Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji upoštevalo zgolj prvi odstavek odločbe z dne 28. 10. 2015, ker je bilo odločeno, da tožnici s 1. 3. 2014 preneha pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Ni pa upoštevalo drugega odstavka navedene odločbe iz katerega izhaja, da se je izplačevanje nadomestila plače ustavilo šele z dnem 28. 10. 2015, torej z dnem, ko je bila izdana omenjena odločba. Ker je bilo izplačevanje ustavljeno šele z 28. 10. 2015 to pomeni, da v zadevi ne gre niti za stanje, da se podlaga ne bi uresničila, niti ta podlaga vse do 28. 10. 2015 ni odpadla. Izrek je postal pravnomočen in na podlagi veljavnega pravnega naslova se je tožnici izplačevalo nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. V tem primeru pa do preplačila vse do 28. 10. 2015 ni prišlo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Odpravi se odločba tožene stranke št. ... z dne 7. 3. 2016. Odločba št. ... z dne 25. 1. 2016 pa se v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se znesek 7.385,13 EUR nadomesti z zneskom 45,52 EUR."

II. V preostalem se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka nastale pred sodiščem prve stopnje in pa pritožbene stroške v skupnem znesku 550,16 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 3. 2016 in št. ... z dne 25. 1. 2016 in da sodišče odloči, da tožnica ni dolžna toženi stranki vrniti 7.385,13 EUR. Nadalje je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tožena stranka že 9. 7. 2014 (pravilno 19. 7. 2014) izvedela, da tožnici ni dolžna izplačevati nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Tega dne je bilo namreč s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 835/2013 odločeno, da mora delodajalec tožnico ponovno pozvati nazaj na delo. Odločba, s katero je bilo odločeno o pravicah in obveznostih delodajalca je 29. 5. 2015 postala pravnomočna. Navedeno pomeni, da ne držijo trditve, da bi se tožena stranka šele 28. 10. 2015 seznanila s tem, da ji ni treba več plačevati nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev in je tega dne izdala odločbo o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače. Tako pa je tožena stranka plačevala nekaj, kar ni bila dolžna in iz tega razloga nima pravice zahtevati nazaj. Tožena stranka se ne more sklicevati na zmoto in zaradi navidezne nevednosti zahtevati vračilo preplačanega. Tožnica je bila prepričana, da prejema znesek, ki ji je bil zakonito določen tako po temelju kot po višini. Tožnica je bila pošten prejemnik. Sodišče ni odločilo o vseh zatrjevanjih tožnice in se sodba v tem delu ne da preveriti. Tako se sodišče ni opredelilo do dejstva, da bi bila v primeru vračanja nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev kršena tožničina človekova pravica do socialne varnosti. Izpodbijana odločba pomeni poseg v pričakovano uresničevanje človekove pravice do socialne varnosti in je že zaradi tega v nasprotju z določbami Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti. Sodba vsebuje bistvene razloge in se je tako tudi da preizkusiti. V tem primeru torej ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to smiselno v pritožbi uveljavlja tožnica. Je pa sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 3. 2016, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 25. 1. 2016. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da je tožnica v obdobju od 1. 3. 2014 do 31. 10. 2015 zaradi ponovne zaposlitve po sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 19. 7. 2014, neupravičeno prejela preveč izplačano nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Preplačilo je nastalo v znesku 7.385,13 EUR, ki ga je tožnica dolžna nakazati na račun tožene stranke.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnici, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi bolezni z odločbo št. ... z dne 4. 3. 2014 priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev v znesku 352,84 EUR na mesec od 1. 3. 2014 dalje (priloga B/1). Z odločbo št. ... z dne 4. 9. 2015 (priloga B/2) je tožena stranka odločila, da ima tožnica lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri A. d. o. o. po 14. členu ZPIZ-2 od 16. 4. 2013 do 30. 4. 2013 in od 1. 3. 2014 do 19. 7. 2015. O lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja za obdobje od 1. 6. 2013 do 28. 2. 2014, ko je bila tožnica že vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti po 19. členu ZPIZ-2 pa bo odločeno naknadno s posebno odločbo v skladu z 219. členom v zvezi z 220. členom ZUP. Omenjena odločitev je bila sprejeta na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 835/2013 z dne 19. 7. 2014 v zvezi s sodbo opr. št. Pdp 1442/2014 z dne 19. 2. 2015. Na podlagi navedene sodbe je bil namreč delodajalec dolžan tožnico pozvati nazaj na delo. Tožena stranka je nato z odločbo št. ... z dne 28. 10. 2015 odločila, da tožnici s 1. 3. 2014 preneha pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, kot ji je bilo priznano z odločbo št. ... z dne 4. 3. 2014. Izplačevanje nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev pa se ustavi z 28. 10. 2015 (priloga B/3). Tožena stranka in tudi sodišče prve stopnje sta se postavila na stališče, da tožnica glede na navedeno odločbo z dne 28. 10. 2015 v času od 1. 3. 2014 do 21. 10. 2015 ni bila več upravičena do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno delo. Preplačilo naj bi nastalo v višini 7.385,13 EUR, katerega bi morala tožnica, upoštevaje določbo 194. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2, vrniti toženi stranki.

7. ZPIZ-2 v 194. členu določa, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Navedeni predpis odkazuje na uporabo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)3. V 190. členu OZ je določeno, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla.

8. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbi se tožnica sklicuje na 191. člen OZ, kjer je določeno, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Sodišče prve stopnje je podrobno pojasnilo, zakaj v sporni zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz navedene določbe. Pritožbeno sodišče se s takim razlogovanjem strinja in ga zato ne ponavlja znova. Vendar pa omenjeno za odločitev v sporni zadevi niti ni ključnega pomena. Bistven je namreč že odgovor na vprašanje, ali je v sporni zadevi sploh nastalo preplačilo in če je, na katero obdobje se nanaša. 9. Sodišče prve stopnje je pri presoji upoštevalo zgolj prvi odstavek odločbe št. ... z dne 28. 10. 2015, ker je bilo odločeno, da tožnici s 1. 3. 2014 preneha pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Ni pa upoštevalo drugega odstavka navedene odločbe iz katerega izhaja, da se je izplačevanje nadomestila plače ustavilo šele z dnem 28. 10. 2015, torej z dnem, ko je bila izdana omenjena odločba. Ker je bilo izplačevanje ustavljeno šele z 28. 10. 2015 to pomeni, da v zadevi ne gre niti za stanje, da se podlaga ne bi uresničila, niti ta podlaga vse do 28. 10. 2015 ni odpadla. Izrek je postal pravnomočen in na podlagi veljavnega pravnega naslova se je tožnici izplačevalo nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. V tem primeru pa do preplačila vse do 28. 10. 2015 ni prišlo. Na enako stališče se je pritožbeno sodišče že postavilo v drugi zadevi4. Preplačilo je torej nastalo za čas od vključno 28. 10. 2015 pa do 31. 10. 2015. Iz potrdila tožene stranke (priloga B/5) izhaja, da je bil tožnici v mesecu oktobru 2015 izplačan znesek 352,84 EUR, od tega zaradi odpada pravne podlage, štiri dni neupravičeno, kar znaša 45,52 EUR.

10. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)5 odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 7. 3. 2016. Odločbo z dne 25. 1. 2016 pa je v prvem odstavku izreka spremenilo tako, da je znesek 7.385,13 EUR nadomestilo z zneskom 45,52 EUR. V preostalem je pritožbo zavrnilo.

11. Ker je tožnica s pretežnim delom zahtevka oziroma s pritožbo uspela, ji je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP ter ob upoštevanju Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv)6 in pa Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 15/1.č priznalo 300 točk za vložitev tožbe ter po tar. št. 15/3.a 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo, povečano za 22 % DDV. Skupen znesek stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje tako znaša 335,98 EUR. Za pritožbo pa je pritožbeno sodišče priznalo 375 točk po tar. št. 15/4, nadalje 2 % za materialne stroške, vse povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 214,18 EUR. Kar je tožnica glede pritožbenih stroškov zahtevala več (stroški za posvet) je zavrnilo, saj so navedeni stroški že obseženi v okviru priznanih stroškov za vložitev pritožbe. Tožena stranka je tako dolžna tožnici povrniti skupen znesek stroškov postopka, v višini 550,16 EUR in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 4 Glej Psp 142/2017 z dne 18. 5. 2017. 5 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. 6 Ur. l. RS, št. 18/1993 s spremembami.