Jedro

Izkop gradbene jame zaradi izgradnje vodovodnega omrežja sredi naselja pomeni povečano nevarnost za okolico in sta zato naročnik ter izvajalec del za škodo, nastalo v zvezi s to dejavnostjo, solidarno odgovorna po načelu objektivne odgovornosti (173. čl. ZOR).

Izrek

Pritožbi stranskega intervenienta se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugem odstavku (v delu, ki se nanaša na plačevanje rente) in glede stroškov postopka razveljavi glede obveznosti prve tožene stranke, po uradni dolžnosti pa glede druge in četrte tožene stranke in v tem delu vrne zadeva prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

V preostalem delu se pritožba stranskega intervenienta, v celoti pa pritožbe tožeče stranke, druge tožene stranke in četrte tožene stranke zavrnejo kot neutemeljene in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče odločilo, da so tožene stranke dolžne solidarno plačati tožeči stranki odškodnino v višini 4.585,000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.6.1996 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (do 9.600.000,00 SIT) pa je zavrnilo. Poleg tega je odločilo, da so tožene stranke dolžne plačevati tožnici solidarno od 1.7.1995 dalje mesečno rento v znesku 15.000,00 SIT in sicer do pravnomočnosti sodbe nateklo rento v petnajstih dneh z zakonitimi zamudnimi obresti od zapadlosti vsakega mesečnega zneska do plačila, v bodoče dospevajočo rento pa do vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec. Tožnico je tudi oprostilo obveznosti plačila sodnih taks. Hkrati je odločilo, da so tožene stranke dolžne solidarno povrniti tožeči stranki 370.348,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica, zoper ugodilni del pa se pritožujejo stranski intervenient, druga tožena stranka in četrta tožena stranka.

Tožnica se pritožuje po svojem pooblaščencu, ker meni, da ni soodgovorna za utrpelo škodo. Odgovornost toženih strank je objektivna, poleg tega pa je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da tožene stranke niso uredile gradbišča tako kot bi ga morale, zaradi česar je ne glede na objektivno odgovornost ugotovljena v sodbi tudi njihova krivda. Ne strinja se z mnenjem prvostopnega sodišča, ki sokrivdo tožnice vidi v tem, da se je napotila po cesti, za katero je vedela, da je zaprta za ves promet. Tožnica ni poslušala radia in časopisov ne more brati zaradi slabovidnosti, zato je navedena ugotovitev prvostopnega sodišča napačna. Dejstvo, da tožnica slabo vidi, pa ji ne more iti v škodo, saj je kljub svoji slabovidnosti sama hodila vsakodnevno v trgovino vse dokler tožene stranke niso pričele z gradbenimi deli. Da gradbišče ni bilo zaprto za tretje, izhaja tudi iz izpovedi prič, ki so povedale, da se je ob gradbišču zbiralo veliko radovednežev, ki so jih morali delavci poditi, da se ne bi poškodovali. In če so tam hodili tisti, ki dobro vidijo, ni presenetljivo, da se je po svoji poti napotila tudi tožnica, ki ne vidi in ne razume prometnih znakov. Prav zaradi takih bi morala biti gradbišča zaprta. Tožnica pa tudi meni, da ji je sodišče priznalo prenizko odškodnino in sicer to velja predvsem za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti.

Stranski intervenient v pritožbi navaja, da je po ugotovitvah izvedenca imela tožnica močno prizadet periferni vid, kar pomeni, da je bila med hojo praktično slepa. Taka hoja je izredno nevarna in očitno je, da se je tožnica odpravila na pot povsem napamet, tako da ni opazila številnih oznak in ovir pred gradbeno jamo. Odškodninska odgovornost toženih strank je zato sporna. Poleg tega izpodbijana sodba nima razlogov o morebitni krivdni odgovornosti toženih strank in je v tem obsegu zato ni mogoče preizkusiti. Pritožba tudi meni, da je sodišče tožnici priznalo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Glede tožničinih trajno povečanih potreb zaradi posledic padca pa ni ugotavljalo, ali so te povečane potrebe sploh v vzročni zvezi s škodnim dogodom in ali niso morda posledica tožničine slepote. V tem delu pa gre tudi za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, saj je v izreku sodišče prisodilo tožnici rento v višini 15.000,00 SIT, v razlogih sodbe pa obrazlaga, da le-ta znaša 10.500,00 SIT.

Druga tožena stranka se prav tako pritožuje glede temelja odškodninske odgovornosti. Meni, da je tožnica v celoti odgovorna za posledice padca, saj je sodišče v dokaznem postopku ugotovilo, da je na gradbišču bila postavljena člena zapora (tabla), neposredno pred izkopom pa celo dve tabli v dolžini treh metrov in višini enega metra, dalje je bil postavljen prometni znak, da je promet prepovedan v obe smeri, nenazadnje pa so bili prebivalci obveščeni o gradnji vodovoda preko radia in časopisov. Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča izhaja, da je tožnica zelo slabo videla, vendar se je kljub temu zavestno odločila, da bo šla po zaprti O. poti. Dejstvo, da tožnica ni videla kljub dobri vidljivosti 4 metra široke in 2 metra globoke gradbene jame, kaže, da je njena odgovornost neprimerno večja, kot jo je ocenilo sodišče. Glede pomoči v gospodinjstvu pa pritožba navaja, da bi tožnica gotovo potrebovala pomoč že zaradi očesne bolezni, saj je po ugotovitvah izvedenca skoraj slepa, očesna bolezen in škodni dogodek pa nista v vzročni zvezi.

Četrta tožena stranka v pritožbi opozarja, da je v sodbi in v postopku večkrat omenjen kot datum nesreče tožeče stranke 3.8.1989. Po mnenju pritožiteljice ne gre le za pomoto. Dejstvo pa je, da je bila tožnica poškodovana oz. odpeljana v izolsko bolnišnico dne 10.3.1989 in da je bil tega dne tudi opravljen ogled Policijske postaje Koper. Dogodek se je torej pripetil verjetno 8.3.1989 ali 10.3.1989, zato se postavlja vprašanje, kaj se je s tožničinim zdravljenjem dogajalo do 10.3.1989. Ne strinja se tudi z oceno sodišča glede soodgovornosti tožnice. Meni, da je tožena stranka storila vse, saj je bilo gradbišče zavarovano in v konkretnem primeru ni bilo mogoče fizično povsem ločiti gradbišča od ostale okolice. Ko se delo na gradbišču ni opravljalo, je bilo tudi gibanje tudi fizično omejeno z ustreznimi zaporami. Narava gradbišča je zato terjala opozorila ljudem po sredstvih javnega obveščanja. Tožnica, ki stanuje v neposredni soseščini, bi se morala zavedati, da je prečkanje gradbišča nevarno in bi morala sama oceniti svoje sposobnosti. Poleg tega je sodišče tudi napačno ocenilo višino rente, saj tožnica po nesreči res potrebuje dodatno pomoč, vendar bi moralo sodišče oceniti, v kolikšni meri zaradi posledic nezgode in v koliki meri zaradi svoje slabovidnosti.

Pritožba stranskega intervenienta je delno utemeljena, ostale pritožbe pa ne.

Ker vse štiri pritožbe oporekajo predvsem temelju odškodninske odgovornosti kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče obravnavalo v tem delu pritožbene trditve vseh štirih strank skupno. Pri tem je ocenilo kot pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da gre v obravnavanem primeru na strani tožene stranke za objektivno odgovornost po 173. členu ZOR, saj je gradbišče sredi naselja (izkop gradbene jame zaradi izgradnje vodovodnega omrežja) nedvomno nevarna dejavnost in se zato za škodo, nastalo v zvezi s tem, šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Pritožba stranskega intervenienta zato neutemeljeno očita prvostopni sodbi, da nima razlogov o morebitni krivdni odgovornosti toženih strank. Tudi pritožba četrte tožene stranke neutemeljeno zatrjuje, da v konkretnem primeru ni bilo mogoče fizično povsem ločiti gradbišča od ostale okolice in da so bili torej predvzeti vsi varnostni ukrepi, ki so za takšno vrsto gradbišč običajni. Po 3. odstavku 177. člena ZOR je namreč izvajalec nevarne dejavnosti deloma prost odgovornosti le v primeru, če je oškodovanec deloma sam kriv za škodo. Stopnjo tožničine krivde za nezgodo pa je sodišče v dokaznem postopku ugotavljalo in tudi po oceni pritožbenega sodišča je njen prispevek k nastanku škode pravilno ovrednotilo na 30%. Prvostopno sodišče je namreč ugotovilo, da je bila že ob stanovanjski hiši na O. poti postavljena člena zapora s prometnim znakom, ki je prepovedoval promet v obe smeri, poleg tega pa sta bili neposredno pred izkopom postavljeni dve čelni zapori, vsaka v dolžini treh metrov in višini enega metra. Iz zapisnika Policijske postaje Koper izhaja, da druge signalizacije ni bilo, vendar se je že zaradi navedenih objektivnih okoliščin tožnica morala zavedati, da se približuje gradbišču. Ne glede na to, ali je preko radia in časopisov izvedela za to, da je O. pot zaprta za ves promet, bi glede na svoj nesporno ugotovljen slabši vid morala biti pri prečkanju gradbišča pozornejša oziroma se mu izogniti. Zaradi tako nepremišljenega ravnanja ji je tudi po mnenju pritožbenega sodišča mogoče pripisati 30% krivde za škodo, ki jo je ob padcu utrpela. Kljub temu pa po drugi strani ni mogoče iti niti mimo dejstva, da je tožena stranka, ki je sicer objektivno odgovorna za škodo, očitno varnostne ukrepe premalo dosledno izvajala, saj, kot je ugotovilo prvostopno sodišče,je tožnici uspelo povsem neovirano priti do samega roba izkopa, kar je imelo za posledico padec.

Nedvomno bi tožena stranka take možnosti morala preprečiti in v kolikor dejansko gradbišča v konkretnem primeru fizično ni bilo mogoče povsem ograditi, bi morala pristop do jame preprečiti na drugačen način.

Glede višine odškodnine za utrpelo škodo, glede katere pritožnica A. B. meni, da je prenizka, stranski intervenient pa, da je previsoka, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerjena pravilno in v skladu z 200. členom ZOR glede na trajanje in intenzivnost tožničinih fizičnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, glede na stopnjo prestanega strahu ter glede na ugotovljene duševne bolečine zaradi skaženosti in trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Sicer pa tožnica izpodbija višino prisojene negmotne škode predvsem zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, glede na njihovo 50% zmanjšanje pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina v višini 4.000.000,00 SIT ustrezna.

Posebej k pritožbi četrte tožene stranke pa pritožbeno sodišče še meni, da pritožbene trditve, ki manipulirajo z datumom škodnega dogodka niso utemeljene, saj je iz spisovnih podatkov mogoče povsem zanesljivo ugotoviti, da je zapis datuma škodnega dogodka v zadnjem odstavku tretje strani izpodbijane sodbe (3.8.1989) zgolj posledica nekritičnega povzemanja tožbenih trditev z dne 20.11.1989, pri slednjih pa gre za očitno pisno pomoto. Zato ne more biti sporno, kdaj je do škodnega dogodka prišlo in so pritožbena namigovanja glede tega, kaj se je s tožnico dogajalo v času od povzročitve škode do sprejetja na zdravljenje, brez vsake realne podlage. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve druge in četrte tožene stranke ter stranskega intervenienta, ki se nanašajo na vzročno zvezo med škodnim dogodkom in povečanimi tožničinimi potrebami (pomoč v gospodinjstvu) in v zvezi s tem s priznano rento. Prvostopno sodišče je namreč dovolj zanesljivo ugotovilo, da so tožničine težave, to je omejitev v zvezi s hojo, gibanjem in obračanjem posledica poškodbe leve noge in da prav zaradi tega potrebuje pomoč za opravljanje vseh gospodinjskih del. To je namreč povsem jasno povedala priča M. S., ki tako pomoč tožnici nudi. Ker torej te potrebe niso posledica tožničine bolezenske slabovidnosti, je prvostopno sodišče pravilno prisodilo tožnici na podlagi 2. odstavka 195. člena ZOR za to obliko škode denarno rento. Vendar pa pritožba intervenienta utemeljeno opozarja, da je sodišče v izreku sodbe naložilo toženim strankam solidarno plačilo rente v višini 15.000,00 SIT mesečno, medtem ko v razlogih sodbe ugotavlja, da mesečna renta ob upoštevanju tožničine soodgovornosti znaša le 10.500,00 SIT mesečno. Gre torej za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, zaradi česar je pritožbeno sodišče moralo v tem delu pritožbi intervenienta ugoditi in izpodbijano sodbo glede prve tožene stranke na pritožbo stranskega intervenienta razveljaviti, ob reševanju pritožbe druge in četrte tožene stranke pa glede teh dveh strank po uradni dolžnosti (2.odst. 365. člena ZPP).

Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo moralo prvostopno sodišče opisano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe odpraviti.

V preostalem delu je pritožbeno sodišče zavrnilo vse štiri pritožbe kot neutemeljene in v nerazveljavljenem a izpodbijanem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo deloma razveljavilo, je moralo razveljaviti tudi odločbo o stroških postopka, saj bo o njihovi višini moralo prvostopno sodišče odločiti s končno odločbo (166. čl. ZPP).