Jedro

Tožbena zahtevka, ki ju je uveljavljal revident v tožbi, imata različno pravno in dejansko podlago, vrednost predmetov zahtevkov pa ne dosega vrednosti spora, pri kateri je revizija dovoljena, zato se mora revizija zavreči.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za materialno škodo zaradi izgubljenega dobička v višini 28.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 1. 1. 2006 dalje in zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 19.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2004. Tožniku je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 5.556,87 EUR. Ugotovilo je, da je tožniku s 1. 6. 2005 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi njegove odpovedi. Neutemeljeno je zahteval premoženjsko škodo za čas od 1. 6. 2005 do 31. 12. 2005 kot razliko med med njegovim dohodkom s. p. in plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki, saj zatrjevana škoda iz tega naslova ni mogla biti posledica ravnanja tožene stranke. Tožnik je tudi neutemeljeno zahteval odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki naj bi nastala zaradi pravnomočno ugotovljene nezakonite odpovedi tožene stranke (sodba Pd 11/2005 z dne 9. 2. 2006 v zvezi s sodbo Pdp 1267/2006 z dne 28. 6. 2007). Ni uspel dokazati „krivdnega“ ravnanja tožene stranke, po katerem bi tožena stranka odpoved podala zaradi naklepnega ravnanja oziroma skrajne nevestnosti. Pri tožniku ni bilo ugotovljenih večjih težav, kot so prisotne pri zaposlenih, ki jim delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča. Dodatno je obrazložilo, da pri tožniku ni nastala pravno priznana nepremoženjska škoda, sama nezakonita odpoved pa ne more predstavljati nezakonitega posega v osebnostne pravice.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je tožena stranka z nezakonito odpovedjo (s ponudbo nove pogodbe, ki jo je tožnik podpisal) povzročila, da ni več prejemal plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Upravičen je vsaj do razlike med plačo po novo sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in odpovedani pogodbi. Glede na izvedensko mnenje je bil psihosomatsko prizadet zaradi odpovedi tožene stranke, tožnik pa je z lastno odpovedjo in odprtjem s. p. dejansko poizkušal zmanjševati škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonite odpovedi tožene stranke. Sodišči nimata jasnih razlogov, zakaj naj bi bila vzročna zveza pretrgana. Tožnik je zahteval tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi nezakonite odpovedi. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Trpel je duševne bolečine zaradi nezakonite odpovedi. Duševne bolečine so bile tako intenzivne, da so povzročile poslabšanje njegovega somatskega zdravstvenega stanja. Sodba je glede duševnih bolečin nejasna in protispisna.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Stranke lahko neposredno vložijo revizijo v premoženjskih delovnih sporih, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP); če ni dovoljena po tem merilu, je dovoljena le, če jo v skladu s 367. a členom ZPP dopusti sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP).

6. Revident je v obravnavanem sporu zahteval prisojo odškodnine iz dveh naslovov, in sicer zaradi za materialne škodo zaradi izgubljenega dobička v višini 28.000 EUR, ki naj bi jo utrpel kot razliko med plačo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in njegovim dohodkom kot s. p. v času od 1. 6. 2005 (tj. po prenehanju delovnega razmerja zaradi njegove odpovedi) do 31. 12. 2005, in zaradi nepremoženjske škodne v višini 19.800 EUR zaradi duševnih bolečin, ki naj bi jih povzročila pravnomočno ugotovljena nezakonita odpoved tožene stranke z dne 15. 12. 2004. Navedena zahtevka imata različno dejansko in pravno podlago. V takšnem primeru se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora, ki je odločilna za presojo (ne)dovoljenosti revizije, določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Poudariti je treba, da pri presoji dovoljenosti tega dela revizije ni mogoče uporabiti izjeme iz petega odstavka 367. člena ZPP, saj odločitev o reviziji ni odvisna od zahtevkoma skupnih pravnih vprašanj, prav tako odločitev o enem zahtevku ni odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Ker vrednost izpodbijanih delov sodbe o posameznih zahtevkih ne presega 40.000 EUR, je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).