Jedro

Za zastaranje tožnikove pogodbene odškodninske terjatve je glede na tretji odstavek 376. člena ZOR treba uporabiti splošni zastaralni rok petih let iz 371. člena ZOR. Ob tem je treba upoštevati, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 361. člena ZOR). Pri tem ni pomembno, kdaj je prišlo do kršitve pogodbene obveznosti, pač pa kdaj je nastala in zapadla tožnikova odškodninska terjatev. Iz tožnikovih trditev izhaja, da mu je škoda – tako premoženjska kot nepremoženjska - začela nastajati že med sanacijskimi deli in da je nastajala vsakodnevno še ves nadaljnji čas po zaključku sanacije v letu 1996. Že v letu 1996 bi zato tožnik lahko zahteval povrnitev že nastale škode, prav tako pa tudi povrnitev škode, ki mu je nastala v naslednjih letih. Iz tožnikovih trditev izhaja, da njegova nepremoženjska škoda predstavlja kontinuiteto istega osebnostnega stanja. Iz tožnikovih trditev v vlogi z dne 21. 12. 2006 pa izhaja, da je bila tedaj tudi bodoča premoženjska škoda predvidljiva in pričakovana, saj je tožnik zatrjeval, da je po normalnem stvari gotovo, da bo do dokončanja sanacije škoda trajala tudi v bodoče. Na začetek teka zastaralnega roka namreč ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih. Tožnikova pravica, da zahteva povrnitev škode, tudi ni bila pogojena s predhodno izdelavo ocen višine premoženjske škode po sodnih cenilcih.

Tako izpolnitev pogodbe kot vzpostavitev prvotnega stanja bi tožnik lahko zahteval takoj po zaključku sanacijskih del. Že v letu 1996 je zato začel teči petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, ki se uporablja za zastaranje terjatev iz gradbene pogodbe kot tudi petletni zastaralni rok iz tretjega odstavka iz 376. člena v zvezi s 371. členom ZOR. V tožbi, vloženi 1. 8. 2002, je tako tožnik prepozno zahteval tudi dokončanje pogodbenih del oziroma nadomestitev njihove vrednosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki solidarno odgovorni za tožniku povzročeno škodo zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti sanacije zemeljskega plazu ..., zaradi česar sta tožniku dolžni plačati celotno odškodnino v znesku 47.270.000 SIT (sedaj 197.254,21 EUR) z zamudnimi obrestmi in izvesti dokončno kvalitetno sanacijo zemeljskega plazu pri tožniku oziroma tožniku plačati znesek za dokončno sanacijo zemeljskega plazu v višini 4.257.593 SIT (sedaj 17.766,62 EUR) in mu poravnati vse pravdne stroške. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženkama odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Ponovno zatrjuje, da je za škodo zvedel šele, ko je bil seznanjen z vsebino izvedenskega mnenja izvedenca D. M. in z vsebino poročila o geoloških in geotehničnih razmerah in izvedenih sanacijskih delih na njegovi turistični kmetiji. Šele tedaj se je lahko seznanil s poškodbami na objektih, pri čemer ne more biti zanemarljivo, da sanacija plazov še danes ni izvedena in obstoji še vedno t.i. dinamična škoda, t.j. škoda v nastajanju, ki kot takšna ne more biti stabilna in deležna kvalifikacije in kvantifikacije v smislu sodne restitucijske oziroma satisfakcijske presoje. Sodišče bi moralo sprejeti odločitev o zastaranju šele, ko bi na ekspertni ravni skladno z določbo 243. člena ZPP najprej ugotovilo, ali so bili dejansko izpolnjeni pogoji za začetek teka zastaralni rokov "najkasneje v maju 1999“. Sledeč temu bi sodišče moralo in moglo glede na zahtevo tožnika uporabiti določilo 12. člena ZPP, vsaj v smeri dopustitve pritegnitve kvalificiranega pooblaščenca preko BPP. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, pri čemer naj se tožnikovi revizijski stroški štejejo kot nadaljnji pravdni stroški.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik ne pojasni, s čim naj bi nižji sodišči zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tega nekonkretiziranega očitka revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Tožnik nižjima sodiščema neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker prvostopenjsko sodišče ni ugodilo njegovemu predlogu za preložitev naroka, zato da bi si v okviru brezplačne pravne pomoči zagotovil zastopanje po odvetniku. Kot je bilo tožniku že pojasnjeno, sta bila odgovora na tožbo, v katerem sta toženki ugovarjali zastaranje, tožniku vročena že 16. 6. 2006, prvi narok pa razpisan za 23. 11. 2006. Na tem naroku je tožnik sodišču dostavil pisno vlogo, v kateri je z obširno pravniško argumentacijo ter predložitvijo dokazov odgovoril tudi na ugovor zastaranja. Tudi sam je na naroku izjavil, da so mu pri pisanju te vloge pomagale prava vešče osebe. Ker se je tožnik jasno in določno izjavil o ugovoru zastaranja, na katerega sta sodišči oprli odločitev, prvostopenjsko sodišče glede na določbo 283. člena ZPP ni bilo dolžno ugoditi tožnikovemu predlogu za preložitev naroka, zato da bi se na njem tožnik po pooblaščencu ponovno izjavil o ugovoru zastaranja. Tudi v reviziji, ki jo je vložil po odvetniku, tožnik ne pove, kakšne dodatne trditve bi v zvezi z zastaranjem še postavil, če bi ga že v prvostopenjskem postopku zastopal odvetnik.

7. Tožnik vtožuje odškodnino za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi nedokončanja sanacijskih del. Po njegovih zatrjevanjih sta toženki z gradbenimi pogodbami v letu 1994 in v začetku leta 1995 prevzeli izvedbo sanacije plazu na njegovi turistični kmetiji. Po terminskem pogodbenem planu bi morala drugotoženka začeti z deli 1. 3. 1995 in jih končati 28. 4. 1995. Ta rok je bil prekoračen za več kot eno leto. Že zaradi zakasnitev s pričetkom pogodbenih del je tožnik utrpel veliko materialno škodo, drugotoženka pa je 8. 8. 1995 z deli tudi prekinila. Po tožnikovih trditvah se je zaradi nedokončanja del plazenje tal močno povečalo in povzročilo veliko škodo na kmetiji, nastala pa je tudi izguba pri ustvarjanju dohodka iz dejavnosti turistične kmetije. Škoda zaradi nedokončane sanacije nastaja vsakodnevno, iz dneva v dan se veča in nastaja še danes. Po tožnikovih trditvah pa bo nastajala do dokončanja sanacije plazu, saj je po normalnem teku stvari gotovo, da bo na nesaniranem zemljišču nastajala tudi v bodočnosti (kontinuirana bodoča škoda). V tožbi, vloženi 1. 8. 2002, zato tožnik zahteva odškodnino zaradi zmanjšanja premoženja, preprečitve povečanja premoženja, povzročitve telesnih in zlasti duševnih bolečin in strahu ter dokončanje sanacije oziroma plačilo polovice revalorizirane projektantske vrednosti sanacije plazu.

8. V zvezi z zastaranjem odškodninskega zahtevka se pritožbeno sodišče pravilno sklicuje na tretji odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika), ki določa, da odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Vendar pa pritožbeno sodišče zmotno zaključuje, da je treba tudi po tej določbi uporabiti zastaralne roke iz prvega in drugega odstavka 376. člena ZOR, saj ti urejajo le zastaranje nepogodbenih odškodninskih terjatev. Za zastaranje tožnikove pogodbene odškodninske terjatve je glede na tretji odstavek 376. člena ZOR treba uporabiti splošni zastaralni rok petih let iz 371. člena ZOR. Ob tem je treba upoštevati, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 361. člena ZOR). Pri tem ni pomembno, kdaj je prišlo do kršitve pogodbene obveznosti, pač pa kdaj je nastala in zapadla tožnikova odškodninska terjatev (prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 198/2007). Iz tožnikovih trditev izhaja, da mu je škoda – tako premoženjska kot nepremoženjska - začela nastajati že med sanacijskimi deli in da je nastajala vsakodnevno še ves nadaljnji čas po zaključku sanacije v letu 1996. Že v letu 1996 bi zato tožnik lahko zahteval povrnitev že nastale škode, prav tako pa tudi povrnitev škode, ki mu je nastala v naslednjih letih. Iz tožnikovih trditev izhaja, da njegova nepremoženjska škoda predstavlja kontinuiteto istega osebnostnega stanja. Iz vloge z dne 21. 12. 2006 pa izhaja, da je bila tedaj tudi bodoča premoženjska škoda predvidljiva in pričakovana, saj je tožnik zatrjeval, da je po normalnem stvari gotovo, da bo do dokončanja sanacije škoda trajala tudi v bodoče. Na začetek teka zastaralnega roka namreč ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih (prim. sodbi Vrhovnega sodišča republike Slovenije II Ips 3/2004 z dne 3. 3. 2005 in II Ips 399/2009 z dne 11. 3. 2010). Tožnikova pravica, da zahteva povrnitev škode, tudi ni bila pogojena s predhodno izdelavo ocen višine premoženjske škode po sodnih cenilcih. Zato se revizija v zvezi z zastaranjem zmotno sklicuje na čas njihove izdelave. Ker se je glede na navedeno ob vložitvi tožbe 1. 8. 2002 že iztekel petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, je odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi zahtevka za povrnitev tožnikove premoženjske in nepremoženjske škode pravilna.

9. Tožnikov zahtevek za dokončanje sanacije je pritožbeno sodišče opredelilo kot institucijski odškodninski zahtevek iz prvega odstavka 185. člena ZOR, čeprav bi ga bilo mogoče opredeliti tudi kot zahtevek na izpolnitev pogodbe. Ne glede na njegovo opredelitev je odločitev o zastaranju tega zahtevka pravilna. Tako izpolnitev pogodbe kot vzpostavitev prvotnega stanja bi tožnik lahko zahteval takoj po zaključku sanacijskih del. Že v letu 1996 je zato začel teči petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, ki se uporablja za zastaranje terjatev iz gradbene pogodbe kot tudi petletni zastaralni rok iz tretjega odstavka iz 376. člena v zvezi s 371. členom ZOR. V tožbi, vloženi 1. 8. 2002, je tako tožnik prepozno zahteval tudi dokončanje pogodbenih del oziroma nadomestitev njihove vrednosti.

10. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.