Jedro

Tožnika povrnitev vlaganj v stanovanje, izvršenih na podlagi (nične) kupoprodajne pogodbe, ne moreta terjati na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, saj je bilo toženki stanovanje vrnjeno na podlagi denacionalizacijske odločbe in za prehod premoženja torej obstaja pravna podlaga. Pravne podlage tudi ne predstavljata določbi 25. in 60. čl. ZDen, ki urejata povrnitve vlaganj, opravljenih do uveljavitve ZDen, ne pa kasnejših vlaganj.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II.1. izreka spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 38.721,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 38.721,00 EUR od dneva vložitve tožbe, to je od 15.1.2007 dalje, do plačila, v roku 15 dni.

Odločitev o pravdnih stroških v točki II.2 se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.972,04 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (v točki II.1. izreka glede plačila zneska 1.548,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.6.2007 dalje do plačila).

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v višini 619,64 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo odločilo, da se sprememba tožbe dopusti (za znesek 1.548,30 EUR s pripadki), da je tožena stranka dolžna tožečima strankama nerazdelno plačati znesek 40.269,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 38.721,00 EUR od dneva vložitve tožbe, od zneska 1.548,30 EUR pa od 27.6.2007 dalje, do plačila, v roku 15 dni. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečima strankama nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 3.182,93 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku, to je za znesek 11.395,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in za zakonske zamudne obresti od dosojenih pravdnih stroškov za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do izteka paricijskega roka je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve pravil postopka in kršitve materialnega prava. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne, podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Navaja, da je tožena stranka ugovarjala pasivno legitimacijo in pri tem svojem ugovoru vztraja. Leta 2001 je tožena stranka vložila tožbo na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenila tožeča stranka s takratno občino Ljubljana - Bežigrad 14.9.1994. Tožena stranka je pravočasno pričela z denacionalizacijskim postopkom, zahtevala je tudi vračilo premoženja na podlagi ZIKS. O tem, da je kupoprodajna pogodba nična in da zahteva vračilo predmetne nepremičnine, je obvestila tedanjo Občino Ljubljana Bežigrad. Prav tako je obvestila tudi tožečo stranko in ostale stanovalce v hiši. Ničnost kupoprodajne pogodbe pomeni, da je ta nična od leta 1994 dalje in da dejansko ni bila sklenjena. Ker je tožeča stranka vlagala v nepremičnino, ki je bila formalno last Občine Ljubljana - Bežigrad, je bila upravičena do uveljavljanja eventualnih odškodninskih zahtevkov od Občine, ki je zakrivila ničnost pogodbe, saj je vedela, da je vložena zahteva za denacionalizacijo, pa je kljub temu sklenila kupoprodajno pogodbo. Tožena stranka je omenjeni objekt pridobila nazaj na podlagi sklepa sodišča brez obremenitev in sicer je oče tožene stranke s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji z dne 22.8.2005 pridobil lastninsko pravico tudi na parceli 568/3, le-to pa je nato podedovala tožena stranka. V denacionalizacijskem postopku bi lahko uveljavljal tožnik eventualno zahtevek za vračilo vlaganj v nepremičnino, vendar tega ni storil. ZDEN je jasno določal obliko vračila vlaganj, sodišče bi moralo uporabiti Zakon o denacionalizaciji. Tožena stranka vztraja, da glede na ničnost pravnega posla odškodninsko za škodo, če jo je utrpela tožeča stranka, odgovarja druga pogodbena stranka, to je Občina. Sklicevanje na neupravičeno obogatitev je po mnenju tožene stranke povsem neprimerno, saj neupravičena obogatitev ne pomeni samo dejstva, da je nekdo vlagal, imel prikrajšanje, temveč mora imeti nasprotna stranka na drugi strani obogatitev. Tožnik je adaptacijo opravil v stanovanju, v katerem je bival, kar pomeni, da ga je sprotno vzdrževal, ostala vlaganja pa za toženo stranko ne pomenijo nikakršne obogatitve, saj se bo objekt kot celota rušil, zaradi dotrajanosti in požara, ki so ga zakrivili stanovalci v hiši. Ostrešje, ki naj bi ga zamenjal tožnik, da bi preprečil zamakanje v stanovanje, je nedokazano in je bilo prav tako izvedeno brez soglasja lastnika objekta in zgolj zaradi komforta tožeče stranke. Stanovanje v objektu, ki je namenjen rušenju kot celota, za lastnika nima nikakršne vrednosti. Tožena stranka je podala pripombe na izvedeniško mnenje, saj izvedenec ni upošteval, da je objekt, ki ga je dozidal tožnik brez gradbenega dovoljenja, tako imenovana črna gradnja, ki ne more biti v pravnem prometu in je sodišče celo zapisalo, kako izvedenec tolmači pravne predpise. Sodišče se namreč sklicuje na pojasnila izvedenca A. o tem, kaj je v ZK in da naj bi ZGO prepovedoval promet z objekti in zemljiščem le v primeru, da bi bil izdan inšpekcijski ukrep. Če ni inšpekcijskega ukrepa to ne pomeni, da ga ne bo in ne pomeni, da je objekt legalno zgrajen. Od kod sodišču zaključek, da naj bi bil poseg skladen s prostorskimi plani in ne standardi, je iz sodbe nemogoče razbrati. Tožena stranka meni, da je izvedenec v konkretnem primeru prekoračil svoje naloge. Zakaj sodišče ni postavilo drugega izvedenca gradbene stroke je sicer obrazložilo, vendar ne prepričljivo in takšna obrazložitev ne vzdrži presoje. Očitno je, da je sodišče kršilo materialne predpise, tako tudi ZPP, sodba temelji na dokazu (izvedeniško mnenje), na katerem ne bi smela temeljiti, obrazložitev, zakaj sodišče ni upoštevalo ugovora zastaranja in ugovora pasivne legitimacije ni prepričljiva, dejansko stanje pa je ostalo povsem nerazjasnjeno v smeri obogatitve tožene stranke. Prav tako je sodišče neupravičeno zavrnilo ugovor tožene stranke glede prekluzije dokazov. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odmero pravdnih stroškov tožeči stranki, ki je vlagala pripravljalne vloge, s katerimi ni dokazovala svojih navedb, temveč le ponavljala eno in isto. Stranka po ZPP lahko vloži tožbo in eno pripravljalno vlogo, vse ostalo sodišče ne bi smelo upoštevati.

Pritožba je delno utemeljena.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v tej pravdni zadevi tožnika vtožujeta vlaganja, ki sta jih izvršila na podlagi kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja v izmeri 63 m2, parc. št. 568/3, k.o. .... Stanovanje sta imela ves čas v posesti, vlaganja so bila izvršena v letih 1994 in naprej, pri čemer je med strankama nesporno, da je toženka dedinja po denacionalizacijskem upravičencu F. D., ki mu je bila s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji št. 362-D I 33/93-34101-29 z dne 22.8.2005 vrnjena v last sporna nepremičnina, stoječa na parc. št. 568/3 k.o. .... Nesporno je, da je kupoprodajna pogodba o prodaji stanovanja tožnikoma z dne 14.9.1994 (A5) na podlagi sklepa in sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 347/2001 z dne 25.1.2009 nična, ker je bil za sporno nepremičnino pravočasno vložen denacionalizacijski zahtevek. Tožeča stranka svoj zahtevek glede vlaganj opira na neupravičeno obogatitev. Na neupravičeno obogatitev in 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in spremembe, ZOR) je odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno pravno podlago zahtevka so nerelevantne pritožbene navedbe, da ima tožeča stranka eventualno odškodninske zahtevke do Občine in da za škodo, ki je tožnikoma nastala odgovarja Občina ter podrobnejše pritožbene navedbe v zvezi s tem, saj tožeča stranka od tožene stranke ne terja odškodnine. Ugovor, da ni pasivne legitimacije je neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Tudi ne drži, da bi morala tožnika zahtevek na vračilo vlaganj uveljavljati v denacionalizacijskem postopku, saj je Zakon o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 in spremembe, ZDen) povrnitev vlaganj za fizične osebe v postopku denacionalizacije (če je do povečanja vrednosti nepremičnine prišlo zaradi vlaganja fizičnih oseb, lahko te zahtevajo povrnitev vlaganj, s katerim je bila povečana vrednost nepremičnine, v celoti) predvidel le za primer, ko je fizična oseba v podržavljeno nepremičnino vlagala do uveljavitve zakona dne 7.12.1991 in za tak primer, kadar in koliko se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj, je fizični osebi priznan tudi status stranke v postopku za denacionalizacijo (prim. 25. in 60. člen ZDen). Priznanja vlaganj, opravljenih po uveljavitvi ZDen, v denacionalizacijskem postopku zakon ni predvidel, pri čemer pa z dnem uveljavitve ZDen ni bilo dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega je po določbah ZDen obstajala možnost vrnitve (88. člen ZDen). Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določila ZDen, trditvena podlaga in zahtevek tožeče stranke se nanašajo na zatrjevano neupravičeno obogatitev, drugo pa je vprašanje utemeljenosti takšnega zahtevka.

Glede tega tožena stranka v pritožbi navaja, da zgolj prikrajšanje na premoženju ne pomeni neopravične obogatitve temveč mora imeti nasprotna stranka na drugi strani obogatitev, da gradnja in investiranje ne pomeni obogatitve tožene stranke, in da je ostalo nerazjasnjeno dejansko stanje v smeri obogatitve. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu napačno uporabilo materialno pravo iz razlogov, ki so razvidni iz nadaljnje obrazložitve. 210. člen ZOR (sedaj 190. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01, OZ) namreč ureja razmerja, ki nastanejo brez pravne podlage (temelja) ali če se podlaga ni uresničila ali je podlaga pozneje odpadla. Če korist nastane na veljavni pravni podlagi, ne gre za neupravičeno obogatitev po navedenem določilu. Sodišče prve stopnje je glede tega zaključilo, da je prišlo do neupravičene pridobitve zaradi dejanja tožeče stranke na podlagi pravnega posla, (kupoprodajne pogodbe), ki je bil kasneje ugotovljen za ničnega ter da je šlo je za prehod premoženja brez podlage oziroma je ta kasneje odpadla, kar ima za posledico neupravičeno pridobitev na drugi strani, konkretno na strani tožene stranke, ki je dedinja po denacionalizacijskem upravičencu. Takšni materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje so zmotni, saj v konkretnem primeru ni prišlo do prehoda premoženja na toženo stranko brez podlage oziroma na podlagi podlage, ki je kasneje odpadla. Tožena stranka je dedinja po denacionalizacijskem upravičencu, ki mu je bilo sporno premoženje vrnjeno na podlagi odločbe o denacionalizaciji in določil ZDen. Že iz tega razloga ne more iti za neupravičeno obogatitev, ob tem, da je tudi sicer izhodišče sodišča prve stopnje pri ugotavljanju obogatitve tožene stranke napačno.

Sodišče prve stopnje je namreč ugotavljalo višino vlaganj tožnikov (v letih po 1994 do 1996), pri čemer je ob vrednosti investicij odbilo iztrošenost za dobo 11 let ter kot povečanje vrednosti ugotovilo znesek 38.721,00 EUR (prim. sodbo sodišča prve stopnje na strani 6 ter izvedeniško mnenje izvedenca ... na strani 124). Tovrstno izhodišče je zmotno, saj je za dedinjo oziroma denacionalizacijskega upravičenca relevantna vrednost denacionaliziranega premoženja v času podržavljenja in v času vrnitve, pri čemer se v skladu z 1. odstavkom 25. člena ZDen nepremičnina, katere vrednost se po podržavljenju ni bistveno povečala, vrne brez poračunavanja razlike v vrednosti. Kot izhaja iz odločbe RS, Upravna enota Ljubljana, z dne 31.1.2008 (B15) in cenitvenega poročila z dne 16.1.2008 (B 16), ki ju je v dokaznem postopku vpogledalo tudi sodišče prve stopnje (narok dne 20.3.2008), je znašala vrednost nepremičnin, ki so bile predmet denacionalizacije v času podržavljenja 111.796,86 DEM, v času vračanja (v letu 2005) pa 108.712,57 DEM, torej je bila celotna vrnjena nepremičnina v času vračanja vredna manj, kot v času podržavljenja in ne več, zato je jasno, da tožena stranka kot dedinja po denacionalizacijskem upravičencu ni z ničemer neupravičeno obogatena.

Glede na navedeno je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti in sicer v obsodilnem delu glede zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve v višini 38.721,00 EUR, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo, in sicer tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 38.721,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 15.1.2007 dalje (358. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP).

Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke glede zahtevka v višini 1.548,30 EUR z zamudnimi obrestmi od 27.6.2007 dalje, ki se nanaša na popravilo strehe zaradi požara, ki je na spornem objektu izbruhnil februarja 2007. V tem delu je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago uporabilo 220. člen ZOR, ki je identičen 199. členu OZ, ki pride v poštev v tej zadevi, glede na to, da je razmerje nastalo že v času veljavnosti OZ. Pravilno je ugotovilo, da je tožeča stranka podala dejansko in trditveno podlago, ki omogoča sklep, da je šlo v tem primeru za nujno in koristno gestijo, po višini pa je terjatev tudi izkazana z računom (A10). Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da naj bi bilo ostrešje, ki naj bi ga zamenjal tožnik, nedokazano. Navedba, da je bilo izvedeno brez soglasja lastnika objekta, pa je nerelevantna, glede na uporabljeno pravno podlago, medtem ko prepovedi delovanja tožena stranka ni zatrjevala (204. člen OZ). V tem delu je bilo zato, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Na ostale pritožbene navedbe glede zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve, zaradi ugoditve pritožbi in spremembe sodbe sodišča prve stopnje v tem delu, iz že navedenih razlogov, sodišče druge stopnje ne odgovarja.

Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno na novo odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Glede na spremenjeno sodbo je uspeh tožeče stranke zgolj 3 %, gre torej za sorazmerno majhni del zahtevka, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške postopka sama, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pred sodiščem prve stopnje, ki znašajo, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar ni bilo izpodbijano, 3.972,04 EUR. Točka II.2 izreka (stroškovni del) je zato spremenjena tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.972,04 EUR, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka do plačila.

Tožena stranka je s pritožbo uspela v pretežnem delu, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi njene potrebne pritožbene stroške. Priglašeni in potrebni stroški tožene stranke predstavljajo sestavo pritožbe po odvetniku v višini 1125 točk, kar znaša 516,37 EUR, 20 % DDV pa znaša 103,27 EUR. Vsi potrebni pritožbeni stroški, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki tako znašajo 619,64 EUR.