Jedro

Neutemeljenost predloga, ker ne gre za nerešeno pravno vprašanje.

Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 11/2008 že zavzelo stališče, da je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR). Vedenje o storilcu ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode, ki jo predstavlja izgubljen dogodek v letu 2000, vrednost certifikata, ki so ga dobili državljani Republike Slovenije na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij - ZLPP, uveljavljenega v decembru 1992, ter stroški upravnih in sodnih postopkov, nastali v letu 1994 do 1997. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in odločilo, da mora tožnik toženki povrniti odmerjene pravdne stroške. Zaključilo je, da je tožbeni zahtevek, vložen po tožbi dne 10. 10. 2000, zastaran.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu razveljavilo in v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, sicer pa pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nerazveljavljenem delu potrdilo ter odločilo, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje. Predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo zaradi rešitve pravnega vprašanja zastaranja njegovega zahtevka, saj gre za vprašanje, ki v sodni praksi še ni rešeno. Navaja, da gre za pravno povsem drugačen položaj kot v primeru „izbrisanih“, saj je bila njegova prošnja za sprejem v državljanstvo RS v letu 1994 zavrnjena in je šele po šestih letih uspel dokazati, da je toženka pri presoji njegove prošnje ravnala nezakonito. Subjektivni rok za vložitev tožbe (prvi odstavek 367. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) je začel teči šele z Odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 1. 6. 2000, saj so bili tožniku šele takrat znani vsi elementi, ki so mu omogočili uveljavitev odškodninskega zahtevka, in sicer je šele takrat izvedel za povzročitelja, za arbitrarnost državnih organov, za škodo, ki mu je nastala. Zato je napačno stališče nižjih sodišč, da navedena odločba ni imela vpliva na tek zastaranja in da tožbeni zahtevek izvira iz dokončne zavrnitve njegove prošnje za sprejem v državljanstvo RS v letu 1994. 4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 11/2008 že zavzelo stališče, da je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR). Vedenje o storilcu ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode. Takšno stališče sta v obravnavani zadevi zadevi zavzeli tudi sodišči prve in druge stopnje. Vrhovno sodišče je tako ocenilo, da tožnik ni izkazal obstoja pogojev za dopustitev revizije, zato je predlog kot neutemeljen zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena Zakon o pravdnem postopku - ZPP).