Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

V obravnavani zadevi gre za presojo sklepa o ustavitvi postopka za izvolitev revidenta v naziv docenta, to pa ni spor, v katerem bi bila odločitev o pravici ali obveznosti izražena v denarni vrednosti.

Revident pomembnega pravnega vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev v zadevi, ni izpostavil natančno in konkretno niti ni navedel pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno. Če pa pri tem meri na vprašanje pravilnosti odprave procesnih pomanjkljivosti, zagrešenih pred prvostopenjskim upravnim organom, po upravnem organu druge stopnje, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je določba prvega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku jasna in ne potrebuje razlage. Glede zatrjevanega odstopa od sodne prakse, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je procesna situacija v obravnavani zadevi povsem drugačna od situacije v zadevah, na kateri se revident sklicuje.

Revident glede zelo hudih posledic ni obrazložil, zakaj naj bi zatrjevane posledice izhajale iz izpodbijane odločitve, in za svoje trditve tudi ni predložil nobenih dokazov, da bi jih Vrhovno sodišče lahko presojalo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča in tožena stranka sami trpita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z vsemi tremi točkami drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka.

2. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrže oziroma podrejeno, da jo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo priglašenih revizijskih stroškov tožene stranke.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep senata Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (izdan v ponovljenem postopku) št. 004-105-95/09 z dne 4. 7. 2011, s katerim je bilo ugotovljeno, da se postopek za izvolitev revidenta v naziv docenta za področje farmakologije in eksperimentalne toksikologije ustavi, ker v skladu s tretjim odstavkom 215. člena Statuta UL (Univerze v Ljubljani) niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka (habilitacijska komisija je ugotovila, da so mnenja vseh štirih poročevalcev za ugotavljanje strokovne usposobljenosti kandidata negativna). Senat tožene stranke je z odločbo št. 024/2013 z dne 14. 1. 2013 revidentovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep zavrnil kot neutemeljeno.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. To stališče je skladno z Ustavo RS (glej npr. sklepe Ustavnega sodišča RS Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009).

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

7. V obravnavani zadevi gre za presojo sklepa o ustavitvi postopka za izvolitev revidenta v naziv docenta, to pa ni spor, v katerem bi bila odločitev o pravici ali obveznosti izražena v denarni vrednosti.(1) Zahteve za dovoljenost revizije po citirani zakonski določbi izhajajo iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 473/2007 z dne 13. 2. 2008, X Ips 137/2008, z dne 19. 3. 2008, in X Ips 198/2011 z dne 5. 4. 2012 in X Ips 242/2012 z dne 21. 3. 2013).

8. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

10. Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

11. Revident pomembnega pravnega vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev v zadevi, ni izpostavil na način iz 9. točke obrazložitve tega sklepa, saj ga ni izpostavil natančno in konkretno niti ni navedel pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno. Če pa pri tem meri na vprašanje pravilnosti odprave procesnih pomanjkljivosti, zagrešenih pred prvostopenjskim upravnim organom, po upravnem organu druge stopnje, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da prvi odstavek 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku med drugim določa, da kadar organ druge stopnje ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, sam dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti (ali pa to stori po organu prve stopnje ali po zaprošenem organu). Določba je jasna in ne potrebuje razlage. Revident se, kot navaja, v zvezi z odpravo procesnih napak prvostopenjskega postopka v postopku na drugi stopnji sklicuje na odstop sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi od stališča, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevah II Ips 720/20103 in III Ips 4/2013. Pravno stanje v obravnavani zadevi pa je povsem drugačno od stanja v zadevah, na kateri se sklicuje, saj je šlo v teh zadevah za procesne kršitve v postopku pred sodiščem (prve stopnje), ne pa pred prvostopenjskim upravnim organom. Gre torej za povsem drugačno procesno situacijo, zato revident z zatrjevanjem odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ne more uspeti. Glede na navedeno ni izkazal obstoja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

13. Revident v zvezi s tem zatrjuje, da zaradi izpodbijane odločitve ne more kandidirati za nobeno od razpisanih pedagoških delovnih mest, ki bi omogočale normalen strokovni, pa tudi raziskovalni razvoj. Posledično ne more uveljavljati napredovanja pri zaposlitvi. Obsojen je na akademsko nazadovanje in popolno strokovno marginalizacijo oziroma izenačenje s strokovnimi sodelavci s srednješolsko ali višjo izobrazbo. Poleg normalne plače (sedaj ima dobro polovico tiste, ki bi mu pripadala) nima možnosti izvajati dela, ki ga opravljajo kolegi z manj referencami ali slabšo izobrazbo. Največji psihični pritisk in psihične bolečine povzročajo prav diskriminatorne odločitve v habilitacijskem postopku, ki ga obsojajo na poklicno vegetiranje. Revident ni obrazložil, zakaj naj bi zatrjevane posledice izhajale iz izpodbijane odločitve, in za svoje trditve tudi ni predložil nobenih dokazov, da bi jih Vrhovno sodišče lahko presojalo, zato obstoja zelo hudih posledic kot pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 14. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker odgovor tožene stranke na revizijo ni pripomogel k rešitvi te zadeve, tudi ona sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Tako tudi sklep US št. U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010.