku glede na obdobje, v katerem je veljal višji (v 60 dneh) ali nižji superrabat (v 61–90 dneh). Njuna stališča so bila zoperstavljena glede tega, ali je bilo odločilno to, da je toženka ob plačilu posameznega računa in izrecni navedbi, kateri račun s tem plačuje, plačala premalo in si zato ni zagotovila superrabata (tožničina teza); ali pa toženkina navedba, kateri račun plačuje, ni bila odločilna – takšen naj bi bil namreč pravi pravni pomen klavzule FIFO iz Dogovora – in je bilo odločilno to, da naj bi bila toženka še znotraj obdobja upravičenosti do superrabata za posamezen račun plačala naslednji račun in bi bilo to plačilo treba upoštevati (vračunati) pri prejšnjem računu, tako da si je bila pri njem vendarle priborila superrabat (toženkina teza).

Tako pa je izvedenka vpeljala novo (tretjo) tezo, ki jo je sodišče vzelo za svojo, in sicer da je delno plačilo v obdobju veljavnosti superrabata toženko upravičevalo do velikosti tega plačila sorazmernega superrabata (glede neplačanega preostanka pa tožnico do nekakšnega pribitka). Toda ta teza nima opore v Dogovoru. V njem je bil s stališča obligacijskega prava določen sistem pogojev (prim. prvi odstavek 59. člena Obligacijskega zakonika, OZ): če naroči dovolj opreme in naročeno v celoti plača dovolj hitro, toženki pripada dodaten popust, sicer pa ne.

V Dogovoru po presoji pritožbenega sodišča tudi ni nikakršne pravne praznine glede tega, kakšne posledice naj ima (in ali naj sploh ima kakšne) za upravičenost do popustov delno plačilo, tj. plačilo, ki ni zadostno, da bi glede na čas izvedbe pokrilo celotno ceno s popustom. Za to praznino bi morda šlo, če Dogovora glede superrabatov ne bi bilo mogoče izvajati brez dogovora o posledicah delnega plačila ali če Dogovor brez dogovora o delnem plačilu ne bi imel nobenega komercialnega smisla. Za kaj takšnega pa v tej zadevi očitno ne gre. Gre preprosto za pravni učinek v tem delu jasno dogovorjenega pogoja.

8. Kolikor je torej sodišče prve stopnje sprejelo za svoje pravkar povzete izvedenkine zaključke, njegova sodba materialnopravno ni pravilna (341. člen ZPP); kolikor pa je sprejelo njene zaključke glede pribitka – glede katerega niti po presoji pritožbenega sodišča iz sodbe ni mogoče spoznati, po kakšnih pravilih je izračunan – pa je zaznamovana z bistveno procesno kršitvijo, da se je ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Temelj nove sodbe je skrbna presoja pravega pravnega pomena že na začetku te obrazložitve omenjene določbe Dogovora, ki se glasi: _"[Toženka] glede na znani datum izvedbe plačila nakaže le aktualni ,znesek računa za plačilo‘, [tožnica] pa po posameznem prejetem plačilu pripravi in [toženki] pošlje ustrezen dobropis za razliko med ,izhodiščnim zneskom računa‘ in aktualno vrednostjo dobave. Zapadli računi se plačujejo in računovodsko zapirajo po načelu FIFO"._ Dvome glede pravilnosti zbuja ravno tako že povzeta prvostopenjska utemeljitev, po kateri je domnevno skladno mnenje strank, da FIFO pomeni, a) da se najprej plačuje najstarejši zapadli račun, pravzaprav že pravno enakovredno b) dogovoru o vračunavanju izpolnitve (toda za takšen dogovor ne gre že pri golem soglasju pogodbenikov, kateri račun se plača prvi, temveč pri njuni nadaljnji poenotenosti, da se ta račun tudi v primeru delnih plačili plačuje pred vsemi ostalimi morebiti še izstavljenimi računi, dokler ni do konca poplačan; dodatne pomisleke zoper stališče, da se med pravkar navedenim dvojim v tej zadevi lahko potegne enačaj, zbuja tudi to, da je sodišče prve stopnje na koncu svoje obrazložitve, v 18. točki povzelo izpovedbo tožničinega direktorja, ki se je sicer izrecno nanašala na upravičenost do popustov, in sicer da se pogodbenici nista ničesar dogovorili za primer delnih plačil – če je res tako, je to v nasprotju z zdaj obravnavano prvostopenjsko utemeljitvijo iz 12. točke obrazložitve o doseženem dogovoru o vračunavanju izpolnitve). Med prvim in drugim je torej določen kvalitativni preskok.

V oporo nadaljnjemu sojenju so zato lahko naslednja vprašanja. Je citirana določba jasna? Ali res vsebuje ravno dogovor o vračunavanju plačil? Ali ta izpodrine oziroma prevlada nad toženkino označbo računa, ki ga plačuje, s stališča prvega odstavka 287. člena OZ? Kakšna je pri tem vloga dobropisov? Če določba glede teh vprašanj _"objektivno vzeto omogoča več različnih razlag"_, je treba njen pravi pravni pomen dognati na način iz drugega odstavka 82. člena OZ, sicer pa jo je treba skladno s prvim odstavkom 82. člena OZ uporabiti tako, kot se glasi (citirani razmejitveni kriterij med prvi in drugim odstavkom je del ustaljene sodne prakse, kot je povzeta in pojasnjena npr. v 15. točki obrazložitve ustavne odločbe Up-371/19-22 z dne 18. 6. 2020).

Ker gre za pravna vprašanja, mora nanje odgovoriti sodišče in ne morejo biti preložena na izvedenca. Čeprav je tudi praktična izvedba pravilnega pravnega upoštevanja, vključno z morebitnim vračunavanjem, uporaba materialnega prava (tj. računanje s pomočjo osnovnih računskih operacij), si kvečjemu pri tem lahko sodišče pomaga z izvedencem.

V okoliščinah te zadeve ne bi bilo primerno, da bi se z navedenimi vprašanji in z njimi povezanim gradivom prvič spoprijelo pritožbeno sodišče, saj bi s tem lahko povsem izvotlilo pravico do pritožbe ene ali druge pravdne stranke, zato je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in odredilo novo sojenje (prva poved 354. in zadnja poved 355. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.