Jedro

Sodišče lahko pogodbo o zaposlitvi razveže tudi, če delavec tega sam ne zahteva ali tudi, če vztraja pri reintegracijskem (torej drugačnem) tožbenem zahtevku.

Po določbi prvega odstavka 118. člena ZDR lahko sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja „najdalj do odločitve sodišča prve stopnje“. Taka določba po eni strani pomeni, da je datum odločitve sodišča prve stopnje (o nezakonitosti odpovedi in sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) le skrajni rok, do katerega sodišče lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja. Tudi sodišče druge stopnje, ko v pritožbenem postopku meritorno odloča o taki odločitvi prvostopnega sodišča. Določba drugega odstavka 118. člena ZDR sodišču ne daje podlage, da po uradni dolžnosti prisodi odškodnino brez ustreznega zahtevka delavca in dokazanih elementov odškodninske odgovornosti za tak zahtevek. Če delavec takega zahtevka ne postavi in vztraja na reintegraciji, kljub izkazani možnosti tudi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sodišče nima ne trditvene ne dokazne podlage za odločanje o odškodnini. Kot je navedlo že sodišče druge stopnje, bo tak zahtevek tožnica še vedno lahko uveljavljala s posebno tožbo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožnici 20. 8. 2003 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi naklepne kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je imelo dejanje tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije. Tožnica je imela v času od 14. 5. do 17. 5. 2003 odobreno službeno potovanje v London in že plačano letalsko vozovnico, vendar na potovanje ni šla, odsotna pa je bila z delovnega mesta in pri delodajalcu je uveljavljala povrnitev stroškov za službeno potovanje, ki ga ni bilo.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da se je direktor tožene stranke z razlogi za izredno odpoved dejansko seznanil šele po opravljenem razgovoru tožnice s pooblaščencem tožene stranke dne 20. 8. 2003. Tožnici je bila z razgovorom pri odvetniku dana možnost zagovora, tožnica službenega potovanja v maju 2003 ni opravila in v tem času tudi ni bila na delu.

3. Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi, pogodbo o zaposlitvi pa je razvezalo s 5. 10. 2004. Ugotovilo je obstoj delovnega razmerja od 20. 8. 2003 do 22. 9. 2003 (do tožničine zaposlitve pri drugem delodajalcu), tožnici prisodilo plačo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in nadomestilo plače v višini razlike med plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejemala pri novem delodajalcu od 23. 9. 2003 do 5. 10. 2004. Ostale tožbene zahtevke je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka že 28. 7. 2003 zanesljivo vedela za tožničino kršitev pogodbene obveznosti, kar pomeni, da je bila odpoved dana po poteku 15 dnevnega prekluzivnega roka. Odpoved je prepozna ne glede na to, ali gre za odpoved po prvi ali drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka tudi ni navedla, kateri so bili tisti razlogi, s katerimi se je seznanila šele 20. 8. 2003. Tožena stranka tožnici zaradi lažnega prikazovanja, da je opravila službeno pot, ni mogla več zaupati, zato so podani razlogi za razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR. Direktor tožene stranke je na pritožbeni obravnavi prepričljivo pojasnil, da si ne more predstavljati, da bi tožnica prišla nazaj v službo. Poleg tega tožnica s svojo družbo P. konkurira toženi stranki in ji želi prevzeti stranke tako, da je odnos med strankama do te mere porušen, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Sodišče je pogodbo razvezalo na dan zadnje obravnave pred sodiščem prve stopnje v prvem postopku, o odškodnini pa ni odločilo, ker takega tožničinega zahtevka ni bilo.

4. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo sta revizijo vložili obe stranki.

5. Tožeča stranka vlaga revizijo zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe in zoper odločitev o razvezi pogodbe o zaposlitvi zaradi bistvene kršitve pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so razlogi sodbe med seboj kontradiktorni, sodišče pa je odločilo o zahtevkih, ki jih ne tožeča ne tožena stranka nista formalno postavili. Kontradiktornost vidi med ugotovitvijo o nezakonitosti izredne odpovedi na eni strani in razvezo pogodbe na drugi strani. Tožnica je tožbo vložila zato, da se pogodba vzdrži v veljavi in zato, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Iz sodbe ni razvidno, zakaj bi se pogodba razvezala za nazaj, pred pravnomočnostjo sodbe. Ker o tožbenem zahtevku ni odločilo sodišče prve stopnje, pač pa pritožbeno sodišče, niso podani pogoji in okoliščine, ki bi opravičevale uporabo drugega odstavka 118. člena ZDR. Sodišče tudi zmotno šteje kot odločitev sodišča prve stopnje dan 5. 10. 2004. Sodba, izdana tega dne, je bila namreč razveljavljena, v ponovnem postopku pa je bila izdana sodba prve stopnje 22. 5. 2007. Kot dan odločitve se lahko šteje le dan izdaje sodbe, ki je o tem sploh odločila, to je 14. 2. 2008. Sodišče bi moralo enako kot glede razveze pogodbe na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR po uradni dolžnosti odločiti tudi o odškodnini.

6. Tožena stranka vlaga revizijo zoper ugodilni del pravnomočne sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Obširno pojasnjuje potek ugotavljanja okoliščin tožnici očitane kršitve in predvsem razloge kdaj je direktor tožene stranke za to kršitev zvedel oziroma zakaj se je to zgodilo šele 20. 8. 2003. Sodišče naj bi pri tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je napačno presodilo listine v spisu in izpovedi prič oziroma ni upoštevalo izpovedi vseh prič. Zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, dejansko stanje pa je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Navaja še, da tožnica sodišču ni dostavila dokazil o plači, ki jo je prejela pri družbi P. za september in oktober 2004, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

7. Tožnica je na revizijo tožene stranke odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne. Tožena stranka na revizijo tožnice ni odgovorila.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

9. Odločitev je sodišče druge stopnje sprejelo po opravljeni obravnavi, na kateri je prebralo zapisnike dotedanjih obravnav in listine v spisu ter dodatno zaslišalo direktorja tožene stranke. Odločilni razlog za odločitev o nezakonitosti odpovedi je bila dejanska ugotovitev sodišča, da je bila odpoved dana prepozno. Ker je v 110. členu ZDR predpisani rok za izredno odpoved prekluziven (taka je enotna sodna praksa Vrhovnega sodišča od zadeve VIII Ips 33/2006 dalje), je bila pomembna le ugotovitev, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Glede tega dejstva pa izpodbijana sodba ima razloge in ti razlogi niso v nasprotju z listinami in zapisniki v spisu. Nestrinjanje z dokazno ceno sodišča, torej z ugotovljenim dejanskim stanjem, pa ni dovoljen revizijski razlog. Zato je revizija tožene stranke v tem delu neutemeljena oziroma nedovoljena.

10. Neutemeljena je tudi revizija tožene stranke glede odločitve o plačilu razlike v plači za mesec september in oktober 2004. Izpodbijana sodba ima v tem delu le opisen izrek, torej sploh ni odločilo o višini razlike, ker podatkov o plači pri družbi P. v spisu ni bilo. Po temelju pa bi tožnici razlika šla in samo o tem je sodišče odločilo.

11. Tudi revizija tožeče stranke je glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka neutemeljena. Sodišče je odločilo o razvezi pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR, iz katerega že v izhodišču izhaja določena „kontradiktornost“: kljub nezakonitosti odpovedi in zahtevku delavca za reintegracijo se pogodba lahko razveže. Ali so za to izpolnjeni pogoji in ali je bila ob ugotovljenem dejanskem stanju odločitev pravilna in zakonita, pa je vprašanje materialnega prava.

12. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožene stranke, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati.

14. Subjektivni rok za izredno odpoved po drugem odstavku 110. člena ZDR je določen za tako odpoved iz kateregakoli odpovednega razloga iz 111. člena ZDR. Zato ima izpodbijana sodba prav, da opredelitev kršitev po prvi ali drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR za sprejeto odločitev ni bila pomembna. Pomembna je le ugotovitev, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved. Ta bistvena dejanska ugotovitev pa je jasna: tožena stranka je bila seznanjena s kršitvami tožnice zanesljivo že 28. 7. 2003, ko je direktor pooblastil odvetnika, da s tožnico v zvezi njimi opravi razgovor oziroma zagovor. Ob taki dejanski ugotovitvi je seveda pravilna presoja sodišča, da je odpoved, dana 20. 8. 2003, prepozna.

15. Pri tem je sodišče upoštevalo tudi druge dejanske ugotovitve, ki tako presojo potrjujejo. Na razgovoru z odvetnikom 20. 8. 2003 se ni zvedelo ničesar novega, česar tožena stranka ne bi vedela že od maja 2003 dalje: da je tožnica zatrjevala, da je bila na službeni poti, da uveljavlja povračilo stroškov in da naj bi potrebna dokumentacija za njihovo odobritev prišla naknadno po pošti, prav tako pa tudi, da tožnice v spornih dneh ni bilo na delu. Tudi če bi upoštevali navedbe tožene stranke v reviziji, da so se šele na tem razgovoru potrdili sumi o storjeni kršitvi, odločitev ne bi mogla biti drugačna. Tožena stranka namreč tožnici nikoli ni vročila pisne obdolžitve v skladu z drugim odstavkom 83. člena v zvezi s 177. členom ZDR, zato razgovora z odvetnikom 20. 8. 2003 niti ni mogoče šteti kot zagovora. Tudi ob upoštevanju obrazložitve same odpovedi, da je dana, ne da bi bil tožnici zagovor omogočen. Zato je revizija tožene stranke tudi v tem delu neutemeljena.

16. Neutemeljena je tudi revizija tožeče stranke o zmotni uporabi določb 118. člena ZDR glede tega, da naj bi sodišče odločilo mimo postavljenega tožbenega zahtevka. Tako možnost izrecno ima sodišče po drugem odstavku 118. člena ZDR: pogodbo o zaposlitvi sodišče lahko razveže tudi, če delavec tega sam ne zahteva ali tudi, če vztraja pri reintegracijskem (torej drugačnem) tožbenem zahtevku.

17. Postavlja pa se vprašanje kako pravilno uporabiti določbo drugega odstavka 118. člena ZDR v primeru, kot je obravnavani. Gre za situacijo, ko je tožena stranka uveljavljala sodno razvezo v prvem postopku na prvi stopnji, tako odločitev pa je sodišče druge stopnje razveljavilo (sklep Pdp 1666/2004 z dne 30. 3. 2006) z utemeljitvijo, da bi „sodišče prve stopnje moralo v skladu z načelom odprtega sojenja obe stranki seznaniti tudi z možnostjo takega zaključka spora in pri tem ne le z zaslišanjem direktorja tožene stranke, temveč tudi tožnice, le-tej omogočiti, da se izjasni o okoliščinah v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja.“ S tem bi ji „tudi dalo možnost, da postavi odškodninski zahtevek“ (čeprav je dopustilo možnost, da tak zahtevek uveljavlja z ločeno tožbo). V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je presodilo, da je bila odpoved zakonita. Zato se seveda ni ukvarjalo z vprašanji, vezanimi na reintegracijski zahtevek in na razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje pa je z izpodbijano sodbo tako odločitev spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi. Nato pa je odločilo ostalih zahtevkih in tudi o razvezi pogodbe o zaposlitvi.

18. Po določbi prvega odstavka 118. člena ZDR lahko sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja „najdalj do odločitve sodišča prve stopnje“. Taka določba po eni strani pomeni, da je datum odločitve sodišča prve stopnje (o nezakonitosti odpovedi in sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) le skrajni rok, do katerega sodišče lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja. Tudi sodišče druge stopnje, ko v pritožbenem postopku meritorno odloča o taki odločitvi prvostopnega sodišča. Če pa take odločitve sodišča prve stopnje ni (kar je tudi v primeru, ko je morebitna prejšnja taka odločitev razveljavljena – razveljavljene sodbe ni več), sodišče druge stopnje samo (prvič) odloči o razvezi pogodbe o zaposlitvi. Tudi v takem primeru pa to lahko v skladu z določbo 118. člena ZDR stori le najdalj do datuma odločitve sodišča prve stopnje, ne pa do pravnomočnosti take odločitve. Najdalj pomeni lahko tako tudi prej.

19. Res je, da sodišče delavcu v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi „prizna odškodnino“, vendar glede na besedilo zakona, kot je veljal v času odločanja, „po pravilih civilnega prava“. To pa pomeni na eni strani, da morajo biti dokazani vsi elementi odškodninske odgovornosti, kar mora uveljavljati in dokazati delavec. To je povsem jasno v primerih iz prvega odstavka 118. člena ZDR, ko sodno razvezo predlaga delavec sam. Kar se odškodninskega zahtevka tiče pa to velja tudi v primeru po drugem odstavku 118. člena ZDR. Ta določba sodišču ne daje podlage, da po uradni dolžnosti prisodi odškodnino brez ustreznega zahtevka delavca in dokazanih elementov odškodninske odgovornosti za tak zahtevek. Če delavec takega zahtevka ne postavi in vztraja na reintegraciji, kljub izkazani možnosti tudi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sodišče nima ne trditvene ne dokazne podlage za odločanje o odškodnini. Kot je navedlo že sodišče druge stopnje, bo tak zahtevek tožnica še vedno lahko uveljavljala s posebno tožbo.

20. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, zato je Vrhovno sodišče obe reviziji kot neutemeljeni zavrnilo (378. člen ZPP).