Jedro

Ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka vedela, da ni dovoljena uporaba poti, na kateri se je delal izkop in dejstva, da bi lahko prišla povsem neovirano in brez nevarnosti do svojega doma po drugi (ne bistveno daljši) poti, je pravilna materialnopravna odločitev obeh sodišč, da znaša prispevek tožeče stranke k nastanku škode 30%.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da so dolžne tožene stranke solidarno plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 4.585.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 12.6.1996 dalje do plačila in ji od 1.7.1995 dalje plačevati mesečno rento v znesku 15.000 SIT. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da so jih dolžne tožene stranke solidarno plačati tožeči stranki v znesku 370.348 SIT.

Sodišče druge stopnje je odločitev glede plačevanja odškodninske rente in plačila stroškov postopka razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zavrnilo pa je vse pritožbe v delu, ki se je nanašal na plačilo odškodnine v znesku 4,585.000 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišče druge stopnje, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje, je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Napačna je odločitev sodišča, da je tožeča stranka do 30 % soodgovorna za to, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode. Tožene stranke niso storile vsega kar je bilo potrebno, da ne bi prišlo do škodnega dogodka. Z izkopom so spremenile prometni režim. Zato bi bila popolna varnost zagotovljena le v primeru, če bi postavile ograjo okoli celotnega območja. Tega pa niso naredile.

Tožnica je pot dobro poznala, saj jo je uporabljala vsak dan. Zato ji njena slabovidnost ne more biti v škodo. Izključni vzrok za to, da je do škodnega dogodka prišlo, je v ravnanju toženih strank, ki gradbišča niso zavarovale v zadostni meri. Tožnici je bila priznana tudi prenizka odškodnina. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožene stranke na revizijo niso odgovorile, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

a) Glede tožničine soodgovornosti: Pri presoji odločitve sodišč druge in prve stopnje, da je tožeča stranka do 30% soodgovorna za to, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode, je revizijsko sodišče vezano na pravnoodločilna dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Z revizijskimi trditvami, da tožeča stranka ni vedela, da je cesta zaprta, da ni bilo nobenih zapor itd., izpodbija tožeča stranka v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, kar pa na podlagi že omenjene določbe 3. odstavka 385. člena ZPP v revizijskem postopku ni več dovoljeno.

Po izvedbi obsežnega dokaznega postopka in po oceni izvedenih dokazov sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili: - da se je tožeča stranka poškodovala na gradbišču trase vodovodnega priključka in sicer na ta način, da je padla v izkop za vodovod, ki je potekal vzporedno z O. potjo.

- da je bila pri stanovanjski hiši O. pot postavljena tabla čelne zapore, na kateri je bil postavljen prometni znak, ki je prepovedoval promet z obeh smeri; - da sta bili neposredno pred izkopom, v katerega je padla tožnica, postavljeni dve tabli čelne zapore in sicer vsaka dolga tri metre in visoka en meter; - da je tožnica vedela, da je O. pot zaprta za ves promet; - da so bili prebivalci K. po radiu in preko časopisov obveščeni o gradnji vodovoda in zapori cest, po katerih je potekala gradnja vodovoda; - da bi lahko tožnica neovirano prišla do svojega doma po ulici I.; - da se je tožnica kljub temu, da je vedela, da je O. pot zaprta, odločila za uporabo te poti in pri tem padla v izkop.

Ob upoštevanju navedenih pravnoodločilnih dejstev tudi po presoji revizijskega sodišča ne more biti prav nobenega dvoma, da je tožeča stranka tudi sama kriva, da ji je nastala škoda. Zato ima, kot sta materialnopravno pravilno presodili obe sodišči, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (1. odstavek 192. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka vedela, da ni dovoljena uporaba poti, na kateri se je delal izkop in dejstva, da bi lahko prišla povsem neovirano in brez nevarnosti do svojega doma po drugi (ne bistveno daljši) poti, pa je pravilna tudi nadaljnja materialnopravna odločitev obeh sodišč, da znaša prispevek tožeče stranke k nastanku škode 30%.

b) Glede višine prisojene odškodnine Odločitev o višini odškodnine izpodbija revizija le s trditvijo, "da je odškodnina prenizka". Ob tako skromnih revizijskih trditvah je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) opravilo preizkus celotne prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in pri tem ugotovilo, da je bila tožeči stranki iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem prisojena celotna zahtevana odškodnina (in nato zaradi soodgovornosti zmanjšana za 30%), ostalim zahtevkom za plačilo nepremoženjske škode pa je bilo le delno ugodeno, vandar pa je tožeča stranka v pritožbenem postopku izpodbijala le zavrnitev tistega dela odškodnine, ki jo je zahtevala iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Zato je tudi revizijski preizkus mogoč le v navedenem obsegu.

Iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da so ostale po končanem zdravljenju splošne življenjske aktivnosti tožeče stranke zmanjšane, zaradi česar tožeča stranka duševno trpi. Po končanem zdravljenju se tožeča stranka ne more pripogibati, težko se oblači in obuva, ne more poklekniti in tudi ne dvigovati in nositi stvari oziroma bremen. Brez pomoči lahko stoji in hodi le kratek čas. Pretežno mora sedeti. Pri vsakodnevnih gospodinjskih opravilih potrebuje pomoč. Izraženo v % so njene splošne življenjske aktivnosti zmanjšane med 50 - 60 %.

S pravnomočno sodbo je bilo tožeči stranki iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenskih aktivnosti prisojenih 4,000.000 SIT (seveda pa nato zmanjšanih za delež njene soodgovornosti). Navedena denarna satisfakcija tudi po presoji revizijskega sodišča v celoti ustreza okoliščinam primera in kriterijem, ki so za odmero denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo določeni v 200. in 203. členu ZOR. Prisojena odškodnina je tudi povsem primerljiva z odškodninami, ki so bile oškodovancem prisojene v podobnih primerih.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlog ni podan. Ker sodišči druge in prve stopnje med postopkom tudi nista zagrešili bistvene kršitve postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).