Jedro

Po presoji Upravnega sodišča tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi se z izvršitvijo spornega akta tožeči stranki prizadejala težko popravljiva škoda. V pritožbi je zgolj ponovila predhodno podane trditve, da naj bi ji škoda (po vsebini gre za izgubljeni dohodek) nastajala zaradi nezmožnosti uspešnega trženja izdelkov pod svojo blagovno znamko, ko lahko pod domnevno praktično enako znamko svoje izdelke trži stranka z interesom, ki pa jih ni ovrednotila, s čimer so ostale nekonkretizirane.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka zahtevala, da se znamka stranke z interesom do odločitve sodišča o tožbi tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke, s katero je zavrnila ugovor tožeče stranke zoper prijavo registracijo znamke, ne sme uporabljati, in odločitev o stroških postopka za izdajo začasne odredbe pridržalo za končno odločbo. Zavzelo je stališče, da tožeča stranka ni izkazala nobenega od pogojev za izdajo ureditvene začasne odredbe po 32. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Ker se z odločbo tožene stranke stranki z interesom ne podeljuje pravice do uporabe, se predlagana ureditev stanja ne nanaša na sporno pravno razmerje, zato potreba po začasni ureditvi stanja ni izkazana. Tožeča stranka ni navedla škode, ki bi ji nastala neposredno z izvajanjem oziroma pravnim učinkovanjem odločbe tožene stranke, s katero je zavrnila ugovor zoper prijavo registracije znamke. Poleg tega so bile navedbe o domnevni škodi nekonkretizirane, posledično tožeča stranka ni izkazala tudi nastanka težko popravljive škode.

2. Zoper sklep se je pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa ter ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve Upravnemu sodišču v ponovljen postopek. Stranka z interesom je z vpisom v register znamk že pridobila pravico uporabljati sporno znamko, ki je preveč podobna predhodno registrirani znamki tožeče stranke, zaradi česar je za namen varstva znamke tožeče stranke potrebna začasna odredba. Možnost, da stranka z interesom uporablja svojo blagovno znamko, katere namen je jasna ločnica med izdelki tožeče stranke posebne kvalitete in drugimi izdelki, tožečo stranko onemogoča pri uspešnem trženju njen blagovne znamke, s čimer ji nastaja težko popravljiva škoda.

3. Tožena stranka in stranka z interesom na pritožbo tožeče stranke nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZUS-1 v tretjem odstavku 32. člena določa, da lahko tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 je za izdajo začasne odredbe treba izkazati, da bi se z izvršitvijo spornega akta tožeči stranki prizadejala težko popravljiva škoda.

6. S predlogom za izdajo začasne odredbe je tožeča stranka zahtevala, da sodišče izda začasno odredbo, s katero se ne dovoli uporabljati znamke, registrirane pri toženi stranki, do odločitve sodišča o tožbi tožeče stranke za odpravo odločbe tožene stranke z dne 21. 2. 2024, s katero je zavrnila ugovor tožeče stranke zoper registracijo znamke stranke z interesom.

7. Po presoji Upravnega sodišča tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi se z izvršitvijo spornega akta tožeči stranki prizadejala težko popravljiva škoda. V pritožbi zgolj ponavlja predhodno podane trditve, da naj bi ji škoda (po vsebini gre za izgubljeni dohodek) nastajala zaradi nezmožnosti uspešnega trženja izdelkov pod svojo blagovno znamko, ko lahko pod domnevno praktično enako znamko svoje izdelke trži stranka z interesom, ki pa jih ni ovrednotila, s čimer so ostale nekonkretizirane. Tudi sicer pa tožeča stranka opisuje škodo, ki bi jo bilo mogoče od domnevnega kršitelja, po dokončni ureditvi razmerja, uveljavljati z odškodninskim zahtevkom; okoliščin, ki bi onemogočale tak zahtevek, v pritožbi ne konkretizira.

8. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati nastanka težko popravljive škode, na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dokazovanje verjetnosti, da je začasna ureditev razmerja na način, da se ne dovoli uporabe znamke, potrebna, Vrhovno sodišče ne odgovarja.

9. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 76. člena ZUS-1 (ta določba se v pritožbenem postopku zoper sklep, ki je bil izdan v upravnem sporu, uporablja na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1) pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

10. Sklep je bil sprejet soglasno.