Jedro

Tožnik je bil v času, ko je pri toženi stranki opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto komercialist I, upravičen do prejemanja razlike v plači do plače po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana. Po tem, ko je novo pogodbo o zaposlitvi odpovedal sam, tožena stranka ni več dolžna plačevati razlike v plači kot odškodnine zaradi nezakonite prejšnje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bila vzročna zveza pretrgana (s tožnikovo odpovedjo nove pogodbe o zaposlitvi).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo materialne škode za izgubljeni dobiček oziroma zaslužek v znesku 28.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2006 do plačila in zahtevek za plačilo nepremoženjske škode v znesku 19.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2004 do plačila. Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 5.556,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo 15. dan po vročitvi sodbe do plačila.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo odločanje. Zahteval je povrnitev škode, ki mu je nastala v obdobju od 1. 6. 2005 do 31. 12. 2005, ko je pri toženi stranki odpovedal pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu komercialist I in se zaposlil kot s.p.. Povrnitev škode je bila zahtevana v višini razlike med plačo, ki jo je tožnik prejemal kot vodja poslovne mreže pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejemal kot s.p.. Po določbi prvega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika ima namreč oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo z obrazložitvijo, da ni vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo oziroma, da je vzročna zveza prekinjena zaradi ravnanja tožnika. Vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in tožniku nastalo škodo je bila v postopku ugotovljena z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, razlogi za sprejem ponudbe tožene stranke za sklenitev pogodbe za delovno mesto komercialist I in razlogi za odpoved te pogodbe s strani tožnika in njegovo samozaposlitev. Tožnik je sprejel ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi, ker bi sicer ogrozil lastno eksistenco in eksistenco svoje družine. S presojo da ni podana vzročna zveza je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno glede višine materialne škode. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek iz naslova odškodnine za duševne bolečine, ki jih je pretrpela tožeča stranka zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prestani strah, ker naj tožeči stranki ne bi uspelo dokazati vseh elementov odškodninske odgovornosti. Iz določbe prvega odstavka 184. člena ZDR izhaja, da je delavcu potrebno povrniti povzročeno škodo, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava, kar pomeni, da je potrebno uporabiti pravilo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. S tem, ko sodišče očita tožeči stranki, da ni dokazala krivde tožene stranke, je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, razlogi sodišča pa so tudi v nasprotju z vsebino zapisnikov, iz katerih je jasno razvidno, da je tožeča stranka tovrstne trditve postavljala. Sodišče je tudi zaključilo, da posledice, ki jih je utrpel tožnik zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne predstavljajo pravno priznane škode po določilih ZDR in OZ. Četudi se tožeča stranka morebiti ni najbolj natančno izrazila, je zahtevala odškodnino za duševne bolečine zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja in za prestani strah v zvezi s tem. S svojim ravnanjem je tožena stranka kršila tožnikove osebnostne pravice. Četudi je tožeča stranka v svoji zadnji pripravljalni vlogi govorila o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tako iz same vloge kot iz ostalih navedb tožene stranke v postopku razvidno, da je dejansko uveljavljala odškodnino za duševne bolečine, ki jih je tožnik trpel zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezanimi posegi v njegove osebnostne pravice. Po prvem odstavku 179. člena OZ pa so duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic pravno priznana škoda. Če bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, bi škodo, ki je nastala tožniku in katero je ocenjevala izvedenka, samo opredelilo kot škodo za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da intenzivnost duševnih bolečin tožnika in njegovega strahu ni odstopala od običajnih težav večine tistih zaposlenih, ki jim delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožnik se pritožuje tudi zoper odmero stroškov postopka in sicer meni, da je le-ta nepravična. Sodišče je stroške izračunalo glede na uspeh v celotnem postopku, pri čemer je dejstvo, da je prvotni postopek pred izdajo prve sodbe sodišča prve stopnje potekal izključno in samo zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o višini odškodnine sodišče ni izvajalo dokazov. Po mnenju tožeče stranke bi sodišče moralo odločiti po drugem odstavku 154. člena ZPP in sicer tako, da bi posebej upoštevalo uspeh tožeče stranke v prvi fazi postopka, to je glede temelja tožbenega zahtevka in bi moralo v tem delu v celoti naložiti v plačilo pravdne stroške tožeče stranke toženi stranki, posebej pa bi moralo odločati glede stroškov v zvezi z uveljavljanjem višine odškodnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa dodaja: Glede odškodnine iz naslova materialne škode za izgubljeni dobiček oziroma zaslužek v znesku 28.000,00 EUR, ki naj bi tožniku nastala v obdobju od 1. 6. 2005 do 31. 12. 2005, ko je opravljal delo kot samostojni podjetnik posameznik, je sodišče prve stopnje napravilo pravilen dokazni zaključek, da je bila vzročna zveza med nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2004 in zatrjevano škodo pretrgana. Tožnik je, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, podpisal ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi za delo komercialista I in nato novo podpisano pogodbo o zaposlitvi odpovedal, tako, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 5. 2005. S prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki je bila prekinjena tudi vzročna zveza, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Tožnik je bil namreč upravičen do razlike med plačo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in sprejeti novi pogodbi o zaposlitvi za čas od nezakonite odpovedi in dokler je delo opravljal po sprejeti pogodbi o zaposlitvi, to je komercialista I pri toženi stranki. V zvezi s tem je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 11/2005 z dne 9. 2. 2006, potrjeno s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1276/2006 z dne 28. 6. 2007. Po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki pa ni več podlage za uveljavljanje razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi in dohodkom kot ga je prejemal kot samostojni podjetnik. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, v primeru, ko nastopi dogodek, ki vpliva na škodo in ni iz sfere povzročitelja dogodka, se vzročna zveza prekine, ker posledica (škoda) ni nastala zaradi škodnega dogodka, temveč zaradi drugih vzrokov, ravnanja nekoga tretjega ali oškodovanca samega. Škode, ki naj bi tožniku nastala pri opravljanju dela samostojnega podjetnika ni mogoče pripisati ravnanju tožene stranke. Neutemeljeno je tudi stališče tožnika v pritožbi, da naj bi s svojim ravnanjem, ko je odpovedal pogodbo o zaposlitvi pri toženi stranki in pričel z delom kot samostojni podjetnik, ravnal v smeri zmanjšanja škode, ki je nastajala na njegovem duševnem področju in da zato vzročna zveza ni prekinjena. Osebni nagibi tožnika zakaj je odpovedal pogodbo o zaposlitvi in se odločil za nadaljevanje kariere kot samostojni podjetnik, ki so bili v tem, da se ni več dobro počutil pri toženi stranki, ker je ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je sprejel, štel kot degradacijo, na pretrganje vzročne zveze ne more imeti vpliva. Pri tem je potrebno poudariti, da je nova pogodba o zaposlitvi bila ustrezna v smislu določb 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), torej je ustrezala izobrazbi tožnika in tako ni mogoče govoriti o degradaciji. Odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi je bila nezakonita iz razloga, ker je sodišče ugotovilo, da je bilo delo tožnika po odpovedani pogodbi o zaposlitvi še potrebno, torej da ni obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne zaradi nezakonitosti nove pogodbe o zaposlitvi. Običajno je odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca v vzročni zvezi z delom, ki ga po pogodbi o zaposlitvi, ki jo odpoveduje, opravlja delavec. Vendar s prenehanjem zaposlitve pri toženi stranki, le-ta ni mogla več vplivati na višino njegovih dohodkov in tako tudi ne more biti odgovorna za manjše dohodke, ki jih je prejemal kot samostojni podjetnik. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova materialne škode, neutemeljene.

Tožnik je zahteval odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v znesku 19.800,00 EUR, ki jo je po višini opredelil na glavni obravnavi dne 12. 1. 2010. Za kakšno vrsto nematerialne škode naj bi šlo, se tožnik dokončno ne izjasni niti v pritožbi, ko navaja, da se naj ne bi natančno izrazil, da pa je zahteval odškodnino za duševne bolečine zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja in za prestani strah v zvezi s tem. V pritožbi priznava, da je v zadnji pripravljalni vlogi govoril o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar je iz vloge kot iz ostalih navedb v postopku razvidno, da je dejansko uveljavljal odškodnino za duševne bolečine, ki jih je trpel zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezanimi posegi v osebnostne pravice. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da posledice, ki jih je na svojem duševnem stanju utrpel tožnik zaradi ravnanja tožene stranke (pravnomočno ugotovljena nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove) niso take intenzitete, da bi bilo utemeljeno zanje priznati odškodnino. Iz mnenja izvedenke psihiatrinje namreč izhaja, da je tožnik trpel intenzivnejši strah zaradi poslabšanja gmotnih razmer približno pol leta, to je do takrat, ko se je odločil in začel s svojo dejavnostjo in ni bil več zaposlen pri toženi stranki. Zaradi ravnanja tožene stranke je prehodno izgubil svoje duševno ravnovesje, duševne bolečine je intenzivno doživljal pet mesecev, bolj zmerne jakosti pa skoraj eno leto. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ravnanje tožene stranke ni povzročilo hujših in trajnejših posledic in da pri tožniku ni šlo za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in da intenziteta strahu in duševnih bolečin ni odstopala od običajnih težav večine tistih zaposlenih, ki jim delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi, v večini primerov celo brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče še dodaja, da so enake posledice običajne tudi v primeru zakonitih postopkov. Vendar pravna praksa take nepremoženjske škode ne pojmuje kot pravno priznano škodo, saj ne gre za hud poseg v človekove pravice. Pri tem niti ni pomembno, kako tožnik opredeljuje svoje zahtevke, ali zahteva odškodnino zaradi strahu, ali kot v pritožbi, kar je seveda prepozno, kot odškodnino zaradi posega v osebnostne pravice. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, četudi se v sodnem postopku ugotovi, da ni utemeljenih odpovednih razlogov, že sama po sebi ne more pomeniti posega v osebnostne pravice delavca. Za odločitev v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine iz naslova nematerialne škode, je tako pravna podlaga podana v določbi 184. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom. Po drugem odstavku 184. člena ZDR se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo delodajalec povzroči delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Zmotno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral dokazovati krivdno odgovornost tožene stranke, temveč je bila tožena stranka po določbi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) dolžna dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde. Po navedeni določbi mora namreč tisti, ki povzroči drugemu škodo, le-to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Kljub zmotnemu stališču sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal krivde tožene stranke, to na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo. Sodišče je namreč raziskalo, kakšna škoda je tožniku nastala in pravilno zaključilo, da škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke, ne predstavlja pravno priznane škode. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče je moralo presoditi še odločitev o stroških postopka, za katere tožeča stranka meni, da jih sodišče ne bi smelo odmeriti glede na uspeh v celotnem postopku, temveč da bi moralo ločevati uspeh v postopku do prvega odločanja in nato do ponovnega odločanja. Stališče tožeče stranke je pravno nepravilno. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo stroške celotnega postopka in pri tem upoštevalo, da je tožnik vseskozi od vložitve tožbe zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in tudi denarno odškodnino zaradi odvzema osebnega avtomobila v znesku 250.000,00 SIT bruto in odškodnino v višini 18-kratnika zneska njegove zadnje plače pred odpovedjo oziroma pred 15. 1. 2005, kar je ob vložitvi tožbe predstavljalo znesek več kot 18.000.000,00 SIT. Protispisne so pritožbene navedbe, da sodišče o denarnem delu tožbenega zahtevka ni odločalo vse do ponovljenega postopka. Sodišče prve stopnje je obravnavalo celotni tožbeni zahtevek v celotnem teku postopka in o njem tudi odločalo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo določbe 154. in 155. člena ZPP in upoštevalo uspeh obeh strank v postopku in potrebne stroške postopka, ki jih je ovrednotilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT – Ur. l. RS, št. 67/2003), ki je veljala v času vložitve tožbe in jo je bilo zato potrebno uporabiti v tem postopku. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 154. člena ZPP, pri čemer je upoštevalo uspeh tožeče stranke v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in uspeh v zvezi z denarnim delom tožbenega zahtevka. Zato so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo glede temelja tožbenega zahtevka, verjetno glede ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, v celoti naložiti toženi stranki, posebej pa odločati glede stroškov v zvezi z uveljavljanjem odškodnine, nerazumne, saj je sodišče prve stopnje prav to pri odločitvi o stroških postopka upoštevalo.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih stranke niso priglasile.