Jedro

Po pravnomočnosti ugotovitvene odločbe o državljanstvu organ nadaljuje postopek in odloči o denacionalizaciji in mu ni treba čakati na odločitev sodišča o eventualnih pravnih sredstvih, vloženih zoper sodbo sodišča, s katero je postala odločba o državljanstvu pravnomočna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Jesenice (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo za denacionalizacijo premoženja A.A.. V obrazložitvi navaja, da sta zahtevo dne 4. 3. 1992 vložila B.B. in C.C. in ji priložila zahtevane listine. Za A.A. je Upravna enota Ljubljana z odločbo št. 2/04-02-201-1158/1992-1 z dne 22. 9. 2004 ugotovila, da se imenovana ni štela za državljanko SR Slovenije in SFRJ. Slovenski in jugoslovanski državljani niso bili niti njen zakonec D.D., niti dediči prvega dednega reda B.B. in C.C., kar je bilo ugotovljeno z odločbami št. 2/04-02-201-1427/1997-1 z dne 31. 8. 2004, št. 2/04-02-201-62/1996-1 z dne 30. 9. 2004 in št. 2/04-02-201-61/1996-1 z dne 5. 10. 2004. Ker lastnica podržavljenega premoženja ni bila slovenska in jugoslovanska državljanka, ne izpolnjuje pogojev za upravičenko do denacionalizacije po 9. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Njen zakonec in njuna otroka pa ne izpolnjujeta pogojev za denacionalizacijo iz 12. člena ZDen. Zato je upravni organ zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. Drugostopni organ je zavrnil pritožbo B.B. in C.C. zoper prvostopno odločbo. Pojasnjuje, da je državljanstvo bivšega lastnika oziroma morebitnih nadomestnih upravičencev predhodno vprašanje, ki ga ugotavlja upravni organ, pristojen za notranje zadeve. V obravnavani zadevi so bile negativne ugotovitvene odločbe o državljanstvu A.A., D.D., B.B. in Č.Č. v trenutku izdaje odločbe o denacionalizaciji že pravnomočne. Prvostopni organ je torej imel dolžnost nadaljevati s postopkom in izdati odločbo o zavrnitvi zahtevka za denacionalizacijo in ni imel nobene pravne podlage, da bi z odločitvijo čakal do izčrpanja vseh pravnih sredstev. Morebitna vložitev ustavne pritožbe sama po sebi ne zadrži nastopa učinkov pravnomočne odločbe. Sicer pa pritožnika nista izkazala, da bi bila ustavna pritožba sploh vložena, še manj pa tega, da bi bil nastop učinkov pravnomočnosti zadržan z odločitvijo Ustavnega sodišča. Na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe pa tudi ne vpliva okoliščina, da je bila na Evropskem sodišču za človekove pravice vložena tožba zoper Republiko Slovenijo na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah. Republika Slovenija ni dolžna čakati na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice, ampak je dolžna odločiti o zahtevkih strank v ustreznih postopkih in brez nepotrebnega odlašanja.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je prvostopni organ izpodbijano odločbo izdal preuranjeno. V pritožbi je navajala, da v pravnem redu Republike Slovenije še ni izrabila vseh pravnih sredstev in da bo zoper sklep o reviziji opr. št. X Ips 468/9 zoper sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 395/2008-10 z dne 30. 9. 2009 vložila ustavno pritožbo, ker so ji bile v postopku ugotavljanja državljanstva kršene z ustavo zagotovljene pravice do poštenega sojenja v smislu 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ustavno pritožbo je vložila 3. 3. 2010. Meni, da ji je bila v postopku ugotavljanja državljanstva s sklepom Vrhovnega sodišča RS kršena pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS, ker kot prava neuka stranka ni mogla vedeti, da revizije ne more vložiti sama, saj sodba Upravnega sodišča ni imela ustreznega pouka. Glede na to, da je tudi Ustavno sodišče zavrglo njeno ustavno pritožbo iz razloga, ker niso bila izčrpana vsa pravna sredstva, je 6. 9. 2010 vložila pritožbo na Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic. Da so ji bile kršene ustavne pravice do pritožbe, se je prepričala, ko je bila seznanjena z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-1782/200816 z dne 18. 6. 2009, kjer je šlo za popolno identično zadevo. Tudi v tem primeru je šlo za zavrženje revizije iz istih razlogov, samo s to razliko, da je Ustavno sodišče v tej zadevi o ustavni pritožbi odločilo meritorno. Glede na to, da je Ustavno sodišče v dveh identičnih primerih odločilo povsem različno, je prikrajšana za pravico do pravnega sredstva, ki ji ga zagotavlja Ustava RS in Evropska konvencija o človekovih pravicah. Zato meni, da gre v zadevi predhodnega vprašanja, to je njenega državljanstva, za tako kršitev njenih pravic, da bi prvostopni organ moral z odločitvijo o denacionalizaciji počakati do odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice. Predlaga, da se odločba Upravne enote Jesenice št. 363-14/92 z dne 10. 2. 2010 odpravi in zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po ustaljeni upravno sodni praksi je upravni organ v postopku odločanja o vračanju premoženja po ZDen glede državljanstva prejšnjega lastnika vezan na pravnomočno odločbo o njegovem državljanstvu oziroma državljanstvu njegovih pravnih naslednikov, če naj bi bili ti upravičenci, ki jo izda v samostojnem postopku organ, pristojen za notranje zadeve (sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 445/2005, I Up 1530/2005, I Up 1800/2006). Da odločba o državljanstvu tožeče stranke ne bi bila pravnomočna že pred odločitvijo o zahtevku za denacionalizacijo, tožeča stranka niti ne ugovarja. Iz upravnega spisa izhaja, da je odločba Upravne enote Ljubljana št. 2/04-02-201-61/1996-1 z dne 5. 10. 2004, s katero je bilo ugotovljeno, da C.C. ni državljanka Republike Slovenije in se ni štela za jugoslovansko državljanko, postala pravnomočna 30. 9. 2009 (na podlagi sodbe tega sodišča opr. št. U 395/2008 z dne 30. 9. 2009). V skladu s prej pojasnjenim torej upravni organ ni imel podlage, da o denacionalizacijskem zahtevku po pravnomočnosti odločitve o državljanstvu tožeče stranke ne bi odločil (prvostopni organ je o denacionalizacijski zahtevi odločil 10. 2. 2010).

Sodišče tožeči stranki ne more pritrditi, da je upravni organ odločil preuranjeno, ker ni čakal na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice, ker naj bi ji bila v postopku ugotavljanja državljanstva kršena ustavna pravica do pravnega sredstva. Kolikor tožeča stranka zatrjuje, da ji je bila ta pravica kršena s sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 468/2009, s katerim je bila zavržena njena revizija zoper sodbo tega sodišča opr. št. U 395/2008 z dne 30. 9. 2009, ker jo je vložila sama, pri tem pa ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit, tožeča stranka pa trdi, da ni vedela, da revizije ne more vložiti sama, sodišče navaja, da je Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up 1782/08 z dne 18. 6. 2009 presodilo, da stališče, da strank ni potrebno posebej opozarjati na omejitev postulacijske sposobnosti, ni ustavno nedopustno. Glede odločitve o njeni ustavni pritožbi, za katero tožeča stranka navaja, da naj bi jo Ustavno sodišče RS zavrglo iz razloga, ker niso bila izčrpana vsa pravna sredstva, ji lahko sodišče le pojasni, da izčrpanost pravnih sredstev po 55.b členu Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 in 51/07) pomeni izčrpanost pravnih sredstev po vsebini. Do vsebinske presoje pa v njenem primeru ni prišlo, ker je tožeča stranka revizijo vložila formalnopravno napačno (sama in ne po odvetniku). Sicer pa se to sodišče ne more vsebinsko opredeljevati do odločitev ustavnega sodišča, ki mu tožeča stranka očita različno odločanje v enakih primerih. Glede obravnavanega primera pa je sodišče presodilo, da je bila izpodbijana odločitev (odločba Upravne enote Jesenice št. 363-14/42 z dne 10. 2. 2010) izdana na podlagi relevantnih dejstev, znanih v času odločanja, in da je bilo na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče tudi ni ugotovilo kršitev procesnih predpisov.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Pravni pouk temelji na prvem odstavku 73. člena ZUS-1.