Jedro

Okoliščina, da se je direktor tožene stranke za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dokončno odločil šele po razgovoru z odvetnikom oziroma na podlagi njegovega nasveta, ne pomeni, da je rok, v katerem je moral podati odpoved začel teči šele od tedaj dalje. V konkretnem primeru, ko ima kršitev obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja, je rok začel teči od tedaj, ko se je izvedelo za kršitev in za storilca.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Ugotovi se nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 8. 2003. Pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko se razveže s 5. 10. 2004. Tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20. 8. 2003, temveč je trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do vključno 22. 9. 2003. Tožena stranka je dolžna tožnici navedeno obdobje vpisati v delovno knjižico kot delovno dobo.

Tožena stranka je dolžna tožnici, po predhodnem plačilu davkov in prispevkov, plačati neto zneske plač, obračunane od bruto zneskov: - 830,51 EUR (prej 199.024,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2003 do plačila, - 2.343,00 EUR (prej 561.477,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2003 do plačila, - 1.881,75 EUR (prej 450.942,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2003 do plačila, - 1.881,75 EUR (prej 450.942,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2003 do plačila, - 1.881,75 EUR (prej 450.926,90 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2004 do plačila, - 1.881,75 EUR (prej 450.926,90 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2004 do plačila, - 1.861,43 EUR (prej 446.078,10 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2004 do plačila, - 1.861,43 EUR (prej 446.078,10 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2004 do plačila, - 1.861,43 EUR (prej 446.078,10 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2004 do plačila, - 1.861,43 EUR (prej 446.078,10 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2004 do plačila, - 1.861,43 EUR (prej 446.078,10 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2004 do plačila, - 1.861,43 EUR (prej 446.078,10 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2004 do plačila, - 1.840,59 EUR (prej 441.078,10 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2004 do plačila, - razlike med zneskom 2.515,97 EUR (prej 602.927,00 SIT) in zneskom pri družbi P. d.o.o. za september 2004 izplačane plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2004 do plačila, - razlike med zneskom 239,52 EUR (prej 57.398,65 SIT) in zneskom plače, ki jo je tožnica dobila pri družbi P. d.o.o. za čas od 1. 10. 2004 do vključno 5. 10. 2004, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2004 do plačila, - vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zavrne se, kar zahteva tožnica več, to je zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo, ji za čas od 23. 9. 2003 vzpostavi delovno razmerje, ki ne bo prekinjeno zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je tožnica imela pri toženi stranki, neposredno pred 20. 8. 2003, zahtevek za plačilo razlike med zgoraj dosojenimi zneski ter vtoževanimi zneski 602.927,00 SIT bruto oziroma 331.132,20 SIT neto za čas od 23. 9. 2003 do 5. 10. 2004 ter zahtevek za obračun in izplačilo plače v višini 602.927,00 SIT bruto oziroma 332.132,20 SIT neto za čas po 5. 10. 2004, zahtevek za vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas po 23. 9. 2003. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 2.762,89 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 165,23 EUR v roku 8 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka do plačila.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo in ji od 20. 8. 2003 dalje vzpostavi delovno razmerje, ki ne bo prekinjeno zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je tožnica imela pri toženi stranki neposredno pred 20. 8. 2003, da ji obračuna plače za vsak mesec posebej od 20. 8. 2003 dalje in sicer mesečno plačo v višini 602.927,00 SIT in mesečno neto plačo v višini 332.132,20 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake zapadle mesečne plače, ki zapade v plačilo vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, ji od izplačanih plač odvede pripadajoče prispevke in akontacije davka, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji v delovno knjižico vpiše delovno dobo od 20. 8. 2003 dalje, ki ne sme biti prekinjena in ji prizna vse ostale pravice iz naslova delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi tožničin zahtevek za plačilo stroškov postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da tožena stranka tožnici pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni posredovala pisne obdolžitve in da ji ni omogočila zagovora. Tožena stranka formalnopravno tožnici sploh ni izdala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnici delovno razmerje prekinila s tem, da je izdala sklep o tem, da se ji z dnem izdaje tega sklepa izredno odpoveduje pogodba o zaposlitvi in je s tem dnem tožnici prepovedala prihod na delo, ji zasegla računalnik in telefon in ji tudi prenehala plačevati plačo. Protispisna naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prekluzivni rok določen v 2. odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) pričel teči z 20. 8. 2003, ko je bila tožnici tudi odpovedana pogodba o zaposlitvi. Ker odpoved temelji na dogodku iz obdobja od 14. 5. 2003 do 17. 5. 2003 in ker je tožena stranka že takoj vedela za to, da naj tožnica v tem obdobju ne bi bila niti na delu niti v Londonu, je prekluzija za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi nastopila 15. dan po 17. 5. 2003. Sodišče prve stopnje naj bi glede tožničine odsotnosti tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožnica v obdobju od 14. 5. 2003 do 17. 5. 2003 delala pri toženi stranki. To naj bi izhajalo iz sledov dela in komunikacije tožnice. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni verjelo listinskim dokazom, ki dokazujejo prisotnost tožnice pri delu. Vsa sporočila po elektronski pošti, na katera se tožnica v zvezi s tem sklicuje, so bila poslana z računalnika, s katerim je tožnica delala izključno pri toženi stranki in pri tem uporabljala elektronski naslov „ ...“. Tožnica nikoli ni dala pisne in specificirane zahteve, da ji tožena stranka izplača potne stroške, temveč je na toženo stranko le naslovila prošnjo, da se ji vnaprej izplačajo dnevnice in potni stroški v zvezi z nameravano službeno potjo. Tožena stranka tožnici na to prošnjo nikoli ni odgovorila. To prošnjo je tožnica poslala direktorju tožene stranke z domačega računalnika in z zasebnega elektronskega naslova, zato bi bilo potrebno razmejiti zasebno in službeno sfero tožnice. Tožena stranka ni bila oškodovana, saj je bil v njeno korist izdan dobropis v višini 121.908,00 SIT, pred tem pa je bila narejena tudi delna refundacija v korist tožene stranke v višini 52.502,00 SIT. Tožena stranka je bila tista, ki ni uredila zadev z družbo M. d.o.o., saj bi do dobropisa in delne refundacije lahko prišlo že v maju 2003. Očitno je, da je tožena stranka v celoti dobila povrnjen znesek plačane letalske karte. Tožnica odločno zanika, da bi toženo stranko na kakršenkoli način ogoljufala ali jo poskušala ogoljufati. Tožnica nikoli ni bila obsojena in tudi nikoli ni storila nobenega kaznivega dejanja. Izpodbijana sodba naj bi bila neobrazložena oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zato naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabilo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi enkrat že odločalo in takrat s sklepom opr. št. Pdp 1666/04 z dne 30. 3. 2006, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1189/03 z dne 5. 10. 2004, s katero je to razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ugotovilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki do 29. 9. 2003 (očitna napaka v zapisu datuma, pravilen datum je 23. 9. 2003) in toženi stranki naložilo, da tožnici za čas od 20. 8. 2003 do 28. 9. 2003 (ista napaka v zapisu datuma, pravilno 22. 9. 2003) vpiše delovno dobo v delovno knjižico, ji obračuna in izplača pripadajočo plačo, ob upoštevanju osnovne bruto plače v višini 602.927,00 SIT. Sodišče prve stopnje je zavrnilo višji tožbeni zahtevek. Takšno sodbo je pritožbeno sodišče razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je bilo podano nasprotje v izreku. Sodišče prve stopnje je namreč razveljavilo izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi, v nadaljevanju pa zavrnilo zahtevka z nekoliko drugačno formulacijo, ki pa sta vsebinsko enaka oziroma imata vsebinsko enake učinke in posledice. Zavzelo je tudi stališče, da iz same odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi bila ta podana na podlagi 1. alineje prvega odstavka 111. člena, temveč da gre za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, zato je roke za izredno odpoved potrebno upoštevati glede na takšen razlog. Opozorilo je, da se je tožena stranka že sama sklicevala na razlog, zaradi katerega delodajalec v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, zaradi česar bi bilo potrebno ugotoviti, ali so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. V primeru obstoja takih okoliščin tudi ne bi bila potrebna pisna obdolžitev oziroma njeno pomanjkanje ne bi bilo odločilno za preizkus zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niti ne navaja, katera so tista odločilna dejstva, o katerih izpodbijana sodba nima razlogov. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, tožnica se s temi razlogi očitno ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče na to kršitev pazi tudi po uradni dolžnosti, vendar pri takšnem preizkusu ni ugotovilo, da bi bil izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, ali da bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe. V izpodbijani sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi niso med seboj v nasprotju, prav tako pa ni nasprotja med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Pač pa pritožba utemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z razlogi, ki so utemeljevali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seznanila šele 20. 8. 2003. Glede tega odločilnega dejstva je pritožbeno sodišče na podlagi pritožbene obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot pa ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved oziroma kdaj je izvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca, je dejansko vprašanje in je v posamičnih primerih seveda možno, da se delodajalec šele na zagovoru seznani s temi razlogi oziroma da šele takrat izve za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca. Vendar pa je v konkretnem primeru povsem neprepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, seznanila šele 20. 8. 2003, ko je pooblaščenec tožene stranke s tožnico opravil razgovor oziroma bolje rečeno, ko ga je poskušal opraviti.

V odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni povsem jasno določeno, ali gre za odpoved na podlagi 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR (kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja), ali za odpoved po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti). Vendar pa je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po izteku prekluzivnega 15-dnevnega roka iz drugega odstavka 110. člena tako v primeru, če štejemo, da gre za odpoved na podlagi 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, kot tudi v primeru, če štejemo, da gre za odpoved po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Interpretacijo, da gre za razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR omogoča navedba v šestem odstavku obrazložitve odpovedi, ki pomeni poskus subsumpcije tožničinega ravnanja na pravno normo, ki utemeljuje odpoved. Tožena stranka je namreč navedla, da zgoraj opisano predstavlja grobo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ga je delavka zakrivila naklepno, pri čemer ima dejanje vsekakor tudi vse znake kaznivega dejanja. Tudi v odgovoru na tožbo je tožena stranka sama izrecno navedla, da je eden od taksativno naštetih primerov, v katerih je možna izredna odpoved pogodbe, tudi tisti iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, po katerem lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno in drugo obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja in ker je ta pogoj v celoti izpolnjen, toženi stranki ni preostalo nič drugega, kot da izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Glede na to, da je odgovor na tožbo pripravil isti pooblaščenec, ki je sodeloval pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je več kot upravičeno sklepanje, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz razloga, ki je naveden v 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa 2. odstavek 110. člena ZDR določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, od kar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca ter ves čas, ko je možen kazenski pregon. Dejstvo, da tožena stranka ni šele 20. 8. 2003 izvedela za tožničino kršitev obveznosti iz delovnega razmerja dokazuje že to, da je tožena stranka 28. 7. 2003 odvetniku A.P. dala pooblastilo (priloga B1), da v njenem imenu s tožnico opravi razgovor v zvezi z domnevnimi kršitvami delovnih obveznosti in jo pozove k zagovoru v smislu določb ZDR. Navedeno pomeni, da je tožena stranka 28. 7. 2003 zanesljivo vedela za tožničino kršitev pogodbene obveznosti in za storilko te kršitve, kar pomeni, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po izteku prekluzivnega 15-dnevnega roka.

Na razgovoru 20. 8. 2003 se ni zgodilo nič, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da je tožena stranka šele takrat izvedela za kršitev in storilca. Na tem razgovoru, katerega potek tožnica in pooblaščenec tožene stranke opisujeta dovolj skladno, se niso razjasnila nobena dejstva ali okoliščine, zaradi katerih bi bilo možno šteti, da je bil poprej pri toženi stranki podan le nekakšen sum, da je s službeno potjo v London nekaj narobe, na tem razgovoru pa bi se šele dokončno pokazalo, da tožnica na odrejeno službeno pot sploh ni odšla. Celo v primeru, če bi šteli da je razgovor 20. 8. 2003 v celoti potekal tako, kot ga je opisal pooblaščenec tožene stranke na naroku za glavno obravnavo z dne 22. 5. 2007, bi to ne omogočalo sklepa, da je tožena stranka šele tega dne izvedela za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica naj bi na tem razgovoru zatrdila, da je potovanje opravila in da bodo dokumente že dobili. Takšen odgovor je tožnica že poprej večkrat dala direktorju tožene stranke, zato res ni mogoče trditi, da je šele na tem razgovoru tožena stranka izvedela za tožničino kršitev. Na to kaže tudi nadaljnji potek razgovora, ko je pooblaščenec tožnici povedal, da v kolikor na potovanju ni bila, to predstavlja kršitev. Celo več, pooblaščenec je izpovedal, da je na tem razgovoru v glavnem govoril on, tožnica pa je bila redkobesedna in je brez besed odšla. Okoliščina, da je tožnica že pred prihodom v pisarno dobro vedela, za kaj gre, ne vpliva na začetek teka prekluzivnega roka, v katerem mora biti podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Seznanjenost tožene stranke s tožničino kršitvijo na podlagi takšnega razgovora torej ni mogla biti v ničemer drugačna, kot je bila pred tem. Le v primeru, če delodajalec na zagovoru izve za neka nova dejstva, ki mu prej niso bila znana, je možen sklep, da se je šele na zagovoru izvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca. Če pa delavec pravice do zagovora niti ne izrabi ali pa se na razgovoru ne izve niti za eno odločilno dejstvo, ki bi utemeljevalo odpoved in bi bilo drugačno od tistih, ki so znana že prej, pa ni mogoče šteti, da je rok, v katerem mora biti podana odpoved, začel teči šele od zagovora dalje.

Tudi iz izpovedbe za toženo stranko zaslišanega direktorja izhaja, da je ta že pred razgovorom tožnice pri odvetniku (in tudi pred izdajo pooblastila odvetniku, da opravi razgovor s tožnico) vedel za tožničino kršitev. Na pritožbeni obravnavni je direktor na vprašanje, kdaj je štel, da pozna vse okoliščine konkretnega primera v zvezi z izredno odpovedjo, sicer odgovoril, da je to bilo 20. 8. 2003, vendar je že ob prvem zaslišanju pred sodiščem prve stopnje (30. 3. 2004) izpovedal, da je bil trdno prepričan, da nekaj ni v redu, ko je sredi meseca junija prejel telefonski račun in izpis telefonskih klicev, iz obojega je bilo razvidno, da tožnica v spornem času ni bila na službeni poti v tujini, saj njegov klic tožnici ni bil izkazan kot klic v tujino. Tudi na pritožbeni obravnavi je direktor tožene stranke potrdil, da je bil o tem, da tožnice ni bilo v Londonu, prepričan že kakšen mesec po tistem, ko bi tožnica morala opraviti potovanje, v kar ga je prepričalo tožničino obnašanje, račun za telefon in odnos tožnice.

Okoliščina, da se je direktor tožene stranke za odpoved pogodbe o zaposlitvi dokončno odločil šele po razgovoru z odvetnikom oziroma na podlagi njegovega nasveta, na kar kaže tudi izpovedba priče B.S., ne pomeni, da je rok, v katerem mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, začel teči šele od takšne odločitve dalje. V primeru, ko ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, začne rok teči od dneva, ko se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca. Že samo dejanje pooblastitve odvetnika, da opravi razgovor v zvezi z domnevnimi kršitvami delovnih obveznosti, pa kaže na to, da je direktor tožene stranke takrat vedel tako za kršitev, kot za storilko.

Tudi v primeru, če štejemo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi bila podana na podlagi 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, je odpoved podana po izteku prekluzivnega 15-dnevnega roka. V skladu z drugim odstavkom 110. člena ZDR ta rok začne teči od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Glede na to, da se tožena stranka, iz razlogov, ki so že navedeni zgoraj, na razgovoru med tožnico in pooblaščencem tožene stranke dne 20. 8. 2003 ni mogla seznaniti z nobenimi novimi razlogi, ki bi utemeljevali izredno odpoved in s katerimi ni bila seznanjena že poprej, ni mogoče šteti, da bi se tožena stranka šele na tem razgovoru seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Glede na to, da je direktor tožene stranke zatrjeval, da je bil trdno prepričan, da tožnica ni opravila odrejene službene poti že kakšen mesec po tej opustitvi in glede na to, da je tožnica na razgovoru 20. 8. 2003 navajala enako, kot ves čas poprej, to je, da je na poti bila in da bo že dostavila dokumentacijo o tem, ni mogoče šteti, da bi se tožena stranka šele na tem razgovoru seznanila z razlogi, ki utemeljujejo odpoved. Sicer pa tožena stranka niti ne navaja, kateri bi bili tisti razlogi, s katerimi se je seznanila šele 20. 8. 2003. Morebitna pravna negotovost, kako ukrepati, pa ne pomeni, da rok, v katerem mora biti odpoved podana, začne teči šele z dnem, ko pravni strokovnjak da nasvet, kako ukrepati. Sicer pa je tožena stranka pravnega strokovnjaka v zvezi s tožničinim ravnanjem angažirala že 28. 7. 2003, kar je več kot 15 dni pred podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Vse navedeno pomeni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku prekluzivnega 15-dnevnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR, zaradi česar je pritožbeno sodišče moralo ugotoviti njeno nezakonitost. Ob takšni ugotovitvi niti niso bistvene ostale pritožbene navedbe v zvezi z nezakonitostjo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu pa je treba pojasniti, da izpodbijana odpoved ni nezakonita zgolj zato, ker je tožena stranka pisni odpravek odpovedi opredelila kot sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da pomanjkanje pisne obdolžitve ne vpliva na zakonitost odpovedi, če je delavec sicer seznanjen s tem, kaj se mu očita in če mu je omogočen zagovor.

Tožničino ravnanje je prav gotovo utemeljen in resen razlog, zaradi katerega delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Pri tem ni bistveno, da bi tožena stranka del stroškov, ki so ji nastali v zvezi z neopravljeno službeno potjo, lahko refundirala pri prodajalcu letalske vozovnice. Bistveno je to, da tožena stranka tožnici zaradi lažnega prikazovanja, da je opravila službeno pot, ni mogla več zaupati. Tožnica je na direktorja tožene stranke naslovila zahtevek za povrnitev potnih in materialnih stroškov v zvezi s službeno potjo, ki je sploh ni opravila. Na obstoj kršitve tudi ne more vplivati okoliščina, da je tožnica tak zahtevek poslala s svojega zasebnega elektronskega naslova. Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da je tožnica na direktorja naslovila le prošnjo za vnaprejšnje plačilo dnevnic in potnih stroškov v zvezi z nameravano službeno potjo. V elektronskem sporočilu, ki je bilo poslano 25. 5. 2003 (priloga B/3) je izrecno navedeno, da tožnica prosi za povračilo za pot v London v času od 14. do 17. 5. 2003 s pripisom, da račun za hotel in taksi pride po pošti in da uveljavlja dnevnico za 3,5 dni. Tožnica je tako stroške v višini dnevnice uveljavljala po tistem, ko naj bi se s službene poti že vrnila.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam o tem, da elektronska sporočila tožnice v spornem obdobju dokazujejo, da je takrat bila v službi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič o tem, da tožnice v spornem obdobju ni bilo v službi, pravilno ugotovilo, da tožnice v tistem času ni bilo na delo. Elektronska sporočila, na katera se sklicuje tožnica, ne dokazujejo, da je bila tožnica v tistem času na delu pri toženi stranki, temveč dokazujejo le to, da je tožnica poslala oziroma prejela ta sporočila, pri čemer bi to lahko storila tudi od doma.

Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o resničnosti razlogov, zaradi katerih je bila tožnici izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi ter glede na vse okoliščine in interese obeh strank, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so podani razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča v skladu z določbo 2. odstavka 118. člena ZDR. Ta namreč določa, da sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava, če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Direktor tožene stranke je tudi na pritožbeni obravnavi prepričljivo pojasnil, da si ne more predstavljati, da bi tožnica prišla nazaj v službo, saj v tožnico kot sodelavko ne bi mogli imeti več zaupanja. Tožnica je sicer zatrjevala, da želi nadaljevati delovno razmerje pri toženi stranki in da ta spor ni ovira ter da bi bilo zaradi delovnih izkušenj, ki si jih je tožnica medtem pridobila, tudi za toženo stranko koristno, da tožnico pozove nazaj na delo. Vendar pa po oceni pritožbenega sodišča izgubljeno zaupanje med strankama, nenazadnje je tožena stranka navajala, da ji tožnica s svojo družbo P. d.o.o. konkurira in želi prevzeti stranke, kaže na to, da je odnos med strankama do te mere porušen, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Pri tem je potrebno upoštevati, da gre pri toženi stranki za manjšega delodajalca, pri katerem je medsebojno zaupanje še toliko bolj pomembno, zlasti še tudi glede na očitno veliko samostojnost delavcev pri opravljanju njihovega dela.

Sodna razveza pomeni, da se ugotovi, da delavcu delovno razmerje traja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje (v našem primeru je to bilo 5. 10. 2004), da se delavcu prizna delovna doba in druge pravice iz delovnega razmerja ter odškodnina po pravilih civilnega prava. Tožnica se je po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 23. 9. 2003 zaposlila pri družbi P. d.o.o. in je pri tej družbi bila zaposlena ves čas trajanja tega spora, torej tudi do dneva odločitve sodišča prve stopnje. Zaradi navedenega je v okviru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi trajanje delovnega razmerja možno ugotoviti le za čas od nezakonitega prenehanja pa do ponovne zaposlitve, to je za čas od 20. 8. 2003 do vključno 22. 9. 2003, saj delavec istočasno ne more imeti dveh delovnih razmerij za polni delovni čas. Iz obrazca M-2 (priloga A/33) je razvidno, da se je tožnica pri družbi P. d.o.o. zaposlila 23. 9. 2003, kar izhaja tudi iz njenih navedb. Tudi delovno dobo pri toženi stranki in njen vpis v delovno knjižico je tožnici zaradi navedenega možno priznati le za isto obdobje, to je za čas od 20. 8. 2003 do 22. 9. 2003. Pač pa je v okviru drugih pravic iz delovnega razmerja tožnica upravičena ne le do plače za čas od 20. 8. 2003 do vključno 22. 9. 2003, temveč tudi do razlike med plačo, ki bi ji šla pri toženi stranki in plačo, ki jo je v obdobju od 23. 9. 2003 do 5. 10. 2004 (datum odločitve sodišča prve stopnje) prejemala pri družbi P. d.o.o..

Stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi, temveč je bilo ustno dogovorjeno, da bo tožnica prejemala plačo v vtoževani višini 602.927,00 SIT bruto, kar je potrdil tudi direktor tožene stranke in kar je nenazadnje razvidno iz tega, da je tožnica za leto 2003 v resnici prejemala plačo v tej višini, kakor to izhaja iz priloge A/20. Iz povzetka obračuna tožničinih plač v letu 2003, ki ga je izdelala tožena stranka (priloga A/20) je razvidno, da je tožnica za avgust 2003 prejela bruto plačo v višini 403.902,50 SIT, kar pomeni, da je upravičena še do razlike do zneska 602.927,00 SIT, kar znaša 199.024,50 SIT. Tožnica za september 2003 ni prejela ničesar, zato je upravičena do razlike med izkazanim prejemkom pri družbi P. d.o.o. v višini 41.450,00 SIT (priloga A/22) in pripadajočo plačo v višini 602.927,00 SIT bruto, to je do zneska 561.477,00 SIT bruto. Za oktober 2003 in november 2003 je tožnica pri družbi P. d.o.o. prejela po 151.985,00 SIT mesečno, kar pomeni, da je za ta dva meseca upravičena še do razlike v višini 450.942,00 SIT bruto. Za december 2003 in januar 2004 je tožnica pri družbi P. d.o.o. mesečno prejemala plačo v višini 152.000,10 SIT bruto, kakor je to razvidno iz plačilnih list, zato je upravičena do bruto razlike v višini 450.926,90 SIT. Za čas od februarja do vključno julija 2004 je tožnica pri družbi P. d.o.o. mesečno dobivala plačo v bruto višini 156.848,90 SIT, kar pomeni, da je za to obdobje upravičena še do razlike v višini 446.078,10 SIT mesečno. V avgustu 2004 je tožnica pri svojem novem delodajalcu prejela bruto plačo v višini 161.848,90 SIT, razlika do pri toženi stranki dogovorjene plače znaša 441.078,10 SIT. Za september in oktober 2004 tožnica ni predložila nobenih dokazil o višini prejete plače, v listini, ki se v spisu nahaja kot priloga A/32, je sicer navajala, da naj bi bila plača za september 2004 prav tako 161.848,90 SIT, vendar takrat ta plača še ni bila obračunana in plačana, saj je to listino tožnica sodišču predložila na naroku za glavno obravnavo 5. 10. 2004, plača pa naj bi bila obračunana 20. 10. 2004. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče razliko za september 2004 ter za čas od 1. 10. 2004 do 5. 10. 2004 (dva delovna dneva) lahko dosodilo le opisno. Pri izračunu plače, ki jo je tožnica pri novem delodajalcu prejela za čas do vključno 5. 10. 2004, je sodišče upoštevalo, da sta v tem obdobju dva delovna dneva od skupno 21 delovnih dni v tem mesecu, kar pomeni, da je tožnica za to obdobje prejela 9,52 % celotne plače, obračunane za ta mesec, kar znaša 57.398,65 SIT.

Zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je tožnica upravičena tudi do odškodnine po pravilih civilnega prava, vendar te odškodnine ni mogoče dosoditi kar ex offo brez tožničinega zahtevka. Na podlagi te sodbe ima tožnica temelj, da v novem sporu postavi tak zahtevek in bo sodišče prve stopnje potem lahko odločilo tudi o takšni odškodnini.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici; ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20. 8. 2003, temveč je trajalo do vključno 22. 9. 2003, toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od 20. 8. 2003 do vključno 22. 9. 2003 izplača plačo, kakršna je bila dogovorjena v bruto višini 602.927,00 SIT mesečno, za čas od 23. 9. 2003 do 5. 10. 2004 pa razliko med plačo, ki jo je prejemala pri družbi P. d.o.o. in plačo, kakršno bi prejemala pri toženi stranki v višini 602.927,00 SIT. Takšna odločitev pomeni, da je sodišče prve stopnje višji tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, zato je v preostalem pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je sodišče prve stopnje zgolj zaradi jasnosti odločitve, preostali zavrnilni del v izreku oblikovalo znova. Tako ostaja zavrnjen tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da jo pozove nazaj na delo, ji za čas po 23. 9. 2003, ki presegajo dosojeno razliko v plači za obdobje 23. 9. 2003 do 5. 10. 2004, prizna še vse preostale pravice iz delovnega razmerja, kakor tudi zahtevek za plačilo razlike med dosojenimi zneski ter vtoževanim zneskom 602.927,00 SIT bruto za čas od 23. 9. 2003 do 5. 10. 2004 ter zahtevek za izplačilo plače v višini 602.927,00 SIT bruto mesečno za čas po 5. 10. 2004 ter za vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas po 23. 9. 2003. Vse dosojene zneske je pritožbeno sodišče na podlagi četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Ur. l. RS, št. 114/2006) po uradni dolžnosti preračunalo v evre po tečaju 239,640 SIT za en evro.

Tožnica je v celoti uspela z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in z delom reintegracijskega zahtevka (za čas od 20. 8. 2003 do vključno 22. 9. 2003) ter delom reparacijskega zahtevka (za čas od prenehanja delovnega razmerja do 5. 10. 2004), zato je upravičena do povrnitve takšnemu uspehu sorazmernega dela utemeljeno priglašenih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Celotni pred sodiščem prve stopnje utemeljeno priglašeni stroški postopka znašajo 3150 točk (300 točk za tožbo, 225 točk za vsako od pripravljalnih vlog, 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, po 150 točk za zastopanje na nadaljnjih narokih, 50 točk za čas, porabljen med zastopanjem na naroku 15. 12. 2004 50 točk, za čas, porabljen za zastopanje na narokih 24. 2. 2004 in 22. 5. 2007 pa vsakič 200 točk), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1445,85 EUR. K temu je potrebno dodati še 20 % DDV v višini 289,17 EUR in pavšal za materialne stroške po tretjem odstavku 13. člena Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) v višini 14,45 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški pred sodiščem prve stopnje tako znašajo 3453,62 EUR, pritožbeno sodišče uspeh tožnice ocenjuje kot 80 %, kar pomeni, da je upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 2.762,89 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tudi v odločitvi o stroških postopka, tako da je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne navedeni znesek. Pritožbeno sodišče pa ni moglo priznati višjih priglašenih stroškov, saj je tožnica v tem delu postopka stroške zahtevala od punctuma 1000 točk, za kar ni nobene osnove, temveč je za tožbo tožnica bila upravičena le do nagrade v višini 300 točk, saj je reparacijski zahtevek sestavni del zahtevka v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja.

Tožničin uspeh v pritožbenem postopku je prav tako potrebno oceniti kot 80 %, kar pomeni, da je upravičen do povrnitve takšnega dela utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo znaša 375 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 172,12 EUR, k tem je potrebno prišteti še 20 % DDV v višini 34,42 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tako znašajo 206,54 EUR, tožnica pa je upravičena do povrnitve 80 % tega zneska, kar znaša 165,23 EUR. Pritožbeno sodišče ni moglo priznati priglašenih materialnih stroškov v višini 23,00 EUR, saj tožnica tega stroška v ničemer ni izkazala.

Povrnitev pritožbenih stroškov je zahtevala tudi tožena stranka, vendar do tega ni upravičena, saj gre v tej zadevi kljub akcesornemu denarnemu zahtevku za spor o zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04) določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid.