Jedro

Tožnik strankam ni izročil računa, ko pa so stranke zapustile prodajni prostor, je neupravičeno posegel v odprte račune, iz njih počistil eno od postavk, gotovinskega viška, ki se je pri tem ustvaril, pa ni zabeležil v obrazcu Popis gotovinskega iztržka. Kupnino si je prisvojil z namenom, da si protipravno pridobi premoženjsko korist. Tožnikova ravnanja imajo znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1. Takšno ravnanje pa hkrati predstavlja tudi kršitev pogodbenih obveznosti tožnika, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in v skladu s 1. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 7. 2009 nezakonita in se razveljavi, zato tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi; zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek ter zahtevek na povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje celotno sodbo utemeljuje predvsem na izpovedi priče A.A., ki je po stališču tožnika neverodostojna in CD posnetkih, iz katerih ni mogoče razbrati popolnega dejanskega stanja. Iz računalniškega ekrana ni bilo mogoče videti, da se dejansko izvršujejo postopki, katere je opisala priča A.A., ampak je priča na naroku 1. 9. 2013 izpovedovala, kar naj bi ugotovila pred več kot tremi leti, ko je izvajala nadzor. Tožnik je zato prepričan, da pričanje A.A. zaradi časovne oddaljenosti in povezanosti s toženo stranko ni verodostojno. Sodišče se o verodostojnosti in resničnosti pričanja ni moglo prepričati, ker se iz CD posnetkov ni videlo dogajanje na ekranu, videla se je le sprememba ekrana brez vsebine. Opozarja, da CD posnetki ne izkazujejo dogajanja v celotnem prodajnem prostoru, ampak prikazujejo zgolj prostor tik ob blagajni. Tako sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, ali so kupci prostor zapustili takoj, ko so zapustili prodajni pult, katere izdelke so izbrali, ali so vzeli še kakšnega dodatno ali ga odložili nazaj na polico. CD posnetki so zelo pomanjkljivi, saj iz njih ni vedno vidno, kdo je oseba na posnetku, saj se vidijo le roke, ne pa tudi obraza. Na CD posnetkih se vidi le manjši del tiskalnika, kar je potrdila tudi priča A.A., zato sodišče prve stopnje na podlagi vpogleda v CD posnetke ni moglo ugotoviti, ali je tožnik dejansko kršil delovne obveznosti s tem, da stranki ni izdal računa, da je neupravičeno posegel v račun, še manj pa, da si je pridobil gotovinski višek. Tožniku se očitajo le dejanja majhnega pomena, za katera ni izkazan niti naklep niti huda malomarnost, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nedvomno nesorazmeren ukrep, glede na kršitve. Tožnika bi tožena stranka lahko opomnila na izpolnjevanje delovnih obveznosti z milejšim ukrepom in ne z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se je zavzemal za pregledno in kakovostno poslovanje tožene stranke, da bi se spoštovala navodila tožene stranke ter da bi čim manjkrat prihajalo do napak pri delu s kupci. Izguba zaposlitve je zelo prizadela tožnika, porušeno je bilo njegovo duševno zdravstveno stanje in je moral večkrat iskati zdravniško pomoč. Iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje je jasno razvidno, da se tožniku ne očita, da bi si prisvojil premoženjsko korist, zato očitane kršitve nimajo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da na bencinskem servisu A. ni velikega pretoka kupcev, kar je potrdila tudi priča B.B.. Pripominja, da je do napak pri delu prihajalo zaradi zmot ali prodajalcev ali kupcev, tožnik pa zavrača vse očitke, da je storil očitana dejanja. Tožnik je vsak nakup zaključil z računom, saj drugače ne bi mogel nadaljevati z delom. Splošno znano dejstvo je, kar so potrdile tudi zaslišane priče, da večina kupcev računa ne vzame ter da prodajni pult zapusti, še preden prodajalec zaključi račun. V ravnanju tožnika ni izkazan naklep niti huda malomarnost. Ravnanje tožnika je bilo enako ravnanju ostalih zaposlenih pri toženi stranki. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo ugovarja navedbam tožnika v pritožbi, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločalo, zadnjič s sklepom opr. št. Pdp 465/2012 z dne 28. 6. 2012, s katerim je pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku pravočasno in po postopku, določenem v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) ter da je tožena stranka dokazala tožniku očitano kršitev.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

V skladu s 110. členom ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea prvega odstavka), če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea prvega odstavka) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 110. člena ZDR). V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR).

Tožena stranka je tožniku 7. 7. 2009 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je tožniku očitala, da 16. 5. 2009, 21. 5. 2009, 23. 5. 2009 in 28. 5. 2009, strankam ni izročil računa, ko pa so stranke zapustile prodajni prostor, je neupravičeno posegel v odprte račune, iz njih počistil eno od postavk, gotovinskega viška, ki se je pri tem ustvaril, pa ni zabeležil v obrazcu Popis gotovinskega iztržka. Skupna vsota preveč zaračunanega blaga kupcem presega znesek 34,86 EUR, znesek izbrisanih postavk pa znaša 3,50 EUR. Kupnino si je protipravno prisvojil in sicer z namenom, da si protipravno pridobi premoženjsko korist. Tožena stranka je tožniku očitala, da je s takšnim ravnanjem naklepno huje kršil svoje pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja in sicer interna navodila družbe A. d. d., L. (NA.M.01.001 – Navodilo o poslovanju bencinskega servisa), ki se uporabljajo za poslovanje na predmetnem bencinskem servisu, njegova ravnanja pa imajo tudi znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno zaslišalo pričo A.A. glede spornih videoposnetkov. Priča je zaposlena pri toženi stranki kot nadzornik poslovanja, ki je raziskovala tožniku očitane kršitve, zato naj bi bila po oceni tožnika neverodostojna priča. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je priča A.A. zaradi navedenega neverodostojna priča. Njeno pričanje je bilo prepričljivo, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje lahko sprejelo dokazno oceno predvsem na podlagi njene izpovedi v povezavi z vpogledom v videoposnetke. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da CD posnetki ne izkazujejo dogajanja v celotnem prodajnem prostoru. Tako priča kot tožnik sta izpovedovala, kaj se je na ekranu spreminjalo, kje je bilo to zabeleženo, kako se to vidi v evidencah, zakaj je kaj narobe. Dogajanje v celotnem prodajnem prostoru po zaključku nakupa za ugotavljanje odgovornosti tožnika kot prodajalca ni pomembno. Bistveno je ravnanje tožnika glede izdaje računa in poseganja vanj, oziroma ali je tožnik ravnal v skladu z navodili, to je, ali je posegel v račune, ko stranke ni bilo več pred prodajnim pultom in ali je stranki račun izročil. Ni utemeljen ugovor, da iz CD posnetkov ni mogoče ugotoviti, ali gre dejansko za tožnika ali koga drugega. Iz posnetkov nadzorne kamere blagajne je tožnik jasno razviden, iz evidenc za sporne dneve je razvidno, da je bil s svojo šifro prijavljen tožnik, sporni računi se ujemajo z datumi na posnetkih. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva in temelji tako na izpovedi priče A.A., CD posnetkih kot tudi na izpoved tožnika samega. V skladu z Navodili o poslovanju bencinskega servisa mora stranka dobiti račun, ko je za prodajnim pultom. Tudi če bi se kupec vrnil na blagajno z dodatnimi artikli, bi mu moral tožnik ob ponovnem nakupu izročiti račun, zato so povsem neutemeljeni ugovori tožnika, da kupci računa ne vzamejo in da zapustijo prodajni pult, preden prodajalec zaključi račun. Navodilo v tč. 3.2.1 – evidentiranje plačila in izdaja računa določa, da mora prodajalec za vsak nakup na bencinskem servisu obvezno izdati in kupcu izročiti račun oziroma dobavnico. Neupravičeno poseganje v aplikacijo za pripravo računa (tipka „počisti in spremeni“), ko račun še ni zaključen, se šteje kot hujša kršitev delovnih obveznosti. Tožnik bi moral strankam izdati račun za artikle, ki so jih dejansko kupile, ne pa naknadno po odhodu stranke neupravičeno posegati v račun, iz njega brisati določene artikle in na koncu natisniti prirejen račun, ko stranke ni bilo več pred prodajnim pultom. Iz pričanja priče A.A. in videoposnetkov je razvidno, da tožnik strankam računov sploh ni izdajal. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je glede na očitke izredna odpoved nesorazmeren ukrep ter da bi tožena stranka lahko tožnika opomnila na izpolnjevanje delovnih obveznosti z milejšim ukrepom. Delodajalec – tožena stranka – je tisti, ki se v konkretnem primeru odloči, kakšen postopek bo vodil zoper delavca, sodišče pa lahko le presoja zakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ker je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 7. 2009, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonito.

V skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je zaradi narave očitanih ravnanj izgubila zaupanje v tožnika, zato ni možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v konkretni zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik in tožena stranka sama krijeta svoje pritožbene stroške, tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi zadeve (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).