Jedro

Pravdno sposobnost v postopkih pred državnimi organi in sodišči ima le Univerza. Fakultete – njene članice – nimajo te sposobnosti.

Aneks k pogodbi o zaposlitvi ne predstavlja sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, temveč le realizacijo zakonske obveznosti delodajalca na podlagi 48. člena ZSPJS.

Če je pogodba o zaposlitvi odpovedana ali preneha veljati na drug način, delovno razmerje ne obstoji več. To pomeni, da je v primeru prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja), pravice iz delovnega razmerja mogoče uveljavljati le, če je predhodno (ali vsaj sočasno) ugotovljeno, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati nezakonito. Če takega zahtevka ni, ni podlage za priznanje pravic od prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica s toženkama sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z vsemi pravicami iz delovnega razmerja s sklenitvijo Aneksa št. 28/2008 z dne 3. 8. 2008, za priznanje vseh pravic iz dela od 27. 8. 2008 dalje, za vrnitev na delovno mesto visokošolski učitelj – docent, za izplačilo zapadlih zneskov plač, za prijavo v zavarovanje in plačilo prispevkov. Zavrnilo je tudi drugi podredni zahtevek enake vsebine, le z drugim datumom nastanka delovnega razmerja (27. 8. 2009). Prvi podredni zahtevek enake vsebine, le z datumom nastanka delovnega razmerja od 21. 10. 2008 dalje, je zavrglo. Ugotovilo je, da je tožnici delovno razmerje pri prvi toženki prenehalo 27. 8. 2009 , ker je bilo v ponovljenem sodnem postopku ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2005 zakonita. Iz tega razloga je neutemeljen prvi podredni zahtevek. Od pravnomočnosti prve odločitve o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnica delala in v tem času podpisala aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 8. 2008, ki ga je prva toženka tožnici predložila v podpis na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008) in Aneksa h Kolektivni pogodbi vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 60/2008). Podpis aneksa ni pomenil sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, zato na njegovi podlagi tožnica ne more uveljaviti obstoja delovnega razmerja (primarni zahtevek). Obstoja delovnega razmerja pa ne more uveljavljati niti od 21. 10. 2008 (drugi podredni zahtevek), ker je tak zahtevek postavila šele s pripravljalno vlogo 8. 3. 2010, torej po poteku roka iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je pričel teči 17. 9. 2009, ko je bila obveščena o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Tožbo po tem podrednem zahtevku je sodišče prve stopnje zato zavrglo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in spremenilo odločitev o primarnem zahtevku tako, da je tožnici za čas od 27. 8. 2009 do 17. 9. 2009 priznalo vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo, prijavo v zavarovanje in plačo, v delu, ki se nanaša na drugo toženko je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo (ker gre za članico Univerze, ki nima sposobnosti biti stranka), v preostalem delu pa pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (slednjega sicer z drugačnimi razlogi, kot sodišče prve stopnje, in sicer zaradi litispendence s primarnim zahtevkom). Ugotovilo je, da je tožnica ostala na delu pri toženi stranki vse do 17. 9. 2009, zato ji do tega dne pripadajo vse pravice iz delovnega razmerja, od tega datuma dalje pa ne več, ker je prva toženka realizirala odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2005, o kateri je bilo 27. 8. 2009 pravnomočno odločeno, da je zakonita.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložila tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje tožbo zoper drugo toženko neutemeljeno zavrglo, saj imajo tudi članice Univerze pravice in obveznosti, določene z Zakonom o visokem šolstvu. Po tretjem odstavku 76. člena ZPP lahko sodišče prizna lastnost stranke tudi tistim oblikam združevanja, ki sicer nimajo sposobnosti biti stranka, če se ugotovi, da glede na sporno zadevo izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti, če imajo premoženje, na katerega je mogoče seči z izvršbo. Tožnica je tak predlog podala v tožbi, zato je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je navedlo, da tožnica tega ni storila. Sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava v delu, kjer navaja, da je tožnica napačno uveljavljala eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov. Napačna je razlaga, da so vsi zahtevki, razen glede datuma obstoja delovnega razmerja, praktično enaki. To ni res, ker imajo različno pravno in dejansko podlago. Nadalje navaja, da sklenitev aneksa z dne 3. 8. 2008 pomeni sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, pa tudi odpovedan nikoli ni bil. Zato se je s podpisom tega aneksa na podlagi 10. člena ZDR delovno razmerje vzpostavilo za nedoločen čas. Nadalje je utemeljen vsaj podredni zahtevek za obstoj delovnega razmerja od 21. 10. 2008. S tem dnem ni bilo podlage za to, da se tožnici vzdržuje delovno razmerje. Podlaga za reintegracijo je odpadla, zato bi moralo po načelu pravičnosti tožnici delovno razmerje s tem dnem prenehati. Ker ni, je bilo delovno razmerje na novo vzpostavljeno. Ne drži, da je toženka na ta način zmanjševala škodo. Utemeljen pa je po mnenju revizije tudi „podpodredni“ zahtevek. Pooblaščenec tožene stranke je bil o izidu spora obveščen 4. 9. 2009, za obvestilo o prenehanju delovnega razmerja pa je potreboval kar 13 dni. Šele 17. 9. 2009 je toženka obvestila tožnico o prenehanju delovnega razmerja in vse dotlej je tožnica delala. Vse navedeno kaže, da je tožnica še naprej v delovnem razmerju za nedoločen čas. Predlaga spremembo sodb sodišča druge in prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje, „podpodredno“ pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče po prvem odstavku 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Tožnica je revizijo vložila izrecno le zoper sodbo, vendar iz njene vsebine izhaja, da jo vlaga tudi zoper sklep, ki se nanaša na zavrženje tožbe zoper drugo toženko in na zavrženje tožbe glede prvega podrednega zahtevka.

7. Revizija v zvezi z zavrženjem tožbe zoper drugo toženko uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, konkretno določb Statuta, iz katerih izhaja, da tudi fakulteta nastopa v pravnem prometu in samostojno sklepa posle. Kot je pravilno obrazložilo sodišče druge stopnje, ima po 5. členu Statuta tožene stranke (Ur. l. RS, št. 19/2001 in naslednji) pravdno sposobnost v postopkih pred državnimi organi in sodišči le Univerza. Fakulteta te sposobnosti nima. Po 10. členu Zakona o visokem šolstvu (ZVis, Ur. l. RS, št. 67/93 in naslednji) ima pravno subjektiviteto le univerza, medtem ko imajo članice pravice in obveznosti, določene z zakonom, aktom o ustanovitvi univerze in statutom univerze. Glede na navedeno druga toženka nima sposobnosti biti stranka v tem sporu, v katerem ne more biti nosilka pravic in obveznosti. Zato je sklep o zavrženju tožbe zoper njo zakonit. 8. Revizija v zvezi z vprašanjem, ali se drugi toženki lahko prizna lastnost stranke, sodišču druge stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po tretjem odstavku 76. člena ZPP lahko sodišče izjemoma, s pravnim učinkom v določeni pravdi prizna lastnost stranke tistim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnosti biti stranka po prvem in drugem odstavku 76. člena ZPP, če ugotovi, da glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti, če imajo premoženje, na katerega je mogoče seči z izvršbo. V tožbi tožnica sicer to določbo citira, vendar z obrazložitvijo, da je na njeni podlagi podana pasivna legitimacija druge toženke. Izdaje posebnega sklepa, naj se drugi toženki podeli lastnost stranke, ni predlagala, zato je drugačna revizijska trditev protispisna. Tožnica poleg navedenega tudi ni pojasnila, katere okoliščine naj bi narekovale to izjemo.

9. Tožnica je postavila primarni in dva podredna zahtevka. Tožba po prvem podrednem zahtevku je bila zavržena zaradi poteka roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, sodišče druge stopnje pa je to odločitev potrdilo z obrazložitvijo, da gre za litispendenco s primarnim zahtevkom. Revizija sodišču druge stopnje v zvezi s to odločitvijo očita zmotno uporabo materialnega prava. Katero določbo materialnega prava naj bi sodišče zmotno uporabilo oziroma je ni uporabilo, pa bi jo moralo, ne obrazloži, zato z vidika tako uveljavljanega razloga izpodbijanega sklepa ni bilo mogoče preizkusiti. Sicer pa gre pri zavrženju tožbe zaradi litispendence za procesno odločitev, ki jo je možno izpodbiti z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Te pa revizija ne uveljavlja.

10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prva toženka (v nadaljevanju: toženka) dne 5. 1. 2005 tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila sklenjena 1. 9. 1999, zaradi neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela. V prvotnem sporu je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Toženka je pravnomočno sodbo izvršila tako, da je tožnico pozvala nazaj na delo, in sicer se je tožnica sporazumno vrnila na delo 12. 3. 2007. Od tedaj dalje, pa vse do 17. 9. 2009, je ostala na delu na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 1999. Na delu je ostala tudi potem, ko je Vrhovno sodišče s sklepom VIII Ips 198/2007 z dne 21. 10. 2008 reviziji toženke ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem obdobju je tožnica dne 3. 8. 2008 podpisala aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki ga je morala toženka zaradi vzpostavitve novega plačnega sistema na podlagi ZSPJS, Kolektivne pogodbe za javni sektor in Aneksa h Kolektivni pogodbi vzgoje in izobraževanja ponuditi v podpis vsem zaposlenim. V ponovljenem postopku je sodišče pravnomočno odločilo 27. 8. 2009 in ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Pravnomočno sodbo je pooblaščenec toženke prejel 4. 9. 2009, nakar je toženka dne 17. 9. 2009 tožnico obvestila o prenehanju delovnega razmerja z dnem 27. 8. 2009; s tem datumom jo je tudi odjavila.

12. Tožnica je tožbo vložila 8. 10. 2009 in z njo zahtevala primarno obstoj delovnega razmerja od 3. 8. 2008 na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi ter priznanje vseh pravic, vključno z delom na delovnem mestu visokošolski učitelj docent od 27. 8. 2009 dalje. Podredno je zahtevala ugotovitev, da je v delovnem razmerju pri toženkah za nedoločen čas od 21. 10. 2008 dalje na podlagi dejanskega dela in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 27. 8. 2009 dalje. „Podpodredno“ je zahtevala ugotovitev, da je pri toženkah v delovnem razmerju za nedoločen čas od 27. 8. 2009 dalje na podlagi dejanskega dela in priznanje vseh pravic od tega dne dalje.

13. Zmotno je stališče revizije, da aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 8. 2009 pomeni sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Pomeni le realizacijo zakonske obveznosti delodajalca na podlagi 48. člena ZSPJS, ki v prvem odstavku določa, da se po uveljavitvi predpisov in kolektivnih pogodb, usklajenih s tem zakonom, javni uslužbenci in funkcionarji uvrstijo v plačne razrede v skladu s temi predpisi in kolektivnimi pogodbami.

14. Tožnica je tudi po 21. 10. 2008 ostala na delu pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 1999, k tej pogodbi pa je bil sklenjen navedeni aneks. Res je bila ta pogodba odpovedana in toženka po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 198/2007 z dne 21. 10. 2008 tožnice ni odslovila in ni realizirala ponovno „oživljene“ odpovedi. Vendar pa nadaljevanje dela na tak način ne pomeni niti novega, „faktičnega delovnega razmerja“ niti sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi.

15. Enako pa ni mogoče šteti, da je s tem, ko je tudi po 27. 8. 2009 ostala na delu do 17. 9. 2009, čeprav je bila toženka že 4. 9. 2009 obveščena o pravnomočni sodbi v ponovljenem postopku, sklenila novo pogodbo o zaposlitvi oziroma je nastalo „faktično delovno razmerje“. Na podlagi tega dejstva je sodišče druge stopnje presodilo, da je upravičena do vseh pravic iz delovnega razmerja do 17. 9. 2009 torej do datuma, ko je z delom dejansko prenehala. Za priznanje pravic, ki bi presegale to odločitev, ni pravne podlage.

16. Na podlagi prvega odstavka 9. člena ZDR se delovno razmerje sklene s pogodbo o zaposlitvi. Obstoj delovnega razmerja oziroma obstoj pravic in obveznosti iz delovnega razmerja je vezan na obstoj pogodbe o zaposlitvi, ki je praviloma pisna, vendar pa je lahko na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZDR lahko veljavno sklenjena tudi ustno. Pogodba o zaposlitvi preneha veljati z odpovedjo ali na drug način. Tožnici je delovno razmerje prenehalo na podlagi obvestila z dne 17. 9. 2009 o tem, da je o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2005 pravnomočno odločeno.

17. Po tretjem odstavku 204. člena ZDR lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa tudi drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh od dneva vročitve odpovedi oziroma od dneva, odkar je zvedel za kršitev pravice. Če je pogodba o zaposlitvi odpovedana ali preneha veljati na drug način, delovno razmerje ne obstoji več. To pomeni, da je v primeru prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja), pravice iz delovnega razmerja mogoče uveljavljati le, če je predhodno (ali vsaj sočasno) ugotovljeno, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati nezakonito. Če takega zahtevka ni, ni podlage za priznanje pravic od prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

18. Tožnici je delovno razmerje prenehalo na podlagi obvestila o pravnomočni sodbi v ponovljenem postopku. Nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljala. Če bi želela doseči katerokoli pravico iz delovnega razmerja, vključno z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja na uveljavljanih podlagah, potem bi morala najprej doseči ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti (zatrjevane) pogodbe o zaposlitvi. Ker tega ni storila, ji je z dnem 17. 9. 2009 delovno razmerje prenehalo. Če je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati in delovno razmerje ne obstoji več, ni podlage za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. Ob tem dejstvu pa niti obstoja pogodbe o zaposlitvi (ki se ji do 17. 9. 2009 sploh ne oporeka) niti drugih pravic iz delovnega razmerja po tem datumu ne more uveljaviti.

19. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.