Jedro

Tožena stranka v socialnem sporu, ki se nanaša na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ne more prosto razpolagati z zahtevkom (3. člen ZPP), saj je pri tem omejena z varovanjem pravic ne samo neposrednih udeležencev v upravnem oziroma sodnem postopku, temveč preko instituta javne koristi tudi z varovanjem pravic tretjih, ki se v postopku morda sploh ne znajdejo (so pa smiselno varovani v skladu z načelom zakonitosti). Prav tako v socialnem sporu ne more priznavati spornih dejstev, če ta pomenijo nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom. Tožena stranka je v obravnavni zadevi naredila prav to, saj je s priznavanjem spornih dejstev nedovoljeno razpolagala z zahtevkom, ne da bi pri tem primerno upoštevala koristi tretjih. To velja tako za korist delodajalca v ožjem smislu, kot tudi glede koristi učencev.

Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Pomanjkanje znanja glede na pravila stroke in znanosti s strani sodišča, ki zahteva postavitev ustreznega izvedenca, je odvisno predvsem od predmeta ugotavljanja specifičnega spornega dejstva. Izvedensko mnenje mora biti ne glede na zahtevnost strokovnih in znanstvenih dilem, o katerih sodnik nima (dovolj) znanja s področja pravil stroke oziroma znanosti, podvrženo sodni presoji o popolnosti uporabljene metode in posledičnih končnih ugotovitev. Izvedensko mnenje mora ne glede na svojo morebitno kompleksnost prepričati v razumljivem jeziku. Tožnica v obravnavani zadevi utemeljeno opozarja, da so zaključki izvedenskega mnenja glede na okoliščine nepopolni, nelogični, izvedenec pa nelogičnosti ni prepričljivo razjasnil niti v pisnem mnenju niti pri ustnem zaslišanju.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 16. 4. 2014 in 2. 7. 2014 in razsodilo, da je tožnica od 2. 4. 2014 dalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto oziroma dela z omejitvami - brez izvajanja aktivnega pouka in s polnim delovnim časom. Zavrnilo je zahtevek, da pri tožnici od 2. 4. 2014 ni več podana invalidnost. Toženi stranki je še naložilo povrniti tožničine stroške postopka. Pred izdajo izpodbijanih odločb je tožnica že opravljala delo na drugem delovnem mestu z istimi omejitvami glede na ugotovljeno invalidnost III. kategorije z odločbama tožene stranke z dne 27. 1. 2012 in 10. 5. 2012, vendar s krajšim delovnim časom.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice. Ugodilo je pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pravico do premestitve na drugo delovno mesto oziroma dela z omejitvami brez izvajanja aktivnega pouka s polnim delovnim časom priznalo od 1. 5. 2015 dalje namesto od 2. 4. 2014 dalje. Znižalo je še višino prisojenih stroškov postopka tožnici.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je bil nezakonit predhodni sklep drugostopenjskega sodišča o razveljavitvi prvostopenjske sodbe Psp 607/2015 z dne 11. 2. 2016. Sodišče v razveljavitvenem sklepu ne bi smelo upoštevati dejanj stranskega intervenienta, ki so bila v nasprotju s pravdnimi dejanji tožene stranke, na čigar strani je prisotna intervencija v tem sporu. Prav tako v ponovljenem postopku ne bi smelo upoštevati pravdnih dejanj intervenienta, saj so bila v nasprotju z dejanji tožene stranke. Tožnica je trdila, da pri njej od 2. 4. 2014 invalidnost ni več podana, kar je tožena stranka sprejela (dejansko je s tem pripoznala zahtevek). Ne bi smelo biti ovir, da se zavarovanec pravicam iz invalidskega zavarovanja odpove, delodajalec pa nima interesa temu nasprotovati. Tožnica ni psihični bolnik in nima Aspergerjevega sindroma. Sodišče bi moralo postaviti novega izvedenca psihiatrične stroke glede avtizma in novega izvedenca s področja medicine dela. Delovno mesto učitelja razrednega pouka ni enako delovnemu mestu učitelja predmetnega pouka, tožnica pa ni nikoli zasedala delovnega mesta učitelja razrednega pouka. Čeprav sta izvedenca navedla, da naj bi bila zmožna opravljati dela srednješolskega učitelja (ne pa dela predmetnega učitelja v osnovni šoli), tega dela glede na vsebino sodne odločitve dejansko ne bo mogla dobiti. Tožnica izvedenskega mnenja ni sprejela, kot protispisno ugotavlja sodišče. Pooblaščenka je celo izrecno navedla, da je bilo izvedensko mnenje nejasno in deloma celo samo s seboj v nasprotju. Tožnica je tudi v pritožbi določno opozorila na vprašljivost ugotovitev izvedencev.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Stranski intervenient predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica je pri stranskem intervenientu na strani tožene stranke (v nadaljevanju stranki intervenient) zaposlena kot osnovnošolska učiteljica. Tožnici je bila z odločbama tožene stranke z dne 27. 1. 2012 in 10. 5. 2012 na podlagi ugotovljene invalidnosti III. kategorije priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu brez izvajanja aktivnega pouka s skrajšanim delovnim časom od 9. 1. 2012 dalje. Na tej podlagi ni več opravljala dela učiteljice matematike na predmetni stopnji, temveč delo na na delovnem mestu učiteljice v podaljšanem bivanju. Tožena stranka je z v tem socialnem sporu izpodbijano odločbo z dne 2. 7. 2014 odpravila prvostopenjsko odločbo z dne 16. 4. 2014 (s to je bilo ugotovljeno, da pri tožnici ni več podana invalidnost) in zavrnila tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja (pred tem je že zavrnila tožničino zahtevo za priznanje novih pravic z odločbama z dne 6. 2. 2013 in 9. 7. 2013, kar je že postalo pravnomočno s sodbo prvostopenjskega sodišča IV Ps 2319/2013 z dne 1. 9. 2015 v zvezi z drugostopenjsko sodbo Psp 607/2015 z dne 11. 2. 2016). Z odločbo tožene stranke z dne 16. 4. 2014 je tožena stranka na podlagi mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 2. 4. 2014 odločila, da tožnica nima več pravice do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami od 1. 5. 2014 dalje, saj invalidnost pri tožnici od 2. 4. 2014 ni več podana. Na podlagi pritožbe stranskega intervenienta je tožena stranka na drugi stopnji po izdelavi mnenja invalidske komisije druge stopnje odpravila prvostopenjsko odločbo in zavrnila tožničino zahtevo. Iz te zahteve izhaja (kar je tožnica zatrjevala in dokazovala že v prejšnjem postopku – odločbi tožene stranke z dne 6. 2. 2013 in 9. 7. 2013), da pri njej invalidnost ni več podana in da bi lahko na predmetni stopnji še naprej poučevala matematiko. Tožnica meni, da je sposobna več kot le opravljanja dela učiteljice podaljšanega bivanja na razredni stopnji.

8. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavkom 339. člena ZPP v zvezi z 352. členom ZPP in s četrtim odstavkom 201. člena ZPP glede zmotnega neupoštevanja pravdnih dejanj tožene stranke, ki naj bi bila v neposrednem nasprotju z za tožnico neugodnimi pravdnimi dejanji stranskega intervenienta.

9. Po določbi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.; ZDSS-1) se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače. Socialni spori so v skladu z določbo prvega odstavka 58. člena ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. Socialni spor je po vsebini dejansko koncipiran kot upravni spor tožeče stranke zoper izdano dokončno upravno odločbo državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil (63., 72., 73., 74., 76., 80., 81. in 82. člena ZDSS-1). V predhodnem upravnem postopku je tožena stranka zavezana k spoštovanju načela zakonitosti (6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. l. RS, št. 80/1999 in nadalj.; ZUP). Pri tem mora v postopku varovati tako pravice strank kot javne koristi (7. člen ZUP) in mora dejstva, ki so podlaga za izdajo upravne odločbe glede na pravno podlago, ugotavljati v skladu z načelom materialne resnice (8. člen ZUP). Posledično mora sodišče v socialnem sporu v skladu z načelom materialne resnice (61. člen ZDSS-1) popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta. Če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (preiskovalno načelo po prvem odstavku 62. člena ZDSS-1). Ker gre v socialnem sporu za spor o zakonitosti upravnega akta, sicer izdanega v okviru sistema socialne varnosti, mora sodišče pri odločanju paziti tako na materialnopravno zakonitost predhodnega upravnega postopka, ki je predmet socialnega spora, kot na resničnost dejstev, ki omogočajo uporabo prava v skladu z načelom zakonitosti. Po določbi 1. točke tretjega odstavka 3. člena ZPP sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom. V skladu z določbo prvega odstavka 214. člena ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, vendar pa lahko sodišče odredi, naj se dokazujejo tudi taka dejstva, če misli, da jih je stranka priznala z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati (tretji odstavek 3. člena).

10. V obravnavni zadevi gre za zelo občutljivo vprašanje preostale delovne zmožnosti tožnice za opravljanje poklica učitelja v osnovni šoli (v zvezi s tem pa obstoja oziroma obsega invalidnosti), kjer se odpirajo vprašanja varstva koristi vsaj treh subjektov. Na eni strani je tožnica, ki pričakuje, da bi glede na svoje sposobnosti in izobrazbo nemoteno in dostojanstveno opravljala delo učiteljice. Na drugi strani je delodajalec, ki je zavezan k ustrezni organizaciji delovnega procesa, v kateri mora skrbeti za interese tako preostalih zaposlenih, še očitneje pa mora skrbeti za ustrezno vzgojo in izobraževanje otrok v pedagoškem procesu. Tretja skupina oseb so učenci (in njihovi zakoniti zastopniki), ki jim mora biti omogočen čim bolj optimalen proces izobraževanja in vzgoje. Omenjeni interesni sklopi „v običajni situaciji“ niso nujno v nasprotju, vendar se je v obravnavani zadevi izkristaliziralo vsaj interesno nasprotje med tožnico in stranskim intervenientom glede tožničine sposobnosti opravljati delo učiteljice matematike na predmetni stopnji. Pravno korist je tožnica oblikovala znotraj tožbenega zahtevka, v katerem zahteva odpravo izpodbijanih odločb in ugotovitev prenehanja invalidnosti pri njej, tako da ne bi bila več (le) učiteljica podaljšanega bivanja, temveč bi lahko spet poučevala matematiko na predmetni stopnji. Na drugi strani je stranski intervenient pravno korist izoblikoval v nasprotovanju tožničini zahtevi, tako da se je pridružil toženi stranki pri obrambi zakonitosti izpodbijanih odločb. Pravna korist tožene stranke je v socialnem sporu sama po sebi izkazana z izpodbijanjem njenih pravnih odločb, vendar mora tožena stranka v nadaljnjem postopku in pri svojih pravdnih dejanjih še vedno upoštevati tako korist strank kot tudi javno korist. V 7. členu ZUP je določeno, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom. Tožena stranka torej v tovrstnem socialnem sporu, ki se nanaša na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ne more prosto razpolagati z zahtevkom (3. člen ZPP), saj je pri tem omejena z varovanjem pravic ne samo neposrednih udeležencev v upravnem oziroma sodnem postopku, temveč preko instituta javne koristi tudi z varovanjem pravic tretjih, ki se v postopku morda sploh ne znajdejo (so pa smiselno varovani v skladu z načelom zakonitosti). Prav tako v tovrstem sporu tudi ne more priznavati spornih dejstev, če ta pomenijo nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom. Tožena stranka pa je v obravnavni zadevi naredila prav to, saj je s priznavanjem spornih dejstev nedovoljeno razpolagala z zahtevkom, ne da bi pri tem primerno upoštevala koristi tretjih. To velja tako za korist delodajalca v ožjem smislu, kot tudi glede koristi učencev.

11. Upoštevanje želje zavarovanca kot pravno pomembnega dejstva pomeni ravnanje, ki meri na nedovoljeno razpolaganje tožene stranke z zahtevkom in je v nasprotju z načeli zakonitosti (6. člen ZUP), varstva pravic strank in javnih koristi (7. člen ZUP) in materialne resnice (8. člen ZUP). Obravnavna zadeva je dober pokazatelj, kako zmotno in nedopustno bi bilo lahko upoštevanje pravne koristi (želje) stranke upravnega (sedaj sodnega) postopka pri (ne)priznavanju pravice iz sistema socialnega zavarovanja. V socialnem sporu so sicer pogostejši primeri, ko zavarovanci iz naslova invalidskega zavarovanja zatrjujejo težjo obliko invalidnosti in s tem priznanje ugodnejših pravic na tej podlagi (npr. ugotovitev invalidnosti I. kategorije namesto II. ali III. kategorije ter s tem samodejno priznanje pravice do invalidske pokojnine). Tožnica pa v obravnavani zadevi svojo pravno korist vidi v neobstoju invalidnosti, kar bi ji omogočilo nadaljevanje opravljanja dela pred ugotovljeno invalidnostjo.1 Njena pravna korist za takšen zahtevek obstoji, vendar le njena osebna želja po drugačnem oblikovanju pravic v zvezi z ugotovljeno invalidnostjo ni pravno odločilno dejstvo za odločitev o (ne)priznanju pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožena stranka mora tako v upravnem postopku v skladu s 7. členom ZUP kot tudi v morebitnem nadaljnjem socialnem sporu paziti na korist vseh - tako tožnice, kot tretjih. Ta tretji je v „običajnem socialnem sporu“ glede priznanja pravica iz invalidskega zavarovanja vsaj delodajalec, v obravnavni zadevi pa več kot očitno tudi učenci (udeleženci obveznega osnovnošolskega izobraževanja). S tem, ko je tožena stranka ravnala v nasprotju s pravdnimi dejanji stranskega intervenienta in priznavala dejstvo, da naj bi bila tožnica sposobna opravljati delo učiteljice predmetnega pouka in da naj invalidnost pri njej ne bi bila več podana, ker naj bi si tožnica to želela, ni primerno varovala niti koristi tretjih (delodajalca in učencev) niti koristi same tožnice. Tveganje, po katerem bi tožnica začela poučevati predmetni pouk, čeprav tega ne bi ustrezno zmogla, bi se namreč lahko negativno odrazilo ne samo v sferi stranskega intervenienta in učencev, temveč tudi pri sami tožnici (ko bi npr. prišlo do njej neljubih konfliktov, povezanih z sicer izpodbijanimi invalidskimi omejitvami). Vsega tega tožena stranka v svojih pravdnih razpolaganjih očitno ni upoštevala, zato se njenega priznanja dejstva o obstoju tožničine sposobnosti za opravljanje delo učiteljice predmetnega pouka ne more upoštevati.

12. Glede na navedeno je neutemeljen revizijski očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po določbi prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči nižjih stopenj utemeljeno nista upoštevali pravdnih dejanj tožene stranke, ki so bila nasprotna dejanjem stranskega intervenienta (četrti odstavek 201. člena ZPP), saj je tožena stranka s priznavanjem ključnih dejstev tega spora dejansko nedovoljeno razpolagala z zahtevkom (1. točka tretjega odstavka 3. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZPP).

13. Revizija utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po določbi prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 254. člena ZPP. Slednji določa, da se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev. V obravnavani zadevi je sodišče najprej pridobilo pisno izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani z dne 10. 4. 2016 (mnenje sta izdelala specialist medicine dela in psihiatrinja). Po prejemu pripomb tožnice je sodišče na glavni obravnavni dodatno zaslišalo člana komisije, specialista medicine dela. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica ni sposobna opravljati prejšnjega dela učiteljice predmetnega pouka matematike (v zvezi s tem je mnenje nejasno, saj govori tudi o delu učitelja razrednega pouka), da pa lahko opravlja drugo delo z omejitvami (učiteljica podaljšanega bivanja) polni delovni čas. Tožena stranka je sicer v izpodbijanih odločbah drugače ugotovila le, da lahko tožnica dela le krajši delovni čas.

14. Revizija utemeljeno uveljavlja, da je izvedensko mnenje v bistvenih delih nejasno, nepopolno in celo samo s seboj v nasprotju in da sodišči nista odpravili teh pomanjkljivosti s postavitvijo novega izvedenca kljub določnim ugovorom tožnice.

15. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Pomanjkanje znanja glede na pravila stroke in znanosti s strani sodišča, ki zahteva postavitev ustreznega izvedenca, je odvisno predvsem od predmeta ugotavljanja specifičnega spornega dejstva. Izvedensko mnenje mora biti ne glede na zahtevnost strokovnih in znanstvenih dilem, o katerih sodnik nima (dovolj) znanja s področja pravil stroke oziroma znanosti, podvrženo sodni presoji o popolnosti uporabljene metode in posledičnih končnih ugotovitev. Izvedensko mnenje mora ne glede na svojo morebitno kompleksnost prepričati v razumljivem jeziku. Tožnica v obravnavani zadevi utemeljeno opozarja, da so zaključki izvedenskega mnenja glede na okoliščine nepopolni, nelogični, izvedenec pa nelogičnosti ni prepričljivo razjasnil niti v pisnem mnenju niti pri ustnem zaslišanju.

16. Iz pisnega izvedenskega mnenja izhaja, da naj bi bil pri tožnici ugotovljen Aspergerjev sindrom. Ta pa naj bi bil vsaj običajno takšen, da z leti ne izzveni. Tožnica je manj opremljena v delu delovnih nalog, kjer se pričakuje tesnejši emocionalni stik z otroci in starejšimi mladostniki (in v tistem delu, kjer je potrebna fleksibilnost v dekodiranju medsebojne komunikacije, posebej v stresnih epizodah). Večinski del mnenja predstavljajo povzetki izvidov in mnenj psihiatrov, psihologov in invalidskih komisij, ne da bi bili ti posebej analizirani glede nasprotujočih si zaključkov. Prav tako iz izvedenskega mnenja ne izhaja, zakaj je do razhajanj v strokovnih mnenjih prišlo in zakaj so manj prepričljivejša tista mnenja in izvidi, ki kažejo na tožničino sposobnost opravljati delo učiteljice matematike na predmetni stopnji. Izvedenec je tudi v ustnem pojasnjevanju pisnega mnenja tožničino nezmožnost opravljati delo učiteljice brez omejitev utemeljeval izključno z Aspergerjevim sindromom. Pri tem je treba poudariti, da so izvedenski organi tožene stranke ugotovili (mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 2. 4. 2014; dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 9. 6. 2015, pridobljeno v tem sodnem postopku), da pri tožnici invalidnost zaradi Aspergerjevega sindroma ni podana. Poleg tega je tudi tožnica predložila več mnenj in izvidov, ki so prav tako potrjevali njene trditve o tem, da invalidnost pri njej ni več podana. Izvedenca se do teh pomembnih razhajanj vsebinsko nista opredeljevala, niti nista s sklicevanjem na izrecna in ustrezno predstavljena pravila stroke in znanosti razložila, zakaj držijo njune in ne nasprotne ugotovitve.

17. V izvedenskem mnenju prihaja do več nelogičnosti, ki niso bile zadovoljivo pojasnjene niti po pripombah tožnice. Iz izvedenskega mnenja tako na primer izhaja, da naj bi bila tožnica sposobna opravljati varstvo v podaljšanem bivanju, kjer je imela včasih tudi 38 otrok v varstvu in da ni zmožna dela predmetnega pouka matematike v šestem razredu osnovne šole, po drugi strani pa naj bi bila zmožna opravljati delo srednješolskega učitelja. Po oceni vrhovnega sodišča izvedenec za tako oblikovano mnenje niti na zaslišanju ni ponudil zadovoljive razlage.

18. Glede na dosedanji potek postopka in ugotovitve izvedenec in posledično tudi sodišči prve in druge stopnje najmanj preuranjeno ugotavljajo vzročno zvezo med tožničinim Aspergerjevim sindromom in njeno invalidnostjo, ki naj bi izvirala prav iz tega osebnega stanja. Tožnica je ves čas opozarjala, da je do diagnoze avtizma prišlo v času, ko se je ločevala od moža, ostala sama s štirimi otroki (dva od njiju imata diagnosticiran avtizem) in imela velike probleme z otrokoma, ki sta hodila na isto šolo stranskega intervenienta, kjer je poučevala. Izvedenec je pavšalno zavrnil te tožničine navedbe, češ da to na diagnosticiran avtizem nima vpliva. Morda je res, da je bil avtizem tedaj pravilno diagnosticiran. Vendar to tudi pomeni, da je bil Aspergerjev sindrom pri tožnici prisoten že pred to diagnozo, saj pri avtizmu ne gre za neko tipično bolezensko stanje, ki se pojavi čez noč. To dejstvo pa je lahko odločilno, saj se je že po prenehanju teh večjih stresov (ločitev, problemi z otroci) stanje tožnice izboljšalo, kar deloma ugotavlja tudi izvedensko mnenje. Za popolno sliko o dejanskem osebnostnem stanju tožnice pa bi morale biti bolj aktivne tudi stranke (predvsem stranski intervenient), da bi se lahko razčistilo tožničino (preostalo) delovno zmožnost. Zelo pomembno je lahko ravno obnašanje učitelja v učilnicah, torej na delovnem mestu. Socialna interakcija je v obravnavani zadevi ključna tako z vidika primerne „emocionalne (socialne) opremljenosti“ tožnice, kot z vidika preverljivosti dejanskih zaključkov, ki bi lahko poleg osebnega razgovora tožnice z izvedencem vplivali na njegovo izvedensko mnenje. Ob dosedanjem postopku ostaja več kot le razumen dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, saj je do prvotne ugotovitve invalidnosti in invalidskih omejitev prišlo v času, ko je bila tožnica podvržena večjemu stresu. Ob predpostavki, da je ta sedaj prenehal, bi bilo možno, da je do prvotne ugotovitve o tožničini invalidnosti prišlo v posledici začasnega stanja tožnice zaradi nastalih prehodnih težav, ki jih je tožnica sedaj prebrodila, in da oblika tožničinega avtizma za ugotovitev invalidnosti sploh ni dovolj omejujoča. 19. Zato bo moralo sodišče v ponovljenem postopku razčistiti tudi, ali je imela tožnica večje težave v učilnici oziroma na delovnem mestu že pred stresnim obdobjem pred letom 2012. Sodišče bo moralo v skladu z 285. členom ZPP pozvati stranke, da ustrezno dopolnijo svoje navedbe glede tožničinega dela pred nastalimi težavami, v času največjih težav in v času, ko se je njeno stanje po ločitvi in zamenjavi šole njenih otrok stabiliziralo. Ugotoviti bo moralo tožničino socialno interakcijo v daljšem časovnem obdobju in s tem seznaniti in usmeriti izvedenca, ki bo lahko na podlagi tega, ostalih dokazov v spisu in po potrebi posebnih pregledov izdelal izvedensko mnenje. Sodišče naj v postopku postavi novega izvedenca s področja psihiatrije ali psihologije ter izvedenca s področja pedagoškega procesa na ravni osnovne in srednje šoli, ki naj mnenje pripravita skupaj (prvi odstavek 245. člena ZPP). Pri izbiri izvedencev se sodišču ni treba omejevati le s sodnimi izvedenci, temveč naj predvsem poskuša pridobiti strokovnjake oziroma znanstvenike iz specifičnega področja, tako da bo lahko sporno dejansko vprašanje čim bolj strokovno raziskano. Izvedenci naj vsaj na kratko predstavijo tudi strokovne in znanstvene podlage, iz katerih bodo izhajali pri svojem delu, kar do sedaj ni bilo storjeno.

20. Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem je zaradi povezanosti odločitve tožene stranke z nadaljnjimi odločitvami sodišč o delnem priznanju pravic tožnici (povezanost odločitve sodišč o odpravi odločbe z dne 2. 7. 2014 z odločitvijo sodišč o pravici do premestitve brez izvajanja aktivnega pouka s polnim delovnim časom in zavrnitvijo zahtevka za ugotovitev, da pri tožnici ni več podana invalidnost) razveljavilo tudi odločitev o odpravi odločbe z dne 2. 7. 2014, zaradi formalno napačne odprave odločbe z dne 16. 4. 2014 (ki je bila tožnici v korist), pa je razveljavilo tudi to odločitev. V nadaljnjem postopku naj sodišči upoštevata tudi, da tožnici, ki je edina vložila revizijo, v nobenem primeru ne bo mogoče priznati manj pravic, kot s sedanjima sodbama sodišč druge in prve stopnje.

21. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Delodajalec bi se lahko kot stranski intervenient pojavil tudi na strani tožeče stranke in ne tožene stranke. Tako bi na strani tožeče stranke v bolj pogostem primeru zahteve po ugotovitvi težje obliki invalidnosti delodajalec na primer želel ugotovitev I. kategorije invalidnosti in interveniral v korist tožeče stranke.