Jedro

Nepremičnine lastninsko preoblikovanega podjetja, ki niso bile zajete v otvoritveni bilanci, so z uveljavitvijo ZZLPPO na podlagi samega zakona v lasti SRD. Razlog, zaradi katerega premoženje ni bilo v bilanci, ni pomemben.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je zemljiškoknjižni vpis Okrajnega sodišča v Ljubljani pri nepremičninah, parc. št. X1, X2 in X3, vse k.o. G., o vknjižbi lastnine Dn. št. 17826/2008 z dne 4.7.2008, neveljaven in ter da se izbriše vknjižba lastninske pravice na tožečo stranko ter ugotovilo, da je tožeča stranka lastnik spornih nepremičnin. V posledici take odločitve je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 8.600,50 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek. V pritožbi tožena stranka navaja, da vlaganj v C. d. ni izkazovala v posebni postavki, temveč le integrirano, v ustanovitvenem kapitalu tožene stranke, ki je obsegal vsa združena sredstva bivšega SOZD I.. ZLPP ni zahteval, da bi morala biti sredstva vložena v C. d. neposredno izkazana v njeni otvoritveni bilanci. V otvoritveni bilanci so bila le sredstva, ki 1.1.1993 niso imela znanega lastnika. Poleg tega kapitala je tožena stranka imela na dan 1.1.1993 tudi delniški kapital, ki pa po ZLPP ni bil predmet lastninjenja pri toženi stranki. Ta del kapitala bi moral biti prednost lastninjenja pri podpisnicah ustanovitvene pogodbe tožene stranke, na pa pri toženi stranki. Ne drži ugotovitev, da vlaganja v C. d. niso bila predmet lastninjenja po ZLPP. Bila so, vendar ne pri toženi stranki, temveč pri podjetjih prejemnicah delnic iz ustanovitvenega kapitala tožene stranke. Sodišče je napačno uporabilo določbo člena 6 ZZLPPO, saj se ta določba lahko razume le tako, da velja za premoženje, ki je iz družbene lastnine prešlo v zasebno lastnino do 17.4.1998. Do prenosa v juliju so bile sporne nepremičnine v lasti Republike Slovenije in tožena stranka na spornih nepremičninah ni imela pravice uporabe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoje za izdajo zamudne sodbe določa člen 318 ZPP. V konkretnem primeru tožena stranka ni odgovorila na tožbo v roku 30 dni od prejema tožbe, izpolnjene pa so tudi druge predpostavke iz prvega odstavka zgoraj citiranega člena: toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor; v konkretnem primeru ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi; dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošna znana.

V konkretnem primeru so bile izpolnjene vse zgoraj navedene predpostavke, sodišče prve stopnje pa je tudi materialnopravno obrazložilo svojo odločitev. Materialnopravno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožeči stranki na spornih nepremičninah na podlagi Zakona o zaključku lastninjenja – privatizacije pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe – sedaj tožeče stranke (ZZLPPO – Ur. l. RS, št. 30/98), ki govori o oškodovanju družbenega premoženja določa, da last Slovenske razvojne družbe (pravne prednice tožeče stranke) postane premoženje pravnih oseb, ki se lastninsko oziroma so se lastninsko preoblikovale po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92 – ZLPP), če to premoženje ni bilo zajeto v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1.1.1993. Na podlagi navedene določbe ne more biti dvoma, da le-ta velja tudi za podjetja, v katerih je bil postopek lastninjenja po ZLPP ob uveljavitvi ZZLPPO (1.5.1998) že zaključen. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na 3. odstavek 3. člena ZLPP, ki naj bi določil, da je predmet lastninskega preoblikovanja, le tisti del družbenega kapitala zavezanca za lastninsko preoblikovanje, ki 1.1.1993 ni imel že znanega lastnika, saj prezre, da tožeča stranka ne uveljavlja prenosa lastništva delniškega kapitala, ampak lastništvo premoženja, ki ni bilo prikazano v otvoritveni bilanci. Neutemeljena je nadaljnja pritožbena trditev, da določba člena 6 ZZLPPO velja za premoženje, ki je iz družbene lastnine prešlo v zasebno lastnino do 17.4.1988, saj je z uveljavitvijo zakona (1.5.1998) družbeni kapital, to je neolastninjeno premoženje, prešlo v last tožeče stranke. Neolastninjeni družbeni kapital brez pravnega naslova ni mogel preiti v zasebno last. Z ostalimi trditvami v pritožbi tožena stranka uveljavlja pritožbene razloge napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v pritožbenem postopku zoper zamudno sodbo ni dovoljen pritožbeni razlog (2. odstavek člena 338 ZPP). Te nedovoljene trditve so trditve o načinu vlaganj v C. d., trditve, da je bil znan delniški kapital in da so bila predmet lastninjenja vlaganja v C. d. pri drugih članicah bivšega SOZD I..

Glede na navedeno je bilo pritožbo tožene stranke potrebno zavrniti in potrditi izpodbijano zamudno sodbo (člen 353 ZPP).

Odgovora na pritožbo sodišče ne šteje kot potreben strošek, zato tožeča stranka te stroške trpi sama (člen 165/2 v zvezi s členom 155 ZPP).