Jedro

Mladoletna tožnica je bila ob bratovi smrti stara 16 mesecev. Pokojni je zaradi šolanja in bivanja na drugem kraju prihajal domov le ob koncu tedna. Življenje v domu internatskega značaja in vračanje domov ob koncu tedna sicer še ne pomeni, da bi moglo priti do pretrganja trajne življenjske skupnosti, vendar pa v starosti 16-ih mesecev deklica še ni bila sposobna - ob časovno omejenih stikih - navezave takšnega čustvenega stika, da bi bratova smrt porušila njeno duševno ravnovesje. Sodišče prve stopnje ima prav, ko ugotavlja, da se med pokojnim in deklico ni vzpostavila takšna medsebojna navezanost, da bi otrok lahko občutil bratovo izgubo kot duševno bolečino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici M. K. plačati denarno odškodnino v znesku 201.743,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice mladoletne I. K. za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin ob bratovi smrti v znesku 2.000.000,00 SIT. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v izreku o pravdnih stroških, sicer pa je zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke ter sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje, kolikor je bilo odločeno o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine zaradi duševnih bolečin ob smrti brata, revizijo, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Na podlagi določb 201. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino za duševne bolečine tudi bratom in sestram umrlega, če je med njimi in umrlim obstojala trajnejša življenjska skupnost. Ugotovljeno je, da je pokojni B. R. do smrti živel v skupnem gospodinjstvu in ekonomski skupnosti s svojo materjo M. K. in sestro I. K. Slednja je bila kljub svoji mladosti na pokojnega brata čustveno močno navezana. Otrok se že v zgodnji mladosti čustveno navezuje na najbližje sorodnike. V starosti enega leta že zaznava bistvene razlike v čustvovanju. Umrli brat je kazal veliko nežnost in naklonjenost do sestre. Bratovo izgubo bo mladoletna tožnica čutila celo življenje. Končno tožeča stranka vlaga revizijo tudi proti izreku o stroških pravdnega postopka, vsebovanem v izpodbijani sodbi.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 201. člena ZOR lahko sodišče prisodi ožjim družinskim članom umrlega pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Kot ožji družinski člani umrlega so v citirani zakonski določbi navedeni zakonec, otroci in starši. Glede bratov in sester umrlega obstaja pravna podlaga za plačilo odškodnine od odgovornega povzročitelja le ob pogojih, ki so posebej navedeni v drugem odstavku citirane zakonske določbe. Bratje in sestre so takšne odškodnine deležni le, če je med njimi in umrlim obstajala trajnejša življenjska skupnost. Revizija torej nima utemeljitve, ko v podkrepitev svoje trditve, da mladoletni tožnici odškodnina pripada, citira sodno prakso, po kateri celo pol leta ali manj staremu otroku načelno pripada odškodnina za duševne bolečine ob smrti staršev.

Bratom in sestram umrlega gre torej odškodnina za duševne bolečine le ob pogoju ugotovljene trajnejše življenjske skupnosti. Od tu dalje pa pravna presoja temelji predvsem na dejanskih ugotovitvah. Mladoletna tožnica je bila ob bratovi smrti stara 16 mesecev. Pokojni je zaradi šolanja in bivanja na drugem kraju prihajal domov le ob koncu tedna. Življenje v domu internatskega značaja in vračanje domov ob koncu tedna sicer še ne pomeni, da bi moglo priti do pretrganja trajne življenjske skupnosti, vendar pa v starosti 16-ih mesecev deklica še ni bila sposobna - ob časovno omejenih stikih - navezave takšnega čustvenega stika, da bi bratova smrt porušila njeno duševno ravnovesje. Sodišče prve stopnje ima prav, ko ugotavlja, da se med pokojnim in deklico ni vzpostavila takšna medsebojna navezanost, da bi otrok lahko občutil bratovo izgubo kot duševno bolečino. Določba drugega odstavka 201. člena ZOR predpostavlja drugačno dejansko in pravno podlago, kakor pa jo vsebuje določba prvega odstavka navednega določila. Izguba roditelja namreč predstavlja čustveno in razvojno hibo za vse življenje, medtem ko bi zaradi izgube brata navedeni čustveni primanjkljaj bil podan le ob ugotovljeni trajnejši življenjski skupnosti. Tožeča stranka ni dokazala, da bi mladoletni tožnici zaradi lastnih zaznav ob bratovi smrti nastala škoda iz naslova duševnih bolečin. Kasnejše zavedanje navedenega dejstva v otrokovih lastnih zaznavah ne bi moglo imeti podlage.

Izpodbijana sodba je torej materialno pravo pravilno uporabila, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti. Enako je bilo treba odločiti tudi o delu revizije, ki se nanaša na stroške pravdnega postopka. Odločitve sodišča o stroških postopka, ki je po svoji naravi sklep, revizijsko ni mogoče izpodbijati. Ne gre za sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, saj je zahteva za vrnitev pravdnih stroškov vedno akcesorne narave, ki jo je mogoče uveljaviti v postopku, zaradi katerega so stroški nastali. Določbe prvega odstavka 384. člena ZPP zato glede stroškovnega izreka ni mogoče uporabiti.