Jedro

Tožnik ni bil dolžan posebej izpodbijati sklepa o odpoklicu, temveč je nezakonitost razlogov za odpoklic lahko uveljavljal le v zvezi z zahtevkom za odškodnino zaradi nezakonitega odpoklica (oziroma odpravnino), kot je bila določena v njegovi pogodbi o zaposlitvi.

V primeru odpoklica zaradi hujših kršitev obveznosti morajo biti že v sklepu o odpoklicu oziroma spremljajočemu zapisniku dovolj določno navedene očitane kršitve, ki so bile dejanski konkretni razlog za odpoklic. V sklepu o odpoklicu z dne 9. 2. 2011 gre za navedbo pravne podlage za odpoklic.

V obravnavani zadevi razlog za odpoklic v sklepu o odpoklicu in zapisniku ostaja le na ravni pavšalnega ter splošnega prepisa zakonske določbe 1. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1, brez kakršnekoli vsebinske opredelitve tako opredeljenega razloga za odpoklic, zaradi česar je podana arbitrarnost. Zaradi te sklep o odpoklicu ni formalno zakonit in je treba šteti, da je bil tožnik odpoklican brez utemeljenega razloga in v nasprotju z drugim odstavka 268. člena ZGD-1.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 190.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2011 dalje, v roku 8 dni.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške postopka 11.116,39 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v višini 190.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za plačilo odpravnine v istem znesku in tožniku naložilo, da mora toženki povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je bil tožnik s strani toženke 9. 2. 2011 odpoklican s funkcije člana uprave zaradi hujših kršitev obveznosti po drugem odstavku 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1, Uradni list RS, št. 42/2006 in naslednji). Tožnik je kupil nepremičnino od družbe A., d. o. o., po ceni, občutno nižji od tržne, v zameno pa je direktorju in lastniku te družbe C. C. obljubil ugodnejše obravnavanje, kar je nato pri odobritvi kredita družbi A., d. o. o., in reprogramu kredita za družbo B., d. o. o., tudi uresničil. S tem je zlorabil položaj člana uprave. Ker je tožnik s tem grobo kršil svoje obveznosti, ni upravičen do pogodbeno določene odškodnine oziroma odpravnine zaradi odpoklica.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da je bil v sklepu toženke o odpoklicu tožnika z mesta člana uprave naveden razlog za odpoklic, tožena stranka pa je v okviru v odpoklicu navedenega razloga utemeljevala zavrnitev plačila odpravnine oziroma odškodnine.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da ne drži teza pritožbenega sodišča, da pri sklepu o odpoklicu člana uprave delniške družbe zadostuje navedba zakonskega odpoklicnega razloga, katerega konkretna vsebina pa se dokazuje v sodnem postopku. Tožniku ob odpoklicu ni bilo predstavljeno, katere hujše kršitve svojih obveznosti naj bi zagrešil. Taka odločitev nasprotuje praksi Vrhovnega sodišča v odločbah VIII Ips 103/2004 z dne 9. 11. 2004 in III Ips 195/2008 z dne 13. 9. 2011. Presoja sodišč se lahko omeji na razloge, o katerih je na seji pri odpoklicu razpravljal nadzorni svet, vendar razlog za odpoklic v tožnikovem primeru ni bil konkretiziran. Tudi pogodba o zaposlitvi je zahtevala vsebinski opis razloga za odpoklic. Pogodbe ni mogoče razumeti tako, da bi se razlogi za odpoklic navajali po sprejemu sklepa o odpoklicu. Če bi bil razlog za odpoklic predstavljen na seji nadzornega sveta, mu ne bi bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, temveč iz krivdnega razloga tako, kot je bila odpovedana preostalima članoma uprave. Toženka je bila z navajanjem dejstev glede odpoklica po prvem naroku za glavno obravnavo prekludirana, upoštevanje prepoznih navedb pa ne more biti upravičeno zaradi napačnega začetnega materialnopravnega izhodišča prvostopenjskega sodišča oziroma zaradi spremembe sodnega senata. Sodišče ni dolžno na prvem naroku za glavno obravnavo predstaviti svojega materialnopravnega videnja zadeve. Sodišče je oprlo ugotovitev o vrednosti nepremičnine na ocene vrednosti, ki jih je pridobila toženka, po drugi strani pa ni upoštevalo obvestila GURS o vrednosti te nepremičnine, iz katerega izhaja, da je šlo za pošteno tržno ceno. Individualna obravnava podjetij ni nikakršna posebnost pri delovanju banke. Sklep uprave o določitvi kritnega razmerja je bil soglasen. Iz zaslišanj prič izhaja, da je bilo obravnavanje družbe B., d. o. o., ustrezno in da tožnik te družbe ni obravnaval drugače kot druge komitente. Obveznost člana uprave je v prizadevanju in ne gre za obveznost rezultata (zadeva III Ips 80/2010 z dne 9. 7. 2013). Podjetniške odločitve ne prinašajo samo uspeha, ampak tudi neuspeh zaradi spremljajočega tveganja. Sodišče bi moralo kvečjemu preverjati, ali bi lahko tožnik pri sprejemu odločitve v funkciji člana uprave sprejel kakšno bolj primerno odločitev glede družb C. C. Pri sklepanju poslov člana uprave z osebami, ki so lahko bančni komitenti, ne gre za nasprotje interesov pri opravljanju funkcije, o katerem bi moral član uprave posebej poročati.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženki, ki predlaga njeno zavrnitev. Vprašanje zakonitosti sklepa o odpoklicu ni predmet tega spora in ni relevantno za vprašanje pravice do odpravnine, kar je že dvakrat ugotovilo sodišče druge stopnje. Argument tožnika o predhodnem vprašanju in posledično vezanosti sodišča na ZGD-1 kot materialno pravo ni pravilen, saj pri ugotavljanju obstoja grobih kršitev obveznosti ne gre za predhodno vprašanje, temveč za ugotavljanje dejstev, in v tem delu se tožena stranka ne strinja z drugačnim stališčem v sodbah nižjih sodišč, čeprav sta obe sodbi v končnem rezultatu zakoniti in pravilni. Stališče tožnika o uporabi določb ZGD-1 o formalnih standardih obrazloženosti korporacijskih sklepov je zato napačno, posledično pa je napačno tudi sklicevanje na odločbi VIII Ips 103/2004 in III Ips 195/2008 glede obrazloženosti sklepa o odpoklicu. V obeh navedenih primerih je šlo za ugotavljanje zakonitosti sklepa nadzornega sveta o odpoklicu in posledično odpravnino, ki jo je predpisoval stari Zakon o gospodarskih družbah. Tožnik spregleda smisel prejšnje ureditve in obrazložitve sklepa nadzornega sveta o odpoklicu, saj je po sklepu III Ips 195/2008 smisel v tem, da se preprečuje pretirano trditveno in dokazno breme za organ vodenja oziroma njegovega člana. V predmetnem sporu te nevarnosti ni, saj je toženka kot delodajalec tista, ki ima dokazno in trditveno breme, tožniku pa je bilo v teku postopka omogočeno odgovoriti na vse trditve in predloge. Nepravilne so navedbe, da je obveznost vsebinsko opisanega razloga za odpoklic predvidena v pogodbi o zaposlitvi. Predmetni spor se odvija glede izpolnjenosti tretjega odstavka 13. člena pogodbe, in če so izpolnjeni pogoji za uporabo le-tega, je pravno nepomembno, kaj določata prva dva odstavka 13. člena. Glede revizijskih navedb o prekluziji navaja, da je pritožbeno sodišče jasno zapisalo, da je nadaljnje navajanje novih dejstev in dokazov opravičljivo v luči okoliščine, da sodišču prve stopnje ni bilo jasno, ali sploh sme obravnavati vprašanje utemeljenosti razlogov za odpoklic. Toženka poudarja, da je vprašanje utemeljenosti odpoklica v postopku pred sodiščem prve stopnje poskušala nasloviti, vendar ji sodišče prve stopnje tega izrecno ni dovolilo. Ugotovitvam sodišč o grobih kršitvah tožnik nasprotuje pretežno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, očitki v zvezi z materialnim pravom in kršitvami postopka pa so neutemeljeni.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizija je utemeljena.

7. Neutemeljen je revizijski očitek, da je bila toženka prekludirana z navajanjem dejstev glede razloga za odpoklic tožnika z mesta člana uprave toženke (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 9. 9. 2011 predložil pripravljalno vlogo, za katero je prvostopenjsko sodišče toženki dodelilo 15-dnevni rok za odgovor glede novih navedb v tej vlogi. Toženka je znotraj roka v pripravljalni vlogi z dne 26. 9. 2011 med drugim odgovorila na tožnikove navedbe, ki se je v svoji vlogi z dne 9. 9. 2011 skliceval na neobstoj odpovednih razlogov pri sporočanju toženke Banki Slovenije in ugodno letno poročilo za leto 2010, iz katerega naj ne bi izhajalo, da bi obstajale nepravilnosti pri poslovanju uprave toženke. Toženka je navedla, da je tožnik direktorju družbe obljubil ugodno obravnavanje, v zameno pa mu je ta omogočil zasebni nakup nepremičnin pod tržno ceno. Toženka je bila tako še pravočasna s svojimi navedbami v skladu s prvim in drugim odstavkom 286a. člena ZPP.

8. Revizija neutemeljeno uveljavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik v svojih obširnih revizijskih navedbah o protispisnem povzemanju listin in izpovedbah prič izraža predvsem nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ne more biti predmet revizijskega postopka (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

10. Tožnik je primarno zahteval plačilo odškodnine, podredno pa plačilo odpravnine po 13. členu pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi z dne 3. 4. 2009 v prvem odstavku 13. člena določa, da ima tožnik pravico do odpravnine „v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi izteka mandata“, in tudi „zaradi utemeljenega odpoklica s strani nadzornega sveta pred iztekom mandata“. V tretjem odstavku nato določi izjemo, da tožniku odpravnina ne gre, če je „odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti“, ki jih četrti odstavek primeroma nekaj našteje. V drugem odstavku 13. člena pogodba določa, da v primeru predčasnega odpoklica s strani nadzornega sveta in v primeru „naknadno ugotovljenega neutemeljenega odpoklica“ delavcu pripada odškodnina, katere višina je določena.

11. Tožnik ni izrecno izpodbijal sklepa o odpoklicu z dne 9. 2. 2011, temveč je zaradi njegove nezakonitosti uveljavljal odškodnino oziroma podredno odpravnino. Tožbo je vložil na sodišče dne 29. 4. 2011 - po tem, ko mu je toženka dne 18. 3. 2011 tudi redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Stališče revizijskega sodišča je, da tožnik ni bil dolžan posebej izpodbijati sklepa o odpoklicu, temveč je nezakonitost razlogov za odpoklic lahko uveljavljal le v zvezi z zahtevkom za odškodnino zaradi nezakonitega odpoklica (oziroma odpravnino), kot je bila določena v njegovi pogodbi o zaposlitvi. Takšno stališče je revizijsko sodišče zavzelo tudi v sklepu II Ips 313/2014 z dne 15. 5. 2016 (1).

12. Glede revizijskega očitka zmotne uporabe materialnega prava tožnik opozarja, da mora biti sklep o odpoklicu člana uprave delniške družbe ustrezno utemeljen že ob njegovi izdaji, ter izpodbijani sodbi očita nepravilno upoštevanje sodne prakse (sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 103/2004 in sklepa III Ips 195/2008).

13. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je bil tožnik odpoklican s funkcije člana uprave tožene stranke s sklepom nadzornega sveta z dne 9. 2. 2011, nadzorni svet pa je v zapisniku odpoklic utemeljeval le s sklicevanjem na drugi odstavek 268. člena ZGD-1, in sicer zaradi hujših kršitev njegovih obveznosti. V 13. členu pogodbe o zaposlitvi sta stranki sicer uporabili izraz „grobe“ kršitve obveznosti, vendar se izraza groba in hujša kršitev obveznosti pomensko pokrivata, kot sta pravilno že pojasnili nižji sodišči. 14. Z vidika upravičenosti do odškodnine kot primarnega zahtevka, pri katerem tožnik zatrjuje, da neutemeljen odpoklic predstavlja nedopustno oziroma protipravno ravnanje, je bistvenega pomena, ali je bil tožnik odpoklican iz utemeljenega razloga, in sicer hujše kršitve dolžnosti pri opravljanju poslovodne funkcije pri toženki. Pri tem je navkljub nasprotnemu stališču toženke v odgovoru na revizijo relevantno tudi vprašanje formalne zakonitosti sklepa nadzornega sveta o odpoklicu, in sicer z vidika njegove obrazloženosti z navedbo konkretiziranih hujših kršitev obveznosti.

15. Pri presoji upravičenosti tožnikovega odškodninskega zahtevka je treba ugotoviti, ali je podano nedopustno oziroma protipravno ravnanje toženke. Če je bil član uprave odpoklican brez utemeljenega razloga in zato v nasprotju z določbo drugega odstavka 268. člena ZGD-1, ki je veljala v času odpoklica, gre za nedopustno oziroma protipravno ravnanje. Pri presoji obstoja le-tega je pomembno tudi, ali je toženka ravnala v skladu z dolžnostjo, da pri odpoklicu ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Ta pravni standard se razlaga tudi s pomočjo zakonskih določb, vključno z določbo drugega odstavka 268. člena ZGD-1, in sodne prakse, ki določa zahtevani standard obrazloženosti korporacijskega akta odpoklica člana uprave.

16. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (prim. sodba VIII Ips 103/2004) velja pravilo, da se, če razlogi za odpoklic niso navedeni v sklepu, šteje, da je bila uprava odpoklicana brez utemeljenih razlogov. Po stališču Vrhovnega sodišča v sklepu III Ips 195/2008 se od nadzornega sveta delniške družbe sicer ne zahteva, da bi razloge za odpoklic v sklepu opredelil tako podrobno, da bi morali vsebovati natančne navedbe o ravnanjih oziroma opustitvah konkretnih zakonskih oziroma pogodbenih dolžnosti, vendar pa povsem razumljivo ni mogoče pristati tudi na nasprotno skrajnost, ki bi dopuščala arbitrarnost s pavšalnim navajanjem razlogov za odpoklic.

17. Odpoklic (članov) uprave delniške družbe ni v popolnoma prosti presoji nadzornega sveta, temveč je urejen oziroma omejen z določbo drugega odstavka 268. člena ZGD-1, s splošnimi pravnimi načeli in načeli korporacijskega prava. Primeri, ko sklep o odpoklicu oziroma spremljajoči zapisnik glede razlogov vsebuje zgolj pavšalne in (pre)splošne navedbe, zaradi česar je podana arbitrarnost, so po stališču revizijskega sodišča v bistvenem enaki primerom, ko v sklepu oziroma spremljajočemu zapisniku razlogi sploh niso navedeni. To zajema tudi primere, ko sklep o odpoklicu oziroma zapisnik vsebuje zgolj prepis zakonske določbe iz drugega odstavka 268. člena ZGD-1. V vseh takšnih primerih se šteje, da je bil član uprave odpoklican brez utemeljenega razloga.

18. Nasprotno stališče, t. j. da bi zadoščal zgolj prepis teh določb, bi v znatni meri izvotlilo pomen 268. člena ZGD-1, ki je med drugim v tem, da naj bo prosta presoja nadzornega sveta pri odpoklicu članov uprave omejena tudi tako, da naj odpokliče upravo šele takrat, ko nadzorni svet ima, se zaveda in je zmožen artikulirati ustrezni konkretni razlog (prvenstveno v smislu dejanske konkretizacije), ki ga je mogoče subsumirati pod enega ali več razlogov za odpoklic po drugem odstavku 268. člena ZGD-1. Tovrstna omejitev izhaja iz sistema dvotirnega upravljanja v delniških družbah, potrebe po varovanju neodvisnosti članov uprave oziroma ravnovesja med organi delniške družbe (2).

19. Nadalje bi nasprotno stališče široko odprlo vrata izigravanju zakona, saj bi omogočalo nadzornemu svetu, da bi v sklepu o odpoklicu navedel zgolj, da so ločeno podani vsi štirje razlogi iz drugega odstavka 268. člena ZGD-1, nato pa bi v morebitnem sodnem postopku za uspešno dokazovanje utemeljenosti odpoklica moral dokazati le en konkreten razlog, ki bi ga bilo mogoče subsumirati pod enega od zakonsko določenih razlogov, pri čemer ne bi bil v ničemer omejen s sklepom o odpoklicu. S tem bi bil nadzorni svet v bistveno enakem položaju kot v primeru, ko v sklepu o odpoklicu ne bi navedel nobenega razloga ter bi šele kasneje v morebitnem sodnem postopku lahko bistveno neomejeno navajal konkretne razloge za odpoklic.

20. Bistveno enakost teh primerov utemeljuje tudi nesprejemljivost radikalne razporeditve dokaznega bremena v korporacijskem razmerju, na katerega je Vrhovno sodišče opozorilo že v sklepu III Ips 195/2008. Pavšalnost oziroma odsotnost obrazložitve sklepa o odpoklicu v sferi navedb konkretnih razlogov za odpoklic bi pomenila ravno takšno nesprejemljivo dokazno breme, ki odpoklicanemu članu uprave ne bi omogočila, da bi pred vložitvijo tožbe (in pred prejemom odgovora na tožbo) vedel, kaj je bil konkretni dejanski razlog za odpoklic in kaj je torej tisto, od česar je odvisna njegova pravica do odškodnine oziroma odpravnine zaradi odpoklica, kar je v luči zgoraj navedenih pravnih načel in namena drugega odstavka 268. člena ZGD-1 nesprejemljivo.

21. Da ne zadošča zgolj prepis zakonske določbe drugega odstavka 268. člena ZGD-1, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse, kot je razvidno v sklepu III Ips 195/2008, kjer je revizijsko sodišče primeroma pojasnilo razloge, „ki zadostijo standardu navedenosti v sklepu in proti katerim je sploh možno nasprotovanje“. Med njimi ni le prepisa razlogov za odpoklic iz drugega odstavka 268. člena ZGD-1. 22. Iz zgoraj navedenih razlogov ni utemeljeno stališče tožene stranke v odgovoru na revizijo, da je napačno sklicevanje na sodbo VIII Ips 103/2004 in sklep III Ips 195/2008. Res je, da v tem primeru ni šlo za odločanje v zvezi z odpoklicem po ZGD-1, temveč po ZGD, vendar toženka ne ponudi razlogov za zaključek, da zaradi te razlike odločbi nista upoštevni za vprašanje relevantnosti oziroma obstoja formalne (ne)zakonitosti sklepa o odpoklicu. Ne držijo navedbe odgovora na revizijo, da je v obeh zadevah šlo za izpodbijanje samih sklepov, saj v zadevi, v kateri je bilo odločeno s sklepom III Ips 195/2008, tožnik ni zahteval razveljavitve oziroma ugotovitve ničnosti sklepa o odpoklicu, v zadevi, v kateri je bilo odločeno s sodbo VIII Ips 103/2004, pa tožnik ni zahteval razveljavitve prvega sklepa nadzornega sveta (o odpoklicu in plačilu odpravnine), temveč razveljavitev kasnejšega sklepa nadzornega sveta, s katerim je le-ta razveljavil prvi sklep. Tudi stališče, da v konkretni zadevi ni podane take nevarnosti glede porazdelitve dokaznega bremena, kot je bila v sklepu III Ips 195/2008, ni pravilno, saj bi bil tako po ureditvi ZGD-1 kot ZGD (tudi v času, ko je slednji še določal zakonsko pravico do odpravnine) v primeru neobrazloženosti oziroma pavšalne obrazloženosti sklepa o odpoklicu odpoklicani član uprave v enakem položaju glede možnosti seznanitve z razlogi odpoklica oziroma ocene smiselnosti vložitve tožbe pred prejemom odgovora na tožbo, s tem pa bi bila v obeh situacijah enaka (nesprejemljiva) razporeditev dokaznega in trditvenega bremena v zvezi z zahtevkom za odškodnino oziroma odpravnino.

23. V zvezi s tem je prav tako zmotno stališče toženke, da je tudi po stališču sodišča druge stopnje za ta spor pravno nerelevantno vprašanje formalne zakonitosti sklepa o odpoklicu. Iz 17. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje z dne 19. 6. 2014, da takšna „opredelitev razloga za odpoklic povsem zadošča“, ter 18. točke obrazložitve izhaja, da je bilo tudi po stališču sodišča druge stopnje vprašanje formalne zakonitosti sklepa o odpoklicu relevantno vprašanje, vendar pa, da je bil sklep o odpoklicu formalno veljaven, saj je obrazložitev v sklepu o odpoklicu oziroma zapisniku zadoščala, tudi upoštevaje sklep III Ips 195/2008. Tudi sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve sodbe z dne 16. 1. 2014 (navkljub navedbi v isti točki, da se „sodišče ne more spuščati v formalno veljavnost sklepa“) presojalo ustreznost obrazloženosti, in odločilo, da „je bil sklep v zadostni meri obrazložen“. Tako izhaja, da sta tudi sodišči druge in prve stopnje kot pravno relevantno presojali formalno zakonitost sklepa o odpoklicu, vendar sta, ob napačni uporabi sodne prakse s strani sodišča druge stopnje, materialnopravno zmotno presodili, da je bil sklep o odpoklicu formalno zakonit. 24. Navedeno pomeni, da morajo biti v primeru odpoklica zaradi hujših kršitev obveznosti že v sklepu o odpoklicu oziroma spremljajočemu zapisniku dovolj določno navedene očitane kršitve, ki so bile dejanski konkretni razlog za odpoklic. V sklepu o odpoklicu z dne 9. 2. 2011 gre za navedbo pravne podlage za odpoklic in ne za navedbo konkretnih ter vsebinskih razlogov zanj. Toženka je šele v sodnem postopku začela navajati konkretne okoliščine kršitve, ki naj bi predstavljale dejanski razlog za tožnikov odpoklic, in sicer le eno konkretno kršitev. Tožnik je na drugi strani v odsotnosti kakršnihkoli konkretnih navedb o njegovem domnevnem krivdnem ravnanju lahko navajal dejstva, ki naj bi na splošni ravni kazala na njegovo korektno opravljanje poslovodne funkcije (ugodno letno poročilo toženke). Ob takem ravnanju toženke tako ni šlo za dopolnjevanje v sklepu o odpoklicu in zapisniku zadostno konkretiziranega razloga za odpoklic, temveč ga je toženka šele v sodnem postopku prvič konkretizirala. V obravnavani zadevi tako razlog za odpoklic v sklepu o odpoklicu in zapisniku ostaja le na ravni pavšalnega ter splošnega prepisa zakonske določbe 1. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1, brez kakršnekoli vsebinske opredelitve tako opredeljenega razloga za odpoklic, zaradi česar je podana arbitrarnost. Zaradi te sklep o odpoklicu ni formalno zakonit in je treba šteti, da je bil tožnik odpoklican brez utemeljenega razloga in v nasprotju z drugim odstavka 268. člena ZGD-1. Toženka pri odpoklicu tudi ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

25. Glede na navedeno sta se sodišči druge in prve stopnje zmotno spustili v ugotavljanje šele med sodnim postopkom dovolj zatrjevane očitane hujše kršitve obveznosti in zmotno presodili o zakonitosti sklepa o odpoklicu oziroma o obstoju utemeljenega razloga za odpoklic.

26. Tožnik je prvenstveno zahteval plačilo odškodnine. V 13. členu pogodbe mu v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja mandata ali „utemeljenega odpoklica“ pripada odpravnina (razen odpoklica zaradi grobih kršitev), odškodnina pa v primeru naknadne ugotovitve neutemeljenega odpoklica. Višina je določena največ do višine letne bruto plače iz 1. točke 6. člena in 50% iz 2. točke 6. člena pogodbe, „kar velja kot dogovor o maksimalni odškodnini.“ Tožnik je na tej podlagi in upoštevajoč njegovo plačo utemeljil tudi višino svojega zahtevka. Toženka razen sklicevanja na utemeljen razlog za odpoklic ostalim predpostavkam za pogodbeno dogovorjeno odškodnino ni nasprotovala in tudi ni prerekala višine uveljavljene odškodnine. Glede na to je utemeljen zaključek, da tožniku na podlagi drugega odstavka 13. člena njegove pogodbe o zaposlitvi pripada odškodnina v višini, kot jo je zahteval. Revizijsko sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP ugodilo reviziji ter spremenilo sodbi sodišča druge in prve stopnje tako, da je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku.

27. Glede na to spremembo je revizijsko sodišče na novo odločilo tudi o stroških postopka. Ker je tožnik v celoti uspel s tožbenim zahtevkom, mu je toženka dolžna povrniti priglašene potrebne stroške postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP) po določbah ZOdvT in ZST-1. Tožniku se prizna strošek zastopanja na prvi stopnji: nagrado za postopek 1.553,50 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok 1.434 EUR (tar. št. 3102) ter pavšalni strošek 20 EUR (tar. št. 6002). Stroški pritožbenega postopka so: 1.912 EUR za postopek (tar. št. 3210) in pavšalni strošek 20 EUR (tar. št. 6002). Stroški revizijskega postopka so: 2.390 EUR (tar. št. 3300) in 20 EUR pavšalnega stroška (tar. št. 6002). Skupni stroški odvetniškega zastopanja s 22 % DDV so 8.966,39 EUR. Tožniku se prizna še priglašeni strošek sodne takse za revizijski postopek v višini 2.150 EUR. Skupno mora torej toženka tožniku povrniti stroške postopka v višini 11.116,39 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženka nosi sama svoje stroške postopka.

(1) V navedeni zadevi se je postavilo tudi vprašanje, ali sklep o razrešitvi, ki ga tožnik ni izpodbijal, veže v postopku za izplačilo dobička, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi. Revizijsko sodišče je med drugim pojasnilo, da je tožnik z neizpodbijanjem sklepa o razrešitvi nanj pristal v smislu, da ne bo več direktor, ni pa mogoče reči, da se je strinjal tudi s tem, da so podani posebni krivdni razlogi za razrešitev; nobene materialnopravne podlage ni za zahtevo, da bi moral temu oporekati zgolj zato, da bi ohranil pravico do uveljavljanja pogodbene terjatve v pravdnem postopku itd. (2) Prim. Bratina, B.: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, str. 140 in 141.