Jedro

Glede na določilo tretjega odstavka 215. člena Statuta Univerze v Ljubljani je prvostopenjski organ utemeljeno ustavil postopek tožnikove izvolitve v naziv docenta. Mnenja več kot dveh poročevalcev za ugotavljanje strokovne usposobljenosti so bila namreč negativna in je zato habilitacijska komisija pravilno sklenila, da niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka, posledično pa je prvostopenjski organ moral izdati ugotovitveni sklep o ustavitvi postopka, ki je tudi ustrezno obrazložen.

V zvezi z očitki, da tožniku pred izdajo sklepa niso bili vročeni sklep habilitacijske komisije, negativna ocena preizkusnega predavanja in ne štiri negativne strokovne ocene poročevalcev o njegovi usposobljenosti, se sodišče strinja, da bi morala biti vsa ta dokumentacija že v postopku na prvi stopnji posredovana tožniku, da se o njej izjasni, in šele potem bi se lahko izdal prvostopenjski akt. Ker pa je bila ta pomanjkljivost odpravljena v postopku na drugi stopnji, ni mogla vplivati na pravilnost odločitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku z izpodbijanim sklepom ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka za izvolitev tožnika v naziv docenta za področje farmakologije in eksperimentalne toksikologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. V obrazložitvi sklepa pojasnjuje dotedanji potek postopka. Tožnik je namreč že leta 2006 vložil vlogo za izvolitev v naziv docenta za področje farmakologija in eksperimentalna toksikologija. V zadnjem postopku so bili določeni štirje poročevalci za pripravo ocene preizkusnega predavanja in ocen o usposobljenosti tožnika. Tožnik je dobil negativno oceno preizkusnega predavanja in tudi vse štiri strokovne ocene poročevalcev o usposobljenosti so bile negativne. Habilitacijska komisija Univerze v Ljubljani je 25. 5. 2011 po pregledu celotne dokumentacije ugotovila, da so mnenja vseh štirih poročevalcev negativna ter da so ocene upravičeno negativne in vsebinsko utemeljene. Poročevalci ugotavljajo, da tožnik ne izpolnjuje vseh zahtev, saj se v skladu z merili zahteva poleg uspešnega reševanja znanstvenih problemov in ustrezne bibliografije za področje habilitiranja še razgledanost na področju, na katerem kandidat opravlja izobraževalno delo, preverjenost pedagoške dejavnosti in pozitivno ocenjeno opravljeno preizkusno predavanje. Iz ocen strokovnih poročevalcev pa izhaja, da je področje farmakologije in eksperimentalne toksikologije izrazito interdisciplinarno področje, ki zahteva obsežno znanje predkliničnih in tudi kliničnih aspektov za ustrezno podajanje snovi in preverjanje znanja, kar pa tožnik s svojim delom na ozkem specifičnem področju ni dokazal. Habilitacijska komisija Univerze v Ljubljani je v skladu z določilom tretjega odstavka 215. člena Statuta Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Statut) na osnovi ugotovitve, da so mnenja dveh ali več poročevalcev negativna in da je negativno ocenjeno tudi preizkusno predavanje, sprejela sklep, da niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka, zato je posredovala predlog, da Medicinska fakulteta postopek zaključi. Senat Medicinske fakultete je na podlagi sklepa habilitacijske komisije v skladu s tretjim odstavkom 215. člena Statuta sprejel sklep, da se postopek za izvolitev tožnika v naziv docenta ustavi.

Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi in pripravljalni vlogi, ki jo je vložil nekaj dni za tožbo, navaja, da v obrazložitvi izpodbijanega akta ni bilo zadoščeno dolžnim standardom obrazloženosti odločbe. V prvostopenjskem sklepu je navedeno le, da iz ocen poročevalcev izhaja, da je področje farmakologije in eksperimentalne toksikologije izrazito interdisciplinarno področje, ki zahteva obsežno znanje predkliničnih in tudi kliničnih aspektov za ustrezno podajanje snovi in preverjanje znanj, kar pa kandidat s svojim delom na ozkem specifičnem področju, na katerem raziskovalno deluje, in preizkusnim predavanjem ni dokazal. Zaradi take obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana kršitev pravil postopka. Sklep je do te mere neobrazložen, da ni mogoče uveljavljati učinkovitega pravnega sredstva. Razen tega tožniku pred odločitvijo ni bil vročen sklep habilitacijske komisije, prav tako pa mu ni bila vročena negativna ocena preizkusnega predavanja in tudi ne štiri negativne strokovne ocene poročevalcev o usposobljenosti tožnika. Tožnik se je z navedenim seznanil šele ob vročitvi izpodbijanega sklepa. S tem je bila kršena pravica do izjave v postopku. Drugostopenjski organ je poskusil to kršitev pravil postopka sanirati na ta način, da je tožniku omogočil vpogled v spis po izdaji prvostopenjskega sklepa. Dejstva, na podlagi katerih je komisija podala svoje mnenje, bi moral prvostopenjski organ v svojem sklepu razčistiti in se do njih opredeliti. Poleg tega pa je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, saj so negativne ocene poročevalcev o tožnikovi strokovni usposobljenosti neutemeljene in arbitrarne. Pri tem tožnik svojo bibliografijo primerja z bibliografijo dr. A.A., ki ji je bila podeljena habilitacija. Tudi ona je po osnovni izobrazbi biologinja in je doktorirala iz drugega področja in ne iz farmakologije. Razen tega je na Medicinski fakulteti več habilitacijskih zapletov kot pri drugih članicah. To je zaradi trojne zaposlitve kandidatov, predvsem zaradi visokega števila klinično delujočih zdravnikov, posledično je veliko kandidatov, ki izpolnjujejo formalne pogoje za izvolitev. Tožnik opozarja tudi na to, da se je tekom postopka vsebina poročil komisije spreminjala oz. se je vsebina poročil o nastopnem predavanju usmerjeno slabšala. Tožnik še navaja, da je bil mentor 19 dodiplomskim študentom in eno od navedenih del je prejelo tudi Prešernovo nagrado za študente. Doslej je bil mentor trem zaključenim doktorskim delom, bil pa je tudi vodja raziskovalnega projekta. Predlaga, naj sodišče oba akta odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo najprej pojasnjuje, zakaj je po njenem mnenju tožeča stranka napačno določila vrednost spornega predmeta. Nadalje se sklicuje na 220.a člen Statuta, ki določa, da univerza po prejemu pritožbe obvesti kandidata, da lahko v roku desetih dni od prejema obvestila vpogleda v dokumentacijo pritožbenega postopka in da se lahko v nadaljnjih desetih dneh od vpogleda pisno opredeli do vseh dejstev v pritožbenem postopku. Ob upoštevanju tega določila je tožena stranka ravnala povsem zakonito in tožniku pravočasno omogočila vpogled v ocene poročevalcev. 19. 7. 2011 je pisno obvestila tožnika o njegovi pravici do vpogleda v celotno razpoložljivo dokumentacijo, vključno z ocenami o njegovi usposobljenosti za izvolitev v naziv. Tožeča stranka je dne 31. 8. 2011 prišla in pregledala vso razpoložljivo dokumentacijo. Posledično ni bila kršena njena pravica do izjave, niti pravica do poštenega sojenja. Ker so bila mnenja vseh poročevalcev negativna, je habilitacijska komisija ravnala pravilno, ko je na podlagi določbe tretjega odstavka 215. člena Statuta sprejela sklep, da niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka. Kasnejši vpogled v spisno dokumentacijo ni v ničemer vplival na varstvo tožnikovih pravic. Prvostopenjski organ ni imel pravice presojati pravilnosti odločitve habilitacijske komisije, temveč je moral sprejeti izpodbijani ugotovitveni sklep o neizpolnjevanju pogojev za nadaljevanje postopka izvolitve. Sodišče lahko o presoji pravilnosti izpodbijanega ugotovitvenega sklepa presoja le, ali je bil pravilno izveden sam postopek, ne more in ne sme pa vsebinsko presojati pravilnosti mnenj oz. ocen članov strokovne komisije. Kakršnakoli vsebinska presoja pravilnosti strokovnega mnenja članov strokovne komisije ni dopustna. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, zakaj so poročevalci podali negativno oceno. Navedeno je tudi, da je ustrezna bibliografija le eden izmed petih pogojev za izvolitev v naziv docenta ter da v primeru, če je preizkusno predavanje kandidatov v prvi izvolitvi v naziv ocenjeno negativno, kandidat ne izpolnjuje pogojev za izvolitev v zaprošeni naziv. Torej so v sklepu pojasnjena vsa ugotovljena dejstva in okoliščine, ki so relevantne za odločitev, kot tudi pravna podlaga, na katero je oprt ugotovitveni sklep. Neutemeljena je tudi primerjava z A.A. Imenovana je bila pred izvolitvijo v naziv docent štirikrat izvoljena v naziv asistenta, izpolnila pa je tudi dodaten pogoj, in sicer opravljen dodatni izpit iz farmakologije. Ta izpit morajo namreč opraviti vsi kandidati za pedagoški naziv, ki po svoji osnovni izobrazbi niso dr. medicine oz. dr. stomatologije. V zvezi s tožbeno navedbo, da je na Medicinski fakulteti neprimerno več habilitacijskih zapletov, pa tožena stranka odgovarja, da je v primerjavi z drugimi članicami tudi postopkov za izvolitev v pedagoški naziv izjemno veliko. Za pridobitev pedagoškega naziva je raziskovalno delo le eden od pogojev in nikakor ne edini pogoj. Tožnik je bil popolnoma enako obravnavan kot vsi ostali kandidati pred njim ter za njim. V vseh postopkih za imenovanje tožnika v naziv docent, so bila vsa strokovna mnenja vseh članov v vseh treh komisijah negativna zaradi nezadostne strokovne in slabe pedagoške usposobljenosti. V konkretnem primeru niti senat Medicinske fakultete niti senat Univerze v Ljubljani nista mogla postopati drugače, saj v primeru, ko dva ali več članov strokovne komisije podajo ločeno negativno oceno, habilitacijska komisija te ugotovitve sprejme v obliki zavrnilnega sklepa, senat fakultete pa je nato v skladu s Statutom dolžan izdati ugotovitveni sklep o ustavitvi postopka. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške tožene stranke v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka in tožena stranka sta vložili več pripravljalnih vlog, v katerih vsaka še dodatno utemeljuje stališče v zvezi z obravnavano zadevo.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

215. člen Statuta določa, da v primeru prve izvolitve v naziv ali izvolitve v višji naziv članica posreduje celotno gradivo habilitacijski komisiji, skupaj z ocenami poročevalcev, mnenjem študentskega sveta in rezultati študentske ankete o pedagoškem delu kandidata. Habilitacijska komisija v roku dveh mesecev odloči o prošnji za izvolitev v naziv in svojo odločitev posreduje senatu, ki je pristojen za izvolitev. Če habilitacijska komisija ugotovi, da so mnenja dveh ali več poročevalcev za ugotavljanje strokovne usposobljenosti kandidata negativna, sprejme sklep, da niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka ter o tem obvesti senat članice, pred katero teče postopek za izvolitev v naziv. Senat članice sprejme ugotovitveni sklep o ustavitvi postopka (tretji odstavek 215. člena Statuta). Sodišče meni, da je prvostopenjski organ glede na določilo tretjega odstavka 215. člena Statuta upravičeno ustavil postopek tožnikove izvolitve v naziv docenta, saj so bila mnenja več kot dveh poročevalcev za ugotavljanje strokovne usposobljenosti negativna in je zato habilitacijska komisija pravilno sklepala, da niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka, posledično temu pa je prvostopenjski organ moral izdati ugotovitveni sklep o ustavitvi postopka.

Tožnik v tožbi izpodbijanemu aktu očita pomanjkljivo obrazložitev, ker je v sklepu navedeno, da iz ocen strokovnih poročevalcev izhaja, da je področje farmakologije in eksperimentalne toksikologoje izrazito interdisciplinarno področje, ki zahteva obsežno znanje predkliničnih in tudi kliničnih aspektov za ustrezno podajanje snovi in preverjanje znanja, kar pa kandidat s svojim delom na ozkem specifičnem področju, na katerem raziskovalno deluje, in preizkusnim predavanjem, ni dokazal. Sodišče meni, da navedena obrazložitev ni tako pomanjkljiva, da se izpodbijanega sklepa ne bi dalo preizkusiti, saj je potrebno upoštevati, da je izpodbijani sklep predvsem akt procesne narave, kjer so pomembni predvsem razlogi, zaradi katerih je bilo potrebno postopek ustaviti, ti razlogi pa so izključno procesne narave, in sicer več kot dve negativni oceni poročevalcev, zatem sklep habilitacijske komisije, da niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka, in posledično temu sledi sklep o ustavitvi postopka.

V zvezi s tožbenimi očitki, da tožniku pred izdajo sklepa ni bil vročen sklep habilitacijske komisije niti negativna ocena preizkusnega predavanja, niti štiri negativne strokovne ocene poročevalcev o usposobljenosti tožnika, pa se sodišče strinja s tem, da bi morala biti pred izdajo prvostopenjskega sklepa vsa ta dokumentacija že v postopku na prvi stopnji posredovana tožniku, da se o njej izjasni in šele potem bi se lahko izdal prvostopenjski akt. Vendar pa je bila ta napaka odpravljena v postopku na drugi stopnji, saj je iz dokumentacije upravnega spisa razvidno, da je bil tožnik po izdaji prvostopenjskega sklepa pozvan, da lahko v smislu 220.a člena Statuta v roku deset dni od prejema obvestila vpogleda v dokumentacijo pritožbenega postopka in da se lahko v nadaljnjih desetih dneh pisno opredeli do vseh dejstev v pritožbenem postopku. Čeprav je načelo zaslišanja stranke, kot je določeno v 220.a členu Statuta, predvideno za pritožbeni postopek, pa sodišče vseeno meni, da je potrebno to načelo upoštevati tudi že v postopku na prvi stopnji, kajti tudi prvostopenjski organ je zavezan k upoštevanju splošnih temeljnih načel Zakona o splošnem upravnem postopku, kamor spada tudi načelo zaslišanja stranke. Ker pa je bila ta pomanjkljivost odpravljena v postopku na drugi stopnji, ni mogla vplivati na pravilnost odločitve. Prav tako to ni imelo vpliva na pravilnost odločitve tudi iz tega razloga, ker po mnenju sodišča niti habilitacijska komisija niti poročevalci niso vezani na mnenje kandidata.

Tožnik tudi pojasnjuje, zakaj so po njegovem mnenju strokovne ocene poročevalcev neutemeljene. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da to, ali so te ocene ustrezne, ne more biti predmet sodne presoje. V tovrstnih zadevah, ko se odločitev pristojnega organa opira na izvedeniško strokovno mnenje, mora biti sodna presoja zadržana, saj sodišče ne more posegati v strokovnost tega mnenja, nobenega razloga pa ni, da bi sodišče dvomilo v strokovnost poročevalcev, ki so svoje ocene pripravili. Tako je obseg sodne kontrole omejen na presojo pravilnosti postopka in uporabe materialnega prava, kjer pa je sodišče že pojasnilo, da je drugostopenjski organ odpravil vse procesne pomanjkljivosti.

Prav tako se sodišče ne more opredeliti do tožnikovih primerjav z dr. A.A., saj je v obravnavani zadevi predmet postopka tožnikova izvolitev. Tožbene navedbe o tem, da je na Medicinski fakulteti več habilitacijskih zapletov kot drugje, pa so zgolj splošne narave in jih sodišče zaradi tega ne more upoštevati pri presoji konkretne zadeve, ki se nanaša le na postopek tožnikove izvolitve.

Za ta postopek pa so tudi nerelevantne navedbe strank v zvezi z vrednostjo spornega predmeta, saj se te navedbe ne nanašajo na pravilnost ustavitve postopka izvolitve, prav tako pa vrednost spornega predmeta ni relevantna pri določitvi stroškov postopka glede na odločitev sodišča v izreku te sodbe.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev prvostopenjskega organa in tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. V tej zadevi sodišče ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za svoje lastno zaslišanje. Ocenilo je, da njegovo zaslišanje ne bi moglo vplivati na drugačne ocene poročevalcev, zaradi posledic katerih je prišlo do izdaje izpodbijanega sklepa, zato sodišče predlogu za glavno obravnavo ni sledilo in je na podlagi določila druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

K točki II izreka: Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne, zato je bilo odločeno tako, kot je navedeno pod točko II izreka sodbe.