Jedro

Šestanjstmesečni tožnici odškodnina zaradi smrti brata ne bi šla, zato odvetnik ni narobe ravnal, ko odškodnine ni zahteval.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v izreku o stroških postopka (4. odst. sodbe) tako, da se odločitev o stroških glasi: "Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 119.642,00 SIT (stodevetnajsttisočšeststodvainštirideset tolarjev) pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1999 do plačila, v 15 dneh." Sicer se zavrneta tako pritožba tožeče stranke kot tudi pritožba tožene stranke in se izpodbijana sodba potrdi. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 21.210,00 SIT (enaindvajsettisočdvestodeset tolarjev) pritožbenih stroškov, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2000 do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka plačati prvi tožnici M. K. denarno odškodnino v znesku 201.743,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.548,50 SIT od 6.6.1991 do plačila in od zneska 198.195,00 SIT od 14.10.1999 dalje do plačila. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek prve tožnice in v celoti tožbeni zahtevek druge tožnice. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka. Odločitev sodišča prve stopnje se nanaša na plačilo odškodnine, ki jo mora tožena stranka plačati za svojega zavarovanca - odvetnika zaradi njegove odškodninske odgovornosti. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki in sicer tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, tožeča stranka pa zaradi napačne uporabe materialnega prava. Tožena stranka predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe, tožeča stranka pa predlaga spremembo sodbe. Tožena stranka navaja v pritožbi: Prva tožnica ni predložila dokaza, da je res plačala osmrtnico in zahvalo. Ne gre za običajne pogrebne stroške. Napačna je odločitev o stroških vzdrževanja groba. Teh stroškov prva tožnica ni izkazala. Poleg tega je v istem grobu pokopan tudi pokojni mož, kar pomeni, da del stroškov za vzdrževanje groba predstavljajo tudi stroški vzdrževanja groba za pokojnim možem. Napačna je odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške. Tožeči stranki sta uspeli le v 10 % vtoževanega zneska, uspeh tožene stranke pa je 90 %. Ni res, da so vsaki od strank nastali približno enaki stroški. Upoštevati je tudi treba, da mora tožena stranka povrniti priči 34.090,00 SIT stroškov. Tožeča stranka v pritožbi navaja: V zavrnilnem delu in v sklepu o stroških je odločitev napačna. Napačna je zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode drugi tožnici. Za svoje sklepanje prvo sodišče ni imelo opore niti v izvedenih dokazih niti v materialnem pravu. Ni res, da bi tožnica v starosti 16 mesecev ne bila sposobna dojemati bratove izgube v taki meri, da bi bilo porušeno njeno duševno ravnotežje. Povprečen otrok v starosti enega leta v celoti zaznava najbolj bistvene razlike v čustvovanju. Otrok pri šestnajstih mesecih čustvuje na višji stopnji. Pokojni R. B. je bil zelo navezan na sestrico. Tudi mladoletna tožnica je bila nanj navezana. Če bi sodišče prve stopnje sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke in postavilo izvedenca pediatra, bi bilo omenjeno sklepanje dokazano. Sodišče bi odškodnino moralo določiti. Napačna je tudi odločitev glede stroškov postopka. Pravni temelj predmetne škode predstavlja polovico ali 50 % uspeha v sporu. V preostalem deležu toženi stranki niso nastali stroški. Če bi obveljala odločitev sodišča prve stopnje, bi tožnica morala vse to, kar bo dosojeno iz naslova premoženjske škode, plačati kot stroške odvetniku. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Delno je utemeljena pritožba tožene stranke glede stroškov postopka, v preostalem pa ni utemeljena nobena od pritožb. O pritožbah obeh strank, kolikor gre za odločitev o stvari sami: Pritožbeno sodišče nima pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek druge tožeče stranke, torej mladoletne I. K.. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z izčrpnimi razlogi sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je zavarovanec tožene stranke odgovoren tudi mladoletni tožnici (razlogi na listovni številki 93 in 94 spisa). Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča bi mladoletni, tedaj šestnajstmesečni tožnici ne šla odškodnina zaradi smrti brata, zato odvetnik ni narobe ravnal, ko te odškodnine ni zahteval; zato tudi ni podana odgovornost tožene stranke za ravnanje njenega zavarovanca. Sodišče prve stopnje je povsem zadovoljivo obrazložilo, zakaj šteje, da med mladoletno tožnico in pokojnim bratom ni bilo take življenjske skupnosti, ki bi po določbah čl. 201/2 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR dajala mladoletni tožnici pravico do odškodnine. Tako torej razlogom sodišča prve stopnje ni potrebno nič dodajati. Ko pritožba navaja, kakšni so otroci in kako se obnašajo ter kaj počnejo med 6 in 16 mesecem starosti, gre za trditve, ki v konkretni zadevi posebnega pomena ne morejo imeti. Da se v tej starosti otroci navežejo na bližnje, je sicer znano po splošnih življenjskih izkušnjah - vendar pa prav te izkušnje tudi kažejo, da v taki starosti ne moremo govoriti o tem, da bi na relaciji brat - sestra lahko šlo za tako življenjsko skupnost, ki bi 16 mesečnem otroku dajala pravico do odškodnine, kar velja zlasti za konkreten primer in za okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ko je bil brat bistveno starejši in ko sta bila skupaj le ob vikendih. Pri tem niti ni bistveno, kakšen je bil odnos pokojnega do svoje sestre, kar pritožba prav tako načenja. Postavitev izvedenca je predlagala tožena stranka. Tožeča stranka se zato v pritožbi ne more uspešno sklicevati na to, da ta dokaz ni bil izveden. Pa tudi sicer pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje, ki je izvedbo tega dokaza zavrnilo. Pritožbeno sodišče pa tudi nima pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje, ki se nanaša na višino odškodnine za stroške zahvale in osmrtnice in za stroške vzdrževanja groba, s čimer se ne strinja tožena stranka. Sodišče prve stopnje je imelo v zbranem dokaznem gradivu dovolj opore za ugotovitev o tem, da je tožnica naročila osmrtnico in zahvalo, prav tako pa za ugotovitev o tem, kolikor so ti stroški znašali. Enako velja za stroške vzdrževanja groba. Ko pritožba trdi, da bi bilo treba upoštevati, da je v istem grobu pokopan tudi tožničin mož, pa gre po prepričanju pritožbenega sodišča bolj za pritožbeno minucioznost kot za okoliščino, ki bi jo bilo treba upoštevati. Zato tudi ta pritožbeni razlog ni upošteven. Iz povedanega torej sledi, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno in da je tudi materialnopravno odločitev pravilna. O pritožbah obeh strank, kolikor gre za odločitev o stroških postopka: Prav ima pritožba tožene stranke. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso podani pogoji iz 2. odst. 154. čl. ZPP - Zakona o pravdnem postopku, ko naj bi bil uspeh tak, da bi bila pravilna odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške. Pritožba tožene stranke ima torej prav glede tega, da je tožeča stranka uspela z manjšim delom. Po prepričanju pritožbenega sodišča je namreč uspeh vsake od strank treba upoštevati tako, da je tožeča stranka uspela z zneskom 201.744,00 SIT, tožena stranka pa z zneskom 2.545.353,00 SIT. V takem razmerju je treba odmeriti pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je tako v tem delu napačno uporabilo materialno pravo. Sklep o stroških je bilo zato treba spremeniti in stroške določiti v skladu z uspehom (čl. 154/2 ZPP). S tem je odgovorjeno tudi na pritožbene trditve tožene stranke. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo od zgoraj navedenih zneskov, upoštevaje predloge strank za odmero stroškov, ter veljavno odvetniško in taksno tarifo. Tako je upoštevaje stroškovnik tožene stranke na list. št. 35 toženi stranki priznalo 1625 točk po 76,50 SIT, kar znese 124.312,50 SIT. K temu znesku je treba prišteti 1.150,00 SIT materialnih stroškov in 12.727,00 SIT stroškov za takso, odmerjeno od zneska 2.545.353,00 SIT. Glede na stroškovnik na list. št. 88 je treba k temu prišteti še 650 točk po 87,40 SIT, kar znese 56.810,00 SIT, prav tako pa materialne stroške v zneskih 750,00 SIT in 225,00 SIT in 34.090,00 SIT za stroške pričanja. Prišteti je treba še 19 % DDV od zneska 56.810,00 SIT, kar je 10.794,00 SIT. Stroški na list. št. 88 tako znašajo 102.669,00 SIT, kar je treba prišteti k stroškom na list. št. 35. Seštevek da znesek 240.858,50 SIT, zaokroženo torej 240.859,00 SIT. Tožeči stranki je bilo v skladu z njenim predlogom in glede na zgoraj navedeno vrednost treba priznati 200 točk za tožbo (list. št. 2), 300 točk za tri obravnave (list. št. 34), 250 točk za pritožbo in 5 točk za manipulativne stroške (list. št. 51), dve obravnavi 200 točk in urnino 250 točk (list. št. 87). Skupaj je to 1205 točk po 87,04 SIT kar znese 105.317,00 SIT. K temu je treba prišteti takso za tožbo (od zneska 210.744,00 SIT) v višini 450 točk po 12,00 SIT, torej znesek 5.400,00 SIT. Prišteti je treba še znesek takse za sodbo v višini 10.500,00 SIT (taksa na dan izdaje zadnje sodbe znaša 700 točk po 15,00 SIT). Tako torej stroški tožeče stranke znašajo 121.217,00 SIT. Če od zneska 240.859,00 SIT odštejemo 121.217,00 SIT, dobimo znesek 119.642,00 SIT. To je torej znesek, ki ga mora tožeča stranka plačati toženi stranki po poračunu stroškov. Zakonite zamudne obresti od pravdnih stroškov so določene v skladu s predlogom tožene stranke. Toženi stranki je bilo treba priznati tudi stroške v zvezi s pritožbenim postopkom. Pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, ker ti stroški niso bili potrebni. Priznalo pa je v skladu s stroškovnikom, taksno in odvetniško tarifo ter upoštevaje znesek, ki je bil v pritožbi še sporen, poleg tega pa tudi le delen uspeh v pritožbi, znesek 100 točk za pritožbo, kar znese 9.000,00 SIT in 19 % DDV, kar znese 1.710,00 SIT. K temu je bilo treba prišteti še del stroškov za takso v višini 10.500,00 SIT. Stroški tožene stranke, ki so priznani v pritožbenem postopku, torej znašajo 21.210,00 SIT. Upoštevano je, da je tožena stranka s pritožbo uspela približno do polovice. Odločitev o potrditvi sodbe temelji na določilu čl. 353 ZPP, o spremembi pa na določilu čl. 358 ZPP.