Jedro

Pojem pornografija je tudi v pravni dogmatiki opredeljen širše od prikazovanja golih ženskih oziroma moških teles. Pravna teorija in praktično vsi sodobni sistemi spolnega kazenskega prava sprejemajo, da pornografija temelji na prikazovanju spolnega dogajanja na pretiran, drastičen način, brez smiselne povezave z drugim življenjskih izražanjem, še posebej, če človeka degradira na "reaktivno bitje fizioloških dražljajev" in s tem zgolj na objekt spolne sle.

Sodobno pojmovanje pornografije v dogmatiki kazenskega prava in sodni praksi tujih sodišč je omejeno na gradivo (pisanja, fotografije, filme), ki opisujejo seksualno aktivnost oziroma vedenje, katerega namen je zbujanje spolnega vzburjenja pri gledalcih oziroma poslušalcih. Pornografija mora biti takšne intenzitete, da lahko pri otroku ugotovimo negativne posledice za njegov razvoj. Glede na navedeno, fotografiji golega moškega spodnjega dela telesa in fotografija golega celotnega moškega telesa, iz opisa dejanja v tožilkinem predlogu namreč ni razvidno, da gre za fotografijo odraslega moškega, ki se dotika svojega spolnega organa, katere je mladoletnik, upoštevaje opis konkretnega kaznivega dejanja, poslal oškodovanki, ne dosegajo standarda pornografije, ki je zakonski znak po prvem odstavku 176. člena KZ-1. Če bi bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, bi bila izključena protipravnost mladoletnikovega ravnanja, ker ni podano nesorazmerje med starostjo in zrelostjo storilca kaznivega dejanja in starostjo in zrelostjo oškodovanke.

Za kazensko pravo nasploh velja, da je skrajno sredstvo družbe, tako imenovana ultima ratio societatis. Navedeno še toliko bolj (a fortiori) velja za mladoletniško kazensko pravo, katerega temeljni namen je mladoletniku zagotoviti vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj, da se bo lahko v nadaljevanju svojega življenja vključil v družbo. To se nenazadnje odraža tudi v procesni določbi drugega odstavka 483. člena ZKP, po kateri senat med drugim ustavi postopek, kadar spozna, da mladoletniku ne bi bilo smotrno izreči niti kazni niti vzgojnega ukrepa.

Sodišči nižje stopnje sta bili soočeni s situacijo, ko je mladoletni, komaj 14 let star storilec, mladoletni, 11 let stari oškodovanki preko elektronske komunikacije posredoval tri fotografije golega moškega telesa. Gre za situacijo, ki jo kot problematično obravnava že teorija kazenskega prava ter izrazito nekoherentnost znotraj zakona: 14-letnik ali 14-letnica štejeta za dovolj duševno in moralno zrela za pripis odgovornosti za izvršitev kaznivega dejanja, hkrati pa nista dovolj duševno in moralno zrela za stik s pornografskimi vsebinami.

Stroški mladoletniškega kazenskega postopka bremenijo proračun.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se postopek proti mladoletniku na podlagi določbe drugega odstavka 483. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 1. točko 358. člena Zakona o kazenskem postopku ustavi.

II. Stroški kazenskega postopka proti mladoletniku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Km 796/2021 z dne 19. 4. 2021 mladoletnemu A. A. izreklo vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom II Kp 796/2021 z dne 17. 6. 2021 pritožbo mladoletnikovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da stroški mladoletniškega postopka bremenijo proračun.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti mladoletnikov zagovornik, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve trdi, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo mladoletnikovo pravico do obrambe, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sta oškodovanka in njena mati izpovedovali diametralno nasprotno, da je mladoletnik ravnal v opravičljivi dejanski in pravni zmoti, da dejanja ni nikoli priznal, predvsem pa, da v obravnavanem primeru ne gre za kaznivo dejanje, ker fotografije golega človeškega telesa, ki jih je mladoletnik posredoval oškodovanki, ne dosegajo zakonskega znaka pornografije iz prvega odstavka 176. člena KZ-1 in ker ni podana nesorazmernost med starostjo storilca in oškodovanke. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in postopek proti mladoletniku ustavi oziroma da izpodbijani pravnomočni sklep v celoti razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazna predloga za postavitev izvedenca psihologa in za zaslišanje oškodovankine matere C. C., da se je mladoletnik brez dvoma zavedal, da je pošiljanje fotografij golih neznanih moških mladoletnim osebam protipravno in kaznivo, zato je neutemeljena trditev zahteve, da je bil v dejanski in pravni zmoti in da mladoletnikov zagovornik z ostalimi trditvami v zahtevi podaja svojo oceno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Mladoletnikov zagovornik je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva ponovil trditve zahteve in poudaril, da komaj 14-letni mladoletnik nikakor ni mogel vedeti oziroma se zavedati, da je posredovanje slik golega moškega telesa med vrstniki inkriminirano. Izjavo je sklenil z navedbo, da se vrhovna državna tožilka v odgovoru ni opredelila do v zahtevi zatrjevane nekoherentnosti v kazenskem zakoniku glede nujnosti obstoja nesorazmernosti med starostjo storilca in žrtve, "zato se zdi, da zahtevi za varstvo zakonitosti v tem delu pritrjuje".

B.

5. V obravnavanem primeru je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru v predlogu za izrek vzgojnega ukrepa mladoletnemu A. A. očitalo, da je v Slovenski Bistrici dne 21. 10. 2020 osebi mlajši od petnajst let prikazal slike pornografske vsebine, ko je B. B., rojeni ..., v aplikacijo Snapchat in na njen uporabniški račun "..." preko svojega uporabniškega računa "..." poslal dve fotografiji golega moškega spodnjega dela telesa ter fotografijo golega celotnega moškega telesa ter ji na ta način prikazal slike pornografske vsebine, čeprav B. B. še ni bila stara petnajst let. Takšnemu opisu kaznivega dejanja je sledilo Okrožno sodišče v Mariboru, ki je ugotovilo, da je mladoletni A. A., rojen ... s tem ravnanjem storil kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena KZ-1. 6. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da v obravnavanem primeru ne gre za kaznivo dejanje. Mladoletnikov zagovornik to kršitev utemeljuje na dveh ravneh: ‒ prvič, da poslanih slik, upoštevaje celoten kontekst dogajanja, ni mogoče šteti za pornografsko vsebino. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je pornografija po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (v nadaljevanju SSKJ) bolj ali manj nazorni prikaz spolnih aktov in golih teles. Zgolj golo moško telo tako ne dosega „standarda pornografije". Poudarja še, da je pornografijo v kazenskem pravnem smislu treba razumeti in razlagati v skladu z omejitvami "nujnega varstva pravnih vrednot", kar pomeni da ni vse, kar predstavlja golo človeško telo ali kar je povezano s spolnostjo že pornografija. Uveljavljeno kršitev sklene z navedbo, da javno dostopna slika golega moškega telesa ne prikazuje nobene skrajnosti (na primer mazohizma ali kakšne "perverzije"), zaradi česar bi lahko povzročila zgražanje ali negativne občutke. Takšna slika bi lahko terjala kazenskopravni odziv države le v kakšni izjemno konzervativni in manj razviti državi, nikakor pa ne v sodobni evropski družbi, v katero uvrščamo Slovenijo; ‒ in drugič: vložnik zahteve v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona uveljavlja, da je KZ-1 notranje nekoherenten, ker predpostavlja, da je 14-letna oseba dovolj zrela za pripis odgovornosti izvršitve kaznivega dejanja po 176. členu KZ-1, hkrati pa ni dovolj zrela za stik s pornografskimi vsebinami. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je nesmiselna in ustavno sporna zakonska ureditev po kateri lahko 14-letnik s prikazom slike golega telesa drugemu 14-letniku, stori kaznivo dejanje, ki terja najstrožji represivni odziv države. Takšna ureditev ne upošteva tako imenovane "klavzule starostne tolerance", po kateri je za obstoj kaznivega dejanja pri mladoletnikih na področju spolnosti nujno upoštevati tudi starostno razliko med storilcem in žrtvijo. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da gre pri prikazovanju slik golih teles med mladoletniki za spoznavanje telesa oziroma spolnosti, razvijanje samozavesti in "mladostniško raziskovanje", ki ne bi smelo nikogar presenetiti, še manj pa sprožiti kazenskopravnega odziva države.

7. Vrhovno sodišče se pri presoji, ali so podani zakonski znaki določenega kaznivega dejanja omeji na obtožbeni očitek oziroma opis kaznivega dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi. V obravnavanem primeru je, kot že rečeno, bistvo očitka mladoletniku, da je oškodovanki posredoval tri fotografije golega moškega telesa. Iz takšnega opisa ni razvidno, da bi bili na fotografijah razvidni spolni atributi ali spolna ravnanja (na primer masturbacija, moški spolni ud v stanju erekcije in podobno). Gre torej le za očitek prikazovanja moškega akta. Vrhovno sodišče je moralo torej presoditi ali takšen očitek zapolnjuje zakonski znak „pornografija vsebina“.

8. Kazenski zakonik ne opredeljuje zakonskega znaka pornografija, zato je do njegovega pomena oziroma vsebine na področju kazenskega materialnega prava treba priti z uporabo uveljavljanih razlagalnih metod. Predmet zakonske razlage je zakonsko besedilo, ki sestoji iz jezikovnih znakov. Sporočilo, ki ga razlagalec išče, so pravno pravilo, njegovi sestavni deli in pomen teh delov. V skladu s klasičnim pojmovanjem je naloga jezikovne razlage, da z besedoslovnimi, slovničnimi in slogovnimi pravili jezika rekonstruira besedni pomen pravnega pravila, pri čimer nujno, da se besedni pomen ujema s pravnim pomenom pravnega pravila. Gre le za prvo razlagalno stopnjo, ki določa možen besedni pomen pravnega pravila, hkrati pa za stopnjo, ki določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti. Če bi razlagalec prestopil jezikovni okvir zakonskega besedila, namreč ne bi šlo za razlago, temveč za tvorbo pravnega pravila. Pomen pravila, ki ga ugotovimo z razlago, mora biti jezikovno mogoč, saj je mogoč besedni pomen pravila zunanja meja razlage, ki jo razlagalec ne sme prestopiti. Dolžnost razlagalca je, da jezikovno razlago dopolni in preveri še z drugimi metodami razlage, ki naj jezikovno razlago potrdijo ali utemeljijo tistega izmed več možnih besednih pomenov, ki je njen pravi (pravni) pomen. Te metode so med drugim sistematična, teleološka, dogmatična in primerjalna metoda1. 9. V skladu z določbo prvega odstavka 176. člena KZ-1, stori kaznivo dejanje po tej določbi kdor osebi, mlajši od petnajst let, proda, prikaže ali z javnim razstavljanjem ali kako drugače omogoči, da so ji dostopni spisi, slike, avdio-vizualni ali drugi predmeti pornografske vsebine, ali ji prikaže pornografsko ali drugačno seksualno predstavo.

10. Po SSKJ2 se pornografija deli na tako imenovano mehko in trdo pornografijo. Za mehko pornografijo so značilni manj nazorni prikazi spolnih aktov in golih teles, za trdo pornografijo pa so značilni nazorni prikazi spolnih aktov in golih teles. V obeh primerih se po SSKJ za pornografijo torej praviloma šteje kumulativno prikazovanje spolnih aktov, torej spolne dejavnosti in razgaljenih teles. Po SSKJ pridevnik "porno" pomeni prikazovanje oziroma obravnavanje spolnosti samo zaradi erotičnega draženja oziroma ugajanja. Tudi v tem primeru gre v okviru jezikovne razlage za prikazovanje oziroma obravnavanje spolnosti, ne pa zgolj za prikazovanje aktov, torej golih moških ali ženskih teles.3

11. Jezikovno razlago besedne zveze "pornografska vsebina" v smislu, da gole fotografije človeškega telesa, brez posebne seksualne konotacije, še ne dosegajo standarda pornografija, potrjujeta tudi sistematična in logična razlaga celotne določbe 176. člena KZ-1. Ta določba v prvem odstavku loči med spisi, slikami, avdio-vizualnimi in drugimi predmeti pornografske vsebine, med pornografsko predstavo in med drugačno seksualno predstavo. V tretjem odstavku tega člena, v katerem je inkriminirano hujše kaznivo dejanje, ki varuje mladoletne osebe, torej tako otroke pod petnajstim letom starosti kot tudi mladoletno osebo od petnajstih do osemnajstih let starosti, pa zakon loči med pornografskim ali drugačnim seksualnim gradivom, ki vključuje mladoletne osebe ali njihove realistične podobe. Besedna zveza "drugačno seksualno gradivo" je torej širša od pojma pornografija. Podobno določa tudi drugi odstavek tega člena, po katerem storilec mladoletno osebo s silo, grožnjo, preslepitvijo, prekoračitvijo ali zlorabo pooblastil, novačenjem, nagovarjanjem ali zaradi izkoriščanja izkoristi za izdelavo slik, avdio-vizualnih in drugih predmetov pornografske ali seksualne vsebine. Zakonodajalec je torej tudi pri tej izvršitveni obliki, ki je brez dvoma hujša od izvršitvene oblike po prvem odstavku 176. člena KZ-1, med drugim ločil med izdelavo slik pornografske vsebine in izdelavo slik seksualne vsebine. Prvi odstavek 176. člena KZ-1 pa med drugim inkriminira le prikazovanje slik pornografske vsebine, ne pa tudi slik seksualne vsebine. Takšna zakonska ureditev je notranje logična in konsistentna, ker gre, kot že rečeno, pri drugem in tretjem odstavku 176. člena KZ-1 za hujši kaznivi dejanji, pri katerih je treba mladoletne osebe zavarovati tudi pred tem, da bi postale objekt slik, ki imajo seksualno vsebino. V drugem in tretjem odstavku 176. člena KZ-1 torej zakonodajalec, za razliko od prvega odstavka tega člena, varstvo mladoletnih oseb širi onkraj pornografije, na področje vsakršne spolnosti.

12. Sistematična in logična razlaga 176. člena KZ-1 torej nakazujeta, da je zakonodajalec pojem "pornografsko" razlikoval od pojma "seksualno", s katerim je očitno razširil domet pri tistih izvršitvenih oblikah tega kaznivega dejanja, ki jih je štel za nevarnejše. Prejšnji Kazenski zakonik (KZ-1995) tega znaka ni poznal in je vseboval samo znaka "pornografska vsebina" in "pornografska predstava"4. 13. Tudi v pravni dogmatiki je pojem pornografija opredeljen širše od prikazovanja golih ženskih oziroma moških teles. Pravna teorija in praktično vsi sodobni sistemi spolnega kazenskega prava sprejemajo, da pornografija temelji na prikazovanju spolnega dogajanja na pretiran, drastičen način, brez smiselne povezave z drugim življenjskih izražanjem, še posebej, če človeka degradira na "reaktivno bitje fizioloških dražljajev" in s tem zgolj na objekt spolne sle5. Pravna dogmatika torej pornografijo pojmuje kot absolutizacijo spolnega življenja, izločitev tega iz skupnega področja duhovno-duševno-telesnih medčloveških razmerij v vsej njihovi prepletenosti, pri katerem gre celo za antihumano prikazovanje spolnega dogajanja6. 14. Sodobno pojmovanje pornografije v dogmatiki kazenskega prava in sodni praksi tujih sodišč je torej omejeno na gradivo (pisanja, fotografije, filme), ki opisujejo seksualno aktivnost oziroma vedenje, katerega namen je zbujanje spolnega vzburjenja pri gledalcih oziroma poslušalcih7. Ob tem pravna teorija opozarja, da je treba v kazensko pravnem pogledu pojem pornografija zožiti. Pornografija mora biti takšne intenzitete, da lahko pri otroku ugotovimo negativne posledice za njegov razvoj.8 Glede na navedeno, fotografiji golega moškega spodnjega dela telesa in fotografija golega celotnega moškega telesa, iz opisa dejanja v tožilkinem predlogu namreč ni razvidno, da gre za fotografijo odraslega moškega, ki se dotika svojega spolnega organa, katere je mladoletnik, upoštevaje opis konkretnega kaznivega dejanja, poslal oškodovanki, ne dosegajo standarda pornografije, ki je zakonski znak po prvem odstavku 176. člena KZ-1. 15. Pritrditi je treba tudi vložniku zahteve, da bi bila v obravnavanem primeru, če bi bili izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, izključena protipravnost mladoletnikovega ravnanja, ker ni podano nesorazmerje med starostjo in zrelostjo storilca kaznivega dejanja in starostjo in zrelostjo oškodovanke. Zatrjevano kršitev vložnik utemeljuje z navedbami, da je obstoječa pravna ureditev v določbi 176. člena KZ-1 nesprejemljiva in celo ustavno sporna, ker ne zasleduje pravno dopustnega cilja, sorazmernosti in enakosti pred zakonom ter ne upošteva tako imenovane "klavzule starostne tolerance", pri kateri se za presojo storitve kaznivega dejanja pri mladoletnikih na področju spolnosti upošteva starostna razlika med domnevnimi storilci in domnevnimi žrtvami.

16. Za kazensko pravo nasploh velja, da je skrajno sredstvo družbe, tako imenovana _ultima ratio societatis._ Navedeno še toliko bolj (_a fortiori_) velja za mladoletniško kazensko pravo9, katerega temeljni namen je mladoletniku zagotoviti vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj, da se bo lahko v nadaljevanju svojega življenja vključil v družbo. To se nenazadnje odraža tudi v procesni določbi drugega odstavka 483. člena ZKP, po kateri senat med drugim ustavi postopek v primeru kadar spozna, da mladoletniku ne bi bilo smotrno izreči niti kazni niti vzgojnega ukrepa. Pri tem mora sodišče upoštevati mladoletnikovo osebnost, njegove psihične lastnosti in nagnjenja, njegovo prejšnje življenje, nagibe iz katerih je storil kaznivo dejanje, pa tudi samo težo in naravo dejanja ter presoditi, ali je v konkretnem primeru za zagotovitev vzgoje, prevzgoje in pravilnega razvoja mladoletnika smotrnejši izrek kazni, vzgojnega ukrepa ali pa ustavitev postopka.

17. V obravnavanem primeru sta bili sodišči nižje stopnje soočeni s situacijo, ko je mladoletni, komaj 14 let star storilec, mladoletni, 11 let stari oškodovanki preko elektronske komunikacije posredoval tri fotografije golega moškega telesa. Gre situacijo, ki jo kot problematično obravnava že teorija kazenskega prava. Kazenski zakonik (KZ) iz leta 1995 je namreč določal za to kaznivo dejanje nižjo starost - 14 let, kar je bilo usklajeno z določbami o omejitvah kazenske odgovornosti glede na starost storilcev. V KZ-1 je določba o omejitvi kazenske odgovornosti glede na starost storilca ostala enaka, tako da oseba, ki je izvršila protipravno ravnanje, ko še ni bila stara 14 let, ne more biti storilec kaznivega dejanja. Kriminalitetno politična odločitev pa je bila, da je treba starost oseb, ki jim je prepovedano posredovati pornografsko gradivo, zvišati na 15 let. Gre za izrazito nekoherentnost znotraj zakona: 14-letnik ali 14-letnica štejeta za dovolj duševno in moralno zrela za pripis odgovornosti za izvršitev kaznivega dejanja, hkrati pa nista dovolj duševno in moralno zrela za stik s pornografskimi vsebinami.10

18. Teoretiki prav tako opozarjajo, da je inkriminacija prikazovanja in omogočanja dostopa do pornografskega gradiva tako široka, da lahko omejuje že spolno vzgojo, saj se pri tem kaznivem dejanju spolni motiv storilca ne zahteva. Ob tem se postavlja vprašanje upravičenosti tako strogega odziva na nevarnost seznanitve s pornografskim gradivom za duševni in moralni razvoj oseb, ki še niso dopolnile petnajstega leta starosti. Sodobno kazensko pravo namreč strmi k inkriminiranju empirično dokazanih nevarnosti, zato inkriminacija ob odsotnosti psiholoških in podobnih raziskav o nevarnosti za razvoj posameznika, zlahka postane le odraz "ideološkega moraliziranja zakonodajalca."11

19. Določbo prvega odstavka 176. člena KZ-1 je zato po stališču Vrhovnega sodišča treba razlagati ustavnoskladno. Čeprav se pri tem kaznivem dejanju, tako kot na primer pri kaznivem dejanju spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let12, izrecno ne zahteva, da je podano očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve, ki še ni stara petnajst let, pa je tudi pri tem kaznivem dejanju (že na podlagi _analogije intra legem_, ki je v kaznovalnem pravu dovoljena) treba upoštevati prav to. Na to opozarja tudi pravna teorija, ki postavlja vprašanje, kako obravnavati mladoletne osebe, ki posnamejo ali fotografirajo svoje spolno občevanje ali pa seksualno eksplicitne fotografije in jih posredujejo partnerju s pomočjo sredstev informacijske tehnologije13 (tako imenovani _sexting_)14. 20. Glede na navedeno je treba v okviru ustavnoskladne razlage tega člena upoštevati starost storilca in žrtve in telesno duševno zrelost obeh udeležencev, zlasti še zrelost storilca, ki je lahko sicer starejši od štirinajst let in zato krivdno sposoben, a hkrati mlajši od petnajst let, zaradi česar ni polno privolitveno sposoben. V takšni situaciji ima dejansko mladoletni storilec hkrati položaj storilca (ker je s pornografijo seznanil drugo osebo pod 15. letom starosti) in žrtve (ker je bil sam seznanjen s pornografijo). Zato je treba že po naravi takega razmerja, če ga je mogoče opredeliti kot medvrstniško spolnost, dopustnost (protipravnost) mladoletnikovega ravnanja presojati glede na njegovo starost ter stopnjo duševne in telesne zrelosti.

C.

21. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da mladoletniku očitano ravnanje ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 176. člena KZ-1, je kazenski postopek proti mladoletniku na podlagi določbe drugega odstavka 483. člena v zvezi s 1. točko 358. člena ZKP ustavilo. Ostalih, v zahtevi uveljavljanih kršitev, zato ni presojalo.

22. Vrhovno sodišče je odločilo, da stroški mladoletniškega kazenskega postopka bremenijo proračun.

23. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Primerjaj Pavčnik, M. (2013): Teorija prava, GV Založba, Ljubljana, str. 369 - 370 in Pavčnik, M. (2013): Argumentacija v pravu, GV Založba, Ljubljana, str. 94 - 96, pa tudi Lukić, R. D. (1961): Tumačenje prava, Savremena administracija, Beograd, str. 44 - 51. 2 Primerjaj Slovar slovenskega knjižnega jezika (2014): Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Franca Ramovša - 2., dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana, str. 134. 3 Prav tam. 4 Primerjaj Završnik, A. in Šarf, P. (2018): Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, str. 1091. Avtorja ugotavljata, da bi bilo pojmovno ustrezneje uporabiti pojem "spolno gradivo". 5 Primerjaj sodbo nemškega BGH-BGHSt 23, 40, stran 44 sodbe, v avstrijski teoriji pa Kienapfl, Schmoller, stran 187 in v švicarski teoriji Suter-Zürcher, stran 75-78, vse povzeto po Korošec, D. (2008): Spolnost in kazensko pravo, Ur. l. RS, Ljubljana, str. 298. 6 Prav tam, stran 297-298. Avtor ugotavlja, da je bil pojem pornografija v kazenskem pravu od konca 19. stoletja predmet različnega pojmovanja in razvoja. Na začetku stroga kazenska zakonodaja zoper pornografijo in njeno zelo široko moralno pojmovanje, sta se sčasoma liberalizirala. V začetku je šlo za moralno vrednotenje prikazov človeškega telesa in njegovih gibov, s sklicevanjem na povprečnega "moralno dostojnega" opazovalca. Kasneje se je v Evropi oblikovala prevladujoča definicija, da gre za pornografijo tedaj, ko prikazi "vsaj pretežno merijo na vzburjenje spolnih dražljajev v opazovalcu in pri tem meje, skladne s splošnimi družbenimi vrednostnimi predstavami o spolni dostojnosti, očitno prestopajo". Poudarja, da v sodobni teoriji kazenskega prava velja za preseženo tudi definicija, ki temelji na nerealnem prikazovanju spolnosti, ker bi izključevala ne le možno, ampak v praksi tudi zelo razširjeno tako imenovano realistično pornografijo (nazoren, neolepšan prikaz povprečnega spolnega ravnanja vsakdanjih ljudi v vsakdanjem okolju). 7 Tako tudi Garner, B. A. (2010): Black's law dictionary, St. Paul: West, stran 1005. 8 Primerjaj Deisinger, M. (2017): Kazenski zakonik 2017. Posebni del: S komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, Založništvo d. o. o., Maribor, str. 309. 9 Tako tudi Bavcon, L... et al (2013): Kazensko pravo. Splošni del - šesta izdaja, prvi natis, Ur. l. RS, Ljubljana, str. 506. 10 Primerjaj Završnik, A. in Šarf, P. (2018): navedeno delo, str. 1090. 11 Primerjaj Korošec, D. (2008): navedeno delo, str. 295-307. 12 Peti odstavek 173. člena KZ-1 določa, da dejanje iz prvega odstavka tega člena ni protipravno, če je bilo storjeno z osebo primerne starosti in če ustreza stopnji njune duševne in telesne zrelosti. 13 Ni namreč mogoče primerjati situacij, ko bi na primer odrasel starejši moški poslal osebi, stari manj kot petnajst let, slike pornografske vsebine, s situacijo, ko otrok, star le nekaj dni več kot štirinajst let, pošlje takšne slike v okviru elektronske komunikacije drugemu, na primer enajst let staremu otroku. 14 Primerjaj Završnik, A. in Šarf, P. (2018): navedeno delo, str. 1100.