Jedro

Tožena stranka je po pravnomočnosti sodbe, s katero ji je bilo naloženo, da vrne tožnico nazaj na delo, tožnico vrnila nazaj na delo in ji delovno razmerje, kljub odločitvi VS RS, s katero je bila pravnomočna sodba razveljavljena, vzdrževala vse do pravnomočne odločitve v ponovljenem postopku. To pravnomočno odločitev je realizirala tako, da je tožnici delovno razmerje zaključila in sicer ji je vročila obvestilo o prenehanju delovnega razmerja, kar je (glede na odločitve VS RS) zakonito.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko razveljavi in se tožba v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko zavrže; v tč. I/2. izreka (razen v delu, v katerem tožnica od prvotožene stranke zahteva, da ji izstavi v podpis pisno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „visokošolski učitelj- docent“ z osnovno bruto plačo 2.549,25 EUR mesečno oz. kot tožnici pripada na podlagi Aneksa št. ... k Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 3. 8. 2008) razveljavi in se tožba v tem delu zavrže; v tč. I/1 izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 27. 8. 2009 do 17. 9. 2009 priznati vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo, jo prijaviti v socialna zavarovanja in zanjo plačati prispevke ter ji po obračunu davkov in prispevkov izplačati plačo na podlagi mesečnega bruto zneska 2.549,25 EUR oz. kot na podlagi Aneksa št. ... k Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 3. 8. 2008, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdita izpodbijani sklep in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s sklenitvijo Aneksa št. ... k Pogodbi o zaposlitvi št.... z dne 3. 8. 2008 , zaradi česar je pri toženih strankah v delovnem razmerju za nedoločen čas od 3. 8. 2008 ter ji od tega dne dalje gredo vse pravice iz dela; da sta toženi stranki Univerza v .... in ... fakulteta dolžni nerazdelno tožnici omogočiti delo na delovnem mestu „visokošolski učitelj – docent“, in ji za čas od 27. 8. 2009 dalje do vrnitve na delo priznati vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo, jo prijaviti v socialna zavarovanja in zanjo plačati prispevke ter ji izplačati plačo na podlagi mesečnega bruto zneska 2.549,25 EUR oz. kot na podlagi Aneksa št. ... k Pogodbi o zaposlitvi št. … z dne 3. 8. 2008 (po obračunu davka in prispevkov), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (1. tč. izreka sodbe).

Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo podpodredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je v delovnem razmerju pri toženih strankah Univerza v ..., na naslovu ... in ... fakulteti na naslovu ... od 27. 8. 2009 dalje za nedoločen čas; da sta toženi stranki dolžni nerazdelno tožnico od 27. 8. 2009 prijaviti v socialna zavarovanja, zanjo plačati prispevke in ji izstaviti v podpis pisno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „visokošolski učitelj – docent“, z osnovno bruto plačo 2.549,25 EUR mesečno oz. kot tožnici pripada na podlagi Aneksa št. ... k Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 3. 8. 2008, vse v roku 15 dni, pod izvršbo; da sta toženi stranki dolžni tožnici nerazdelno omogočiti delo na delovnem mestu „visokošolski učitelj – docent“, in ji za čas od 27. 8. 2009 dalje do vrnitve na delo priznati vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo ter ji izplačati plačo na podlagi mesečnega bruto zneska 2.549,25 EUR oz. kot tožnici pripada na podlagi Aneksa št.: ... k Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 3. 8. 2008 (po obračunu davka in prispevkov), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo ter ji nerazdelno povrniti vse stroške postopka v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po poteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi s tekom od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (2. tč. izreka sodbe).

Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (3. tč. izreka sodbe).

Nadalje je sodišče zavrglo tožbo v zvezi s podrednim zahtevkom na ugotovitev, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženih strankah Univerzi v ... in ... fakulteti, od 21. 10. 2008 dalje za nedoločen čas; da sta toženi stranki dolžni tožnico nerazdelno od 27. 8. 2009 prijaviti v socialna zavarovanja, zanjo plačati prispevke in ji izstaviti v podpis pisno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „visokošolski učitelj – docent“, z osnovno bruto plačo 2.549,25 EUR mesečno oz. kot tožnici pripada na podlagi Aneksa št. ... k Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 3. 8. 2008, vse v roku 15 dni, pod izvršbo; da sta toženi stranki dolžni nerazdelno tožnici omogočiti delo na delovnem mestu „visokošolski učitelj – docent“, in ji za čas od 27. 8. 2009 dalje do vrnitve na delo priznati vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo ter ji izplačati plačo na podlagi mesečnega bruto zneska 2.549,25 EUR oz. kot tožnici pripada na podlagi Aneksa št.: ... k Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 3. 8. 2008 (po obračunu davka in prispevkov), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo; ter ji nerazdelno povrniti vse stroške postopka v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po poteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi s tekom od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (sklep).

Zoper zgoraj navedeno sodbo in sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku (oz. podrednemu oz. podpodrednemu) zahtevku tožeče stranke oz. podredno, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Tožnica poudarja, da je prvostopno sodišče kršilo načelo enakega varstva pravic (22. čl. Ustave RS) ter pravico do pravnega sredstva (25. čl. URS), saj v obrazložitvi ni navedlo, katerih dokazov ni izvedlo oz. zakaj jih ni izvedlo. Je pa sodišče izrazito enostransko izvajalo dokaze, saj npr. ni izvedlo dokaza z zaslišanjem inšpektorice za delo Z.M., ki je vodila inšpekcijski postopek in izdala toženi stranki plačilni nalog zaradi kršitve določila 1. alinee 1. odst. 5. čl. Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno ter tudi ni pridobilo spisa Inšpektorata za delo, v katerem se nahajajo vsa dokazila v zvezi z opravljanjem dela tožnice po 27. 8. 2009 ter z njeno prisotnostjo na delu. Sodišče je tako z neizvedbo dokazov tožeče stranke kršilo 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (načelo kontradiktornosti). Obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe in sklepa ter v sami obrazložitvi sodbe in sklepa, zaradi česar je prvostopno sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Prvostopno sodišče je namreč prišlo do zaključka, da so tožbeni zahtevki – primarni kot tudi podredni neutemeljeni, iz izreka in nadaljnje obrazložitve pa je nato razvidno, da je podredni tožbeni zahtevek sodišče zavrglo kot prepoznega. Prav tako sodišče hkrati navaja, da drugotožena stranka ni pasivno legitimirana, zaradi česar je tožbene zahtevke zoper to stranko sodišče zavrnilo, vendar pa iz izreka sodbe in sklepa izhaja, da je sodišče podredni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrglo. Materialnopravno napačno je stališče prvostopnega sodišča, da sklenitev aneksa št. ... z dne 3. 8. 2008 ne predstavlja sklenitev (nove) pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je primarni zahtevek zavrnilo. Odpoved pogodbe z dne 5. 1. 2005 zaradi neizpolnjevanja pogojev se je namreč nanašala na pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 1. 9. 1999. V času teka revizijskega postopka pred Vrhovnim sodiščem RS, pa je bila ponujena tožnici sklenitev aneksa št. ... z dne 3. 8. 2008, ki ga je tožnica sklenila z obema toženima strankama. Sklenitev aneksa pomeni sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi tudi iz razloga, ker so v aneksu opredeljene bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi, to je plača in delovno mesto visokošolske učiteljice z nazivom docent. Tožnici je bila odpovedana le pogodba o zaposlitvi, ne pa tudi aneks z dne 3. 8. 2008. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo ko je zaključilo, da drugotožena stranka ni pasivno legitimirana v predmetnem postopku, saj je bila poleg prvotožene stranke tudi drugotožena skleniteljica aneksa z dne 3. 8. 2008. Njena pasivna legitimacija je utemeljena v določilu 3. odst. 76. čl. ZPP saj ima drugotožena premoženje, na katerega je mogoče seči z izvršbo, njena pasivna legitimacija pa je utemeljena tudi v 14. čl. ter 2. odst. 20. čl. Statuta Univerze v .... Stališče prvostopnega sodišča, da je tožnica podredni zahtevek, s katerim je terjala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 21. 10. 2008, vložila prepozno je pravno zmotno. Sodišče je v tem delu kršilo določbe 41. čl. ZDSS- 1 in 184. čl. ZPP ter zmotno interpretiralo določilo 4. odst. 204. čl. ZDR. Tožnica je namreč v predmetni zadevi vložila tožbo z dne 2. 10. 2009 na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, torej je sprožila spor o obstoju delovnega razmerja. Glede na dodatno izpostavljeno pravno podlago na prvem naroku dne 10. 2. 2010, pa je zgolj postavila nov podredni zahtevek. Tožnica je tako že v okviru pravočasno sproženega spora na ugotovitev obstoja delovnega razmerja zgolj postavila dodatni zahtevek, prav tako zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, in sicer tokrat od dne 21. 10. 2008 (pri čemer je s primarnim zahtevkom, ki ga je postavila že v tožbi, terjala nekaj več, to je ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od dne 3. 8. 2008) in torej ni terjala nečesa drugega, za kar spor ne bi bil že pravočasno sprožen, ampak kvečjemu manj. Tožbeni zahtevek temelji na različnih pravnih podlagah, na katere pa sodišče skladno s 3. odst. 180. čl. ZPP ni vezano. Tožnici niti ne bi bilo potrebno postaviti novega podrednega zahtevka in bi bilo sodišče o zatrjevanih dejstvih dolžno meritorno presojati že v okviru primarnega zahtevka. Ker se sodišče ni spuščalo v meritorno presojo, v tem delu ne obstojijo razlogi o odločilnih dejstvih. Tožnica je obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od 27. 8. 2009 dalje (podpodredni zahtevek) temeljila na dejanskem opravljanju dela tožnice z elementi delovnega razmerja pri toženi stranki na podlagi 4., 10., 15. in 16. čl. ZDR ter na podlagi še druge dejanske podlage, to je dela na črno, ki pa ga opredeljuje Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ki pa izplačilo plače ne omenja). V predmetni zadevi so izpolnjeni pogoji za opredelitev dela na črno po 5. čl. ZPDZC, kot je tudi sicer zaključil Inšpektorat za delo, saj je tožena stranka od 27. 8. 2009 do 17. 9. 2009 tožnici dopustila opravljanje pedagoškega dela, ne da bi z njo sklenila pogodbo o zaposlitvi oz. pogodbo civilnega prava, na podlagi katere se lahko opravlja delo. V takšnem primeru je v skladu s 5. čl. ZPDZC delodajalec takšni osebi dolžan izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in sicer v roku 3 dni po tem, ko inšpektor za delo ugotovi zaposlitev na črno. Ker takšne pogodbe tožena stranka tožnici ni posredovala je slednja utemeljeno zahtevala sodno varstvo, prvostopno sodišče pa bi moralo potem, ko je za to pristojni organ odločil o predhodnem vprašanju, podpodrednemu zahtevku tudi ugoditi. Sodišče tudi zmotno navaja, da naj bi obstajala zakonita podlaga za opravljanje dela tožnice od 4. 9. 2009 do 17. 9. 2009, ter da dela tožnice v tem obdobju ni mogoče šteti kot dela brez pogodbe o zaposlitvi. Sodišče zmotno navaja, da je pravna podlaga za zaposlitev tožnice po vzpostavitvi delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. Pd 56/2005 potrjene s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1380/2005 trajala vse do odločitve v ponovljenem postopku dne 27. 8. 2009, ko je bila izdana sodba VDSS opr. št. Pdp 333/2009 in ko je le ta pričela učinkovati z dejansko vročitvijo prvotoženi stranki dne 16. 9. 2009, čeprav je bila pooblaščencu prvotožene stranke nesporno vročena dne 4. 9. 2009. V navedenem postopku je prvotožena stranka imela svojega pooblaščenca, kateremu je bila sodba vročena dne 4. 9. 2009. S tem je vročitev odločbe zoper toženo stranko tudi začela učinkovati (in ne šele 16. 9. 2009), ko naj bi pooblaščenec prvotoženi stranki odločbo posredoval. Skladno z 137. čl. ZPP je vloga stranki vročena, ko je vročena pooblaščencu. Tožnica je od 4. 9. 2009 do dne 17. 9. 2009 nesporno opravljala svoje delo z vednostjo nadrejenih. Glede na to, da je bila sodna odločba prvotoženi stranki vročena že dne 4. 9. 2009, tožnica pa je delo opravljala še 14 dni, se prvotožena stranka ne more več sklicevati na prenehanje delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe z dne 27. 8. 2009, saj se je po preteku tako dolgega obdobja vzročna zveza vsekakor pretrgala. Sicer pa tudi ni bistveno učinkovanje sodbe VDSS z dne 27. 8. 2009, ampak je pravnorelevanten trenutek, ko je tožnica začela opravljati delo brez ustrezne pravne podlage (torej izdaja sklepa VS RS opr. št. VIII Ips 198/2007 z dne 21. 10. 2008). Obveznost tožene stranke, da tožnico zaposluje je odpadla s citirano odločitvijo Vrhovnega sodišča RS. Z navedeno odločitvijo VS RS sta odločitvi nižjih sodišč, na podlagi katerih je bila tožena stranka dolžna tožnici ponovno vzpostaviti delovno razmerje, izgubili pravne učinke, posledično pa je bila ponovno vzpostavljena situacija, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi. Stališče prvostopnega sodišča, da je delovno razmerje tožnici prenehalo na podlagi pravnomočne sodbe v ponovljenem postopku ne zdrži tudi zato, ker skladno s 118. čl. ZDR delovno razmerje delavcu preneha na podlagi sodne odločbe samo v enem primeru, to je v situaciji, ki jo predvideva 118. čl. ZDR. Sicer pa je bila enaka situacija (kot ob izdaji razveljavitvenega sklepa VS RS) ob in po vložitvi tožbe, ko je bila tožnica še vedno v delovnem razmerju zaradi odpovednega roka, pa zaradi vložitve tožbe tožena stranka tožnici po izteku odpovednega roka ni dovoljevala nadaljevanja delovnega razmerja samo zato, ker še ni bilo meritorno odločeno o zahtevku, saj za takšno ravnanje ni pravne podlage. Vložena tožba oz. sodni postopek ne zadrži izvršitve odpovedi, saj slednja učinkuje že s samo vročitvijo, delovno razmerje pa v primeru redne odpovedi preneha po poteku odpovednega roka. Tožnica je vse od razveljavitvenega sklepa VS RS do vključno 17. 9. 2009 opravljala delo skladno z navodili delodajalca, prejemala je tudi plačilo za opravljeno delo (do vključno avgusta 2009), torej so obstajali elementi delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki vse od 21. 10. 2008 dalje. Priglaša pritožbene stroške.

Toženi stranki v odgovoru na pritožbo prerekata pritožbene navedbe in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja na treh različnih pravnih podlagah. V tožbi in tekom postopka je navajala, da ji je v letu 2005 prvotožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela. O tej odpovedi je tekel delovni spor, sprva pod opr. št. Pd 56/2005, ko je bilo zahtevku za razveljavitev odpovedi z dne 5. 1. 2005 ugodeno in je bila po pravnomočnosti te sodbe tožnica s strani tožene stranke pozvana nazaj na delo, tožnica pa je delo sporazumno nastopila 12. 3. 2007 (priloga B5). Tožena stranka je kljub temu, da je izvršila pravnomočno sodbo, vložila revizijo na Vrhovno sodišče RS. Slednje je s sklepom opr. št. VIII Ips 198/2007 z dne 21. 10. 2008 reviziji ugodilo, razveljavilo prvo in drugo stopenjski sodbi in zadevo vrnilo sodišču v nov postopek. V novem postopku, ki se je vodil pod opr. št. Pd 1063/2008, je bil tožničin zahtevek s sodbo z dne 11. 2. 2009 zavrnjen, pritožbeno sodišče pa je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je postala pravnomočna 27. 8. 2009. S sodbo VDSS je bila prvotožena stranka seznanjena 16. 9. 2009, čeprav jo je njen pooblaščenec prejel že 4. 9. 2009. Prvotožena stranka je naslednji dan 17. 9. 2009 tožnici izdala obvestilo o prenehanju delovnega razmerja z dnem 27. 8. 2009. Tožnico je tudi odjavila iz sistema socialnih zavarovanj (priloga B11). Plača je bila tožnici izplačana le za mesec avgust 2009, ne pa tudi za september 2009, status brezposelne osebe in iz tega izhajajoče pravice pa so bile tožnici priznane od 28. 8. 2009 dalje za čas 18 mesecev (priloga A26).

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih tožnica navaja v pritožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe in sklepa, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe in sklepa ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Sodišče prve stopnje z neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala tožnica, tudi ni kršilo 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (načelo kontradiktornosti), niti ni kršilo načelo enakega varstva pravic (22. čl. Ustave RS) ter pravice do pravnega sredstva (25. čl. URS), ker v obrazložitvi ni navedlo, katerih dokazov ni izvedlo oz. zakaj jih ni izvedlo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere je ocenilo, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi resda ni navedlo, katerih dokazov ni izvedlo oz. zakaj jih ni izvedlo, vendar pa navedena pomanjkljivost ni vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Izid predmetnega individualnega delovnega spora je namreč odvisen izključno od pravnega vprašanja ali ima tožnica sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas po kakršnikoli osnovi v različnih obdobjih, katere vtožuje. Vprašljiva je bila torej pravna podlage tožničine zaposlitve pri toženi stranki in ne dejansko stanje, ki v konkretnem primeru sploh ni sporno in kar je iz obrazložitve sodbe sodišča tudi jasno razvidno. Neizvedba predlaganih dokazov pa tudi odsotnost obrazložitve v zvezi z navedenim zato ne more imeti bistvenega vpliva na rešitev tega spora.

Tožnica je vložila tožbo zoper Univerzo v ... kot prvotoženo stranko in Univerzo v ...- ... fakulteto kot drugotoženo stranko. Drugotožena stranka je ugovarjala pasivni legitimaciji, pri tem pa se je sklicevala na dejstvo, da je glede na Statut Univerze v ... pravdna sposobnost podeljena izključno Univerzi, ne pa tudi fakulteti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je njen ugovor pasivne legitimacije utemeljen. Pri tem se je oprlo na Zakon o visokem šolstvu (ZVis, Ur. l. RS, št. 67/93 s spremembami), ki v 10. čl. določa pravno subjektiviteto univerze in članic tako, da je univerza pravna oseba, članice pa imajo pravice in obveznosti, ki so določene s tem zakonom, aktom o ustanovitvi univerze in statutom univerze ter na Statut Univerze v .... S Statutom Univerze v ... (Statut UM, Uradni list RS št. 19/2001 in nadaljnji) je določeno, da je Univerza v ... pravna oseba in da ima samo univerza pravdno sposobnost v postopkih pred državnimi organi in sodišči (5. čl.). Glede na navedeno določbo Statuta UM ... fakulteta dejansko nima pravdne sposobnosti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da aktivna ali pasivna legitimacija pomeni biti nosilec pravic in obveznosti po materialnem pravu. Če stranka ni pasivno legitimirana, ni nosilec vtoževanih obveznosti, zaradi česar je tožbeni zahtevek zoper takšno stranko potrebno zavrniti, ne pa tožbe zavreči, ker ne gre za vprašanje sposobnosti biti stranka po procesnem pravu. Nasprotno pa je pravdna oz. procesna sposobnost procesna predpostavka. Od njenega obstoja je odvisna dopustnost tožbe. V konkretnem primeru se je glede drugotožene stranke postavilo vprašanje sposobnosti biti stranka po procesnem pravu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da glede na določbe ZVis ter Statuta Univerze v ... drugotožena stranka nima procesne sposobnosti. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zoper to stranko v celoti zavreči in ne zavrniti tožbenega zahtevka, saj zoper navedeno stranko tožba ni dopustna (5. odst. 81. čl. ZPP). Ker je sodišče prve stopnje zoper drugotoženo stranko v pretežnem delu odločalo meritorno, namesto da bi tožbo zavrglo, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj se je postopka udeleževal kot toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka. Na navedeno kršitev sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede na obrazloženo, je sodišče druge stopnje na pritožbo tožnice sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko razveljavilo in tožbo zoper to stranko zavrglo (3. odst. 354. čl. ZPP). Ker je sodišče prve stopnje tožbo v zvezi s podrednim zahtevkom zoper drugotoženo stranko že zavrglo, je pritožbeno sodišče to odločitev vzdržalo v veljavi (sklep, ki se nanaša na drugotoženo stranko), čeprav ne iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje, temveč iz razlogov, ki jih je v zvezi s procesno sposobnostjo drugotožene stranke obrazložilo zgoraj (353. čl. ZPP v zvezi s 365. čl. ZPP).

Tožnica v pritožbi sicer pravilno izpostavlja, da lahko sodišče po 3. odst. 76. člena ZPP izjemoma s pravnim učinkom v določeni pravdi prizna lastnost stranke tistim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnost biti stranka po 1. in 2. odst. 76. člena ZPP, če ugotovi, da glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti, če imajo premoženje, na katero je mogoče seči z izvršbo. Sodišče lahko podeli sposobnost biti stranka, vendar tega ni dolžno storiti po uradni dolžnosti. Tožnica lahko vloži tožbo in predlaga, naj sodišče določeni obliki združevanja podeli sposobnost biti stranka. Če sodišče določeni obliki združevanja prizna sposobnost biti stranka, mora o tem izdati poseben sklep. Tožnica takšnega predloga ni vložila, zato sodišče prve stopnje o tem, glede na določbe ZPP, tudi ni bilo dolžno odločati.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnica poleg primarnega tožbenega zahtevka postavila še dva tožbena zahtevka, ki ju je označila kot podrednega in podpodrednega. Podredni in podpodredni tožbeni zahtevek se od prvotno postavljenega zahtevka razlikujeta le v obdobju, za katerega tožnica trdi, da je pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas in za katerega naj bi bila tožena stranka tožnici dolžna priznati reparacijski zahtevek. Dodatno je tožnica s tema dvema zahtevkoma uveljavljala še izstavitev pogodbe o zaposlitvi. S takšnim ravnanjem je tožnica poskušala postavljena tožbena zahtevka uveljaviti kot podredni in podpodredni tožbeni zahtevek na podlagi 3. odst. 182. člena ZPP.

Pogoj za eventualno kumulacijo zahtevkov je obstoj več zahtevkov, ki so sicer v medsebojni zvezi, vendar pa so si med seboj različni. Bistvo eventualne kumulacije zahtevkov po 3. odstavku 182. člena ZPP je v tem, da sodišče odloči o podredno postavljenem tožbenem zahtevku le v primeru, če v celoti zavrne primarni tožbeni zahtevek. Če pa je drug zahtevek že vsebovan v prvem zahtevku, torej če tožnik v drugem zahtevku zahteva manj (in ne nekaj drugega), kot v prvem zahtevku, kar je bilo tudi v konkretnem primeru (razen glede izstavitve pogodbe), sploh ne gre za kumulacijo zahtevkov, temveč je takšna kumulacija le navidezna. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje vse tožbene zahtevke tožnice obravnavati kot enoten tožbeni zahtevek, saj so si po tožnici vtoževani zahtevki praktično različni le v obdobju, za katerega tožnica trdi, da je pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas in za katerega naj bi bila tožena stranka tožnici dolžna priznati reparacijski zahtevek. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe nekritično sledilo napačno uveljavljani eventualni kumulaciji zahtevkov tožnice.

Tožnica je v predmetni zadevi vložila tožbo z dne 8. 10. 2009 na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas in je torej sprožila spor o obstoju delovnega razmerja. Vložila je primarni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je pri toženih strankah v delovnem razmerju za nedoločen čas od 3. 8. 2008 dalje, reintegracijo in reparacijo od dne 27. 8. 2009 dalje, ter podredni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je pri toženih strankah v delovnem razmerju za nedoločen čas od 27. 8. 2009 dalje in reintegracijo in reparacijo od dne 27. 8. 2009 dalje. Glede na dodatno izpostavljeno pravno podlago na prvem naroku dne 10. 2. 2010, pa je postavila še dodatni podredni zahtevek. Tožnica je že v okviru pravočasno sproženega spora na ugotovitev obstoja delovnega razmerja na naroku dne 10. 2. 2010, postavila dodatni zahtevek, prav tako zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, in sicer tokrat od dne 21. 10. 2008 (pri čemer je s primarnim zahtevkom, ki ga je postavila že v tožbi, terjala nekaj več, to je ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od dne 3. 8. 2008) in torej ni terjala nečesa drugega, za kar spor ne bi bil že pravočasno sprožen, ampak kvečjemu manj. Tožbeni zahtevki tožnice temeljijo na različnih pravnih podlagah, na katere pa sodišče skladno s 3. odst. 180. čl. ZPP ni vezano. Drugačna pravna podlaga za isto terjatev iz razloga litispendence ne more biti predmet podrednega zahtevka. Tožnici dejansko ne bi bilo potrebno postavljati podrednih zahtevkov, saj je bilo sodišče prve stopnje o zatrjevanih dejstvih dolžno meritorno presojati že v okviru primarnega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je tožbo v zvezi s podrednim zahtevkom zavrglo. Takšna odločitev je pravilna, čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje. Razlog za zavrženje namreč ni iztek 30 dnevnega roka, v katerem bi morala tožnica po stališču sodišča prve stopnje sprožiti spor o obstoju delovnega razmerja, temveč litispendenca. Tožba v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 3. 8. 2008 dalje (ki je vsebovala tako ugotovitev o obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas od 21. 10. 2008 dalje – podredni zahtevek, kot tudi ugotovitev o obstoju delovnega razmerja od 27. 8. 2009 dalje – podpodredni zahtevek) ter o reparaciji in reintegraciji za čas od 27. 9. 2009 dalje je bila namreč vložena že 8. 10. 2009. Ker je odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša tako na prvotoženo stranko, kot na drugotoženo stranko v tem delu pravilna (II. tč. izreka), čeprav delno iz drugih razlogov, jo je pritožbeno sodišče potrdilo (353. čl. v zvezi s 365. čl. ZPP).

Iz istih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 355. čl. ZPP v povezavi z 274. čl. ZPP zavrglo tudi tožbo glede podpodrednega tožbenega zahtevka (tč. I/2. izreka sodbe), razen v delu, v katerem tožnica od prvotožene stranke zahteva, da ji izstavi v podpis pisno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „visokošolski učitelj – docent“ z osnovno bruto plačo 2.549,25 EUR mesečno oz. kot tožnici pripada na podlagi Aneksa št. … k Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 3. 8. 2008. V tem delu je namreč odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka glede prvotožene stranke tako procesno kot materialnopravno pravilna (materialnopravno naziranje bo obrazloženo v nadaljevanju), saj takšne zahteve primarni zahtevek ne vsebuje.

Pravno vprašanje, ki se je nanašalo na t. i. primarni tožbeni zahtevek se glasi, ali je tožnici mogoče priznati delovno razmerje za nedoločen čas, iz razloga, ker je dne 3. 8. 2008 sklenila aneks št. .... Materialnopravno napačno je pritožbeno stališče, da sklenitev aneksa št. ... z dne 3. 8. 2008 predstavlja sklenitev (nove) pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar bi bilo potrebno tožnici priznati delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnica je s prvotoženo stranko dne 1. 9. 2009 sklenila pogodbo o zaposlitvi (A2). Ta pogodba je bila tožnici odpovedana 5. 1. 2005 zaradi nesposobnosti. V sodnem sporu je tožnica zahtevala razveljavitev odpovedi in uspela tako na 1. kot na 2. stopnji. Tožena stranka je pravnomočno sodbo izvršila in tožnico pozvala na delo ter tako vzpostavila delovno razmerje na podlagi prvotno sklenjene pogodbe o zaposlitvi, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotavlja, da je bilo zaradi uvajanja enotnega plačnega sistema v javnem sektorju po več spremembah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) potrebno opraviti spremembi v novi sistem. Sklenitev aneksa z dne 3. 8. 2008 k tožničini prvotni pogodbi o zaposlitvi ni bila odvisna od pogodbene svobode pogodbenih strank, temveč je bila posledica obveznosti sklenitve aneksa (kontrahirne dolžnosti), h kateri je delodajalca zavezoval 4. odst. 3. čl. ZSPJS. Sodišče prve stopnje je tako materialnopravno utemeljeno zaključilo, da s podpisom tega aneksa tožnica ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi, saj so se z aneksom spremenila le določila osnovne pogodbe glede določitve osnovne plače, dodatkov in delovne uspešnosti, v preostalem pa je osnovna pogodba ostala nespremenjena. Pravilno je zato tudi tolmačenje sodišča prve stopnje, da je bila pravna podlaga za zaposlitev tožnice v obdobju do odločitve Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 198/2007 z dne 21. 10. 2008 pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 1999 skupaj z aneksom z dne 3. 8. 2008, in da zato s prenehanjem delovnega razmerja ni prenehala veljati samo pogodba o zaposlitvi, ampak tudi aneks, kot njen sestavni del. Takšno materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje je popolnoma pravilno.

Nadaljnje pravno vprašanje (ki se je nanašalo na t.i. podredni tožbeni zahtevek) se glasi, ali je tožnici mogoče od dne 27. 8. 2009 dalje priznati delovno razmerje za nedoločen čas, iz razloga, ker je bila pri toženi stranki zaposlena tudi po tem, ko je Vrhovno sodišče RS z odločbo opr. št. VIII Ips 198/2007 z dne 21. 10. 2008 razveljavilo odločitvi nižjih sodišč, na podlagi katerih je bila tožnica reintegrirana in zadevo vrnilo v nov postopek. Tožnica trdi, da je s to odločitvijo VS RS odpadla pravna podlaga za zaposlitev tožnice, saj sta odločitvi nižjih sodišč izgubili pravne učinke. Ker pa sta toženi stranki vse od 21. 10. 2008 do 17. 9. 2009 tožnici delo dovoljevali in so torej ves ta čas obstajali elementi delovnega razmerja bi bilo potrebno ugotoviti, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Takšno tolmačenje je pravno zmotno.

Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila in tudi dokazala, da njena volja za vzdrževanje konkretnega delovnega razmerja po odločitvi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 198/2007 z dne 21. 10. 2008 ni temeljila na dejstvu potrebe po zaposlitvi tožnice, temveč je delovno razmerje ves čas po odpovedi pogodbe o zaposlitvi temeljilo na odločbah sodišč različnih instanc. Takšnih navedb tožene stranke tožnica ni substancirano prerekala, zato se te trditve tožene stranke štejejo za dokazane, saj neprerekanih dejstev oz. trditev ni treba dokazovati in jih sodišče tudi posebej ne ugotavlja (214. člen ZPP). Kavza konkretnega pogodbenega delovnega razmerja po odločitvi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 198/2007 z dne 21. 10. 2008 dejansko ni bila svobodna odločitev pogodbenih strank za sklenitev oz. nadaljevanje delovnega razmerja, niti potreba po zaposlitvi tožnice, temveč prav revizijska odločba, ki ni pomenila dokončne meritorne odločitve in toženi stranki tudi ni nalagala nobene izvršitvene obveznosti, temveč je zadevo le vrnila sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glavni namen oz. razlog konkretnega delovnega razmerja (causa finalis), torej odgovor na vprašanje, zakaj sta stranki vzdrževali to razmerje po odločitvi Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 198/2007 z dne 21. 10. 2008, je torej prav v tej revizijski odločbi, kar je logično in življenjsko. Kot kavza se upoštevajo vzroki brez katerih stranki pogodbe ne bi sklenili. V konkretnem primeru je bila v spornem obdobju tožnica v dogovoru s toženo stranko v delovnem razmerju izključno na podlagi revizijske odločbe, brez te odločbe stranki delovnega razmerja ne bi vzdrževali, saj je tožena stranka svojo voljo glede tega delovnega razmerja izrazila že z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2005, njena volja pa se glede tega delovnega razmerja ves ta čas ni spreminjala.

Tožena stranka je tako utemeljeno štela, da ne ravna nezakonito, ko tožnici vzdržuje delovno razmerje do pravnomočne odločitve v ponovljenem postopku. Tožnica ima sicer prav, da je po odločitvi VS RS nastopila situacija, kot ob izdaji odpovedi, vendar pa je za odločitev glede tega spornega vprašanja nedvomno pomembno uporabiti tudi načelo pravičnosti, pa tudi načelo vestnosti in poštenja, kot je opredeljeno v 5. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Tožena stranka je dejansko ravnala v skladu s temi načeli, ko je tožnici tako po pravnomočnosti sodbe, s katero ji je bilo naloženo, da vrne tožnico nazaj na delo, tožnico vrnila nazaj na delo in ji delovno razmerje, kljub odločitvi VSRS z dne 21. 10. 2008, vzdrževala vse do pravnomočne odločitve v ponovljenem postopku. Upoštevati je potrebno predvsem načelo pravičnosti. Ob upoštevanju vseh okoliščin spornega primera, ko je tožena stranka vzdrževala delovno razmerje izključno zato, da bi spoštovala in realizirala pravnomočno sodno odločbo, nato pa je delovno razmerje vzdrževala tudi po odločitvi VSRS z dne 21. 10. 2008 in s tem odpravljala in zmanjševala morebitno škodo, ki bi tožnici nastala v primeru, da bi bilo njenemu zahtevku v ponovljenem postopku ponovno ugodeno, bi bilo do tožene stranke skrajno nepravično, da bi ji to njeno ravnanje šteli v škodo. Tožena stranka je namreč ves čas ponovljenega sodnega postopka tožnici zagotavljala delo in ji izplačevala plačo, njeno ravnanje pa je bilo tožnici v korist, saj je tožena stranka dejansko tožnici pogodbo o zaposlitvi zakonito odpovedala že 5. 1. 2005. Dne 27. 8. 2009 je bilo s strani Višjega delovnega in socialnega sodišča pravnomočno odločeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 5. 1. 2005, zakonita. Tožnica je bila v tem času v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi predhodnih sodnih odločb, zato je morala tožena stranka predmetno odločitev VDSS realizirati tako, da je tožnici delovno razmerje zaključila. To je storila dne 17. 9. 2009, ko je tožnici vročila obvestilo o prenehanju delovnega razmerja.

Ker je bila sodba VDSS z dne 27. 8. 2010, opr. št. 333/2009, s katero je bil tožničin tožbeni pravnomočno zahtevek zavrnjen, pooblaščencu tožene stranke vročena dne 4. 9 2009, tožnica pa je do 17. 9. 2009 nemoteno opravljala delo visokošolske učiteljice, je po zatrjevanju pritožnice zaradi dela v navedenem obdobju šteti, da je še vedno v delovnem razmerju za nedoločen čas, upoštevaje 10., 15. in 16. čl. ZDR.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dela tožnice od 27. 8. 2009 do 17. 9. 2009 ni mogoče šteti kot dela brez pravne podlage. Pravna podlaga in obenem kavza delovnega razmerja od dne 12. 3. 2007 dalje, ko je tožnica ponovno nastopila delo na podlagi pravnomočne odločitve VDSS opr. št. Pdp 1380/2005 v zvezi z opr. št. Pd 56/2005, je bila konkretna sodna odločba, nato pa odločba Vrhovnega sodišča RS z dne 21. 10. 2008. Med strankama ni bilo sporno, da je bila s sodbo VDSS prvotožena stranka seznanjena dne 16. 9. 2009, čeprav jo je njen pooblaščenec prejel že 4. 9. 2009. Tožnica ima sicer prav, da je skladno z 137. čl. ZPP vloga stranki vročena, ko je vročena pooblaščencu. Vendar pa je v konkretni situaciji bistveno vprašanje, kdaj je bila tožena stranka, ki konkretnega delovnega razmerja ni vzdrževala na podlagi svobodne volje, temveč na podlagi odločb sodišč, dejansko seznanjena s pravnomočno odločbo VDSS, na podlagi katere je nato lahko ustrezno odreagirala in tožnici delovno razmerje zaključila. Čeprav pravila o paricijskem roku veljajo le za dajatvene sodbe ter za stroškovne izreke pri ugotovitvenih in konstitutivnih sodbah, je potrebno v konkretnem primeru, v katerem gre za specifično pravno situacijo, po argumentu a simili ad simile, ki se uporablja v primerih, kadar se pravno urejeni dejanski stan in pravno neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih, sklepati, da za podoben primer, kot je konkretni, velja enaka pravna posledica. Tudi v konkretnem primeru je tako šteti, da je bila po odločitvi VDSS z dne 27. 8. 2009, ki je bila pooblaščencu tožene stranke vročena dne 4. 9. 2009, tožena stranka upravičena v razumnem roku „izvršiti“ konkretno sodno odločbo. To je storila tako, da je v 15 dneh od vročitve sodbe VDSS pooblaščencu in takoj, ko je bila sama s sodbo seznanjena, tožnici izdala obvestilo o prenehanju delovnega razmerja. Njeno ravnanje je bilo razumno in življenjsko, zato mu, tudi upoštevajoč načelo pravičnosti, ni mogoče pripisati posledic, kot jih s predmetno tožbo zahteva tožnica.

Vendar pa je v zvezi z materialnopravnim izhodiščem, pomembnim za rešitev tega individualnega delovnega spora, potrebno upoštevati dejstvo, da je dejansko (faktično) delovno razmerje tožnici trajalo vse do 17. 9. 2009, ko ji je bilo s strani tožene stranke vročeno obvestilo o prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka se je z odločitvijo VDSS z dne 27. 8. 2009 seznanila dne 16. 9. 2009 in je tožnici obvestilo o prenehanju delovnega razmerja vročila takoj naslednji dan (B23). Tožnici je tako faktično delovno razmerje dejansko prenehalo z dnem 17. 9. 2009. Do navedenega dne je zato tožnica po oceni pritožbenega sodišča upravičena tudi do vseh pravic iz delovnega razmerja. Tožnica pa iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve, ni upravičena zahtevati, da ji prvotožena stranka izstavi v podpis pisno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „visokošolski učitelj – docent“ z osnovno bruto plačo 2.549,25 EUR mesečno oz. kot tožnici pripada na podlagi Aneksa št. ... k Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 3. 8. 2008, zato je pritožbeno sodišče v tem delu tč. I/2 izreka odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP), v preostalem pa je tožbo glede tč. I/2 izreka zavrglo in kar je že predhodno obrazložilo.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče delno ugodilo tožničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v tč. I/1 delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (5. alinea 358. čl. ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353., 365. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je potrdilo tudi odločitev o stroških postopka in sicer v delu, da tožnica sama krije svoje stroške postopka. Tožnica je namreč uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi tega dela pa niso nastali posebni stroški (154. čl. ZPP).

Tožnica je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 154. in 155. čl. ZPP).

Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, zato nagrade pooblaščencu tožene stranke za to opravilo ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).