Jedro

Pravna podlaga za zahtevek za vrnitev preveč izplačanih sredstev zaradi kasneje odpadle pravne podlage je podana v 194. členu ZPIZ-2. Odločba o ustavitvi izplačevanja nadomestila za naprej ne vpliva na odločanje o obstoju pravice do izplačevanja za nazaj.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 25. 1. 2016 in 7. 3. 2016, da sodišče odloči, da tožeča stranka ni dolžna toženi stranki vrniti 7.385,13 EUR in da ji je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka. Tožeči stranki je bilo na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 835/2013 vzpostavljeno delovno razmerje. Tožena stranka ji je na tej podlagi za nazaj priznala status zavarovanke, in sicer za obdobje od 16. 4. 2013 do 30. 4. 2013 in od 1. 3. 2014 do 19. 7. 2015. Zato je pravni temelj za izplačilo nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, za navedeno obdobje odpadel, v posledici mora tožeča stranka vrniti prejeto nadomestilo.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je delno ugodilo zahtevku in odpravilo odločbo z dne 7. 3. 2016, v odločbi z dne 25. 1. 2016 pa je znesek 7.385,13 EUR nadomestilo z zneskom 45,52 EUR. V preostalem je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Odločitev temelji na stališču, da je podlaga za izplačilo prejetega nadomestila odpadla šele z odločbo tožene stranke o ustavitvi njegovega izplačevanja z 28. 10. 2015. 3. Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom VIII DoR 60/2018 z dne 17. 5. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je imela tožena stranka pravno podlago za zahtevek za vrnitev neupravičeno izplačanega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, da je podlaga za izplačevanje nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlite odpadla šele z dnem ustavitve izplačevanja in da je do preveč izplačanih zneskov nadomestila in s tem do preplačila lahko prišlo šele po tem datumu. Po sodni praksi sodišča druge stopnje in Vrhovnega sodišča lahko, ne glede na predhodno ustavitev izplačevanja invalidske dajatve, na podlagi 194. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)1 in pravil Obligacijskega zakonika (OZ)2 uveljavlja vračilo preveč izplačane dajatve neposredno na podlagi odločbe o ugotovitvi preveč izplačane dajatve. Sprejeta odločitev v tem sporu predstavlja odstop od navedene sodne prakse, zato predlaga ugoditev reviziji, izpodbija tudi odločitev o stroških.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožeča stranka je na podlagi odločbe z dne 4. 3. 2014 prejemala nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 1. 3. 2014 dalje. S pravnomočno odločbo z dne 4. 9. 2015, ki je temeljila na pravnomočni odločitvi v delovnem sporu o reintegraciji, je bilo odločeno, da ima tožeča stranka lastnost zavarovanca na podlagi delovnega razmerja v obdobju od 16. 4. 2013 do 30. 4. 2013 in od 1. 3. 2014 do 19. 7. 2015. Na tej podlagi je tožena stranka dne 28. 10. 2015 odločila, da tožeči stranki s 1. 3. 2014 preneha pravica do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, da se njegovo izplačevanje ustavi z 28. 10. 2015 ter da bo o morebitnem preplačilu odločeno s posebno odločbo. Odločba je postala pravnomočna. Z izpodbijanima odločbama z dne 25. 1. 2016 in 7. 3. 2016 je bilo odločeno, da je tožeča stranka v obdobju od 1. 3. 2014 do 31. 10. 2015 prejela nadomestilo v višini 7.385,13 EUR, ki ga mora zaradi odpada pravne podlage vrniti. Navedeni odločbi sta predmet tega socialnega spora.

8. ZPIZ-2 v 194. členu določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Podlaga za izdajo odločbe o preplačilu in načinu vračila je določena v tretjem odstavku tega člena. Po določbi tretjega odstavka 190. člena OZ obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

9. Sodišče druge stopnje je zmotno razlagalo, da je pravna podlaga za izplačevanje nadomestila odpadla šele z izdajo odločbe z dne 28. 10. 2015 v povezavi s pravnomočnostjo odločbe o priznanju pravice do nadomestila in da zato do tega datuma do preplačila in s tem obveznosti vračila ni prišlo. V posledici je zmotno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, saj pravni in dejanski položaj v obravnavani zadevi utemeljuje uporabo določb ZPIZ-2 in OZ o vračilu prejete vrednosti, za katere prejemanje je kasneje odpadla pravna podlaga.

10. Institut pravnomočnosti varuje priznano pravico le v okviru pravnega in dejanskega stanja, podanega ob priznanju pravice. Zato je priznana pravica iz pokojninskega ali invalidskega zavarovanja, po kateri je zavarovanec upravičen do določenih prejemkov, varovana le v primeru, če po izdaji odločbe o priznanju te pravice obstojijo še naprej vsi potrebni pravni in dejanski pogoji za njeno priznanje oziroma izplačevanje. Če se dejanske okoliščine po izdaji odločbe o pravici spremenijo, lahko zavarovanec pravico še naprej uživa le v primeru, če so še nadalje izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Če ti niso več izpolnjeni, je novo dejstvo podlaga za novo upravno odločanje. Za obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, ne glede na odločitev o ustavitvi za naprej, tožena stranka odloči o preplačilu in dolžnosti vračila izplačanih sredstev v odločbi o ugotovitvi preplačila. Nastop novih okoliščin po izdaji odločbe o pravici mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila. Odločitev o ustavitvi izplačevanja za naprej in vrnitvi neupravičeno prejetega se tako ne izključujeta temveč se dopolnjujeta glede časovnih učinkov spremenjenega priznavanja posamezne pravice.

11. Odgovor na v reviziji zastavljeno vprašanje je, da pravno podlago za zahtevek za vrnitev preveč izplačanega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev predstavlja 194. člen ZPIZ-2. Tožena stranka je 25. 1. 2016 izdala odločbo o ugotovitvi preplačila v obdobju od 1. 3. 2014 do 31. 10. 2015. V izreku odločbe o preplačilu je navedla podlago za prenehanje pravice do izplačevanja nadomestila, to je priznan status aktivne zavarovanke za nazaj na podlagi naknadno vzpostavljenega delovnega razmerja. S tem je za nazaj odpadla pravna podlaga za izplačane zneske nadomestila in je nastopila obveznost vrnitve izplačanih zneskov za navedeno obdobje. Takšna odločitev ne pomeni posega v že pridobljeno pravico, saj že zakon omejuje izplačevanje nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev v primeru zaposlitve in tudi ne, da pred tem datumom ni podlage za vračilo kot zmotno meni pritožbeno sodišče. Tožena stranka je pred tem, 28. 10. 2015, izdala tudi odločbo o ustavitvi izplačevanja nadomestila za naprej, od tega dne dalje, s čimer je tožeči stranki omogočeno pravno varstvo glede pravice do izplačevanja pred tem priznanega nadomestila v prihodnje. Ta odločba pa ne vpliva na odločanje o obstoju pravice do izplačevanja za nazaj; to je predmet odločanja o ugotovitvi preplačila po 194. členu ZPIZ-2. 12. Tožena stranka utemeljeno opozarja na neenotno sodno prakso pritožbenega sodišča. Stališče v zvezi s pravno podlago za zahtevek za vrnitev neupravičeno izplačane dajatve iz pokojninskega oziroma invalidskega zavarovanja izhaja tudi iz več odločitev Vrhovnega sodišča.3

13. Revizijsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Glede na spremembo sodbe sodišča druge stopnje je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških postopka. Ker tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev je Vrhovno sodišče sprejelo na podlagi 165. člena ZPP.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 3 VIII Ips 179/2017, VIII Ips 258/2017 in VIII Ips 5/2018 z dne 6. 3. 2018.