Jedro

Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokazov z izvedenskim organom in skladno z določbo 63. člena v zvezi s 93. členom ZPIZ-2 ugotovilo, da je pri tožnici od 2. 4. 2014 podana III. kategorija invalidnosti v novi obliki. V 126. členu ZPIZ-2 je določeno, da v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. Ker stanje, ugotovljeno na dan 2. 4. 2014, predstavlja spremembo v smislu 126. člena ZPIZ-2, bi moralo sodišče prve stopnje tožnici priznati pravice iz invalidskega zavarovanja od 1. 5. 2014 dalje, to je od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe in ne že od 2. 4. 2014.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v II. točki izreka za besedilom „s polnim delovnim časom“ doda besedilo: „Od 1. 5. 2014 dalje“ ter v IV. točki izreka znesek „394,16“ zniža na znesek „389,40“.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 16. 4. 2014 in št. ... z dne 2. 7. 2014 (I. točka izreka) in razsodilo, da je tožnica od 2. 4. 2014 dalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto oziroma dela z omejitvijo: brez izvajanja aktivnega pouka, s polnim delovnim časom (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek v delu, ko tožnica zahteva ugotovitev, da pri njej od 2. 4. 2014 invalidnost ni več podana, je zavrnilo ter s IV. točko izreka toženi stranki naložilo, da v 15 dneh od vročitve te sodbe povrne tožnici njene stroške postopka v znesku 394,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložili tožeča in tožena stranka, tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, tožena stranka pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

3. Tožnica navaja, da je sodišče prezrlo določilo četrtega odstavka 201. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). V obravnavanem primeru toženec že v prvo izdani prvostopenjski sodbi ni nasprotoval in bi moralo že drugostopenjsko sodišče pritožbo stranskega intervenienta zavrniti. V ponovljenem postopku na prvi stopnji je toženec v pripombah na izvedensko mnenje le temu nasprotoval, saj se je postavil na stališče, da ne vidi razloga, da se ne ugodi želji tožnice za reaktivacijo glede na predložena mnenja psihologa, lečečega psihiatra in glede na izkazan psihiatrični status ob pregledih na invalidskih komisijah. Pravdna dejanja stranskega intervenienta so v nasprotju z dejanji toženca, ki ne nasprotuje odpravi svoje odločbe z dne 2. 7. 2014. Zato sodišče pravdnih dejanj intervenienta sploh ne bi smelo upoštevati. Nadalje se ne strinja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo mnenje angažirane izvedene ustanove. Njeno mnenje je nejasno, neprepričljivo, mestoma samo s seboj v nasprotju, predvsem pa v nasprotju s podatki v spisu, zlasti z izpovedbo zaslišanja ravnateljice toženca. Izvedenca mnenji podajata za delovno mesto učitelja razrednega pouka, ki ga tožnica nikoli ni opravljala, niti zasedala. Gre za popolnoma drugačen način dela in učenja. Učitelj razrednega pouka poučuje v nižjih razredih osnovne šole več predmetov in njegova povezanost z učenci je bistveno večja, saj je pretežni del pouka z njimi. Učitelj predmetnega pouka pa poučuje v več razredih le svoj predmet, in to praviloma v višjih razredih osnovne šole. Je specializiran za svoj predmet in med njim in učenci ni takšne soodvisnosti kot v primeru učitelja razrednega pouka. Tožnica se tudi ne strinja, da ne bi bila sposobna kasnejšega emocionalnega delovnega odnosa z otroki. V podaljšanem bivanju dela z otroki in to z večjim številom in tudi tu je pomembna fleksibilnost v medosebnih odnosih. Ugotovitev izvedencev, ki je razvidna iz izpovedbe dr. A.A., da naj bi tožnica ne bila sposobna izvajati obveznega učnega programa ali ocenjevanja, je popolna novota in teh svojih ugotovitev izvedenca ne obrazložita in je tudi v popolnem nasprotju z njuno ugotovitvijo, da bi lahko ustrezno sodelovala v procesu učenja na srednji šoli, saj je vendar tudi tam obvezen učni program in ocenjevanje. Tudi stranski intervenient ali ravnateljica tožnici nikoli nista očitala, da ni v redu izpolnjevala obveznega učnega programa ali da ni sposobna ocenjevanja. Nikoli ni bila ob pregledu delovne uspešnosti slabo ocenjena. Če je mojstrica šaha in je izpostavila svoje izjemne uspehe na tem področju, to niti približno ni znak avtistične motnje. Popolnoma nov je očitek izvedenca A.A., da je vprašljiva tožničina sposobnost vzdrževanja reda pri osnovnošolcih. Takih očitkov s strani šole ni bilo. Če lahko vzdržuje red v podaljšanem bivanju, kjer skrbi za 30 učencev, je zagotovo sposobna red vzdrževati tudi nad 20 učenci. Tudi obrazložitev izvedenca A.A. je neprepričljiva, da je sposobna učenja na srednješolski ravni in delati polni delovni čas v podaljšanjem bivanju. Tožnica je pred nastopom psihičnih težav svoje delo učiteljice predmetnega pouka uspešno opravljala in to je sposobna najmanj tudi od 2. 4. 2014 dalje. Izvedenca sta se oprla le na starejše izvide, novejše izvide strokovnjakov psihologov in psihiatrov pa popolnoma ignorirata z neprepričljivo pavšalno obrazložitvijo. Iz vseh teh razlogov bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi predlogu tožnice, da se angažirata druga izvedenca psihiatrične smeri in iz področja medicine dela. Pravica do opravljanja dela, za katera se je izobrazila in bila v njem do bolezni v letu 2010 tudi zelo uspešna, je za tožnico izjemnega pomena. Mnenje psihiatrinje prof. dr. B.B. glede na predložena mnenja večih drugih strokovnjakov iste smeri, ki menijo, da je tožnica sposobna opravljati delo predmetne učiteljice matematike, bi tudi zato sodišče moralo preizkusiti še z drugim izvedencem enake strokovne smeri. Posebej še, ker kljub izrecni pisni pripombi oziroma zahtevi tožnice, izvedenca nista navedla prav nobene strokovne literature, ki bi njuna stališča o neozdravljivosti Aspergerjevega sindroma potrjevala. Tožnica vztraja, da ta diagnoza ni pravilna in celo, če bi bila, v nobeni literaturi ne piše, da ne bi bila oseba s takšno motnjo sposobna poučevati razredni pouk na osnovni šoli. Meni, da je nemogoče ugotoviti invalidnost, če je po ugotovitvi izvedencev tožnica sposobna poučevati na ravni srednje šole. Z razsodbo v izpodbijani sodbi pa je tožnici popolnoma onemogočeno, da bi se sploh lahko kdajkoli zaposlila na srednji ali višji ravni šole. Z izpodbijano sodbo je kršena tožničina ustavno zagotovljena svoboda dela in pravica iz 66. člena Ustave. Priglaša stroške pritožbe.

4. V pritožbi toženec navaja, da ima tožnica že pravnomočno priznane pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi odločbe z dne 27. 1. 2012, potrjene z odločbo z dne 10. 5. 2012. Tožnica je bila z odločbo z dne 27. 1. 2012 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu, brez izvajanja aktivnega pouka s skrajšanim delovnim časom od 9. 1. 2012 dalje. V novem postopku za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je toženec z odločbo z dne 6. 2. 2013 zavrnil zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Navedena odločba je bila potrjena z odločbo z dne 9. 7. 2013 in s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Ps 2319/2013 z dne 1. 9. 2015 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 11. 2. 2016. V ponovnem postopku za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki je predmet tega postopka, je toženec z odločbo z dne 16. 4. 2016 prav tako zavrnil zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Navedena odločba je bila potrjena z odločbo z dne 2. 7. 2014. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da je pri tožnici od 2. 4. 2014 podana III. kategorija invalidnosti v novi obliki. Stanje na dan 2. 4. 2014 predstavlja spremembo v invalidnosti, zaradi česar bi sodišče moralo uporabiti določbo 126. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) in tožnici priznati pravico do premestitve na drugo delo s polnim delovnim časom od 1. 5. 2014 in ne že z dnem 2. 4. 2014. Nadalje je sodišče pri odločanju o stroških postopka pooblaščencu tožnice priznalo 2 x 187,20 EUR nagrade za postopek, namesto 2 x po 183,30 EUR. Tako je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava tožnici priznalo stroške v previsokem znesku 394,16 EUR, namesto pravilno 389,40 EUR.

5. V odgovoru na pritožbo tožeče stranke stranski intervenient navaja, da sklicevanje tožnice na kršitev 201. člena ZPP ne vzdrži, je pa takšen očitek tudi prepozen. Ne glede na navedeno tožnica zmotno interpretira ravnanje toženca v konkretnem postopku. Toženec je po pridobitvi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja izvedensko mnenje sprva vztrajal pri svojih navedbah, vendar istočasno izpostavil, da izrecno nasprotuje dokaznemu predlogu po postavitvi novega izvedenca psihiatra, saj je treba vse nejasnosti prvenstveno razčistiti z že postavljenimi izvedenci. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo z dne 13. 6. 2016 zaslišalo izvedenca prof. dr. A.A., kjer so se razčistila vsa sporna vprašanja, vključno s pripombami strank. V izvedenem zaslišanju toženec ni podal prav nobenih pripomb, ravno tako ni vztrajal pri svojem prvotnem stališču, kot tudi ni podal morebitnega novega dokaznega predloga. Iz tega sledi, da je toženec mnenje sprejel, to pa dokazuje tudi v pritožbi, ker ne nasprotuje izvedenskemu mnenju in ne nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Meni, da je v socialnem sporu potrebno upoštevati tudi določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), konkretno določbo 61. člena. Sodišče prve stopnje je temeljito in celovito pojasnilo razloge za svojo odločitev, katero je v pretežnem delu oprlo na izvedensko mnenje komisije. Izvedensko mnenje je strokovno, logično in jasno. Z neposrednim zaslišanjem izvedenca pa so se dodatno razjasnile tudi pripombe strank. Ne drži, da je izvedensko mnenje podano za delovno mesto učitelja razrednega pouka. Izvedenec je ob zaslišanju pojasnil tožničino sposobnost za delo, tako na delovnem mestu učitelja razrednega kot tudi učitelja predmetnega pouka. Pri obeh delovnih mestih so podane obvezne učne vsebine, ki jih je potrebno med učnimi urami izvesti, zahteva se strogo izvrševanje učnega programa, vsebin, terminov ter ocenjevanja, medtem ko je delovno mesto učitelja podaljšanega bivanja drugačne narave, predvsem gre za fleksibilnejše, manj zahtevno delo, za katerega je tožnica po mnenju izvedencev in sodišča prve stopnje sposobna. Tudi sklicevanje tožnice na posamične izvide psihologov oziroma psihiatrov ne poraja dvoma v verodostojnost izvedenskega mnenja komisije. Prav z imenovanjem komisije v sestavi izvedenca medicine dela in izvedenca s področja psihiatrije, je bila dosežena stopnja strokovne sinergije, zato je bila tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožničin predlog glede imenovanja novih izvedencev, pravilna.

6. V odgovoru na pritožbo toženca tožnica navaja, da se toženec pritožuje v svojo škodo, zaradi česar takšna pritožba nima pravnega interesa. V zvezi z odmero stroškov postopka meni, da je prišlo do računske pomote in ni šlo za zmotno uporabo materialnega prava. Dodatno navaja, da je danes opravila podroben in obsežen pregled pri strokovnjaki za Aspergerjev sindrom in da ji je po opravljenem pregledu strokovnjakinja povedala, da pri njej nikakor ne gre za to obolenje in da je povsem delazmožna za svoj poklic predmetne učiteljice matematike za polni delovni čas. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. IV Ps 2319/2013 z dne 1. 9. 2015, s katero je s I. točko izreka zavrnilo zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 6. 2. 2013 in št. ... z dne 9. 7. 2013. Z II. točko izreka pa je odpravilo odločbo št. ... z dne 2. 7. 2014 ter odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 394,16 EUR, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do dneva plačila (III. točka izreka). Odločitev v II. in III. točki izreka je pritožbeno sodišče razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z določenimi napotki.

9. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku postopalo skladno z določbo 362. člena ZPP, izvedlo vse dokaze skladno z napotki pritožbenega sodišča ter na podlagi popolno ter pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev.

10. K pritožbi tožnice: V obravnavani zadevi je stranski intervenient vstopil v pravdo na strani toženca. Po prvem odstavku 201. člena ZPP mora intervenient sprejeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. V nadaljnjem teku pravde ima pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je pridružil. V tretjem odstavku citirane določbe pa je določeno, da če vloži intervenient pravno sredstvo, se izvod njegove vloge vroči tudi stranki, ki se ji je pridružil. 11. Navedeno pomeni, da ima stranski intervenient po vstopu v pravdo pravico podajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja, vključno vlagati pravna sredstva. Citirane določbe 201. člena ZPP pa ni mogoče uporabiti neodvisno in ločeno od drugih določb zakona, ampak je treba interpretirati v kontekstu celotnega 201. člena ZPP in drugih določb zakona ter ob upoštevanju pravne narave in bistvenih značilnosti inštituta intervencije. Bistveno za intervencijo je, da se v sodnem postopku ne odloča o njegovih pravicah in obveznostih, ampak nastopa v tuji pravdi. Pravni interes sodelovati v tuji pravdi mora biti utemeljen s pravnimi posledicami sodbe, katerih vsebina lahko vpliva na pravni položaj stranskega intervenienta. Stranski intervenient tudi v tuji pravdi varuje svoj pravni interes in ne zgolj interes stranke, kateri se je pridružil. Ta pravni interes mora izhajati iz določenega pravnega razmerja med intervenientom in eno od strank, kot v konkretnem primeru. Skladno z določbami ZPIZ-2 oziroma Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 104/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) so delodajalci zavezani k uresničevanju pravic svojih delavcev v primeru ugotovljene invalidnosti. Zmotno je stališče pritožbe, da ne obstaja pravni interes stranskega intervenienta, kakor tudi stališče, da bi pritožbeno sodišče zato, ker tožena stranka prvostopni sodbi ni nasprotovala, moralo pritožbo v prvem postopku zavrniti oziroma, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ne bi smelo upoštevati pravdnih dejanj stranskega intervenienta.

12. V obravnavanem primeru, ko je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 2. 7. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 16. 4. 2014, je v izvedenih dokazih zlasti v mnenju izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, podanega v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa in specialistke psihiatrinje, imelo dovolj strokovne medicinske podlage za zaključek, da je tožnica kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti zmožna za učiteljski poklic, kot ga trenutno opravlja po opisu iz leta 2012, to je za delo v podaljšanem bivanju oziroma delo z omejitvijo brez izvajanja aktivnega pouka s polnim delovnim časom. Po mnenju izvedencev tožničina osnovna motnja traja že vrsto let. Obstajajo faze, ko je njena komunikacija boljša, posebej ko ni pod obremenitvami večjih stresorjev, vendar popolnega preseganja Aspergerjevega sindroma, ki je bil ugotovljen v odrasli osebi, ni pričakovati. Tožnica je občasno evtimna, občasno hiperaktivna in hipertimna, kar lahko povzroča manjšo kritičnost do zmogljivosti opravljanja svojega dela. Sledenje je večja ovira pri delu v osnovni šoli kot z dijaki v srednji šoli. Izvedenca, ki sta upoštevala vse izvide psihologa, tudi izvid iz leta 2011, mnenje Ambulante za avtizem, ponovni pregled pri psihologu v letu 2013, mnenje izvedencev iz aprila 2014 in tudi kasnejše psihološke preglede, tožnico pa sta tudi pregledala, sta ugotovila, da je mišljenje tožnice manj elastično, fokusirano sledi svojim miselnim procesom s številnimi asociacijami. Za Aspergerjev sindrom je značilna motnja osredotočenja pozornosti na neko širšo situacijo tako, da je osredotočenost usmerjena le na določeno področje. Pogosto se pojavi na eni strani hiperaktivnost in pomanjkljiva pozornost na drugi strani, nasprotovanje kot motnje mišljenja, zelo ozko zanimanje. Navedeno je značilno tudi za tožnico, konkretno izjemna zbranost, da prezre dogajanje v okolici, počasno razvijanje empatije, dolgi monologi v družbi in drugo.

13. V zvezi s pripombami na podano mnenje je zaslišani izvedenec specialist medicine dela, prometa in športa dodatno pojasnil, da je tožnica na ravni poučevanja v osnovni šoli zaradi bolezenske simptomatike, ki jo je opisal, manj opremljena v tistem delu nalog, v katerih se pričakuje tesnejši emocionalni delovni odnos z otroci, do katerih še posebej prihaja v osnovni šoli. Poudaril je, da so tako pri delu učitelja razrednega kot predmetnega pouka podane obvezne učne vsebine, ki jih je tekom podanih ur potrebno obdelati. Pri tem se mora strogo držati učnega programa, učnih vsebin, terminov, ocenjevanja. Pri delu učiteljskega poklica, to je delo v podaljšanem bivanju, ki ga tožnica trenutno opravlja (po opisu iz leta 2012) pa ni obveznega učnega programa, ker gre za manjšo zahtevnost, večjo fleksibilnost, ker ni podajanja obvezne učne snovi, tudi ni ocenjevanja in za to delo je tožnica tudi zmožna, da ga opravlja v polnem delovnem času. Nadalje je izvedenec pojasnil, da je vzdrževati red v 6. razredu osnovne šole ali 2. letnika gimnazije, povsem drugo stanje in da tožnica tega ne bi bila zmožna zaradi znakov njene bolezni in da vsega tega, kar lahko dela pri delu v podaljšanem bivanju, ne bi mogla izvajati niti kot učitelj razrednega niti predmetnega pouka. Navedeno pomeni, da se izvedensko mnenje in ocena tožničine delazmožnosti nanaša tudi na učitelja predmetnega pouka. Skladno s tretjim odstavkom 60. člena ZPIZ-1 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

14. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sprejelo mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ker sta izvedenca upoštevala celotno medicinsko in drugo dokumentacijo ter izvide osebnega pregleda. Mnenje je strokovno obrazloženo in vse ugotovitve ustrezno argumentirane, posledice simptomatike bolezni in pogojev dela in pri zaključkih povezano v prepričljivo celoto do takšne mere, da sta se z mnenjem strinjali tako tožena stranka kot stranski intervenient, po dodatnih pojasnilih izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa pa tudi tožnica ni imela nobenih dodatnih pripomb. Že v mnenju z dne 10. 4. 2016 sta izvedenca prepričljivo pojasnila, da tožnica, ki je sicer nadpovprečno intelektualno opremljena, medosebne stike interpretira na svojski način. Zaradi težav v procesu mentalizacije se nagiba k svojski interpretaciji odnosa, meja in intervenc. To pa so razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica s svojim načinom dekodiranja s strani interakcij, na ravni poučevanja v osnovni šoli ne bo mogla ustrezno sodelovati. Takšnim zaključkom tudi pritožba ne nasprotuje, ampak zgolj pavšalno navaja, da je mnenje neprepričljivo, ne navede pa, zakaj ni prepričljivo.

15. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokaz z drugim izvedencem in zavrnitev tega dokaza tudi ustrezno obrazložilo. Presodilo je, da je v obravnavi zadevi ključnega pomena mnenje obeh specialistov, tako specialista psihiatra kot tudi specialista medicine dela, prometa in športa in da razlog za postavitev drugega izvedenca ne more biti nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, niti nestrinjanje tožnice z načinom postavitve diagnoze v ambulanti za avtizem. Dejstvo je, da je bila ta diagnoza postavljena in da sta jo potrdila tudi oba izvedenca.

16. Pritožba glede na mnenje izvedenskega organa in odločitev sodišču prve stopnje, brez podlage navaja, da je tožnici popolnoma onemogočeno, da bi se sploh lahko kdajkoli zaposlila na srednji ali višji ravni šole. Neutemeljen pa je tudi očitek, da je z izpodbijano sodbo kršena tožničina ustavno zagotovljena svoboda dela in pravica iz 66. člena Ustave RS.

17. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo. Obenem je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 155. členom in 165. členom ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

18. K pritožbi toženca: Pritožba utemeljeno opozarja na to, da je sodišče prve stopnje po izvedbi dokazov z izvedenskim organom in skladno z določbo 63. člena v zvezi s 93. členom ZPIZ-2 ugotovilo, da je pri tožnici od 2. 4. 2014 podana III. kategorija invalidnosti v novi obliki. V 126. členu ZPIZ-2 je določeno, da če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe.

19. Ker stanje ugotovljeno na dan 2. 4. 2014 predstavlja spremembo v smislu 126. člena ZPIZ-2, bi moralo sodišče prve stopnje tožnici skladno s citirano določbo priznati pravice iz invalidskega zavarovanja od 1. 5. 2014 dalje, to je od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe in ne že od 2. 4. 2014. 20. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožnici pri odločanju o stroških postopka priznalo 2 x 187,20 EUR nagrade za postopek, namesto 2 x po 183,30 EUR. Glede na to, da gre za spor neocenljive vrednosti in da so skladno z drugim odstavkom 25. člena Zakona o Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08, v nadaljevanju ZOdvT) upošteva kot vrednost spora 3.500,00 EUR, znaša nagrada za postopek po tar. št. 3100 (141,00 EUR in faktor 1,3) 183,30 EUR oziroma v konkretnem primeru 2 x po 183,30 EUR. Ob ostalih nespornih postavkah tako znašajo skupno stroški postopka 638,36 EUR in 140,43 EUR 22 % DDV, to je skupaj 778,79 EUR. Ob upoštevanju tega zneska in tožničinega uspeha v pravdi tako znašajo stroški 389,40 EUR in ne 394,16 EUR, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje.

21. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP v II. točki izreka za besedilom „s polnim delovnim časom“ dodalo besedilo „od 1. 5. 2014 dalje“, ter v IV. točki izreka znesek „394,16“ znižalo na znesek „389,40“.