Jedro

Dejstvo, da sta pokojnika živela skupaj, pa ne ustvarja stvarnopravnih posledic kot pri zakonski zvezi, niti noben drug zakon na to takrat ni vezal takšnih posledic. Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti, (ZRIPS, Ur. l. RS, št. 65/2005) ki je začel veljati 23.7.2005, uporabljati pa s 23.7..2006, namreč nikjer ne določa retroaktivne veljave (zato je tudi zapis sodišča prve stopnje, da tožnica ni zatrjevala registracije skupnosti, nepomemben). Tožnica bi morala zatrjevati in izkazati namen pridobivanja premoženja, in to ne skupnega (ampak solastnega), saj za nastanek skupnega premoženja (in iz tega naslova možnosti za pridobitev lastninske pravice) ni bilo veljavne zakonske podlage (načelo zaprtega kroga stvarnih pravic – oz. načelo numerus clausus stvarnih pravic - 2. člen SPZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da spada v zapuščino po pokojnem B.T.R. ½ nepremičnine, parc. št. 1810 k.o. V. in ½ stanovanja št. 72 na naslovu U. 33, N. in da je tožena stranka dolžna izstaviti tožeči stranki ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos oziroma vknjižba lastninske pravice na stanovanju na ime tožeče stranke do ½ ter zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 20.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.9.2003 dalje do plačila. Zavrnilo je tudi prvi eventualni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da spada v zapuščino po pokojnem B.T.R. ½ nepremičnine št. 1810 k.o. V. in ½ stanovanja št. 71 ter da je tožena stranka dolžna izstaviti tožeči stranki ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice na tem stanovanju do ½ ter da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 20.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.9.2003 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi drugi eventualni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da spada v zapuščino po pokojnem B.T.R. polovica nepremičnine št. 1810 k.o. V. in polovica stanovanja št. 71, vpisanega po elaboratu etažne lastnine v vl. št. E k.o. N. in da je tožena stranka E.M. dolžan tožeči stranki v 15-ih dneh izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na kateri bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na parc. št. 1810 do neodeljene polovice in na enosobnem stanovanju št. 71 v vl. št. E k.o. N., prav tako do neodeljene polovice in tretji, eventualni tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15-ih dni plačati 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne vložitve tožbe do plačila. Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, ki jih je odmerilo na 3.954,34 EUR. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče zahtevke zavrnilo zato, ker tudi po tem, ko je samo postopalo po 285. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), torej opravilo materialnopravno vodstvo, tožeča stranka za zahtevke ni podala zadostne trditvene in dokazne podlage, in sicer ne v delu, s katerim uveljavlja stvarnopravni zahtevek, ki ga je opirala na nastanek nove stvari in na obstoj dogovora med njenim sinom in prvotnim tožencem o skupnem vlaganju. Toženki hiše v k.o. V. (parc. št. 1810) nista niti dedovali, saj v zapuščino po med postopkom umrlem E.M. ni sodila. Toženki nista dedovali niti dveh stanovanj, saj prvotni toženec ni bil lastnik dveh stanovanj, glede tistega pa, ki sta ga (številka 72), tožeča stranka ni podala popolnih trditev. Tožnica dejstev, relevantnih za postopek, ni ustrezno navedla, saj je navajala le, da sta bili nepremičnini adaptirani, o novi stvari pa bi bilo mogoče govoriti le v primeru, če bi šlo za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali ko gre za spremenjeno identiteto zgradbe, iz trditev tožnice pa na to ni mogoče sklepati. Dogovora, po katerem naj bi zaradi vlaganj njenega pravnega prednika slednji pridobil solastninski delež na nepremičninah, na katerih so bila vlaganja opravljena, ni dokazala, niti v tej smeri ni podala konkretiziranih trditev. Obligacijske zahtevke je sodišče zavrnilo zato, ker je šlo tudi tu za nekonkretizirane trditve. Tožnica je uveljavljala določen znesek, za katerega pa ni podala trditev niti o načinu njenega izračuna, niti njegove podlage. Teh trditev sodišče z izvedbo dokaza z izvedencem ne bi moglo nadomestiti. S pavšalnim zatrjevanjem tožnice, da sta toženki zaradi vlaganj njenega sina obogateni, ne more uspeti. Morala bi namreč točno navesti, v čem je korist toženk. Iz istih razlogov je zavrnilo tudi drugi eventualni zahtevek, pa tudi tretji eventualni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo 50.000,00 EUR. Tožnica ni navedla, kako je do takšnega zneska prišla in kako je izračun sploh opravila. Ni navedla niti natančnega obsega niti časa adaptacij. S tem pa je onemogočeno ugotavljanje vrednosti vlaganj. Navedla je le, kaj naj bi bilo z adaptacijami izvedeno, ni pa opredelila sredstev, ki naj bi jih njen sin vlagal v nepremičnine. Vsaka stranka mora najprej navesti dejstva, šele nato pa se za dokaz teh dejstev izvajajo dokazi. Skozi izvajanje dokazov ne more priti do dejstev in jih nato ponoviti kot trditve. Zaradi pomanjkljivih trditev sodišče ni izvajalo dokaza z izvedencem gradbene stroke in z izvedencem finančne stroke, slednjega pa je tožeča stranka predlagala tudi prepozno.

Iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija sodbo tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Najprej izpostavlja, da dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke ni bil prepozen. Izvedenca je predlagala zato, da bi ocenil višino kreditov, ki jih je imel pravni prednik tožnice in razliko med dohodki obeh pravdnih strank. Šele po prejemu dokazil o višini dohodkov s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je ugotovila, da višino dohodkov prednikov pravdnih strank laik ne more ugotoviti in da je imel pokojni B. veliko kreditov. Sama tega ni pričakovala. Sodišče prve stopnje je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja ekonomske skupnosti. Že v pripravljalni vlogi z dne 5.3.2007 je podrobno opisala, da sta R. in pravni prednik tožene stranke od leta 1979 živela kot zakonca, da je bilo stanovanje kupljeno s skupnim denarjem in da je obstajal dogovor o skupnih vlaganjih. Njen pravni prednik je vlagal delo in denarna sredstva v stanovanje in v hišo. Meni, da je podala dovolj navedb, da bi sodišče izvajalo dokaze o obstoju ekonomske skupnosti. Glede celotnih trditev tožnice je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da so pavšalne, nezadostne in enake za vse zahtevke. Ponavlja, da je natančno navedla dobo, v kateri sta živela skupaj, da sta živela kot zakonca, da je obstajal dogovor o skupnih vlaganjih in da je tožničin sin vlagal delo in sredstva v nepremičnine, da je bilo stanovanje odkupljeno s skupnimi sredstvi in da je jasno navedla, katere adaptacije so bile izvršene. V dokaz svojih trditev je predlagala priče, ogled in postavitev izvedenca gradbene stroke. Tudi glede obstoja dogovora je trditve konkretizirala, in sicer s trditvijo, da sta živela skupaj od leta 1979 dalje kot zakonca. Stališče sodišča prve stopnje, da so njene trditve glede vlaganj njenega sina v nepremičnino last pravnega prednika tožene stranke pavšalne in nezadostne, ni pravilno. Navedla je, katera dela so bila opravljena. Sama se je sicer res zmotila pri navedbi številke stanovanja v N., vendar je šlo za očitno tipkarsko napako, saj iz vlog jasno izhaja, da je bilo predmet dedovanja stanovanje št. 72. Sodišče bi moralo preveriti njene trditve o dejstvu, da sta živela kot zakonca, ko je odločalo o obogatitvenem zahtevku. Najmanj, kar bi se od sodišča prve stopnje pričakovalo, je zaslišanje prič, ki so poznale oba pravna prednika. Enako velja za oceno sodišča glede nakupa nepremičnine s strani pravnega prednika tožnice. Stanovanje je pravni prednik tožene stranke kupil kot imetnik stanovanjske pravice. Vztraja, da je za nakup stanovanja dal sredstva tudi njen sin in v ta namen je predlagala zaslišanje prič, ki bi vedele povedati, kako sta živela.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Tožnica zmotno meni, da je bil njen dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke pravočasen. Navajala je le, da naj bi imela pokojnika skupna sredstva, pa nič drugega, zato je sodišče prve stopnje te navedbe pravilno ocenilo kot pavšalne in nekonkretizirane. Tožnica ni navajala, kolikšen delež naj bi prispeval vsak od njiju v tako imenovana skupna sredstva oziroma v nakup stanovanja. Drži zaključek, da tožnica ne more nadomestiti trditev skozi izveden dokazni postopek. Tudi dogovora o skupnih vlaganjih in okoliščin nakupa stanovanja tožeča stranka ni z ničemer konkretizirala.

Pritožba ni utemeljena.

Posebej k zavrnitvi stvarnopravnega zahtevka: Tožeča stranka je v postopku trdila, da sta pokojnika živela skupaj od leta 1982 (do 9. 9. 2002) kot zakonca, da je njen pravni prednik vlagal v nepremičnine toženca delo in sredstva in so z njegovimi vlaganji nastale nove stvari (tožba, l. št. 3) ter da je med njima obstajal dogovor o skupnih vlaganjih, ki se je vršil s skupnim denarjem z namenom pridobitve solastniškega deleža njenega pravnega prednika (l. št. 68). Trditve o podlagi stvarnopravnega zahtevka so šle torej v dveh smereh.

Sodišče prve stopnje je ta zahtevek zavrnilo, ker je zaključilo, da že iz samih tožničinih trditev ni mogoče šteti, da bi bili izpolnjeni pogoji, da bi lahko govorili o spremenjeni identiteti nepremičnine ali novi nepremičnini oz. delu nepremičnine (prva podlaga), glede dogovora (druga podlaga) pa tožnica ni podala konkretiziranih trditev, zato dogovora niti ni moglo ugotavljati (stran 8 sodbe).

Pritožbeno sodišče gornjemu stališču pritrjuje. Razen dejstva, da sta pokojnika živela skupaj, tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka drugega ni dovolj konkretno zatrjevala in posledično že zato tudi njeni dokazni predlogi niti niso mogli biti dovolj substancirani. Iz njenih trditev izhaja le, da na stvarnopravno upravičenje sklepa iz dejstva njunega skupnega življenja. Dejstvo, da sta pokojnika živela skupaj, pa ne ustvarja stvarnopravnih posledic kot pri zakonski zvezi, niti noben drug zakon na to takrat ni vezal takšnih posledic. Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti, (ZRIPS, Ur. l. RS, št. 65/2005) ki je začel veljati 23.7.2005, uporabljati pa s 23.7..2006, namreč nikjer ne določa retroaktivne veljave (zato je tudi zapis sodišča prve stopnje, da tožnica ni zatrjevala registracije skupnosti, nepomemben). Tožnica bi morala zatrjevati in izkazati namen pridobivanja premoženja, in to ne skupnega (ampak solastnega), saj za nastanek skupnega premoženja (in iz tega naslova možnosti za pridobitev lastninske pravice) ni bilo veljavne zakonske podlage (načelo zaprtega kroga stvarni pravic – oz. načelo numerus clausus stvarnih pravic - 2. člen SPZ).

Iz zakonskih določb o navajanju dejstev in izvajanju dokazov (glej zlasti prvi odstavek 7. člena, prvi odstavek 180. člena in 212. člen ZPP) jasno sledi, da mora pravdna stranka najprej določno navesti pravno pomembna dejstva, dokaze pa predlagati zato, da se ta dejstva dokažejo. Tega pa tožeča stranka glede na to, kako je navedla dejstva o zatrjevani stvarnopravni podlagi (izven zgoraj obdelanega obsega), ni storila. Analiza njenega dolžnega pravdnega postopanja pokaže, da je bilo le-to zamegljeno, česar ni popravila niti po pozivu sodišča (l. št. 68). V sami tožbi glede na zgoraj povedano relevantnih navedb o stvarnopravni podlagi sploh ni bilo (kot podlaga je bilo navedeno le njuno skupno gospodinjstvo), za kasnejše (obstoj dogovora – l. št. 20) pa tožnica razen golega obstoja dogovora ni navedla ničesar drugega, niti podala v tej smeri dokazne ponudbe (priče v pripr. vlogi z dne 7.3.2007 so bile predlagane v dokazovanje trditev o stanju nepremičnin). Trditve je tožeča stranka na naroku dne 21.8.2008 v enakem (nezadostnem) obsegu ponovila in podala dokazni predlog z zaslišanjem priče F.Ž.(list. št. 68), predlaganje katerega pa je na poziv sodišča utemeljila z navedbo, da je priča poznala pok. B. v času, ko sta skupaj vrtela plošče na radiu in Z. (list. št. 84). Nikakor pa ne drži, da bi bil obstoj dogovora lahko izkazan že s trditvijo, da sta pokojnika od leta 1979 živela skupaj in imela (nedokazana) skupna sredstva.

Posebej o zavrnitvi obligacijskopravnega zahtevka (zahtevkov): Pritožbeno sodišče ugotavlja da je tožeča stranka v postopku res naštela dela, ki naj bi bila na obeh nepremičninah opravljena in jih tudi podrobno opisala (list. št. 66, 73), vendar pa to ne zadostuje. Tisto kar je bistveno, je izostalo. Res je predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke (list. št. 3), vendar v smeri potrditve svojih navedb o opravljenih delih, katerih vrednost je sama ocenila na znesek 50.000 EUR (20.000 EUR v stanovanju in 30.000 EUR v hiši na K.). Dokazna ponudba predlaganih prič je glede na njene navedbe (l.št. 20) z ozirom na kasnejše navedbe (l.št. 23) že sama po sebi delno nejasna, čeprav je bil tožničin namen, da preko njihovega zaslišanja ugotovi stanje objektov pred opravljenimi deli in po opravljenih delih (glede na pripravljalno vlogo z dne 29. 10. 2008, list. št. 94, tč. III.).Trditve so šle torej v smeri, da je za vrednost opravljenih del tožena stranka obogatena in naj se zato ta vrednost v postopku ugotavlja.

Po določilu 1. odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je pridobitelj dolžan pridobljeno vrniti, če to ni mogoče pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (kot obogatitev je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo - 2. odstavek). Zakon je torej sprejel obogatitveno načelo, in ne vrnitveno (enako pred njim ZOR, glej 210. člen). Vrednost vlaganj praviloma ni enaka vrednosti dosežene koristi, ki nujno spada v trditveno podlago takšnih zahtevkov, kot so uveljavljani. Tožeča stranka je trditve te vtoževane podlage zreducirala na trditve o skupnih vlaganjih, in tudi če je bila njena dokazna ponudba glede tega zadostna, je trditvena podlaga o vrednosti dosežene koristi pridobitelja tista, ki je izostala (čeprav je sodišče prve stopnje na zadevo gledalo nekoliko poenostavljeno). Vrednost vlaganj bi sodišče prve stopnje na podlagi postavljenih trditev in predlaganih dokazov sicer res lahko ugotavljalo, ni pa moglo ugotavljati vrednosti koristi, ki naj bi nastala toženi stranki, kar pa je posledica ne le navedene pomanjkljivosti, temveč še posebej temeljne nedokazane trditve tožeče stranke v tem postopku, da so bila vlaganja opravljena s skupnimi sredstvi, o čemer pa je že bilo govora zgoraj. Povedano drugače to pomeni, da krog njenega trditvenega (in dokaznega) bremena ni bil sklenjen. Na obstoj skupnih sredstev tožeča stranka napačno sklepa iz dejstva skupnega življenja, kar napačno ponavlja tudi v pritožbi (v tej smeri je bila podana tudi dokazna ponudba), zato zgolj ugotavljanje vrednosti vlaganj (pa četudi bi bila ta enaka vrednosti dosežene koristi) zaradi manjkajoče temeljne tožbene podlage (skupne vsem v tem postopku postavljenim zahtevkom) ne more pripeljati do zaželenega pravdnega rezultata. Če pa stranka določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja.

Pritožbeno sodišče na tem mestu (na sicer prvi pritožbeni očitek) še odgovarja, da tudi, če bi se izkazalo, da je imel pravni prednik tožnice večji dohodek in večje kredite od pravnega prednika tožene stranke, glede na povedano to še ne pomeni, da je morebitna večja sredstva vlagal v nepremičnine. Pritožbeno sodišče se povsem strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da iz plačilnih list ni razvidno za kakšne kredite bi sploh šlo in zakaj naj bi bili potrošeni ter da navedb v tej smeri tožnica v postopku sploh ni podala. Odločitev sodišča prve stopnje, da je bila s tem dokaznim predlogom prekludirana (ki je po mnenju pritožbenega sodišča sicer pravilna), je zato v bistvu v postopku drugotnega pomena. Na naroku dne 6.11.2008 (listovna št. 98) je tožeča stranka navajala le, da je višina dohodka pomembna okoliščina, ki bi v zvezi s predlaganim zaslišanjem prič izkazala vlaganja pokojnega B. v nepremičnine. Iz spisa ne izhaja, da bi bila katerakoli priča predlagana konkretno zaradi podanih trditev o višini vlaganja pokojnega B. v nepremičnine in da bi bila predlagana tudi, da bo potrdila navedbo, da so bili krediti potrošeni za adaptacijo.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in ker pri odločanju o pritožbi tudi ni našlo kakšnih kršitev, na katere pazi pri odločanju o pritožbi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na določilu 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. čl. ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve svojih stroškov pritožbenega postopka, odgovor na pritožbo pa ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato ne predstavlja potrebnega stroška v smislu zakonske določbe.