Jedro

Vsa izvedena gradbena dela je treba obravnavati kot celoto. Ker ta dela pomenijo rekonstrukcijo objekta, pa je v skladu s 3. členom ZGO-1 za njihovo opravo potrebno gradbeno dovoljenje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno odločbo je bila tožeči stranki kot inšpekcijskemu zavezancu prepovedana nadaljnja izvedba vseh del na rekonstrukciji, dozidavi in nadzidavi obstoječega večstanovanjskega objekta na naslovu ... na zemljišču s parc. št. 1484 k.o. ... (1. točka izreka). Naloženo ji je bilo, da v roku 120 dni odstrani nadzidani in prizidani del ter strešno konstrukcijo in podstrešje ter vzpostavi prejšnje stanje na svoje stroške (2. točka izreka). S 3. točko izreka je inšpektor investitorja opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah. S 4. točko izreka je bilo odločeno, da se za nelegalno gradnjo odrejajo prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1): vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, promet z njo ali z zemljiščem, na katerem je, njena uporaba ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti v njej ter sklepanje drugih pravnih poslov kot sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi. Razen tega je bilo še odločeno, da stroškov postopka ni bilo (5. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve (6. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je gradbeni inšpektor pri inšpekcijskem pregledu 8. 11. 2011 ugotovil, da je inšpekcijski zavezanec odstranil strešno konstrukcijo, podaljšal obodne stene, zazidal stopnišča in odprti podest na dvoriščni strani, vgradil okna v pridobljeni etaži ter na novo zgradil armirano betonske stropne plošče in armirano betonsko stopnišče v vseh etažah. Prav tako je znotraj objekta zgradil dvigalni jašek v vseh etažah (K+P+3), vse pa brez prehodno pridobljenega gradbenega dovoljenja, ki bi ga glede na določbe 3. člena ZGO-1 moral imeti. Prvostopni organ je ugotovil, da za predmetno rekonstrukcijo, nadzidavo oziroma prizidavo ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, s tem pa je kršena določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1. Glede na to gre v danem primeru za nelegalno gradnjo po določilu 12.1. točke 2. člena ZGO-1, zato je gradbeni inšpektor ugotovil, da so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 ter izdal izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je njeno pritožbo zavrnilo. V svoji odločbi ugotavlja, da tožeča stranka s pritožbenimi navedbami izpodbijane prvostopne odločitve ni omajala. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu izhaja, da je tožeča stranka odstranila strešno konstrukcijo (in ne strešno kritino). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bilo ostrešje porušeno in je predstavljalo nevarnost za mimoidoče in okolico ter bi bilo zato neodgovorno odlašati s prenovo. Tudi drugostopni organ ugotavlja, da izvedena dela presegajo prenovo obstoječega objekta. Prenova namreč pomeni izvedbo takšnih del, ki obstoječi stvari dajo lastnost novega, npr. z nanosom nove barve na lesene dele okenskega okvira in za vgradnjo stekla v obstoječi okenski okvir ipd. Odstranitev obstoječe stvari in izdelava nove pa je nadomestitev in ne prenova. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe, da pri teh delih ne gre za rekonstrukcijo, pač pa za vzdrževalna dela. Glede na to, da je tožnica zgradila novo strešno konstrukcijo, zgradila nova stopnišča in betonske plošče ter objektu dogradila dve etaži, se tudi drugostopni organ strinja z zaključkom prvostopnega organa, da predmetna dela predstavljajo rekonstrukcijo objekta. Neutemeljene so tudi navedbe, da izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti, ker bi bila s tem ogrožena statika objekta in bi objekt predstavljal nevarnost za okolico. Vzpostavitev v prejšnje stanje namreč pomeni vzpostavitev v stanje, ki je bilo na objektu pred pričetkom tistih del, ki predstavljajo nelegalno gradnjo in ne katerokoli stanje v preteklosti. To pomeni, da mora investitor odstraniti brez dovoljenja zgrajeno strešno konstrukcijo, ne pa da mora ponovno zgraditi prejšnjo. Prav tako so neutemeljene navedbe, da je elaborat o požarni varnosti sosednjega objekta zahteval vsaj 6 metrski požarni pas med objektoma. Če je tožnica sosednji objekt zgradila tako, da pri tem ni upoštevala pogojev iz gradbenega dovoljenja, bi morala gradnjo sosednjega objekta uskladiti, ne pa nelegalno posegati na druge objekte.

Tožeča stranka v vloženi tožbi zatrjuje, da je z izpodbijano odločbo naložena ji obveznost nejasna, zato se ne da nedvoumno opredeliti, katera dela naj tožnik opravi, da bo zadostil izreku odločbe. Tožnik je namreč objekt temeljito obnovil in pri tem izvedel večje število del, ki so bila nujna za zagotovitev varnosti obstoječega objekta. Iz odločbe tudi ni razvidno, kateri deli so bili nadzidani in kateri prizidani. Prav tako iz odločbe ni razvidno, katera dela organ opredeljuje kot rekonstrukcijo, katera pa kot obnovo objekta. Inšpekcijski pregled je bil opravljen brez zaslišanja strank, kar je po mnenju tožeče stranke kršitev določil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožeča stranka tudi meni, da je bilo v obravnavani zadevi napačno ugotovljeno dejansko stanje. Opozarja na to, da dvigalnega jaška v vseh etažah ni zgradila, saj je ta obstajal že pred pričetkom obnove in je bil namenjen izvedbi sanitarij. Izvedba del, ki jih je tožnik opravil, je bila nujna, saj je bilo ostrešje porušeno oziroma uničeno in je za okolico predstavljalo nevarnost, za morebitno škodo pa bi tožeča stranka tudi odškodninsko odgovarjala. Zatrjuje, da tožnik predmetnega objekta ni rekonstruiral, ampak le obnovil. Redna vzdrževalna dela, investicijska dela in vzdrževalna dela v javno korist pa se lahko po določbi prvega odstavka 6. člena ZGO-1 začnejo brez gradbenega dovoljenja. S tem je investitor upošteval tudi določila Zakona o varstvu pred požarom. Tožeča stranka zatrjuje še, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kakšno stanje naj tožeča stranka ponovno vzpostavi. Če bi objekt vzpostavila v stanje, v kakršnem je bilo prej, bi ponovno predstavljal grožnjo za požarno varnost in nevarnost za uporabnike objekta in okolico, kar pa ne more biti v javnem interesu. Določila 152. člena ZGO-1 bi torej moral inšpekcijski organ pri izreku ukrepov uporabiti drugače. Izvedba naloženih del pa bi za tožečo stranko predstavljala tudi veliko finančno breme. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, priglaša pa tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta se lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena ZGO-1). Kaj je rekonstrukcija določa točka 7.2. prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki pravi, da je rekonstrukcija objekta spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kakor 10 %.

Nedovoljena gradnja je nelegalna gradnja, neskladna gradnja, nevarna gradnja in nelegalni kop (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (točka 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

Sodišče glede na podatke spisa ne dvomi v zaključek upravnih organov, da dela, ki jih je tožeča stranka opravila na predmetnem objektu, pomenijo rekonstrukcijo tega objekta. Tožeča stranka sicer zatrjuje, da bi bilo treba ločeno obravnavati dela, ki predstavljajo rekonstrukcijo objekta, od del, ki predstavljajo le obnovo objekta. Iz podatkov predmetne zadeve izhaja, da so bila na tem objektu izvedena obsežna dela (odstranitev strešne konstrukcije, podaljšanje obodne stene, zazidava stopnišča in odprtega podesta na dvoriščni strani, vgradnja okna v pridobljeni etaži ter na novo zgrajene armirane betonske stropne plošče in armirano betonsko stopnišče v vseh etažah, gradnja dvigalnega jaška), vsa ta dela pa je treba obravnavati kot celoto, ki pomeni rekonstrukcijo objekta, saj gre za spremembo tehničnih značilnosti obstoječega objekta in spremembo njegovih konstrukcijskih elementov. Tako ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da bi moral upravni organ ugotavljati, katera od izvedenih del predstavljajo rekonstrukcijo objekta, katera pa le obnovo objekta oziroma vzdrževalna dela. Vsa izvedena dela je treba namreč obravnavati kot celoto, glede na to, da ta dela pomenijo rekonstrukcijo objekta, pa je v skladu s 3. členom ZGO-1 za opravo teh del potrebno gradbeno dovoljenje.

Prav tako ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da izrek izpodbijane odločbe ni dovolj določen. V izreku je namreč povsem dovolj določno navedeno, da je potrebno odstraniti tisto, kar je bilo brez gradbenega dovoljenja nadzidano oziroma prizidano, tožeči stranki pa se ne nalaga, da ponovno vzpostavi prejšnje eventualne nevarne dele stavbe.

Ker sta upravna organa pravilno ugotovila, da gre za nelegalno gradnjo, sta pravilno odredila ukrepe, ki jih inšpektor odredi pri nelegalni gradnji in jih določa 152. člen ZGO-1. Po presoji sodišča je bilo navedeno določilo pravilno uporabljeno. Ker gre v tem primeru za nelegalno gradnjo, je izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 utemeljen.

Tožnik tudi z ugovorom, da bi morala biti tožeča stranka v postopku zaslišana, ne more biti uspešen. Vodenje inšpekcijskega postopka in izrekanje ukrepov šteje za nujne ukrepe v javnem interesu, zaradi česar se lahko izda odločba v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank po izrecni določbi prvega odstavka 146. člena ZGO-1. Prvostopni organ je imel torej za svoje odločanje v skrajšanem postopku izrecno zakonsko podlago, v obravnavani zadevi pa ni bilo okoliščin, ki bi terjale drugačno ravnanje.

Izpodbijana upravna akta sta torej tudi po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.