Jedro

Ker se z izpodbijano odločbo ni odločilo o registraciji znamke stranke z interesom, pač pa je z njo toženka zavrnila ugovor vložen v zvezi s prijavo znamke, tožnik ne predlaga ureditve stanja glede na sporno pravno razmerje. Z odločbo kot je izpodbijana - zavrnitev ugovora, vlagatelj prijave ne pridobi pravice uporabe. Izključne pravice, tudi pravico uporabe iz znamke ureja prvi odstavek 47. člena ZIL-1, pravico do uporabe pa pridobi prijavitelj šele z dnevom vpisa v register, kot določa 76. člen ZIL-1. S predlogom, kot ga je postavil tožnik, se zato sporno pravno razmerje ne bi uredilo, zato potreba po ureditvi stanja ni izkazana. Tožnik navaja, da ima ravnanje toženke za neposredno posledico to, da tožnik ne more tržiti izdelkov pod svojo blagovno znamko, ravnanje toženke pa tožniku preprečuje izvedbo njegovega poslovnega načrta, vse vezano na uporabo znamke stranke z interesom. V zvezi s tem pa tožnik svojih navedb ni konkretiziral niti dokazno utemeljil in izkazal vzročne zveze med navajano škodo in izdano izpodbijano odločbo.

Izrek

I.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II.Odločitev o stroških postopka za izdajo začasne odredbe si sodišče pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila ugovor tožnika z dne 13. 1. 2020, zoper registracijo znamke "Z' dežele" št. 201970736 iz razloga, ker pogoj podobnosti znakov pod točko b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL) ni izpolnjen, pogoj podobnosti blaga pa je delno izpolnjen, varstvo znamke pa se zavrne le, če sta po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 kumulativno izpolnjena oba pogoja - enakost ali podobnost znamk in enakost in podobnost blaga ali storitev, zaradi česar lahko obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje tudi povezovanje s prejšnjo znamko. Prijavitelj - tožnik se je v ugovoru skliceval na točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, v zvezi z razlogi iz točke f) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, ki jih je tudi uveljavljal, pa ugotavlja, da je tožnik imetnik registrirane geografske označbe št. 10154/06 G-04/06/9 z dne 3. 10. 2007 "LESKOVAČKO ROŠTILJ MESO", ki je veljavna v Republiki Srbiji. Geografska označba ne velja na ozemlju Republike Slovenije, zato ne predstavlja relevantnega razloga za zavrnitev prijavljene znamke.

2.Tožnik s tožbo vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe in predlaga, da se znamka, ki jo je Urad RS za intelektualno lastnino registriral pod št. 201970736 in zoper katero je tožnik vložil ugovor z dne 13. 1. 2020, do odločitve sodišča v obravnavani zadevi, ne sme uporabljati:

-za naslednje blago v razredu 29 mednarodne klasifikacije blaga in storitev: meso, sušeno meso, perutnina, divjačina, svinjina, goveje meso, mesni ekstrakti, mesni želeji, prekajeno meso, klobase, dimljene klobase, pečenice, krvavice, konzervirano meso, meso v razsolu, zamrznjeno meso, pršut, slanina, šunka, mortadela, jetrne paštete, obarjene klobase, jetrna klobasa, nekuhane klobase, meso za klobase, salama, panirane klobase, maščobne snovi iz katerih pridobivajo užitne maščobe, juhe, mesna juha, mešanice maščob za kruhove namaze, preparati za pripravo mesne juhe, svinjska mast, jedilna, živalski kostni mozeg za prehrano, vampi,

-za naslednje storitve v razredu 35 mednarodne klasifikacije blaga in storitev: storitve prodaje na drobno v zvezi z mesom, storitve prodaje na debelo v zvezi z mesom, uvozne in izvozne storitve;

-za naslednje storitve v razredu 43 mednarodne klasifikacije blaga in storitev: nudenje hrane in pijače, priprava hrane, gostinske storitve za nudenje hrane, gostilniške storitve, gostinstvo v lokalih s hitro hrano, priprava hrane in pijače.

3.V obrazložitvi predloga navaja, da želi toženka z izpodbijano odločbo očitno družbi A., d.o.o. omogočiti nadaljnjo protipravno rabo znamke, katere prijavo bi morala zavrniti. Zaradi ravnanja toženke lahko družba A., d.o.o. neupravičeno izkorišča pravice industrijske lastnine tožnika, ki izhajajo iz njegove znamke, katera ima veljavnost na območju Republike Slovenije in katere toženka družbi A., d.o.o. ne bi smela dovoliti uporabe, če bi ravnala skladno s pravili stroke, ki izhajajo iz odločbe Urada Evropske unije za intelektualno lastnino z dne 18. 1. 2022. Ta odločba se nanaša na primerjavo istih znamk. Najkasneje od takrat, ko se je toženka seznanila z odločbo, ni videti nobenega pravno ali strokovno opravičljivega razloga, da vztraja pri očitno napačnem stališču. Stališče toženke povzroča tožniku škodo, družbi A., d.o.o. pa neupravičeno korist. Ravnanje toženke ima za neposredno posledico to, da tožnik ne more tržiti izdelkov pod svojo blagovno znamko. Bistvo znamke pa je v tem, da se imetniku omogoči, da z njeno registracijo in uporabo loči blago in izdelke od blaga in izdelkov drugih ponudnikov. To mu je zaradi ravnanja toženke onemogočeno. Tožnik je vložil ogromno truda in sredstev v to, da je "Leskovačko" meso za žar postalo prepoznavno in znano po njegovi posebni kvaliteti in da ga potrošniki razlikujejo od drugih izdelkov, ki so izdelani iz drugačnih, cenejših sestavin. Ta razlikovalni učinek, ki si ga je tožnik želel zagotoviti z registracijo, popolnoma izgubi pomen, če pod zelo podobno znamko istovrstne izdelke tržijo drugi ponudniki. Toženka sicer priznava, da so "Leskovački" mesni izdelki za žar v Sloveniji dobro znani, spregleda pa, da je to posledica prizadevanj tožnika. Ravnanje toženke tožniku preprečuje izvedbo njegovega poslovnega načrta, ki je v tem, da tudi v Republiki Sloveniji pod registrirano znamko trži izdelke, ki se bistveno razlikujejo od drugih podobnih. Zlasti od izdelkov, ki jih pod sporno znamko trži družba A., d.o.o. Začasno odredbo predlaga po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), da je začasna ureditev stanja potrebna, je razvidno iz tožbenih navedb, na katere se v celoti sklicuje.

4.Toženka stranka na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila, poslala je le upravni spis.

5.Stranka z interesom v tem postopku A., d.o.o. pa v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da tožnik ni predlagal zadržanja izvršitve izpodbijanega upravnega akta in zato je jasno, da bi moralo sodišče predlog zavreči. Tožnik je vložil ugovor le za nekatero blago in storitve, predlaga pa prepoved uporabe celotne registrirane znamke pod št. 201970736. S tem je presegel obseg pravnega razmerja, ureditev katerega zahteva z vloženo tožbo v upravnem sporu. Poleg tega ugovarja pomanjkanju vsebinskih pogojev za izdajo začasne odredbe, izkazanost težko popravljive škode. Primarno predlaga zavrženje oziroma podrejeno zavrnitev predloga, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

6.Pred vsebinsko obravnavo predloga je sodišče ugotovilo, da procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe med strankami niso sporne. Tožba je pravočasna, izpodbija se upravni akt.

7.Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

8.Po 32. členu ZUS-1 tožnik lahko predlaga dve vrsti začasnih odredb: - odložitveno (drugi odstavek) in ureditveno (tretji odstavek). Iz predloga za izdajo začasne odredbe in glede na samo pravno naravo upravnega akta izhaja, da tožnik vlaga ureditveno začasno odredbo.

9.Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno. V primeru ureditvene začasne odredbe je vsebinski pogoj za izdajo, da se predlagana ureditev kot verjetna izkaže za potrebno. Tožnik mora torej izkazati potrebnost predlagane ureditve glede spornega pravnega razmerja. Navedenega pogoja pa tožnik ni izkazal.

10.Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikov ugovor zoper registracijo znamke stranke z interesom, torej z izpodbijano odločbo ni odločeno o registraciji znamke št. 201970736. Že iz tega razloga, ker se z izpodbijano odločbo ni odločilo o registraciji znamke stranke z interesom, pač pa je z njo toženka zavrnila ugovor vložen v zvezi s prijavo znamke, tožnik ne predlaga ureditve stanja glede na sporno pravno razmerje. Z izpodbijano odločbo se stranki z interesom, ne podeljuje pravice do uporabe. Namreč z odločbo kot je izpodbijana - zavrnitev ugovora, vlagatelj prijave ne pridobi pravice uporabe. Izključne pravice, tudi pravico uporabe iz znamke ureja prvi odstavek 47. člena ZIL-1, pravico do uporabe pa pridobi prijavitelj šele z dnevom vpisa v register, kot določa 76. člen ZIL-1. S predlogom, kot ga je postavil tožnik, se zato sporno pravno razmerje ne bi uredilo, zato potreba po ureditvi stanja ni izkazana.

11.Tožnik pa tudi ni izkazal težko popravljive škode, to ima stranka z interesom prav. Temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za vsako začasno odredbo, je verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi tožniku nastala z učinkovanjem v upravnem sporu izpodbijanega akta.

12.Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča gre za tako škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, začasno odvrniti pa jo je mogoče z začasno ureditvijo stanja. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek, obliko in obseg škode ter pojasniti zakaj je zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa mora predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.

13.Iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da gre za težko popravljivo škodo v smislu ZUS-1, če bi zaradi učinkovanja izpodbijane odločbe prišlo do posega v tožnikovo premoženje, ki ga za svoje življenje in delo nujno potrebuje, ali pa bi v to premoženje moral poseči na način, ki bi mu sam po sebi povzročil težko popravljivo škodo. Tudi po novejši sodni praksi pa je tožnik dolžan nastanek težko popravljive škode konkretizirati.

14.Tožnik navaja, da ima ravnanje toženke za neposredno posledico to, da tožnik ne more tržiti izdelkov pod svojo blagovno znamko, ravnanje toženke pa tožniku preprečuje izvedbo njegovega poslovnega načrta, vse vezano na uporabo znamke stranke z interesom. V zvezi s tem pa tožnik svojih navedb ni konkretiziral niti dokazno utemeljil in izkazal vzročne zveze med navajano škodo in izdano izpodbijano odločbo. Kot že rečeno je pogoj, da zatrjevana težko popravljiva škoda izhaja iz izpodbijanega akta. Tožnik bi torej moral izkazati, da mu nastaja škoda zaradi izdaje akta, kar pa glede na pravno naravo tega akta, ki ni akt o podelitvi pravice do uporabe znamke niti ne predstavlja vpisa v register, ki bi stranki z interesom podelil pravico do uporabe znamke, ni mogel izkazati.

15.Ker je sodišče presodilo, da zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 niso izpolnjeni, je zahtevo za njeno izdajo zavrnilo.

16.O priglašenih stroških bo sodišče odločalo s končno odločbo.

Zveza

Zakon o industrijski lastnini (2001) - ZIL-1 - člen 44, 44/1, 44/1-b Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/3

Pridruženi dokumenti

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.