Jedro

Tožena stranka je tožnika na podlagi 268. člena ZGD-1 utemeljeno odpoklicala s funkcije člana uprave tožene stranke. V skladu z drugim odstavkom 286. člena ZGD-1 nadzorni svet lahko odpokliče posameznega člana uprave ali predsednika, če ta huje krši obveznosti. Ugotovljeno ravnanje tožnika, ki je od družbe, ki je komitent tožene stranke, kupil nepremičnino in v zameno direktorju in lastniku te družbe obljubil ugodno obravnavo (pri čemer je bil uporabljen evfemizem o dobrem poslovnem sodelovanju in individualnem obravnavanju pri financiranju poslov), kar je bilo potem tudi uresničeno, ustreza ne le standardu hujše kršitve obveznosti v smislu 268. člena ZGD-1, ampak pomeni tudi očitno zlorabo položaja.

Tožnikovo ravnanje, ko je ob ugodnem nakupu nepremičnine prodajalcu zagotovil dobro poslovno sodelovanje in individualno obravnavanje pri financiranju poslov ter to obljubo kasneje tudi realiziral, pomeni ravnanje, ki je nasprotno od tistega, ki ga zahteva prvi odstavek 7. člena Sklepa o skrbnosti članov uprave in članov nadzornega sveta banke in hranilnic. Ta določa, da mora član uprave pri svojem delovanju in odločanju upoštevati predvsem interese banke, jim podrediti morebitne drugačne osebne interese in da ne sme izkoriščati poslovnih priložnosti banke za svoj račun. Tožnik pa je storil ravno to, poslovno priložnost banke (dejstvo, da je prodajalec komitent banke) je izkoristil za svoj račun, s tem ko je komitentu banke v zvezi s svojim privatnim nakupom zagotovil „dobro poslovno sodelovanje in individualno obravnavanje pri financiranju poslov“. To obljubo je tožnik realiziral z odobritvijo tveganih posojil in odobravanjem kritnega razmerja za terminske pogodbe, ki je bilo nižje od 1,0, pri čemer takšno razmerje pomeni, da bi tožena stranka, če ne bi prišlo do izpolnitve pogodbe, s tem poslom ustvarila izgubo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da mu zaradi neutemeljenega odpoklica s funkcije člana uprave tožene stranke, plača odškodnino v višini 190.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (točka I izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku zaradi utemeljenega odpoklica s funkcije člana uprave tožene stranke plača odpravnino v višini 190.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (točka II izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 3.669,15 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka III izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da niti v pisni izjavi A.A. niti v zapisniku nadzornega sveta tožene stranke niso bili navedeni razlogi za odpoklic tožnika, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da zadostuje, da je bil (v zapisniku) naveden eden od zakonskih razlogov za odpoklic tožnika, češ da delovno sodišče razloge za odpoklic v povezavi s pravicami iz delovnega razmerja, obravnava le kot predhodno vprašanje. Iz določbe drugega odstavka 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami) izhaja, da predčasen odpoklic članov uprave ni v prosti presoji nadzornega sveta, saj so razlogi zanj taksativno našteti. Za presojo zakonitosti odpoklica ni pravno relevantna delovno pravna presoja, pač pa presoja glede na določbe ZGD-1. Tožena stranka tožniku ob odpoklicu ni predstavila „hujših kršitev obveznosti“ (o katerih je govora v zapisniku seje nadzornega sveta tožene stranke z dne 9. 2. 2011), zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je bil tožnik odpoklican brez utemeljenih razlogov in bi mu moralo dosoditi vtoževano odškodnino oziroma podredno odpravnino. Tožnik se pri tem sklicuje na sodno prakso, razvidno iz odločb Vrhovnega sodišča VIII Ips 103/2004 z dne 9. 11. 2004 in III Ips 195/2008 z dne 13. 9. 2011. Besedne zveze „v primeru naknadno ugotovljenega neutemeljenega odpoklica“ iz tretjega odstavka 13. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi nikakor ni mogoče razumeti tako, da bi se razlogi za odpoklic navajali šele po sprejemu sklepa o odpoklicu, kar se je zgodilo v tem sporu. Tožena stranka je razloge za odpoklic navajala šele po prvem naroku za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje pa je takšno navajanje dovolilo. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz razloga nesposobnosti in ne iz krivdnega razloga, dodatno utemeljuje prepričanje, da tožena stranka ob odpoklicu tožnika ni presojala konkretnih hujših kršitev obveznosti, saj bi mu v takšnem primeru podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V spisu ni dokazil za zaključek, da je tožnik B.B. za prodajo nepremičnine po ceni, ki je bila nižja od dejanske tržne vrednosti, obljubil dobro poslovno sodelovanje in individualno obravnavanje pri financiranju poslov. Cenitveni poročili, ki ju je v spis vložila tožena stranka, nista upoštevali, da je bila sporna parcela delno kmetijsko in delno stavbno zemljišče in da se je nahajala v varovanem območju. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo obvestila GURS z dne 22. 9. 2010 o izračunu vrednosti prodanih nepremičnin, čeprav gre za javno listino. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila dogovorjena cena nižja od dejanske tržne vrednosti je v nasprotju z vsebino obvestila GURS z dne 22. 9. 2010, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obljuba dobrega poslovnega sodelovanja ne pomeni ravnanja v nasprotju z interesi banke. Pisna izjava B.B. je bila podana po odpoklicu tožnika s funkcije člana uprave. Očitno gre za izjavo, ki jo je naročila tožena stranka, kar tudi pojasnjuje, zakaj se je B.B. izogibal pričanju na sodišču. Iz izjave ne izhaja, da bi tožnik B.B. ali njegovim družbam, obljubil kreditiranje pod ugodnejšimi pogoji, kot so siceršnji pogoji banke. Izpovedbi prič C.C. in D.D. ne potrjujeta, da bi tožnik vplival na ugodnejšo obravnavo družbe, ki je bila v lasti B.B. Določitev kritnega razmerja pod 1,0 je bila določena s sklepom uprave, za katerega so soglasno glasovali vsi trije člani uprave in ne le tožnik. Ni res, da priča D.D. ni znal pojasniti, zakaj bi bilo družbi E. d.o.o. določeno kritno razmerje pod 1,0, saj je pojasnil, da je bilo to razmerje najbolj optimalno glede na rešitve, ki so jih iskali za navedeno družbo. Ni šlo za naklanjanje posebnih ugodnosti družbi E. d.o.o., saj je banka pri terminskih pogodbah s to družbo zahtevala poroštvo fizične osebe in s tem pridobila dodatno zavarovanje za svoje terjatve. Sodišče prve stopnje je stališče, da tožnik ni ravnal z ustrezno stopnjo skrbnosti pri presoji predloga, ki se v spisu nahaja kot priloga B23 in B24, oprlo izključno na izjavo priče F.F., ne pa tudi na podatke, ki izhajajo iz obeh predlogov in so bili pripravljeni v službah banke. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali bi bilo v obeh primerih primerneje terjati plačilo ob zapadlosti kredita, ali pa sprejeti sklep o spremembi kritnih pogojev ob dodatnem zavarovanju. Vsaka podjetniška odločitev, ki se izkaže za škodljivo, ne more pomeniti ravnanja v nasprotju z zahtevanim standardom skrbnosti. Ob ugotovitvi, da sta se družbi G. d.o.o. in E. d.o.o. znašli v težki finančni situaciji in ob upoštevanju izjave priče F.F., da komitenta ne bi mogla poplačati svojih obveznosti, bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali je obstajala še kakšna druga zadovoljiva odločitev. Opustitev dolžne skrbnosti, bi se tožniku lahko očitala šele v primeru opustitve prizadevanj za takšno drugo zadovoljivejšo rešitev, vendar trditve in dokazi tožene stranke sploh niso šli v to smer. Sodišče prve stopnje je tako napačno presodilo standard skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika, kot ga nalaga prvi odstavek 263. člena ZGD-1. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbo 7. člena Sklepa o skrbnosti članov uprave in članov nadzornega sveta banke in hranilnic (Ur. l. RS, št. 28/2007 s spremembami, v nadaljevanju Sklep o skrbnosti). Pri sklepanju poslov, ki jih posamezni član uprave banke, kot fizična oseba sklepa z drugo osebo, ki je sicer lahko tudi komitent banke, ne gre za posle, kjer bi lahko nastopilo nasprotje interesov v zvezi z izvrševanjem funkcije članov uprave in s tem za posle, ki bi jih bilo potrebno javljati drugim članom uprave ali nadzornemu svetu. Tožnik zato ni bil dolžan javljati nakupa nepremičnin od osebe, ki je komitent banke, saj takšna pogodba ne predstavlja poslovne priložnosti banke, niti ni šlo za delovanja in odločanja funkcij člana uprave banke. Izjava B.B. je bila podana v njegovem osebnem imenu in ne v imenu katerekoli od njegovih pravnih oseb, zato bi tožena stranka bi morala dokazati, da se ta izjava nanaša na družbi B.B. in ne njega osebno. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pri sklepanju poslov z družbama G. d.o.o. in E. d.o.o. ravnal tako kot je B.B. obljubil, je v nasprotju s pisno izjavo B.B., zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je spregledalo določbe Poslovnika v delu upravnega odbora tožene stranke z dne 16. 12. 2009. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnika in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in tudi takrat je zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnika razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo odškodnine oziroma podredno odpravnine v višini 190.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, v preostalem pa je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 31. 7. 2011, temveč traja še naprej; za plačilo nadomestila neto plače v znesku 2.451,24 EUR mesečno; za plačilo odškodnine v neto znesku 109.325,16 EUR ter za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust. V prejšnjem postopku se je sodišče prve stopnje postavilo na zmotno stališče, da v sporu o pravici do odškodnine oziroma odpravnine zaradi neutemeljenega odpoklica s funkcije člana uprave, ni možno presojati, ali je bil odpoklic utemeljen in zaradi tega sploh ni ugotavljalo, ali je tožnik res huje kršil svoje obveznosti, kot mu je bilo to očitano v sklepu o odpoklicu. Pritožbeno sodišče je zato sodišču prve stopnje naložilo, da v novem postopku ugotovi, ali je tožnik res huje kršil obveznosti člana uprave tožene stranke, na podlagi česar bo lahko odgovorilo na predhodno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev o zahtevku za plačilo odškodnine oziroma podrejeno odpravnine zaradi neutemeljenega odpoklica.

Pritožba povsem zgrešeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev naj bi bila podana zaradi nasprotja med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila dogovorjena cena za nakup nepremičnine, ki jo je tožnik kupil od B.B. nižja od dejanske tržne vrednosti na eni strani in vsebino obvestila GURS z dne 22. 9. 2010 na drugi strani. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ta kršitev bi tako lahko bila podana, če bi sodišče o vsebini obvestila GURS ali pa o vsebini obeh poročil o oceni vrednosti nepremičnin navajalo nekaj drugega, kot pa je navedeno v teh listinah. Vendar pa pritožba česa takšnega niti ne zatrjuje, temveč nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede razmerja med pogodbeno in tržno ceno nepremičnin, ki jih je tožnik kupil od B.B..

Podobno nerazumevanje tega, kdaj je lahko podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je razvidno tudi iz pritožbene navedbe, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pri sklepanju poslov z družbama G. d.o.o. in E. d.o.o. ravnal tako kot je B.B. obljubil v nasprotju s pisno izjavo B.B. Gre za dokazno oceno sodišča prve stopnje in ne za navedbo o tem, kaj je zapisano v pisni izjavi B.B.. Vsebino te izjave sodišče prve stopnje povesem korektno povzema.

Z navedbo, da je tožena stranka razloge za odpoklica navajala šele po prvem naroku za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje pa je takšno navajanje dovolilo, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP. Slednji določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Pritožbeno sodišče je v tem sporu že v razveljavitvenem sklepu Pdp 430/2012 z dne 26. 9. 2012 zavzelo stališče, da je bil opravičljiv razlog za prepozno navajanje dejstev in predlaganih dokazov s strani tožene stranke tudi v tem, da niti sodišču prve stopnje ni bilo jasno, ali sploh sme obravnavati vprašanje utemeljenosti razlogov za odpoklic. Nenazadnje je sodišče prve stopnje v delno razveljavljeni sodbi I Pd 956/2011 z dne 12. 3. 2012 zavzelo stališče, da teh razlogov ne more presojati, ker je vezano na dejstvo odpoklica in razloge zanj. Dodaten razlog za takšno stališče pritožbenega sodišča je bil tudi v tem, da je prvi narok za glavno obravnavo potekal pred sodiščem prve stopnje pred drugim predsednikom senata kot naslednji naroki, pri čemer iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo ni razvidno, da bi se sodišče prve stopnje v okviru materialnopravnega vodstva sploh opredelilo glede vprašanja, ali bo utemeljenost razlogov za odpoklic obravnavalo kot predhodno vprašanje za presojo upravičenosti do odpravnine oziroma odškodnine. Na podlagi vseh teh okoliščin toženi stranki res ni moglo biti jasno, ali bo sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine oziroma odpravnine zaradi neutemeljenega odpoklica sploh ugotavljalo ali je bil odpoklic utemeljen, zato ji ni možno očitati, da že na prvem naroku ni podala vseh navedb oziroma predlagala vseh dokazov v zvezi z utemeljenostjo razlogov za odpoklic tožnika s funkcije člana uprave tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - nadzorni svet tožene stranke je 9. 2. 2011 na podlagi drugega odstavka 268. člena ZGD-1 tožnika odpoklical s funkcije člana uprave zaradi hujših kršitev njegovih obveznosti; - tožnik je 2. 7. 2007 in 15. 6. 2009 od družbe G. d.o.o., ki jo je zastopal direktor B.B., kupil tri nepremičnine, vse za ceno ... EUR; - tožena stranka je predložila dve cenitvi teh nepremičnin, ki sta ju izdelala pooblaščena ocenjevalca nepremičnin, iz katerih je razvidno, da je njihova tržna vrednost višja od kupnine; - iz izvedenskega mnenja mag. H.H., izdelanega 25. 9. 2009 izhaja, da tržna vrednost kvadratnega metra ocenjenih nepremičnin znaša 171,37 EUR, tožnik pa je zemljišče kupil po ceni 40,52 EUR za kvadratni meter, kar pomeni, da se je cena v dveh letih povečala za štirikrat; - B.B. je 5. 5. 2011 podal pisno izjavo, da so bila zemljišča tožniku prodana po dogovorjeni ceni v obljubi dobrega poslovnega sodelovanja s toženo stranko in individualne obravnave pri financiranju poslov; - tožnik je aktivno sodeloval pri odločanju o odobritvi posojil za družbi, katerih lastnik je B.B. in pri sklepanju terminskih pogodb z družbo E. d.o.o.; - tožena stranka je terminske posle izvajala le z nekaterimi izbranimi komitenti, med njimi je bil tudi B.B. oziroma z njim povezana podjetja; - uprava tožene stranke je (tudi s tožnikovim glasom) le mesec in pol po sklenitvi terminskih pogodb za družbo E. d.o.o. dopustila kritno razmerje v višini 0,9; - uprava tožene stranke je takrat odločala o spremembi kritnih razmerjih za več podjetij, vendar je le družbama E. d.o.o. in I. d.d. kritno razmerje znižala pod 1; - kritno razmerje, manjše od 1,0 pomeni, da bi tožena stranka v primeru neizpolnitve pogodbe s tem poslom ustvarila izgubo, obenem pa banka ne bi smela odstopiti od pogodbe, dokler je kritno razmerje v okvirju dogovorjenega; - v kolikor uprava tožene stranke ne bi sprejela sklepa o znižanju kritnega razmerja, bi družba E. d.o.o. morala zagotoviti več kot ... EUR dodatnih sredstev, da bi zagotovila s pogodbami dogovorjeno kritno razmerje, česar pa ne bi bila sposobna; - kljub oceni analitika o prezadolženosti in kljub temu, da se analitik ni strinjal s predlaganim financiranjem, je tožnik glasoval za to, da se družbama, ki sta v izključni lasti B.B. (G. d.o.o. in E. d.o.o.) odobri kredit oziroma izboljšajo pogoji za že najete kredite, pri čemer se je že vnaprej vedelo, da ti družbi s svojim premoženjem ne bi mogli pokriti kredita in bi bilo poplačilo odvisno od uspešnosti vračila kreditov, ki jih je komitent dal tretjim; - tožnik je skupaj s predsednikom uprave odobril kratkoročni kredit za znesek, ki bi ga komitent na podlagi likvidnostnih sredstev lahko odplačal v 16 oziroma 15 letih, pri čemer komitent na podlagi podatkov J. ne bi mogel plačati niti svojih finančnih obveznosti za obresti za najem kredita; - tožnik pri odobritvi kredita družbi G. d.o.o. oziroma reprogramu obstoječega kredita za družbo E. d.o.o., ni ravnal z ustrezno stopnjo skrbnosti.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožnika na podlagi 268. člena ZGD-1 utemeljeno odpoklicala s funkcije člana uprave tožene stranke. V skladu z drugim odstavkom 286. člena ZGD-1 nadzorni svet lahko odpokliče posameznega člana uprave ali predsednika, če ta huje krši obveznosti. Ugotovljeno ravnanje tožnika, ki je od družbe, ki je komitent tožene stranke kupil nepremičnino in v zameno direktorju in lastniku te družbe B.B. obljubil ugodno obravnavo (pri čemer je bil uporabljen evfemizem o dobrem poslovnem sodelovanju in individualnem obravnavanju pri financiranju poslov), kar je bilo potem tudi uresničeno, prav gotovo ustreza ne le standardu hujše kršitve obveznosti v smislu 268. člena ZGD-1, ampak pomeni tudi očitno zlorabo položaja.

Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo vrednost nepremičnin, ki jih je tožnik kupil od družbe G. d.o.o. Pritožba se pri tem sklicuje na obvestilo Geodetske uprave Republike Slovenije o poskusnem obračunu vrednosti nepremičnin (priloga A14), vendar pa pri tem ne upošteva, da to obvestilo ne zajema parcele ... k.o. ..., ki je bila tudi predmet kupoprodajne pogodbe in da izračun iz obvestila ne pomeni tržne vrednosti, temveč temelji na modelu vrednotenja, kakršen je bil predpisan z Zakonom o množičnem vrednotenju nepremičnin (ZMVN, Ur. l. RS, št. 50/2006). Na neustreznost sklicevanja na vrednost iz obvestila kaže tudi dejstvo, da je tožnik dejansko plačal več kot trikratnik zneska iz obvestila GURS. Iz obvestila o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin tudi ni razvidno, da bi bilo upoštevano dejstvo, da je šlo tudi za zazidljive površine za gradnjo enodružinskih objektov. Pritožbeno sodišče nima razloga, da bi dvomilo v strokovnost obeh cenitev, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje. Sicer pa domnevni razkorak med tržno vrednostjo nepremičnin in ceno, po kateri jih je kupil tožnik, niti ni bistven za obstoj kršitve obveznosti tožnika kot člana uprave tožene stranke. Ta razkorak lahko samo dodatno osvetljuje težo in nesprejemljivost tožnikovega ravnanja. Tudi v primeru, če bi šlo za nakup po tržni ceni in bi tožnik v povezavi takšnim zasebnim poslom prodajalcu zagotovil in kasneje tudi realiziral posebno obravnavo, ki je pomenila odstop od siceršnje politike banke, bi bilo takšno prepletanje zasebnega interesa in izvrševanja pooblastil člana uprave nedopustno in bi pomenilo hujšo kršitev obveznosti člana uprave banke. Neumestna je tožnikova primerjava z nakupom gospodinjskega stroja pri prodajalcu, ki je hkrati komitent banke. Cena nakupa takšnega aparata praviloma ni stvar pogajanj med strankama, sicer pa bi bilo tudi v primeru takšnega nakupa nesprejemljivo, da bi član uprave banke v zameno za prodajo prodajalcu obljubljal posebno obravnavo.

Okoliščina, da se B.B. ni odzval na vabilo sodišča, ne dokazuje neverodostojnost njegove pisne izjave. Resničnost te izjave potrjujejo tako ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanski tržni vrednosti kupljenih nepremičnin kot ugotovitve o načinu obravnave družb E. d.o.o. in G. d.o.o. pri sklepanju terminskih pogodb in pri odobritvi kratkoročnih kreditov. Izmikanje pričevanju pa je prej možno pripisati temu, da bi priča s svojo izpovedbo lahko obremenila tudi sebe, kot pa temu, da bi šlo za neverodostojno, naročeno izjavo, na kar namiguje pritožba. V pisni izjavi B.B. sicer res ni izrecno zapisano, da bi mu tožnik obljubil kreditiranje pod ugodnejšimi pogoji, kot so siceršnji pogoji banke, vendar obljube o dobrem poslovnem sodelovanju in individualnem obravnavanju pri financiranju poslov ni mogoče razumeti drugače in kar je še bolj pomembno, tako je bila tudi realizirana.

Ni bistveno, da sta za sklep o znižanju kritnega razmerja z družbo E. d.o.o. glasovala tudi ostala člana uprava tožene stranke. Bistveno je, da je bila politika tožene stranke takšna, da bi pri terminskih poslih kritno razmerje moralo biti vedno večje od 1,0 in da je bilo 12. 1. 2010 družbi E. d.o.o. kritno razmerje določeno pod 1,0, pri čemer je uprava takrat odločala o spremembi kritnih razmerij za več podjetij in je bilo kritno razmerje znižano pod to mejo samo pri družbi E. d.o.o. in družbi I. d.d.. Za kako veliko ugodnost družbi E. d.o.o. je šlo, priča dejstvo, da bi ta družba morala zagotoviti več kot ... EUR dodatnih sredstev, da bi zagotovila s prejšnjimi pogodbami dogovorjeno kritno razmerje, česar pa ni bila sposobna. Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba E. d.o.o. v zvezi z znižanjem kritnih razmerij obravnavana enako kot ostali komitenti, saj je bilo samo glede te družbe in družbe I. d.d. ugotovljeno, da je bilo kritno razmerje določeno pod 1,00. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni postopka pri odobritvi kreditov za družbi G. d.o.o. (priloga B23) in E. d.o.o. (priloga B24) oprlo le na izpovedbo priče F.F. in da ni upoštevalo podatkov, ki izhajajo iz obeh predlogov. Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijane sodbe sklicuje ravno na dejstvo, da sta bila oba komitenta v predlogu označena kot tvegana. Odločanje v očitnem nasprotju s predlogom risk analitika (ta predlog pa je bil sestavni del gradiva, ki je bilo podlaga za odločitev o posojilu družbi E. d.o.o.), prav gotovo pomeni zanemarjanje potrebne skrbnosti pri opravljanju poslov člana uprave. Navedeno velja še toliko bolj, ker je bil kredit za to družbo odobren brez zadržkov in brez dodatnih pogojev ali zavarovanj, čeprav je bilo v poročilo risk analitika izrecno napisano, da zavarovanje ni zadostno, glede na to, da so določene nepremičnine zastavljene že za kredit pri podjetju G. d.o.o. oziroma so že predhodno obremenjene, poroštvo fizične in pravne osebe pa je pod vprašajem zaradi slabega poslovanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko se je sklicevalo na določbo prvega odstavka 7. člena Sklepa o skrbnosti članov uprave in članov nadzornega sveta banke in hranilnic (Ur. l. RS, št. 28/2007, 70/2009). Tožnikovo ravnanje, ko je ob ugodnem nakupu nepremičnine prodajalcu zagotovil dobro poslovno sodelovanje in individualno obravnavanje pri financiranju poslov ter to obljubo kasneje tudi realiziral, prav gotovo pomeni ravnanje, ki je nasprotno od tistega, ki ga zahteva prvi odstavek 7. člena navedenega sklepa. Ta določa, da mora član uprave pri svojem delovanju in odločanju upoštevati predvsem interese banke, jim podrediti morebitne drugačne osebne interese in da ne sme izkoriščati poslovnih priložnosti banke za svoj račun. Tožnik pa je storil ravno to, poslovno priložnost banke (dejstvo, da je prodajalec komitent banke) je izkoristil za svoj račun, s tem ko je komitentu banke v zvezi s svojim privatnim nakupom zagotovil „dobro poslovno sodelovanje in individualno obravnavanje pri financiranju poslov“. To obljubo je tožnik realiziral z odobritvijo tveganih posojil in odobravanjem kritnega razmerja za terminske pogodbe, ki je bilo nižje od 1,0, pri čemer takšno razmerje pomeni, da bi tožena stranka, če ne bi prišlo do izpolnitve pogodbe, s tem poslom ustvarila izgubo. Tožnik se spreneveda, ko navaja, da ni podana nikakršno nasprotje interesov, o katerem bi moral obvestiti druge člane uprave in nadzorni svet. Nesprejemljivo je že samo povezovanje nakupa zemljišča z obljubo dobrega poslovnega sodelovanja z banko in individualne obravnave pri financiranju poslov. Prav tako ni možno slediti tožnikovi razlagi, da so bili sporni sklepi najboljša možna rešitev in da bi mu kršitev obveznosti lahko očitali le v primeru, če bi mu dokazali, da je bila še kakšna druga, boljša možnost. Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnik do vtoževane odpravnine oziroma odškodnine upravičen, ker je odpoklic potrebno šteti za nezakonit, ker v zapisniku seje nadzornega sveta z dne 9. 2. 2013 (priloga B6) niso navedeni razlogi za njegov odpoklic. V sklepu o odpoklicu članov uprave tožene stranke K.K., L.L. in M.M. je namreč navedeno, da se s takojšnjim učinkom odpokličejo kot člani uprave tožene stranke in sicer vsak posebej iz razloga hujših kršitev njihovih obveznosti v skladu z drugim odstavkom 208. člena ZGD-1. Takšna opredelitev razloga za odpoklic povsem zadošča, saj je v sklepu povsem jasno opredeljeno, da se tožnik odpokliče s funkcije člana uprave tožene stranke zaradi hujše kršitve obveznosti, kar je razlog za odpoklic iz prve alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1. Sicer pa je pritožbeno sodišče v tem sporu enkrat že odločalo in tudi takrat je zavzelo stališče, da zadošča, da je v sklepu o odpoklicu bilo navedeno, da je tožnik s funkcije člana uprave odpoklican iz razloga hujših kršitev njegovih obveznosti v skladu z drugim odstavkom 268. člena ZGD-1 in da se bo v nadaljnjem postopku v skladu s trditvenim dokaznim bremenom ugotavljalo, ali je tožniku očitano ravnanje takšno, da ustreza standardu hujših kršitev obveznosti člana uprave tožene stranke.

Tožnik se sklicuje na drugačno sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 195/2008 z dne 13. 9. 2011. V navedeni zadevi je namreč sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za plačilo odpravnine odpoklicanemu poslovodji, češ, da so bili razlogi za odpoklic pavšalni in presplošni, ker ne vsebuje konkretnih ravnanj in opustitev, ki bi predstavljale utemeljene razloge za odpoklic. Revizijsko sodišče je takšno odločitev razveljavilo z utemeljitvijo, da navedba razlogov, kot so zapisani v sklepu o odpoklicu, predstavlja le izpolnitev formalnega predpogoja za nadaljnjo materialnopravno presojo o utemeljenosti razlogov za odpoklic, da je te možno ugotavljati šele z upoštevanjem navedb strank o konkretnih ravnanjih in sprejetih poslovnih odločitvah, ki naj bi pomenile ravnanje v skladu s predpisanimi dolžnostmi poslovodje oziroma na nasprotni strani upoštevanje navedb o opustitvah konkretnih zakonskih oziroma pogodbenih dolžnosti. Navedeno pomeni, da iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS nikakor ne izhaja zaključek, kakršnega sugerira pritožba, temveč ravno nasprotno. Stališče, da družba v sodnem sporu ne more naknadno uveljavljati drugih razlogov za odpoklic, kot jih je v sklepu o odpoklicu, v konkretnem primeru pomeni, da tožena stranka lahko uveljavlja le razlog hujših kršitev obveznosti, ne pa tudi ostale v drugem odstavku 268. člena ZGD-1 navede razloge za odpoklic.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na domnevno drugačno sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 103/2004 z dne 9. 11. 2004. V navedeni zadevi je bil tožnik predčasno odpoklican s funkcije direktorja iz nekrivdnih razlogov s pravico do plačila odpravnine, pri čemer v sklepu o odpoklicu ni bil naveden nobeden od razlogov za odpoklic iz prvega odstavka 250. člena takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93). Ob takšnem dejanskem stanju je razumljivo stališče revizijskega sodišča, da se šteje, da je bila uprava odpoklicana brez utemeljenih razlogov, če v sklepu nadzornega sveta razlogi za odpoklic uprave niso navedeni. Dejansko stanje v izpodbijani sodbi pa je drugačno, v sklepu o odpoklicu je bil naveden razlog za odpoklic (to je hujša kršitev obveznosti v smislu 268. člena ZGD-1). V tem sporu bi šlo za enako situacijo, kot v sporu o katerem je bilo odločeno s sodbo VIII Ips 103/2004, če bi bilo v sklepu o odpoklicu tožnika določeno zgolj to, da se tožnika odpokliče s funkcije člana uprave tožene stranke, ne da bi se nadzorni svet pri tem skliceval na hujše kršitve obveznosti.

Vprašanje, ali je obstajal v odpovedi zatrjevani razlog za odpoklic tožnika oziroma ali je bil odpoklic zakonit je v tem sporu predhodno vprašanje glede na s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno obveznost tožene stranke, da tožniku izplača odpravnino oziroma odškodnino v primeru odpoklica pred iztekom mandata. S primarnim tožbenim zahtevkom je tožnik zahteval plačilo odškodnine v višini 190.000,00 EUR zaradi neutemeljenega odpoklica s funkcije člana uprave tožene stranke. Pravna podlaga za ta zahtevek je določba drugega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi, da sta pogodbeni stranki sporazumni, da tožniku tudi v primeru naknadno ugotovljenega neutemeljenega predčasnega odpoklica s strani nadzornega sveta pripada odškodnina, vendar največ do višine letne bruto plače iz 1. točke 6. člena pogodbe in 50 % maksimalne nagrade, ki v letnem bruto znesku znaša največ 60.000,00 EUR, kakor je določena v 2. točki 6. člena iste pogodbe. Iz razlogov, ki so navedeni zgoraj pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni bil neutemeljeno odpoklican s funkcije člana uprave, zato ni upravičen do vtoževane odškodnine. Tožnik je bil odpoklican zaradi hujše kršitve obveznosti, kar je utemeljen in z zakonom predviden razlog za odpoklic.

S podrednim zahtevkom je tožnik zahteval plačilo odpravnine v višini 190.000,00 EUR. V skladu s 13. členom pogodbe o zaposlitvi je tožnik upravičen do odpravnine v višini letne bruto plače in polovice s pogodbo o zaposlitvi, dogovorjene maksimalne letne nagrade v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi izteka mandata ali zaradi utemeljenega odpoklica s strani nadzornega sveta. Pri tem je v tretjem odstavku izrecno določeno, da pravica do odpravnine ne obstaja, če je delavec odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti ali če odloži svoj mandat brez pomembnega razloga in brez soglasja nadzornega sveta. V pogodbi so pri tem zgolj primeroma naštete nekatere grobe kršitve obveznosti. Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno stališče, da pojem grobih kršitev obveznosti iz tretjega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi, dejansko pomeni isto kot pojem hujše kršitve obveznosti iz drugega odstavka 268. člena ZGD-1. Že zgoraj je razloženo, da ugotovljeno ravnanje tožnika pomeni hujšo kršitev tožnikove obveznosti člana uprave tožene stranke, kar pomeni, da gre tudi za grobo kršitev obveznosti v smislu določbe tretjega odstavka 13. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi, zato tožnik ni upravičen do vtoževane odpravnine.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.