Jedro

Neutemeljene so revizijske navedbe o dejanjih majhnega pomena, ki naj ne bi zadoščala za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre za delavca na delovnem mestu prodajalca, ki je bil ves čas v stiku z denarjem in za katerega se je v krajšem časovnem obdobju ugotovilo, da prav pri poslovanju s strankami in pri tem z denarjem ni ravnal tako, kot so od njega zahtevala interna navodila delodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 7. 2009, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti za vpis v matično evidenco, mu obračunati bruto plačo in izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana v zakonskem roku, v nadaljevanju pa, da je tožnik storil vse očitane kršitve (dne 16. 5., 21. 5., 23. 5. in 28. 5. 2009), pri čemer naj bi kršil navodila za poslovanje bencinskega servisa (v nadaljevanju navodila), saj stranki ni izdal in izročil računa ter je naknadno posegel v nezaključen račun s spreminjanjem kupljenih artiklov oziroma količin le-teh. Presodilo je, da ima ravnanje tožnika znake kaznivega dejanja goljufije, zatajitve ter ponareditve ali uničenja poslovnih listin, tožnik pa naj bi kršil tudi 81. člen Zakona o davku na dodano vrednost ter navodila. Dejanja je storil iz „hude malomarnosti oziroma celo z eventualnim naklepom“ in v nadaljevanju, da je „najmanj iz hude malomarnosti storil dejanja, ki pomenijo kršitev delovnih obveznosti in hkrati predstavljajo hujši davčni prekršek, imajo pa tudi znake kaznivih dejanj“.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

4. Med drugim je zavrnilo pritožbene navedbe o neverodostojnosti pričanja B. T. in o nejasni ter neprepričljivi dokazni oceni. Nato je povzelo navodila, po katerih mora stranka dobiti račun za vsak nakup, to pa velja tudi v primeru, če se kupec vrne na blagajno z dodatnimi artikli. V skladu z navodili se tudi neupravičeno poseganje v aplikacijo za pripravo računa (tipka počisti in spremeni), ko račun še ni zaključen, šteje za hujšo kršitev delovnih obveznosti. Kot neutemeljeno je zavrnilo pritožbeno navedbo, da naj bi šlo za nesorazmeren ukrep. Upoštevalo je tudi določbo prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) ter pritrdilo toženi stranki, ki je v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je zaradi narave očitanih ravnanj izgubila zaupanje v tožnika.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se uvodoma sklicuje na revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Med drugim navaja, da je sodišče druge stopnje mimo trditvene podlage ter mimo dokazne ocene in obtožbe navedlo, da si je tožnik kupnino protipravno prisvojil z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist. Ta ugotovitev je popolnoma neutemeljena; že zaradi tega bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti. V zvezi s pričevanjem B. T. in ogleda CD posnetkov navaja, da je tudi on podal svojo obrazložitev, vendar se pritožbeno sodišče do tega ni opredelilo. Pritožbeno sodišče tudi ni konkretno obrazložilo izgube zaupanja v tožnika s strani tožene stranke. Predlaga, da revizijsko sodišče upošteva njegove pritožbene navedbe v zvezi s tem, da iz izpovedi B. T. in CD posnetkov ni mogoče razbrati popolnega dejanskega stanja, da sicer CD posnetki ne izkazujejo dogajanja v celotnem prodajnem prostoru, da iz teh posnetkov ni mogoče ugotoviti, ali so kupci prostor zapustili takoj, ko so zapustili prodajni pult, itd. Odpoved je bila podana neutemeljeno, saj odpoved predstavlja skrajno sredstvo in je utemeljena le, če delavec krši pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja ali če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V konkretnem primeru gre za dejanje majhnega pomena, za katera ni izkazan naklep ali huda malomarnost, niti znaki kaznivega dejanja. Gre za očitek nepravilnosti v znesku nekaj več kot 34 EUR, kar je zanemarljivo, predvsem zato, ker je tožnik opravljal delo korektno in je bil vzgled drugim. Premeščen je bil prav zato, da se usposobi za pomočnika poslovodje bencinskega servisa. Iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje izhaja, da se mu ne očita, da bi si prisvojil premoženjsko korist. Tožnik je vsak nakup zaključil z računom, saj drugače ne bi mogel nadaljevati z delom. Dejstvo je, da očitana dejanja nimajo vseh znakov kaznivih dejanj, saj ni izkazan naklep, kar je zakonski znak teh dejanj. Prav tako ni mogoče ugotoviti hude malomarnosti.

6. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je revizija prepletena z domnevnimi nepravilnostmi glede dejanskega stanja. Prereka tudi revizijske navedbe, ki naj bi se nanašale na bistvene kršitve določb postopka, saj je sodišče druge stopnje svoje zaključke opravilo v okviru trditvene podlage in na podlagi izvedenih dokazov. Katera dejstva so se štela za dokazana, presoja sodišče na podlagi 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede očitka zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka poudarja, da v skladu s sodno prakso neupravičeno poseganje v aplikacije za pripravo računa, ko ta še ni zaključen, predstavlja kršitev, zaradi katere lahko delodajalcu nastanejo hujše posledice in velika škoda.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Tožnik se v uvodu revizije sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa jih v nadaljevanju (v obrazložitvi) revizije ne navede tako konkretno, da bi sploh omogočale ustrezen revizijski preizkus. Med navedbami, ki so smiselno usmerjene v uveljavljanje bistvenih kršitev določb postopka, je tudi očitek, da naj bi sodišče druge stopnje v nasprotju z dokazi pred sodiščem prve stopnje (2. in 4. stran revizije) navedlo, da si je tožnik kupnino protipravno prisvojil (z namenom, da si protipravno pridobi premoženjsko korist). Ta očitek je protispisen. V 9. točki obrazložitve je sodišče druge stopnje zgolj povzelo navedbe tožene stranke v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar se v nadaljevanju ni v ničemer opredelilo do tega, ali je imel tožnik namen pridobitve protipravno premoženjske koristi. Sodišče druge stopnje tudi ni navedlo, da si je kupnino protipravno prisvojil. Iz obrazložitve odpovednih razlogov (10. točka obrazložitve) dovolj jasno izhaja, da se je sodišče druge stopnje dejansko izjavilo in opredelilo le do očitane kršitve iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) in pri tem izhajalo le iz navodil za poslovanje bencinskega servisa. Ugotovilo je, da tožnik pri delu ni spoštoval navodil. Pri tem ni govora o prisvojitvi premoženjske koristi oziroma odtujitvi kupnine.

10. Glavnina revizijskih navedb tudi zgreši dovoljena revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, saj pomenijo dejansko uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. V zvezi z revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava, tožnik neutemeljeno meša razloge sodb sodišč druge in prve stopnje. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje in se nanaša na razloge, ki so navedeni v tej sodbi, ne pa v sodbi sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče se sicer strinja s tem, da je sodišče prve stopnje nesprejemljivo navedlo, da imajo tožnikova ravnanja vse znake kaznivih dejanj goljufije, zatajitve ter ponareditve ali uničenja poslovnih listin, saj v kasnejši obrazložitvi v zvezi s tem nejasno govori o tem, da naj bi tožnik ta dejanja storil tudi iz hude malomarnosti oziroma najmanj iz hude malomarnosti, in kar seveda negira prejšnje trditve o izpolnitvi znakov prej očitanih kaznivih dejanj (1), vendar kot že navedeno, sodišče druge stopnje svoje sodbe ne gradi na tem, temveč zgolj na razlogu za izredno odpoved iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, na katerega se tožena stranka tudi izrecno sklicuje v izredni odpovedi (2).

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, ki ne morejo biti predmet revizijske presoje, izhaja, da tožnik v konkretno ugotovljenih primerih kupcem ni izročil računov, da je naknadno, po njihovem odhodu, neupravičeno posegel v račune in iz njih brisal oziroma spreminjal določene postavke, kar vse je že samo po sebi nesprejemljivo in v nasprotju z navodili tožene stranke za poslovanje bencinskega servisa (točka 3.2.1.). V navodilih je izrecno določeno, da se neupravičeno poseganje v aplikacijo za pripravo računa, ko le-ta še ni zaključen, šteje za hujšo kršitev delovnih obveznosti. Tožniku se v zvezi s tem povsem upravičeno očita najmanj hudo malomarnost, to pa zadošča za opredelitev odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

13. Neutemeljene so revizijske navedbe o dejanjih majhnega pomena, ki naj ne bi zadoščala za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre za delavca na delovnem mestu prodajalca, ki je bil ves čas v stiku z denarjem in za katerega se je v krajšem časovnem obdobju ugotovilo, da prav pri poslovanju s strankami in pri tem z denarjem ni ravnal tako, kot so od njega zahtevala interna navodila delodajalca. Revizijsko sodišče je že v sodbi VIII Ips 224/2004 z dne 22. 3. 2005 ugotovilo, da prirejanje dela na blagajni, tako da omogoča zaračunavanje in kasiranje denarja mimo blagajne, ne more pomeniti ravnanja majhnega pomena, ki bi (glede na sicer prejšnjo ureditev) izključevalo delavčevo disciplinsko odgovornost, ne glede na višino na tak način protipravno prisvojenih zneskov. Revizijsko sodišče je tudi poudarilo, da je zaupanje med delavcem in delodajalcem še toliko bolj nujno potrebno pri poslovanju z denarjem. Od delavcev na delovnih mestih, na katerih ti prihajajo neposredno v stik z denarjem, se namreč upravičeno pričakuje večja stopnja zaupanja (3). Takšnega zaupanja glede na ugotovljena ravnanja tožnika tudi zgolj ob presoji odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni mogoče več ohraniti (4). Razumljivo je, da se s takšnimi in podobnimi ravnanji, kot so bila ugotovljena, ustvarjajo okoliščine, ki prodajalcu omogočajo neupravičeno odtujevanje denarja; ne glede na posamične majhne zneske gre za dejanja, ki lahko škodujejo poslovnim interesom delodajalca. V daljšem obdobju lahko pomenijo tudi nevarnost večjega oškodovanja. S tem v zvezi je treba opozoriti na določbo 35. člena ZDR, po kateri se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela (ki ga opravlja pri delodajalcu), materialno ali moralno škodujejo poslovnim interesom delodajalca, pa tudi dejanj, ki bi lahko škodovala takšnim interesom delodajalca. Revizijske navedbe (češ, da je tožnik ravnal enako kot ostali, itd.) predstavljajo neprimeren in neustrezen poskus zmanjševanja pomena kršitev, ki so bile ugotovljene v krajšem časovnem obdobju. Revizijsko sodišče se zato pridružuje presoji sodišča druge stopnje o izpolnjevanju pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 110. člena ZDR že zaradi kršitev po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

15. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec krije sam svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka (razen če delavec z vložitvijo tožbe ali ravnanjem v postopku zlorablja procesne pravice, kar pa ni bilo ugotovljeno), je revizijsko sodišče odločilo tudi, da tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo (peti odstavek 41. člena ZDSS-1) .

Op. št. (1): Krivdna oblika pri vseh teh dejanjih ne more biti malomarnost, temveč le naklep. V zvezi s tem glej npr. Marija Janko: Kršitev obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja, Podjetje in delo 5/2010, str. 879 - 891. Op. št. (2): Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz razlogov po 1. in 2 alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Op. št. (3): Glej tudi sodbo VIII Ips 120/2009. Op. št. (4): Glej tudi sodbo VIII Ips 454/2009 z dne 25. 1. 2011.