Jedro

Vnuk je nadomestni upravičenec po 12. členu ZDen le v primeru, ko po ZD po vstopni pravici vstopi v dedovanje vnuk, kar pa ne velja za obravnavani primer, ko je tožničina mati umrla za prejšnjo lastnico ter tako tožnica kot vnukinja na podlagi vstopne pravice ne bi bila dedinja prvega dednega reda po prejšnji lastnici.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano delno odločbo zavrnil zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premoženja parc. št. 471/7 k.o. A. do 15/72 (pravilno 471/5 – popravni sklep z dne 7. 10. 2008) vlagateljice B.B. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica pri upravnem organu uveljavljala, da je nadomestna upravičenka za vrnitev premoženja po stari materi C.C., umrli 20. 12. 1965, na podlagi 12. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Upravni organ ugotavlja, da tožnica kot vnukinja po C.C. nima statusa upravičenke po določbi 12. člena ZDen, saj je njena mama umrla 12. 4. 1968, torej tri leta kasneje kot denacionalizacijska upravičenka, torej se je po vstopni pravici ne more šteti za dedinjo prvega dednega razreda.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil, v obrazložitvi pa se strinja z razlogi prvostopnega organa, da tožnica ni nadomestna upravičenka po 12. členu ZDen, ter jih utemeljuje na 12. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ter 11. členu ZD.

Tožnica izpodbija odločbi organov iz razloga, ker je bilo napačno ugotovljeno, da tožnica kot vnukinja pokojne stare mame ne bi bila dedič prvega dednega reda in v tem smislu tudi ne nadomestna upravičenka. Meni, da upravna organa napačno interpretirata določbo 12. člena ZDen. Upravni organ se sicer sklicuje na ZD, vendar spregleda, da v prvem dednem redu dedujejo po zapustniku zapustnikovi potomci (vnuki tudi na podlagi vstopne pravice, tudi na podlagi odpovedi dedovanju otrok zapustnika, tudi na podlagi razdedinjena otrok zapustnika). Tudi stališče pravne teorije je jasno (na primer uvodna pojasnila dr. Karla Zupančiča v knjigi Dedovanje), da so prvi dedni red zapustnikovi potomci in njegov zakonec. Nesporno bi moralo biti, da je vnukinja zapustnika njegov potomec. Inštitut vstopne pravice določa potomce zapustnika kot dediče prvega dednega reda. Bistveno je, da ZDen ne določa, da bi bilo potrebno, da pride pred denacionalizacijo do smrti bivšega lastnika podržavljenega premoženja in v tem smislu do dedovanja in dedičev prvega dednega reda. V tem primeru tudi otroci zapustnika še ne bi bili dediči v smislu uvedbe dedovanja po zapustniku. Dejstvo, da je mati tožnice preživela svojo mater, ne vpliva na položaj tožnice kot upravičenke. Namen ZDen gotovo ni v tem, da bi brez razumnega razloga razlikovali med vnuki, katerih starši morda niso preživeli svojih staršev in med vnuki, katerih starši so za nekaj let preživeli svoje starše oziroma vnuki, katerih stari starši in starši so v času denacionalizacije še živi in med vnuki, katerih starši in stari starši so umrli pred odločitvijo upravnega organa. Za takšno razlikovanje ni nobene logične ali življenjske podlage in predstavljalo očitno kršitev ustavnih pravic, vsaj načela enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Tudi otroci niso dediči še živega lastnika, ki mu je bilo podržavljeno premoženje, pa so vseeno nadomestni upravičenci. Jasno je, da so tudi vnuki, ki tudi ne morejo biti dediči po lastniku, ki je v času denacionalizacije še živ, upravičeni do vrnitve premoženja, ki je bilo podržavljeno njihovemu pravnemu predniku. Vnuki so potomci svojih starih staršev ter v tem smislu dediči prvega dednega reda in upravičenci po določbi 12. člena ZDen. Ustavno sodišče je zavzelo jasno stališče v odločbi, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 glede obsega nadomestnih upravičencev. Namen zakona je omogočiti vrnitev premoženja zakoncu in potomcem lastnika, ki mu je bilo premoženje podržavljeno, ki so v najbližjem razmerju z lastnikom nacionaliziranega premoženja, in ki so bili praviloma tudi neposredno prizadeti zaradi izgube premoženja. V konkretnem primeru je tožnica živela v stavbi, ki je bila podržavljeno njeni stari materi. Ureditev dedovanja v ZDen je drugačna od ureditve po ZD. Upoštevati je tudi, da odločba o dedovanju po pokojni C.C. ni bila nikoli izdana, zato je potrebno njene dediče upoštevati glede na stanje v času odločanja. Ker je mati tožnice D.D., je jasno, da bi bila edini dedič prvega dednega reda po pokojni upravičenki C.C. tožnica. Upravni organ je nepravilno upošteval ureditev dedovanja po ZD namesto po ZDen. Tožnica je tudi v svoji pripravljalni vlogi z dne 8. 1. 2009 opozorila upravni organ prve stopnje na dedno nevrednost matere D.D., ki so jo izrecno določali predpisi, veljavni v času smrti stare matere. Gre za okoliščine, ki bi jih upravni organ moral upoštevati, saj so razvidne iz spisne dokumentacije. Upravni organ mora po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev. Upravni organ ni ugotavljal dedne nevrednosti matere tožeče stranke, zato ni pravilno ugotovil dejanskega stanja, zaradi česar gre za kršitev pravil postopka, ki vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Upravni organ bi moral uporabiti takrat veljavne predpise, ki so urejali dedovanje (Zakon o dedovanju, Uradni list FLRJ, št. 20/55). Na podlagi zaplembe iz leta 1945 je bilo podržavljeno tako premoženje C.C., kot tudi premoženje njene hčerke D.D. in sicer na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino. Država je očitno štela mater tožnice za sovražnika države. Mati tožnice se je po vojni umaknila iz države in se ni nikoli vrnila v FLRJ. V tem smislu je potrebno upoštevati, da je bila mati tožnice v skladu z izrecno določbo 5. točke 131. člena Zakona o dedovanju dedno nevredna. Po določbah Zakona o dedovanju/55 je potrebno upoštevati, da nevrednost ni ovira za potomce nevrednega, ki dedujejo, kakor da bi bil nevredni umrl pred zapustnikom – 1. odstavek 132. člena Zakona o dedovanju/55. Tožnica kot potomka dedno nevredne D.D. je zato šteti kot dedinjo po svoji stari materi. Predlaga odpravo izpodbijano odločbe in sklepa o popravi pomote ter vrnitev zadeve organu v ponovno odločanje ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku SOD na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da so bile nepremičnine, ki so predmet navedenega postopka, podržavljene pokojni C.C., umrli 20. 12. 1965, za katero je bilo v predhodnem postopku ugotovljeno, da se ni štela za jugoslovansko državljanko. Prav tako ni sporno, da je omenjena prejšnja lastnica imela hčer D.D., ki je umrla 12. 4. 1968 (torej po smrti svoje matere) in za katero je bilo prav tako ugotovljeno, da se ni štela za jugoslovansko državljanko. Sporno pa je, ali je mogoče ob uporabi 12. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 – odl. US) kot upravičenko do denacionalizacije predmetnega premoženja šteti tožnico, ki je vnukinja bivše lastnice C.C., oziroma hčerka njene hčerke D.D., in izpolnjuje pogoj jugoslovanskega državljanstva. Pri tem je sporna uporaba 12. člena ZDen.

Iz 12. člena ZDen izhaja, da v primeru, če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec, je upravičenec njen zakonec ali dedič prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz 1. odstavka 9. člena tega zakona. ZD (Uradni list SRS, št. 15/76 in nadaljnji) v 11. členu določa, da so prvi dedni red zapustnikovi otroci in njegov zakonec. V 12. členu pa določa vstopno pravico vnukov in pravnukov v dedovanje po zapustniku, če zapustnik preživi svojega otroka, to je starša zapustnikovih vnukov. Po navedenih določbah ZD se torej v prvi dedni red štejejo zapustnikov zakonec in njegovi otroci, če pa je kateri od otrok mrtev, pa namesto njega tudi njegovi otroci, to so zapustnikovi vnuki, če pa tudi teh ni, pa pravnuki. Ker po določbah ZD pride do vstopne pravice vnukov v dedovanje po zapustniku le, če zapustnik preživi svojega otroka, v povezavi z 12. členom ZDen to pomeni, da je vnuk prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (dedič prvega dednega reda) upravičenec le pod pogojem, da je prejšnji lastnik umrl za svojim otrokom, ki je starš vnuka oz. v kolikor bi bil ob denacionalizaciji prejšnji lastnik še živ (okoliščina na katero opozarja tožnica), da bi bil njegov otrok že mrtev (starš vnuka). ZD je v primeru 12. člena ZDen uporabljen zgolj za ugotovitev dediča prvega dednega reda. Ker iz konkretne denacionalizacijske zadeve izhaja, da je D.D., kot mati tožnice umrla za svojo materjo C.C., v zadevi pogoji glede vstopne pravice tožnice kot nadomestne upravičenke na podlagi 12. člena ZDen niso podani. Tožnica nasprotno meni, da kot vnukinja C.C., lahko nastopi kot nadomestna upravičenka, in da se določba 12. člena ZDen, s tem ko upravičenost priznava vsem dedičem prvega dednega reda, ne omejuje le na otroke in ne izključuje vnukov. Po presoji sodišča tako tožničino stališče ni pravilno in je pravilno stališče upravnega organa, da je vnuk nadomestni upravičenec po 12. členu ZDen le v primeru, ko po ZD po vstopni pravici vstopi v dedovanje vnuk, ne velja pa za obravnavani primer, ko je tožničina mati umrla za prejšnjo lastnico ter tako tožnica kot vnukinja na podlagi vstopne pravice ne bi bila dedinja prvega dednega reda po prejšnji lastnici. Sodišče se zato pridružuje stališču upravnega organa, ki ga je zavzelo v obravnavani zadevi glede vnukov kot nadomestnih upravičencev in s tem sledi praksi Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba, opr. št. I Up 538/2005 z dne 13. 7. 2005). Sicer pa tako stališče tudi ni v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje tožnica. V primeru namreč, da je treba po zakonu nadomestne upravičence določiti izmed kroga dedičev prvega dednega reda, je za osebo, ki se jo kot nadomestnega upravičenca uveljavlja, potrebno po pravilih ZD ugotoviti, ali bi med (možne) dediče prvega dednega reda sodila (in v takem obsegu se uporabi ZD pri uporabi 12. člena ZDen). Ureditev 12. člena ZDen, s katerim je zakonodajalec dejansko razširil krog upravičencev do denacionalizacije na določene primere (ko osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, zaradi načela iz določbe prvega odstavka 9. člena ZDen ne bi bile upravičenci do denacionalizacije), pomeni izjemo glede na določbe 9. člena ZDen, ki jo je potrebno razlagati restriktivno. Zato je po presoji sodišča neutemeljeno sklicevanje tožnice, da je ureditev dedovanja po ZDen drugačna kot ureditev dedovanja po ZD, saj v obravnavani zadevi ne gre za dedovanje po 78. členu ZDen, ampak zgolj za vprašanje določitve upravičenca do denacionalizacije po 12. členu ZDen.

Tožnica na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati niti z zatrjevanjem dedne nevrednosti matere D.D. Tožnica dedne nevrednosti matere v upravnem postopku ni uveljavljala, zato se neutemeljeno sklicuje na kršitev pravil postopka, ki naj bi jih zagrešil upravni organ - ker se do dejstev o dedni nevrednosti ni niti opredelil, izhajala pa naj bi iz podatkov spisa. Dedna nevrednost je dejstvo, ki bi ga morala tožnica zatrjevati, da bi obstajala dolžnost organa, da se do njega opredeli. Zatrjevanje dedne nevrednosti v upravnem sporu pa je tožbena novota, ki je sodišče glede na določbe Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 10/2006, v nadaljevanju ZUS-1) ni dolžno upoštevati, saj tožnica ni opravičila, zakaj je ni uveljavljala že v upravnem postopku.

Neutemeljeno je prav tako sklicevanje tožnice o neustavnosti odločitve, pri čemer se sklicuje na 14. člen Ustave RS (enakost pred zakonom) in 33. člen Ustave RS (pravica do zasebne lastnine in dedovanja). Ni namreč mogoče pritrditi stališču, da ureditev posega v ustavno pravico do dedovanja, določeno v 33. členu Ustave RS. Po določbi drugega odstavka 67. člena Ustave RS zakon določa način in pogoje dedovanja. Predmetna ureditev (12. člen ZDen) pa se ne nanaša neposredno na samo ureditev dedovanja. Navedena ureditev ureja širitev kroga upravičencev, vendar z omejitvami, zaradi česar takšna ureditev, po kateri je omejen prenos položaja upravičenca, ni v neskladju s 14. členom Ustave RS. V zadevi pa tudi ne gre za kršitev 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic), na kar se tudi sklicuje tožnica.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena ter da v postopku niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka. Sodišče je v zadevi odločalo na nejavni seji na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. Zahtevek za povrnitev stroškov je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.