Jedro

Tožeča stranka v položaju zamudne sodbe ne nosi dokaznega bremena glede materialnopravno pomembnih tožbenih trditev, saj zaradi nevložitve odgovora na tožbo velja absolutna domneva njihovega priznanja.

Če sodišče izda oziroma potrdi (pravo, obsodilno) zamudno sodbo, čeprav iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, zagreši absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo neveljavnost vknjižbe lastninske pravice (Dn. št. 17826/2008) pri nepremičninah parc. št. 30/2, 36//1 in 36/26, vse k. o. .., izbrisalo navedeno vknjižbo, ugotovilo lastninsko pravico tožeče stranke na istih nepremičninah do 347/10000 in toženo stranko zavezalo k plačilu 8.600,50 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke. Iz tožbenih navedb je povzelo, da idealni delež na spornih nepremičninah na podlagi vknjižbe z dne 4. 7. 2008 pripada toženi stranki, ki se je lastninsko preoblikovala na podlagi določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), obravnavani solastninski delež pa ni bil predmet lastninjenja, saj sporne nepremičnine niso bile upoštevane v otvoritveni bilanci, kot to določa Uredba o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja. Tako so sporne nepremičnine že po samem zakonu prešle v last tožeče stranke, ki je univerzalna pravna naslednica Slovenske razvojne družbe (v nadaljevanju SRD). Sodbo je sodišče oprlo na določbo prvega odstavka 6. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (v nadaljevanju ZZLPPO).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pojasnilo je, da določba 6. člena ZZLPPO velja tudi za podjetja, v katerih je bil postopek lastninjenja ob uveljavitvi tega zakona (1. 5. 1998) že zaključen.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožena stranka vlaga revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka in pri tem priglaša stroške. Opozarja, da spornega solastniškega deleža ni pridobila do uveljavitve ZZLPPO, temveč šele leta 2008, kot je razvidno iz tožbi priloženega zemljiškoknjižnega izpiska. Tožena stranka tako ni imela nikakršne pravne podlage za izkazovanje (dne 1. 1. 1993 še neobstoječega) solastniškega deleža v otvoritveni bilanci stanja. Meni, da se določba 6. člena ZZLPPO ne nanaša na premoženje bivših družbenih podjetij, ki je bilo pridobljeno po uveljavitvi tega zakona. Tožeča stranka bi torej morala dokazati, da je zadevno premoženje spadalo v družbeno premoženje, na katerem je imela tožena stranka lastnini primerljivo pravico, ki bi lahko bila predmet lastninjenja. Ker tožba takšnega dokaza ne vsebuje, so tožbeni zahtevki nesklepčni. Zavzema se za restriktivno razlago obravnavane določbe, ki pomeni poseg v ustavno varovano lastninsko pravico in se končno sklicuje še na pravno mnenje Inštituta ..., ki ga prilaga reviziji kot njen sestavni del. V mnenju je zavzeto stališče, da je ZZLPPO podržavil le tisto premoženje, ki so ga gospodarske družbe imele do dneva njegove uveljavitve, in plodove tega premoženja (kasneje pridobljeno premoženje, ki izvira iz družbenih sredstev, ki bi morala biti upoštevana v otvoritveni bilanci), takšnih trditev pa tožba ne vsebuje.

4. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške. Pritrjuje stališču o tem, katero premoženje je ZZLPPO podržavil oziroma olastninil, ne strinja pa se z oceno o pomanjkljivosti trditvene podlage. Meni, da za sklepčnost tožbe (glede izvora premoženja) zadošča trditev, da gre pri zahtevanem solastniškem deležu za premoženje, ki bi moralo biti upoštevano v otvoritveni bilanci.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je utemeljena.

7. ZZLPPO v 6. členu določa: „Za družbeni kapital, ki z dnem uveljavitve tega zakona preide v last in upravljanje SRD in se preoblikuje po tem zakonu, se šteje tudi premoženje fizičnih in pravnih oseb doma in v tujini skupaj z njegovim povečanjem iz poslovanja, ki izvira iz poslovanja nekdanjih družbenih podjetij, oziroma drugih pravnih oseb registriranih v Republiki Sloveniji, ki se lastninsko preoblikujejo ali so se preoblikovale na podlagi ZLPP ali posebnega zakona, če to premoženje ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993 v skladu z uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (Uradni list RS, št. 24/93, 62/93, 72/93, 19/94, 32/94 in 45/94).“ Citirana določba ureja prehod („skritega“) premoženja, ki se je izmaknilo procesu lastninskega preoblikovanja.(1) Gre torej za premoženje, ki ga je k lastninjenju zavezano podjetje tedaj že imelo, oziroma za kasneje pridobljene plodove tega premoženja.

8. Iz revizijskih stališč je mogoče razbrati utemeljeno kritiko sklepčnosti tožbenih navedb, čeprav je v delu zmotno oprta tudi na odsotnost določenih dokazov. Tožeča stranka v položaju zamudne sodbe ne nosi dokaznega bremena glede materialnopravno pomembnih tožbenih trditev, saj zaradi nevložitve odgovora na tožbo velja absolutna domneva njihovega priznanja.(2)

9. Revident pa utemeljeno opozarja na zapis v tožbi, da je tožena stranka sporni solastniški delež pridobila šele na podlagi vknjižbe iz leta 2008. Ob takšni tožbeni trditvi brez dodatnih pojasnil ni (več) jasno, ali gre za skrito premoženje, ki ga je tožena stranka ob lastninjenju že imela. Tožbene navedbe tudi ne dajejo podlage za sklepanje, da gre za kasneje pridobljene plodove tega premoženja, saj ne razkrivajo njihovega morebitnega relevantnega izvora.

10. Ker je sodišče prve stopnje izdalo (pravo, obsodilno) zamudno sodbo, čeprav iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).(3) Z enako kršitvijo je obremenjena sodba sodišča druge stopnje, ki prvostopenjske odločitve kljub utemeljenim pritožbenim očitkom ni razveljavila. Revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, ki ga smiselno uveljavlja revidentka, je na podlagi določbe prvega odstavka 379. člena istega zakona narekoval razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj, z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je vzrok nesklepčnosti konkretne tožbe pomanjkljivo opisan življenjski primer in gre za nesklepčnost, ki jo bo tožeča stranka lahko odpravila z ustreznimi dodatnimi navedbami o pridobitvi oziroma izvoru zahtevanega premoženja, ji bo moralo sodišče to omogočiti (tretji odstavek 318. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-302/98 z dne 14. 10. 1998. Op. št. (2): Primerjaj Zobec v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 122. Op. št. (3): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 496/2006 z dne 20. 11. 2008.